Ljubljana je od lanskega novembra bogatejša za novo slaščico, ki ne privablja le sladkosnedov. Torta Ljubljana, ki sta si jo zamislila dolgoletna prijatelja, Eva Strohmaier Ocvirk in Marjan Nemanič, je že postala del ljubljanske turistične ponudbe in prava turistična zanimivost.

Kako je nastala ideja o torti Ljubljana?

Eva: Pred približno dvema letoma sva se dobila na kavi in takrat se je začelo. Najin prvi cilj je bil, da začneva delati nekaj za dušo. Idej sva imela zelo veliko, postopoma pa sva ugotovila, da želiva delati nekaj, kar je povezano s ponudbo mesta Ljubljane. Potem sva raziskala, kaj mesto Ljubljana ponuja, in ugotovila, da ni prav velike ponudbe turističnih daril.

Marjan: Izhajala sva iz tega, kaj ljudem ponuditi. Skodelic in podobnih spominkov je že veliko na trgu. Želela sva ponuditi nekaj, kar je dobro in res slovensko. Nekega dne je Eva prišla z idejo, da če ima Dunaj svojo torto, zakaj je ne bi imela še Ljubljana. Ko se je izluščila ideja o torti, sva spoznala dr. Janeza Bogataja, ki je projekt z navdušenjem podprl in pri njem tudi strokovno pomagal. Tako smo prišli tudi do Tanje Vilar, ki je razvila recept za torto in jo zdaj tudi izdeluje.

Eva: Ko sva se z dr. Bogatajem prvič srečala in mu predstavila svojo idejo, je bil navdušen nad tem, da se je tega končno nekdo spomnil. Bilo je že veliko idej o raznih rezinah in podobnem, vendar so vsi ti projekti zamrli. Midva pa si želiva in se trudiva, da bo ta projekt zaživel ter ostal tudi, ko naju več ne bo. To je najin končni cilj.

Zanimivo pri projektu je, da nobeden od vaju ne izhaja iz kuharske ali slaščičarske dejavnosti, pa tudi gospa Vilar, ki izdeluje torto, pravzaprav ni slaščičarka.

Eva: Res je. Jaz sem piarovka, Marjan pa inštruktor za letalsko kabinsko osebje. Tanja Vilar je sicer tekstilna tehnologinja, vendar se že nekaj časa ukvarja s proizvodnjo slaščic. Njena vizija je proizvajati dobre slaščice iz vrhunskih sestavin, kar ji je tudi pri naši torti odlično uspelo. Zanimivo pa je tudi to, da nobeden od naju po rodu ni Ljubljančan in da sicer sploh nisva ljubitelja slaščic.

Marketinške izkušnje so vam verjetno precej pripomogle pri oblikovanju blagovne znamke.

Eva: S tem projektom sva začela zelo entuziastično, v bistvu nisva vedela, kaj bo iz tega nastalo. Jaz sem se seveda stvari lotila po marketinško, tako kot znam. Prepričana sem, da za dobrim produktom mora biti uspeh. Če je produkt dober, če je estetski in če ima dobro komunikacijsko strategijo, obstajajo dobre osnove za uspeh. Tako sem svetovala tudi svojim naročnikom v agenciji: imeti morate dobro vsebino in dobro komunikacijo, da stvar uspe, saj se slaba vsebina hitro prepozna.

Marjan: Zavedala sva se, da mora biti izdelek vrhunski, da pri izdelku ni 'blefa' in da mora biti v trendu. Pri konceptu nam je bil vzor Sacher, ne pa tudi pri sami torti. Naša torta je brez konzervansov, brez barvil in brez kakršnih koli praškov, kar je v trendu, hkrati pa je stara klasična torta. Zato je njen rok trajanja samo šest dni.

Torta ima tudi lepo in prepoznavno embalažo.

Eva: Embalažo sva naredila s pomočjo oblikovalca Branislava Miloševića. Pri embalaži sva tehtala, ali bi kupila že narejeno uniformirano embalažo, vendar sva se raje odločila za svojo.

