Spomini na Jugoslavijo tistih, ki so jo živeli, so različni. Skorajda ga ni, ki ob omenjanju Jugoslavije ne bi pomislil tudi na služenje vojaščine, uniforme, kasarne ... kar velja tudi za igralca ljubljanske Drame Bojana Emeršiča, ki v predstavi Jugoslavija, moja dežela igra oficirja. Medtem ko ima v njegovem življenju zelo pomembno vlogo rek še iz časov služenja vojaščine: Znajdi se!, mu pri odnosu do igre gre na življenje in smrt.

Kakšne spomine imate na služenje vojaščine?

Razmišljajoč za nazaj, se mi zdi, da je to takrat bilo nekaj, kar je bilo vredno doživeti. Sicer pa nam je takrat, ko smo šli, vsem bilo popolnoma odveč. Večinoma smo se ukvarjali s tem, kako bi se ji izognili. Nekateri so v tem šli zelo daleč, recimo Boris Jurjaševič. Pri vojakih sva bila skupaj in ker je želel čim prej domov, je izbiral različne poti.

Hude torture, ko ni nič jedel, so trajale tri mesece. Ampak tako se je odločil. Enim je to uspelo, načeloma pa, ko danes pogledam, se mi zdi, da je to bila izkušnja, ki je imela nekakšen kapital, kar se je po malem začelo kazati pozneje. Šlo je za šolo odraščanja. Tam si bil odrezan od vsega, kar ti lahko da kakršnekoli privilegije, nisi imel nikogar, ki ti lahko stoji za hrbtom in se mu lahko obesiš za vrat. Za mlade fante pri 18, 19 letih je to bilo kar stresno.

Kje ste služili vojaščino?

Vojsko sem služil v Leskovcu. Tam sem se naučil eno stvar: Znajdi se! Naučil sem se, da moraš zase znati poskrbeti. Zdi se mi, da tega ni nikjer. Zdaj imajo otroci le še pravice. Če otroka kdo nadere, ni potrebe, da se znajde, saj gre domov in v šolo pride oče z odvetnikom. Potem se skregajo starši in šolniki, otrok pa stoji ob strani. 

V vojski pa ni bilo staršev, nikogar nisi mogel poklicati, nisi se mogel nikomur pritožiti. Po eni strani je to bilo dobro, čeprav kruto. Tam sem prvič spoznal, da imam neke sposobnosti, za katere prej sploh nisem vedel, da jih imam, ker jih ni bilo treba potegniti iz rokava. Včasih sem tudi tvegal in profitiral. To so bila dobra spoznanja.

Vam spomin na služenje vojaščine obenem obuja spomine na Jugoslavijo?

Absolutno. Tam sem se prvič zavedal, da obstajajo popolnoma različni ljudje, ki različno živijo. Nekateri sploh niso znali pisati, nekateri v življenju niso nikoli ničesar prebrali, da vsi ti ljudje živijo in eksistirajo.

Pri nas je bila šola obvezna, ampak kaže, da povsod ni bilo tako. Vojska je celo imela princip, da najmanj izobražene najbolj nagradi, kar pomeni, da je najmanj izobraženi dobil čin in 'pedenal' izobražene. Nekateri so se kar izživljali, bilo je hudo mučenje. V enem trenutku vidiš, da ti pamet prav nič ne pomaga in te 'drajsa' nekdo, ki je pasel ovce, kar sicer ni nič narobe, pa vendar, jaz nisem ovca. To mi je v vojski bilo fascinantno.

V predstavi Jugoslavija, moja dežela ste ponovno oblekli uniformo, tokrat oficirsko. Kakšen občutek ste imeli?

