Ni se nam treba bati robotov in robotizacije, nasprotno.

Lahko so nam v pomoč, saj če ne bomo v proizvodnji imeli malega števila napak in tudi poceni kosov, kar pomeni robotizirano ali prilagodljivo proizvodnjo, bomo izgubili tovarno, ker bodo proizvajalci usluge poiskali drugje, kjer bo proizvodnja boljša, kakovostnejša in cenejša, nam je med ostalim v prid robotom povedal prof. dr. Marko Munih, univ. dipl. inž. el., redni profesor Katedre za merjenja in robotiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in predstojnik Laboratorija za robotiko.

Kakšno stanje je v Sloveniji glede robotov?

prof. dr. Marko Munih: Slovenija ni povsem slaba, kar se tiče robotov in robotike, kar se da pokazati s številkami. Po navadi se to poveže s številom robotov na 10.000 zaposlenih. Če bi gledali najbolj razvite države, kar se tiče robotov, Japonsko, Korejo in v Evropi Nemčijo, Švedsko, mislim, da ima Nemčija okrog 240 robotov na 10.000 zaposlenih, Slovenija pa okrog 100 robotov.

Smo nekje srednja žalost glede robotov?

prof. dr. Marko Munih: Osebno ne bi rekel, da smo srednja žalost, ker je veliko držav, ki se jih sploh ne navaja, ker so številke tako majhne. Recimo na Švedskem imajo 150 robotov na 10.000 zaposlenih, kar kaže, da ni takšne kvantne razlike. Drugi kazalnik je po panogah. Največ robotov je v avtomobilski industriji, ker je v tej panogi že od začeta bila potreba po robotih zaradi narave dela in je še vedno.

Če se primerjam z Nemčijo, imajo dobrih 1200 robotov na 10.000 delavcev, pri nas pa jih je 640. Razlika je, ampak ni tako blazna. Če pa gledamo druga področja, kar se tiče podjetij, ki uvajajo robote, Slovenija ni tako slaba, ljudje marsikaj znajo. Ravno te dni sva se z enim od predstavnikov, ki je bil prisoten na Dnevih industrijske robotike 2017 (DIZ), pogovarjala in debatirala, katera sredina tukaj v Sloveniji zna narediti avtomatizirano linijo, vključiti robota. Kar nekaj skupin je, ki so zelo močne, ne delajo le za Slovenijo, ampak tudi za tujino.

Imamo dober razvoj robotike?

prof. dr. Marko Munih: Povprečna cena enega izmed predstavljenih robotov na DIZ-u je 20.000 do 30.000 evrov, če so večji, so tudi dražji. Ampak ta robot sam po sebi še ni skoraj nič, potrebuje še prijemalo, senzorje, vpenjalne priprave, ne nazadnje ograjo ... Potem pa ni več 20.000 evrov temveč najmanj 75.000 evrov in še več, cena gre lahko do 500.000 evrov in več sto tisoč.

Dodana vrednost od robota pa do tega je velika. Sicer pa se roboti delajo skoraj tako kot žemljice v tovarni, so skoraj konfekcijski izdelek, medtem ko so implantacije zelo individualizirane, nekaj jih je sicer konfekcijskih, ko kupiš v velikosti kontejnerja, se kontejner pripelje, notri pa je že vse zvezano, zrak, elektrika, robot, primarne naprave, in to v kratkem času, mogoče v nekaj urah, že kar funkcionira.

Medtem ko je za večino teh robotov treba vse narediti, vključno z intelektom, na koncu pa jih še vse fizično spraviti skupaj, da delajo tudi v farmacevtski in prehrambeni industriji. Da bi kar povedal, da smo ali nismo razviti glede robotike, to ne bi bilo korektno, nam pa različni kazalci pokažejo, da ne odstopamo prav blazno, niti v plus, nismo pa tako slabi v minus. Če se primerjamo s sosednjimi državami, smo kar v redu.

Kako je z robotizacijo v gospodinjstvih pri nas?

prof. dr. Marko Munih: Pravzaprav bi robotiko lahko razdelili v dve veliki skupini. Eno tako področje je industrijska robotika, to so roboti, ki delajo v tovarnah. Drugo področje pa je tako imenovana servisna robotika in v to skupino pašejo tudi različne gospodinjske zadeve, ampak ne samo to, imamo te gospodinjske zadeve in tudi profesionalne servisne zadeve, tudi za kmetijstvo, inšpekcijo, v medicini za kakšne zadeve ...