Marjan: Poleg vrhunske kakovosti je bil velik izziv embalaža. Tudi to smo dolgo razvijali.

Taka blagovna znamka si zasluži embalažo, ki je prepoznavna. Kupci so jo zelo lepo sprejeli in se tudi odlično obnese. Ker je škatla kakovostno izdelana, jo lahko uporabite tudi za shranjevanje drugih stvari.

Danes so tržno zanimivi predvsem produkti, ki imajo zgodbo. Kakšna je zgodba torte Ljubljana?

Eva: Zgodbo smo naredili v obliki hudomušne otroške pravljice, ki je zelo dober material na primer za slikanico, lutkovno igrico ali natečaj za otroško risbo. To je tudi ena dodana vrednost, pri kateri nam je pomagal dr. Bogataj. Lutkovna skupina z Jesenic nas je že vprašala, ali dovolimo, da zgodbo dramatizirajo, in seveda smo tega zelo veseli, saj je to tudi način promocije.

Marjan: Na kratko, zgodba o torti Ljubljana govori o tem, da je ljubljanski graščak razglasil, da bo njegovo lepo hčer dobil za ženo tisti, ki bo znal pripraviti najboljšo torto. Mladi kuhar je zbral sestavine iz bližnje in daljne okolice ter preizkušal različne recepte. Na koncu je pripravil čudovito torto, ki jo je oblil še s čokolado in z njo seveda osvojil srce graščaka in njegove hčere.

Kako ste izbrali osnovne sestavine za torto?

Marjan: Najprej smo določili širok nabor sestavin, ki so značilne za Slovenijo. Potem je dr. Bogataj predlagal ajdo, ki je značilna za Slovenijo. To je bil prvi temelj – ajdova moka za biskvit. Potem smo nadgrajevali z drugimi slovenskimi sestavinami, od bučnic do fig, marmelade, medu, kostanja ... Te sestavine je skombinirala Tanja in se pri tem zelo izkazala.

torta

Nato so najbrž sledile pokušine. Kakšni pomisleki so se vama porajali ob tem, kaj se vama je zdelo pomembno pri torti?

Eva: Najprej smo poskušali doma, potem pa tudi po različnih ciljnih skupinah, kot so na primer starejši, najstniki ... Tanja je naredila približno 10 tort, ki so se razlikovale samo v detajlih, na primer več ali manj marmelade, različni okusi marmelade. Imela sva pomislek glede fig v povezavi z Ljubljano. Pa nama je dr. Bogataj pojasnil, da so včasih na južni strani ljubljanskega gradu, pa tudi na drugih slovenskih gradovih, rasle fige. Na koncu je zmagala torta s figami, ker se nam je zdelo, da se okus fig najbolje ujema z bučnicami. Najpomembnejše pa je, da se okusi vseh sestavin med seboj lepo zlijejo v celoto, da noben okus ne izstopa.

Marjan: Mislim, da smo dobili neko zmagovalno kombinacijo sestavin, ki je morda celo neobičajna. Marsikdo najprej iz opisa sestavin ni navdušen oziroma nima predstave, kakšen okus naj bi to bil. Ko pa poskusi torto, je navdušen. Zanimivo je, da vsak najprej pomisli, da je to zelo suha torta, saj znajo biti ajdovi žganci zelo suhi, prav tako kostanj in fige. Torta pa je dejansko zelo sočna. Pravzaprav smo dolgo poskušali različne kombinacije in tehtali, kaj ja in česa ne. Toda enkrat moraš narediti rez in reči: to je to.

Kje ste torto prvič predstavili?

Marjan: Ko je dr. Bogataj v nekem trenutku ocenil, da je torta dobra, naju je enostavno postavil pred dejstvo, da bo predstavitev torte čez deset dni na grajskem martinovanju. Midva sva bila čisto trda, kako nama bo to uspelo. In ko je prišel ta dan, sva bila vsa na trnih in ves čas opazovala goste, bilo jih je približno 250, ali bo kdo kaj pustil na krožniku. In so čisto vse pojedli. Če ljudje torto poskusijo, običajno dvakrat ugriznejo in pustijo. Tu pa so vsi krožniki ostali prazni. Resnično sva si oddahnila.