Že Šugman, Tribušon in jaz, ki igramo oficirje, smo v svojem občutku. Na vsem lepem začneš stati bolj ravno. Ljudje, ki so vedeli, komu so te uniforme v vojski pripadale, so nam kar salutirali, dobili so kar kurjo kožo, kar je bil refleks. Noro je, kako globoko so to doživeli, in da jim je to ostalo. Nekateri so imeli bolj grenke izkušnje, nekateri manj. Moram priznati, da sem se znašel in sem iznajdljiv, ker mi je šlo relativno dobro, nekaterim pa slabo. Glede na to so tudi spomini na vojsko različni. Ampak to, da smo tam doživeli Jugoslavijo, zagotovo drži.

Najdete kakšne vzporednice med služenjem vojaščine in gledališčem?

Zagotovo to, da je obema skupna disciplina. V teatru gre najprej za disciplino, ki mora biti na visokem nivoju, čeprav bi nekdo, ki pride noter, rekel, da celo vlada anarhija. V tej anarhiji je disciplina različnosti. Obstajajo pravila, da vsi, ki so v predstavi, služijo tej predstavi in v njej nisi sam ter ne moreš zganjati egoizma, ker enostavno ne gre.

Drugo pa je, da tudi tukaj velja pravilo: Znajdi se! Tisti, ki se v teatru znajdejo, bolj profitirajo. Tisti, ki se bolje znajdejo, imajo boljšo intuicijo pri nekaterih stvareh, se znajo hitreje obrniti, režiserji pa jih imajo rajši. Če znaš iz vloge v vlogo presenetiti, se znaš spreminjati, razvijati, da gledalci ne dobijo občutka, da hodiš v gledališče v službo, ampak človeku stalno daješ občutek, da gre za življenje in smrt, te ljudje tudi raje gledajo.

Kako gledate na Jugoslavijo?

Zame je bila Jugoslavija izredno pozitivno in lepo obdobje mojega življenja, ne glede na to, da se zavedam, da vsem ni bila in je bil sistem zaprt. Še vedno menim, da svoboda ni v svobodi. Svoboda se vedno bolj intenzivno dogaja v zaprtem. Ko si od zunaj omejen, se v tebi dogaja večja svoboda, kot če je vse odprto. 

Takrat je obstajal teater, ki je spreminjal, umetnost, ki je spreminjala, in stvari, ki so bile drzne. Rekel si: "Ti so si upali!" Danes, ko je vse svobodno, se lahko postavim pred parlament in vsakemu poslancu posebej rečem, da je neumen, pa se mi ne bo nič zgodilo.

Je to, da je v vaših likih, komičnih ali dramskih, možno začutiti smešno plat in že naslednji hip tisto najbolj neprijetno, posebnost vaše igre?

Vsak igralec ima svoje specifike. Od nekdaj mi je bil največji 'drive' ravno to, da vsako življenje odigram kot kompletno, ne glede na to, v kakšen žanr ga postaviš. V vsaki vlogi se trudim pokazati njeno najsvetlejšo in najtemnejšo plat. Ko pokažeš te skrajnosti, imaš občutek, da poznaš celega človeka. Ne bojim se biti duhovit tudi znotraj zelo resnega žanra. Ampak to ni nič forsirano, določene situacije to pač ponudijo in je to treba izkoristiti, ker lik, ki ga igram, dela bolj človeškega, bogatega, večplastnega ...

Kaj ima z igro skupnega ostroumnost?

Če bi recimo hotel poiskati, v čem je bila Hitlerjeva moč. Njegova moč je bila v neverjetni intuiciji, ostroumnosti in frustracijah, kar pomeni, da je on, še preden si ti z vso svojo pametjo in znanjem začel operirati, v tebi nekaj prebral in te natančno tam notri podrl ali postavil, če je želel. To pomeni, da je od drugih bil hitrejši zaradi dobre intuicije. Hitlerja so se njegovi oficirji velikokrat spravili rušit.

