Po skoraj 20 letih raziskovanja ene izmed najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je vladala 645 let in trajno vplivala tudi na Slovence, dr. Andrej Rahten, višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU, izpostavi, da je habsburška monarhija v številnih ozirih lahko vzor mednarodnega in medkulturnega sodelovanja, sobivanja, ki se nam danes v EU zdi nekaj povsem normalnega, stara Avstrija pa je takšno izkušnjo že poznala.

Zakaj je leto 1273 pomembno tudi za Slovenijo?

Andrej: Ključnega pomena je, da je bil leta 1273 Rudolf Habsburški izvoljen za svetega rimskega kralja. S tem je prevzel univerzalno monarhično funkcijo, ki je bila vzpostavljena leta 800 s kronanjem Karla Velikega. Ločiti je sicer treba med izvoljenim rimskim kraljem in že okronanim cesarjem. Praviloma je kralj postal cesar, ko ga je okronal papež, kar pa Rudolfu ni uspelo izvesti, saj mu menda ni uspelo najti primernega termina.

Drži, da Rudolf Habsburški tega ni pričakoval?

Za to novico je izvedel ob obleganju Basla leta 1273 in bil je presenečen. Sistem imenovanja je takrat, gledano z današnje perspektive, bil koruptiven. Šlo je za to, kdo lahko volilnim knezom ponudi več in podpora se je včasih kupovala kar odkrito. Drugi dejavnik pa je bil, da so volilni knezi običajno izbrali tistega kandidata, za katerega so ocenili, da v perspektivi ne bo preveč močan, da bi ogrožal njihovo oblast. Ampak pri Rudolfu so se na neki način zmotili. Izbrali so človeka, ki je potem s svojo agilnostjo in ambicioznostjo to čast, ki jo je dobil, vzel zares.

Slovenci so v to igro prišli potem, ko je Rudolf Habsburški premagal češkega kralja Otokarja II. Přemysla in se po raznih dednih kombinacijah znašli znotraj sistema Habsburžanov. Tu je še povezava s celjskimi grofi, saj moramo vedeti, da so ti začeli, zlasti ko so leta 1436 postali tudi državni knezi svetega rimskega cesarstva, resno ogrožati interes Habsburžanov pri njihovi širitvi. Rodbini sta sklenili menjalno pogodbo, po kateri tisti, ki ostane brez moškega potomca, pusti svoje posesti drugemu. Zadnji celjski grof Ulrik II. je končal pod meči zarotnikov v Beogradu, tako je rodbina ostala brez moških potomcev in seveda je njena posest prešla v roke Habsburžanov.

Kakšen je ključ dolgoletnega, več stoletnega uspeha Habsburžanov?

Njihova izjemno pretkana poročna politika. Le eden od Habsburžanov je padel na bojišču, Leopold III., v njihovi zgodnji dobi, medtem ko so drugi Habsburžani v ogenj pošiljali svoje vojskovodje. Najbolj slaven je bil Evgen Savojski, ki je zaslovel po dvorcu Belvedere na Dunaju, katerega zadnji stanovalec v času habsburške monarhije je bil v Sarajevu ubiti Franc Ferdinand. Vedno so imeli srečo pri 'ženitvenih pogodbah'. Redki so primeri, da je šlo za obojestranski prosti izbor, večinoma je šlo za hladnokrvno dedno kalkulacijo. Ta poročna politika je predpostavljala, da so interesi rodbine nadrejeni intimnim ljubezenskim odnosom. Vsak od Habsburžanov je vedel, kakšna je njegova odgovornost.

So racionalno določili prednosti v misiji habsburške dinastije?

V tistem času so njihovi nasprotniki širili zanimiv pregovor, ki je šel približno tako: Drugi naj bijejo bitke in vojne, ti, srečna Avstrija, pa se le ženi. Vedno je prevladal dinastični moment. Poseben problem so, zlasti v zgodnjem času delovanja dinastije, mešanja znotraj dinastije, ko se zlasti v španski veji pokaže degeneracija, ker je veljalo prepričanje, da je več iste modre krvi znotraj družine dobra stvar.