Kakšen pa je odziv turistov, torto kupujejo za domov ali jo raje poskusijo pri vas?

Eva: Večina najprej poskusi en košček in potem kupijo še za domov. Italijanske turistke običajno v soboto pritečejo, ko že zapiramo, in želijo dve torti za s sabo.

Marjan: Poleg Italijanov največ kupujejo Avstrijci in Hrvati. Za darila večinoma kupujejo torte manjše velikosti, ki so primerne za dve osebi in so simpatično darilo.

Eva: Imamo pa tudi že anekdoto s torto, ki sta jo kupila gospod in gospa iz Belgije. Moja sestra živi na Nizozemskem in je bila na nekem sprejemu za tujce, ki živijo tam. Do nje je pristopil ta gospod iz Belgije in ji navdušeno pripovedoval, da je bil v Ljubljani, da je to krasno mesto in jo vprašal ali ve, da ima Ljubljana svojo torto. Seveda mu je na njegovo presenečenje odgovorila, da ima to torto njena sestra.

Marjan: Veseli smo, da je v tem kratkem času, v treh mesecih, odkar je na prodaj, torta že šla iz Slovenije. Odnesli so jo tudi že v Anglijo, Bolgarijo, Španijo. To pa je bil tudi naš namen, da se Ljubljana s tem izdelkom identificira.

Vaša prodajalna je sicer na najbolj frekventnem delu Ljubljane, vendar je zelo majhna. Načrtujete še druge prodajne lokacije?

Marjan: Od vsega začetka smo se zavedali, da moramo torto ponujati v središču Ljubljane, če želimo, da projekt zaživi, tako da je ta majhna prodajalna na Čopovi ulici v tem trenutku kar sprejemljiva. Dolgoročno pa želimo odpreti večji lokal, kjer bi kupci lahko posedeli ob kavici in upamo, da nas bo mesto pri tem podprlo.

Eva: Trenutno je torta Ljubljana na prodaj tudi v kavarni pri Slovenskem etnografskem muzeju, gotovo pa bomo izbrali še nekaj hotelov in restavracij.

Kaj pa torta Ljubljana v kakšnem drugem slovenskem mestu? Morda razmišljate, da bi naredili torto še na primer za Maribor, Kranj, Koper ...?

Marjan: Pred novim letom je bilo v Ljubljani ogromno Štajercev in so kar po vrsti predlagali, da naj pridemo še k njim in naredimo torto Maribor. Tudi v Celju bi imeli radi na primer torto Celjskih grofov. Dva para iz Primorske sta v Ljubljano prišla celo samo z namenom, da poskusita torto Ljubljana. To je mogoče videti na prvi pogled preprost projekt, torta se pač speče, vendar če hočeš res vse dodelati, kot je treba, ni tako enostavno in zahteva svoj čas.

Boste kdaj razkrili recept za torto?

Marjan: Sestavine so znane, ker pač morajo biti, samega recepta pa za zdaj ne bomo izdali, ker je blagovna znamka zaščitena. Sicer pa to, da bi nekdo hotel torto Ljubljana narediti doma, jemljem kot kompliment.

Načrtujeta še kakšno slaščico pod blagovno znamko Torta Ljubljana?

Eva: V prodaji je že piškot Ljubljana, za valentinovo pa bomo začeli prodajati poljub iz Ljubljane. To je francoski makron, ki ima že od davnega časa tudi slovensko ime, to je poljubček. Tako piškoti kot poljubčki so narejeni iz povsem naravnih sestavin, pri izboru sestavin pa smo izhajali iz torte.

Napisala: Janja Štrumbelj

Foto: Primož Predalič

Lisa - 6/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 6/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.