Vse to je zavohal, še preden so se tega sploh lotili. Vsa živa bitja so takšna, da se ti v okolju, v katerem živiš, izostrijo čuti tako, kot se v njem počutiš. Če se počutiš ogroženega, si pred drugimi konstantno pazljiv, da te nekje ne bi zasačili in bi ti bilo nerodno. Moja strategija je že od nekdaj takšna, da se počutim varnega, če sem pripravljen. To pomeni, da ne bi delal nobene stvari, ne da bi bil pripravljen, ker sem tam najbolj ranljiv in se tako za vsako stvar, če le imama možnost, dobro pripravim.

Če pa nisem dobro pripravljen, sem lahko izredno ranljiv in me hitro podre. To se mi je nekako izoblikovalo, saj imam svoje specifike, da sem majhen in tudi odziven tako. Profesor na akademiji mi je povedal, da so moje pomanjkljivosti moje orožje. Svoje pomanjkljivosti, ki si jih nadgradil, moraš živeti. S tem, da sem majhen, me ne moreš raniti, ker sem tu neranljiv. Kadarkoli me nekdo na to temo javno oponaša, to obrnem v svojo korist.

Bojan Emeršič

Ne spadate v stereotip o lepih igralcih, pa z igralcem Gregorjem Bakovičem, ki je prav tako majhen, nekaj časa sploh nista šla dol z odra Drame.

Saj v Drami naju niso potiskali skupaj, ampak midva sva se takrat tako nerazumljivo dobro razumela, da se temu ni dalo izogniti. Poleg tega je od leta 1997 pa do leta 2002 bilo eno od najboljših obdobji v zgodovini Drame. Glede na takratne uspehe predstav bo to obdobje zapisano v zgodovini Drame. 

Ko smo gostovali v Beogradu, kjer so bili igralci, ki smo se jim mi klanjali, sem se ulegel kar na tla, ko sem videl vse te legende. Na zadnji predstavi Danila Bata Stojkovića, na kateri smo bili, je bilo srhljivo. Posedel nas je v prvo vrsto, on pa je igral vlogo, ki umira, medtem ko je bil tudi sam na smrt bolan. Bilo je fascinantno, ko so legende, zaradi katerih so nam šle kocine pokonci, ko smo jih samo videli, po naši predstavi hodile k nam, kot da smo mi legende. K nama je po predstavi Čakajoč Godota prišel Ljuba Tadić in razlagal, kako si je vse življenje predstavljal igrati Godota točno tako, kot sva ga midva. Kar jokala sva.

Igralec v svoji karieri potrebuje takšno obdobje, da se počuti realiziranega?

Vse, kar si v življenju želiš, je, da imaš takšno obdobje.

V kakšnem obdobju ste zdaj?

Stvari se v življenju ne nalagajo, ampak kopičijo in potem tudi odpadajo. Tako imaš v določenem trenutku življenja občutek, da si dobil znanja in izkušnje, ampak ravno zdaj, ko sem prestopil 50 let, razmišljam, kako je strah do dela veliko večji, kot je bil včasih. To pomeni, da se je odprla nova fronta in je igra odgovornost. 

Ko te postavijo na piedestal, da si dober igralec, nekaj časa to živiš, potem pa v določenem trenutku ta fascinacija mine, moraš pa ostati tu gori. Potem več ne gre za fascinacijo, ampak za odgovornost. Zelo težko grem delat stvari, če nisem prepričan, da jih bom lahko naredili na nivoju, ki bi ga rad obdržal. Saj obstaja tanek led, kot recimo vodenje podelitev viktorjev, ki so nehvaležno delo. Letos sem po dolgih letih na Viktorjih prvič začutil pritisk, čeprav sem jih delal že četrtič.

Ste pa zato lahko prvi čestitali kolegici Mileni Zupančič, ki je dobila viktorja za življenjsko delo.

Rekla je: "Bojan, te lahko povabim gor?" Zaželela si je, da ji stojim ob strani. Skupaj sva doživela blazno lepe stvari, zaradi predstav, ki smo jih delali. V Drami smo res povezani. Odkar sem tam, imamo dobre odnose. Mogoče je videti malo patetično, če rečeš, da smo gledališka družina, ampak to ima svoj smisel.