To, kar je za doma, so preprosti sistemi, ki so primitivni. Ima motorje, senzorje, dela nekaj, kar bi načeloma bilo robotsko, je pa sorazmerno primitivno. Če imamo vozilce, mobilno platformo, ki se vozi po našem domu in se obnaša, niti ne kot sesalnik, bolj bi lahko rekli kot metla, je to načeloma lahko robot (irobot – robotski sesalnik). Imamo tudi kosilnice.

Kaj pa avtomatizacija avtomobilov, ima to kakšno zvezo z robotiko?

prof. dr. Marko Munih: To prihaja. Če rečemo mobilna robotika, potem gre za vozila, imamo pa tudi leteče stvari, če so brez posadke ali vozijo avtonomno, same, potem je to neke vrste robot. Prihaja čas, ko avtomobili postajajo roboti, vsaj deloma, če ne že popolnoma. Boljši avtomobili, pa niti ne tako dragi, že kar srednji razred, imajo radarski tempomat, ki vam nastavlja razdalje na avtocesti, drži razdaljo do naslednjega avtomobila, takšen avtomobil zna tudi zaviti malo desno, levo, in to je že robotika za vožnjo po avtocesti ...

Lahko imate tudi kup dodatnih funkcij, ki že povsem dobro funkcionirajo. Npr. funkcijo za bočno parkiranje, ki jo imajo avtomobili že kar nekaj let. V zadnjem času imajo avtomobili tudi funkcijo za vzvratno vožnjo, še posebej s prikolico. To je algoritem, ki se ga da, na osnovi senzorjev pa se da enostavno odločiti, kako in kdaj je treba zaviti. V tem smislu je avtomobil že robot. Ni robot 100-odstotno v vseh situacijah, v določenih segmentih pa je že robot. In šlo bo v to smer, ne bi pa 100-odstotno zaupal tem strojem, recimo v razmerah, ko dežuje, sneži ...

Želite povedati, da bo naše življenje vedno bolj prepleteno z robotiko?

prof. dr. Marko Munih: Tega se bomo navadili tako, kot smo se navadili na mobitele, in danes otroci to vse že obvladajo, vse podrobnosti in funkcije, tako bo tudi nekaj samoumevnega, da bo ena takšna funkcija pri vozilih ali kje drugje, za kar ne bo potrebna nobena posebna revolucija.

Je strah, da bodo ljudje zaradi robotizacije izgubljali službe, vmesen?

prof. dr. Marko Munih: To vprašanje je stalno. Imam različna razmišljanja, ki ljudi prepričajo, da je ravno nasprotno. To se da prikazati iz različnih zornih kotov. Najprej, če pomislite na Bavarsko, vemo, da je na Bavarskem veliko avtomobilskih tovarn, skratka je razvita dežela.

Pomislimo še na severni del Italije, ki je tudi avtomobilsko razvit, kar pomeni tudi uporabo robotov, ne nazadnje na Slovaško, ki ima pet avtomobilskih tovarn in jim pravzaprav delavcev primanjkuje, tako drug od drugega kradejo delavce. V tem robotskem smislu, ker so avtomobilska industrija, imajo tudi robote. Dajmo pomisliti na Novo mesto, Revoz ima pri nas več kot 400 robotov, TPV, ki je dobavitelj Revoza, več kot 100 in še kakšno drugo podjetje bi se našlo, ki ima robote.

Prejšnji teden sem slišal, da je podatek za nezaposlenost v Stuttgartu, ki je centralna točka Mercedesa in seveda tudi avtomobilske industrije, 3-odstotna. Se pravi glede večje industrializacije – robotizacije, ki morda čaka druge regije, vidimo, da to ni šlo v to smer, da bi ljudje bili brez dela.