Zanimivo, da je Franc Ferdinand, ki je umrl v Sarajevu, bil največji nasprotnik tovrstnega poročanja in eden izmed redkih, ki si je lahko privoščil poroko iz ljubezni, vendar ne brez kazni. Zgodba je po svoje tragična, saj se je Franc Ferdinand zaljubil v češko grofico nižjega rodu. Za Habsburžane se je spodobilo, da so se poročali le z rangom princes in princev. Franc Ferdinand pa se je zaljubil v Zofijo Chotkovo in zavestno kršil hišni red ter navodilo takratnega monarha Franca Jožefa, ki je imel to srečo, da je njegova poroka bila hkrati dogovorjena in iz ljubezni. Imel je srečo, da je Elizabeta Habsburška – Sissi – bila tudi njegova izvoljenka.

Je bil Franc Ferdinand kaznovan?

Moral je pristati na morganatično poroko, poroko, po kateri se lahko poročiš z nižjim rangom, vendar tvoji otroci niso upravičeni do dedovanja po prestolonasledniški liniji, za kar se je zavestno odločil. Svečano se je moral odpovedati pred dunajskim škofom, pred vsemi ministri in Francem Jožefom. To je storil 28. junija leta 1900, 28. junija leta 1914, na vidovdan, pa je bil v Sarajevu ustreljen skupaj s soprogo. Ta datum je zanj očitno bil usoden.

S svojim ravnanjem je šel direktno proti hišnemu redu in s tem prinesel novi veter v politiko poročanja, tudi za ceno izgube milosti pri samem cesarju, kar v tistem času ni bila mala stvar. Moramo mu priznati, da je bil v tistem času predestiniran za sodobnega monarha. Tudi z ravnanjem glede svoje poroke je pokazal, da na sodoben svet gleda drugače.

Franc Jožef pa, čeprav je bil zaljubljen v svojo soprogo, ni imel povsem srečnega zakona.

Zgodba je v izhodišču srečna, Franc Jožef se je zaljubil v to žensko. Za Sissi, ki je bila iz bavarske rodbine, je veljalo, da je bila po takratnih standardih nekaj posebnega. Tudi svojo vlogo je ocenjevala malce drugače kot preostale Habsburžanke. Bila je precej emancipirana in napredna za tiste čase, tudi v smislu osamosvajanja ženske. Že takrat je gojila kult lepega telesa, si omislila lastno telovadnico, imela strogo dieto, na splošno je s svojim načinom življenja nekoliko odstopala.

Pozneje se je umaknila v svoj svet, na Krfu je imela svojo rezidenco, Franc Jožef pa je naprej živel z disciplino vladarja, ki se je imel za prvega uradnika in vojaka. Do konca je spal v vojaški postelji, imel isti urnik do zadnjega večera, vstajal vsako jutro ob pol štirih zjutraj, imel vedno isti zajtrk, nato pa reševal probleme podanikov. Morda je tudi v tej disciplini skrivnost njegovega dolgega življenja. Očitno mu je disciplina bila krepost, ki ga je držala v motivaciji, da nadaljuje.

Imel je isti tempo do predvečera smrti, ko se je poslovil malo prej z opravičilom, da je utrujen. Franc Jožef si je že kmalu po poroki našel tolažnico, igralko Katharino Schratt, in z njo bil v zvezi, za katero se je vedelo. Oba sta jo peljala izjemno diskretno, ta zveza seveda ni bila tema za prve strani, bil je skriti protokol, ki sta se ga oba držala. Tudi Sissi je vedela za to zvezo.

Kaj je pomenilo biti Habsburžan?