S temi ljudmi sem preživel skoraj več kot pol življenja. Gre tudi za intenzivnost druženja, saj greš skupaj skozi marsikatero muko pri delu na predstavi. Že 25 let sem v tem, pa sem vsakič, ko začnem novo predstavo, na nuli. Imaš neke izkušnje, ampak ti to čisto nič ne pomaga, ko delaš vlogo. Pomaga ti le toliko, da bolj obvladaš obrt, ne obvladaš pa kreiranja vlog. Če imaš notri neko čustvo, ga moraš poiskati in vzpostaviti. Tega se ne da naučiti.

Pravite, da imate v Drami dobre odnose. Ste skupaj močnejši?

Ko sem prvič vstopil v profesionalno gledališče v Mariboru, sem bil zelo razočaran. Ko vstopiš v ansambel, kjer se do tebe začnejo obnašati, kot da si začetnik, je to mučno. Na vsak način so mi hoteli dati vedeti, da so oni tam in jaz tu, in to ljudje, ki niso imeli nobene pravice, ker v življenju niso naredili ničesar bistvenega. 

Takrat sem bil na robu joka, ker je bilo to mučenje. V Drami smo vse nove igralce sprejeli tako, da se počutijo varne. Ko stopiš na oder, je kot da ne znaš pravilno hoditi. Učiš se hoditi, in če te takrat nekdo drži za roko ali ti pomaga, je lažje. Ko je v Dramo prihajala moja generacija, igralci niso bili navajeni, da bi mladim pomagali.

Kaj se je zgodilo, da se je to spremenilo?

Naenkrat nas je prišlo preveč novih. V Drami je bilo vedno tako, da so nove sprejemali po kapljicah in so se utopili v morju. Nas pa je naenkrat prišlo preveč, bili smo tudi relativno talentirani ter tako tudi prevetrili Dramo, kar se je takrat zelo poznalo. Najboljši niso nikoli problem, problem so tisti, ki niso tako dobri in se niso uresničili. Majda Potokar nas je oboževala, prav tako Polde Bibič in Boris Cavazza. Ampak mi smo bili premočni, kot tornado. To se zdaj čuti pri mladih igralcih, ker je ponovno prišla močna generacija. Imajo se radi, so povezani, talentirani in se bodo izoblikovali.

Koliko dobri odnosi znotraj kolektiva vplivajo na predstavo?

Zelo, to je skoraj bistvo predstave. Če gre tvoje delovanje na odru v to, da se bojiš, da bi nekdo zraven tebe bil dober, in narediš vse, da bi ukradel njegovo pozornost, potem te predstave ne morejo uspeti. To se je včasih dogajalo. Starejše generacije so bile zelo ostre in tudi neizprosne. Zelo so si nagajale, šlo je tudi tako daleč, da so bile močne ljubosumnosti. 

Znana anekdota je, da sta dva igralca pripravljala isto vlogo, režiser pa se je pred premiero odloči, kdo bo igral na premieri in kdo potem. Ko se je režiser odločil, je tisti, ki naj ne bi igral na premieri, počakal tistega, ki je igral za odrom, in ko je oni hotel pred občinstvo, mu je ta drugi nekaj dal čez glavo in šel na oder. Bilo je na življenje in smrt.

Omenili ste, da tudi vi svoje delo jemljete na življenje in smrt. Kaj to konkretno pomeni?

Osebno nimam niti ene minute bolniške, pa sem že 25 let na odru. To pomeni, da v življenju nisem nikoli manjkal in sem igral bolan. Ne verjamem, da obstaja katera druga služba, da kdo dela bolan, mogoče kdaj, če je treba. Toda pri igranju si izpostavljen in moraš biti glasovno in fizično pri sebi. Če te grlo res boli in se greš dret na oder za tri ure in imaš še vročino, to ni kar tako. Bakoviču se je po desetih minutah, ko sva igrala Godota, zlomil prst in je potem igral še tri ure s tem prstom. To razlagati je hecno.