Če pogledamo njihov izvor oblasti, so kot prvo uspešna rodbina, ki je svojo politično pot nadgradila z najvišjo možno funkcijo v svetu srednjega in novega veka. Gre za sveto rimsko cesarstvo. Od tisoč let prvega rajha približno polovico obstoja nosijo to čast Habsburžani. V teoriji je sveti rimski cesar nad vsemi kralji, kar se je v praksi včasih pokazalo malo drugače. Francoski kralji v času absolutizma s svojo močjo prednjačijo in se s Habsburžani borijo za prevlado v Evropi.

Habsburška rodbina se uveljavi v Srednji Evropi, z nadgradnjo v svetem rimskem cesarstvu, ki doživi vrhunec s Karlom V. Ta v 16. stoletju zgradi svetovno cesarstvo, imperij. Pod Karlovim vladanjem sta se združila kontinentalni in celinski koncept imperijev, ker je kot sveti rimski cesar imel posesti v Evropi in je hkrati prek španskega dedovanja nadzoroval tudi novi svet. Tako je novo odkrita Amerika bila v lasti Habsburžanov. To je bilo cesarstvo, kjer sonce res nikoli ne zaide. Dejstvo pa je tudi, da se je poslanstvo Habsburžanov s stoletji spreminjalo.

Kako?

Bilo je obdobje, predvsem v novem veku, ko so Habsburžani bili zid pred vdori Turkov in so se borili za to, da Evropo ohranijo pred turško invazijo, potem je bila tu protireformacija, ki se prav tako povezuje s Habsburžani, in ne nazadnje v 19. stoletju, ko se začne boj za prevlado, ali se bo nemški prostor uredil okoli Prusije ali okoli habsburške monarhije.

Ta boj Habsburžani izgubijo, treba pa je vedeti, da je bila habsburška monarhija od takrat neke vrste garant, da Srednja Evropa ne zapade pod dominacijo nemškega rajha. To je bilo njihovo zadnje veliko poslanstvo, na katerem med prvo svetovno vojno tudi padejo, saj se zadnjemu cesarju Karlu kljub dobrim namenom ne uspe otresti železnega objema nemškega rajha in skleniti separatnega miru.

To pomeni, da niso delovali v smislu nacionalizma?

Habsburška monarhija temelji na univerzalnosti in zato tudi eni pravijo, da je habsburška monarhija s poslanstvom mnogonarodnega imperija, kjer je bil medkulturni dialog in so v miru sobivale številne religije, lahko vzor tudi z vidika današnje Evrope. Bili so antiopod temu, kar je poskušal uresničiti Hitler, ki je gradil rasno čisto trdnjavo Evropo, ki bi potem bila jedro tisočletnega nemškega rajha, medtem ko so Habsburžani zagovarjali mnogonarodni koncept.

Za Hitlerja so Habsburžani glavni sovražniki, kar se kaže recimo tudi v tem, da je dal zapreti v Dachau oba sinova Franca Ferdinanda. Bila sta izpostavljena največjim ponižanjem, saj sta dobila nalogo, da čistita latrine, a bila toliko bolj spoštovana pri sojetnikih, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da sta ponižanja prenašala izjemno aristokratsko.

Otto von Habsburg, ki se je prav tako boril proti Hitlerju, se je vključil v panevropsko gibanje in ga v prelomnem obdobju padca berlinskega zidu tudi vodil. Njegovo glavno poslanstvo je bilo, da tudi dežele, ki so na vzhodni strani železne zavese, pripelje v EU. Od tod njegova podpora Sloveniji, Hrvaški in seveda vsej Srednji Evropi. Kajti brez vzhoda EU ni kompletna, ne more biti le zahodnoevropski klub. Do smrti se je boril za koncept združene Evrope, v čemer je bila njegova veličina.

1

Kar pomeni, da za monarhijo ni nujna zadušitev narodnih interesov.