Kako pa je, ko se to dogaja?

Takrat se ti zdi, da to moraš speljati do konca, ne moreš prekiniti predstave, predstava se redkokdaj prekine. Problem je v tem, da igralec, čeprav predstavo režira režiser, to vlogo nosi vsak večer in mora za njo stati, kot za otrokom, ki sicer ni tvoj, ampak si stalno govoriš: "To je moje." Čeprav ljudje lahko po vlogi pljuvajo, držiš 'ksiht'. Ta poklic ima določene specifike in je poseben. V gledališču se moraš, tudi če občinstvo zeha, delati, da ti je vrhunsko.

Ste tudi v življenju na smrt in življenje?

V življenju je vse bolj na življenje in manj na smrt. V resničnem življenju je veliko več kompromisov in prilagajanja, kot ga poznajo gledališki liki.

Se morate za vloge poglabljati v človeško psiho?

Dostikrat rečem, da smo igralci veliko boljši psihologi od vseh psihologov. Dvomim, da se o človeškem vedenju kateri psiholog lahko nauči toliko kot mi, ko raziskujemo neko obnašanje lika. Z detajli v obnašanju se ne ukvarja nihče kot mi. Zato mislim, da je ta poklic težek, pa ne v kontekstu, da se moramo naučiti precej teksta.

Najtežji del je, da ozavestiš in iz sebe spraviš človeško čudnost. Jo imaš ali je nimaš, ampak moraš jo najti. To pomeni, da moraš najti nekje globoko v sebi raz­log, zakaj Medeja pomori svojih šest otrok. Igralec mora najti motiv za to, kje se ti to zgodi, kaj bi te lahko toliko užalilo v življenju, ali pa, da imam nekoga toliko rad, da iz ljubezni umorim šest otrok.

Gre za težaško delo?

Obstaja zelo resna angleška študija o težavnosti vseh poklicev. Igralski poklic je na drugem oziroma tretjem mestu. Pred njim je bil rudarski poklic in kirurgi, potem je igralski. Bistvo igranja ni v tem, da se naučimo tekst na pamet. Vsak človek se po naravni poti zaščiti z obrambnimi mehanizmi.

Veš, kje si ranljiv, in rečeš: "Moti me, če nekdo reče, da imam velik nos," in se tu zavaruješ. Čim se te nekdo dotakne, se stene zaprejo. Igralec pa te stene podira, je ranljiv, stalno dreza v čustva kot v žerjavico. Naše delo je drezanje v najbolj ranljive stvari, ker to mora biti prepričljivo. Če to pri igralcu ni živo, ni prepričljiv, ranljiv, človeški.

Omenjali ste človeško ljubosumnost, je med vama z ženo, ki je prav tako igralka, kaj poklicnega ljubosumja?

To ni nič narobe, ampak ne smeš se poročiti z igralko, da bi imel občutek, da te bo bolje razumela. To nima veze, ljubezen gre svoje poti. Najboljša kombinacija bi bila, da je igralec ali igralka zagledana v partnerja, ki je zaljubljen v gledališče.

Taki partnerji so najbolj hvaležni. Takšni te hodijo v gledališče oboževat. Nonstop te razumejo: "Ti si igralec, ti kar delaj, jaz bom vse pospravila." Tehnično gledano bi igralcu v takšni zvezi bilo najboljše. Morda so igralske ljubezni bolj burne, bolj dihajo v smislu čustev, si partnerja popolnoma kažeta pripadnost ali se v sekundi tako spičita, da je vse v zraku ...

Kaj pa borba za svoj prostor?

To je problem, ker se včasih te stvari pokrijejo in se običajno morata zmeniti, kdo ima večjo odgovornost do projekta. Ampak običajno imata oba isto. Z Viktorijo še nimava teh problemov.

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 21/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 21/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.