Ravno habsburška monarhija je dokaz za to. Taras Kermauner je ugotovil, da je ravno dejstvo, da so Slovenci bili del mnogokulturne, mnogonarodne habsburške monarhije, pripeljalo k temu, da so se razvili kot kulturni in politični narod. Habsburška monarhija je ob vsej tej mnogonarodnosti bila tudi pravna država. Temelji pravne države so bili tako močni, da so omogočali tudi malim narodom, da so se razvili v političnem in kulturnem smislu.

Kaj pravzaprav pomeni ta priložnost, ki so jo Slovenci dobili v mnogonarodni monarhiji na podlagi pravne države, če jih primerjate z Bretonci v Franciji. Bretonci v Franciji so imeli boljše izhodišče in celo boljši položaj od Slovencev v času ustvarjanja nacij. Pa imajo Bretonci danes svojo državo? Ta primerjava pove veliko o naravi mnogonarodne habsburške monarhije in kaj smo Slovenci z bivanjem v njej lahko pridobili.

Smo kot del habsburške monarhije res vse pridobili?

Rana slovenstva v tistem času je, da nismo pridobili svoje univerze. Ampak po mojem je tudi to bilo le še vprašanje časa. Tudi za univerzo, ki je nastala leta 1919 v Ljubljani, je kader prišel in bil izšolan za profesorje na dunajski in drugih univerzah v rajnki monarhiji. Res je tudi, da so Slovenci pred prvo svetovno vojno bili v dilemi, ali hočejo univerzo ustanoviti v Ljubljani ali v Trstu. To so značilnosti razvoja, ki jih je treba upoštevati, ko govorimo o slovenskih dosežkih v monarhiji.

Lahko trdimo, da monarhična ureditev pomeni tudi nazadnjaštvo?

Gotovo gre za ureditev, ki je zakoreninjena v evropski tradiciji. V zahodni in severni Evropi je še vedno kar nekaj ustavnih monarhij, od Velike Britanije pa do Skandinavije. V konceptu komunistične ideologije je monarhija veljala za nekaj preživetega. Če pogledamo komunistične imperije, so ti vsi več ali manj poniknili. Večina komunističnih tvorb je razpadla, ustavne monarhije na zahodu in severu pa so obstale.

To pove veliko o njihovi vitalnosti in odnosu do osnovne izvorne ideje o demokraciji. Tudi habsburška monarhija leta 1907 z volilno reformo za dunajski parlament dobi splošno in enako volilno pravico, res pa je, da se v ogrskem delu države – Translitvaniji – to ne zgodi. V Avstriji – v Cislitvaniji – pa je to pomenilo, da so volilno pravico imeli vsi moški, polnoletni državljani, kar je daleč od kakršnegakoli nazadnjaštva. To so stvari, ki so danes malo pozabljene, kakor tudi to, da so Slovenci sedeli v dunajskem parlamentu več desetletij, da so imeli briljantne poslance, ki so se odlikovali tudi na državni ravni, kot se je zadnji kranjski deželni glavar Ivan Šusteršič.

Ta je dolga leta vodil slovenske, hrvaške, rusinske, češke in druge poslance, ki so sodelovali tudi na podlagi slovanskih solidarnostnih teženj. V Ribnici rojeni Ivan Šusteršič je v svojih klubih združeval različne frakcije. Danes se pozablja, da je bil na berlinskem kongresu desna roka takratnega zunanjega ministra, Madžara Gyula grofa Andrássyja, Slovenec Josef Schwegel, doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu.

Na berlinskem kongresu je zaslovel tudi po tem, da je takratnemu zunanjemu ministru predlagal, kako naj se ravna na Balkanu in kako naj ravna z Bosno in Hercegovino, o kateri se je takrat odločalo v krogu velesil. Najboljše poročilo z berlinskega kongresa imamo po njegovi zaslugi, ker je vsakodnevno pisal svoji ženi, ki je bila bolna. Tudi njegov nečak Ivan Švegel je bil v avstro-ogrski diplomaciji konzul v Severni Ameriki, se pravi v Kanadi in ZDA. Slovenci smo v avstrijski vladi leta 1917 dobili tudi svojega ministra, Ivana Žolgerja iz Slovenske Bistrice, ki ni bil le minister, ampak je zaslovel tudi po tem, da je napisal najboljšo knjigo o avstrijskem habsburškem dvornem pravu. V tistem času začne pisati tudi prva poklicna slovenska novinarka Ivanka Klemenčič, ki je bila tudi avtorica kratke biografije Franca Jožefa.

Kakšen pomen za Slovenijo je imela cesarica Marija Terezija?

Slovencem gotovo pomeni nekaj več kot preostali Habsburžani, o čemer priča tudi naslovnica knjige Habsburžani za slovensko tržišče, na kateri je namesto Schönbrunna ona. Za nas je pomembna zaradi številnih reform. Resnično je naredila nekaj usodnih korakov. Že v mladih letih se je znašla sredi največjih spopadov, čeprav se je njen oče, Karel VI. zelo trudil, da bi ji zagotovil čim bolj eleganten prenos oblasti, ko je videl, da ne bo imel moških potomcev.

To se mu ni povsem posrečilo, kar se je pokazalo, ko je Friderik II. Pruski napadel Šlezijo in jo potem tudi v večjem delu iztrgal iz rok Habsburžanov. Bila je mlada, takrat še le ogrska in češka kraljica, ni pa bila sveta rimska cesarica, ker po volilnem redu ženska ni mogla biti cesarica. Mi njej sicer vseskozi rečemo cesarica, kar je precej poljudno, saj cesarica postane šele, ko njen mož Franc Štefan Lotarinški postane sveti rimski cesar in s tem postane še ona cesarica, a kot njegova soproga. Ta poroka je bila ponovno spretna, saj poroka z lotarinško rodbino prinese novo kri v dinastijo. Stara linija z njenim očetom Karlom VI. izumre in pride nova linija. O tem pričajo tudi hčere Marije Terezije, ki so več ali manj prave lepotice.

Ima naša lojalnost do Avstrijcev kakšne vzporednice s Slovencem pripisano pohlevnostjo in ponižnostjo?

Tine Hribar je v 57 številki Nove revije zelo lepo definiral slovenski narodni razvoj, ko je zapisal, da Slovenci kot narod skozi zgodovino nismo bili prepričani o svoji moči, zaradi česar smo se ozirali po opori in zaščiti zunaj sebe. Skratka, želeli smo, da bi za nami stal tudi nekdo drug. To je bila značilnost slovenskega narodnega razvoja vse do državne osamosvojitve. To velja tudi za habsburško monarhijo, saj Dunaj velja za neko oporo, ki bi naj jamčila za narodni razvoj. Slovenci so bili del mnogonarodne države, ki je tako v nekem smislu bila tudi slovenska država. Ni bila le slovenska država, saj je tam živelo še kar nekaj drugih narodov.

Slovenci so služili v habsburški armadi, diplomaciji, sedeli v njenih parlamentih, ustvarjali v njenih kulturnih institucijah. Bil bi kritičen do tistih, ki enačijo pohlevnost z lojalnostjo. Z resno analizo takratne miselnosti Slovencev in Slovenk takšno enačenje odpade. Recimo novinarki Ivanki Klemenčič očitajo, da je njena biografija Franca Jožefa nekakšen lojalen odklon in da je preveč avstrodinastična. Takrat je bila to značilna mentaliteta prebivalstva, morda je v brošuri malo bolj čustvena zaradi monarhove smrti in dejstva, da je takrat divjala prva svetovna vojna. Gre za pripadnost nekemu državnemu okviru, katerega si del, to pa ne more biti že kar sinonim za pohlevnost.

Napisala: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley

Lisa - 19/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 19/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.