Če pa pogledamo z druge strani in pomislimo na Revoz, tam začnejo obdelavo avtomobila s štancanjem pločevine. Veliko pločevino, kot list papirja, enostavno odrežejo in potem oblikujejo. To, kar odrežejo, je ostro skoraj kot nož, kar je za človeka nevarno, saj lahko v neki situaciji pride do napake, če je zraven človek, bo ta človek lahko manj ali bolj poškodovan. Tretja situacija je, da ta proces dela oddaja zelo glasen hrup in bo prej ali slej delavec, ki dela tam, imel poškodbo sluha na delovnem mestu. Nekomu od svojih ne bi svetoval, da tam dela, zagotovo pa bi mu svetoval, naj se izuči obvladovanja robotov, ki so tam, ali karkoli drugega.

Če gremo v sosednji prostor, kjer barvajo, ti hlapi tudi niso dobri za človeka, gre za kemijsko nevarnost. Če želimo, da ena naprava deluje dolgo in zanesljivo, mora biti dobro izdelana. Želimo, da je vsak delček v tej napravi kar se da dober. Čim manj je slabih kosov na milijon izdelanih kosov, tem boljša je proizvodnja, manj se pokvarijo. Lahko se v motorju avtomobila pokvari majhen delček, ki sam po sebi stane mogoče le nekaj evrov, treba pa je razdreti cel motor, da odpravimo napako, kar je ogromen strošek. Torej želimo imeti v osnovi zelo dobre delavce, ampak ljudje se nehote motimo, tudi če najbolj pazimo. Kitajci so ugotovili, da lahko zagotovijo zelo poceni delovno silo, ljudje lahko delajo 24 ur, tako rekoč sedem dni v tednu, ampak ne 100-odstotno dobro in zato se tudi oni robotizirajo, da bi izboljšali kakovost.

Je robot res nezmotljiv?

prof. dr. Marko Munih: Če ga pravilno programirate, bo znal obvladati vse situacije s pomočjo senzorjev. Če ne bomo imeli malega števila napak in tudi poceni kosov, kar pomeni avtomatizirano – robotizirano ali prilagodljivo proizvodnjo, ne da bomo izgubili delovna mesta, temveč tovarno, ker bodo proizvajalci usluge poiskali drugje, kjer bo proizvodnja boljša, kvalitetnejša in cenejša. Slovenija, Evropa nismo v poziciji bi ali ne bi, tekmujemo z drugimi, ker tudi drugi razmišljajo na ta način. Proizvodnja mora biti poceni in dobra, na kakršnikoli način.

Na žalost smo ljudje dobri za marsikaj, ampak ne za vse. Človek je zelo prilagodljiv, se zelo hitro znajde v novi situaciji, priuči se za nova dela, v tem smislu smo ljudje nepogrešljivi, medtem ko pri opravilih, ki so monotona in podobna, nismo. Recimo, če pomislimo na banalno proizvodnjo elektromotorjev, ki jo je v Sloveniji kar nekaj: sesalniki, razni motorji so lahko težki nekaj kilogramov in če to dnevno ves delovni čas prestavljaš z ene točke na drugo, bo verjetno čez nekaj let, slej ali prej prišlo do delovne poškodbe. V tem primeru je avtomatizacija – robotizacija videti zelo humano, in če hočemo obdržati delovna mesta, bolje delati, ohraniti svoje zdravje, se odstraniti iz nevarnih okolij, ni nobene druge logike.

Eno izmed prvih aplikacij robotov je uporabljal zasebnik, ki je robota vzel zato, da mu je poliral pipe. Njegov komentar je bil, da je to odlično, ker lahko med tem, ko mu robot polira pipe, gre na sprehod s psom. To je bilo leta 1974 na Švedskem. Verjamem, da ima tudi danes marsikdo od zasebnikov v Sloveniji že robota ravno iz razlogov, da bolje dela, dosega kakovost in je ne nazadnje ceneje.

Kaj pa pravite na filme, v katerih roboti želijo zavladati svetu?

prof. dr. Marko Munih: To je res vtis, ki nam ga zadnja leta vsiljuje Hollywood. Lani je bilo posnetih 11 filmov v stilu Terminatorja. In Terminator deluje, kot da zmore vse, hitreje razmišlja in tudi ne razmišlja dobro, je neskončno bolj spreten kot človek, močan in v tem primeru samo čakamo, ko damo glavo ven na ulico, od kod bo tisti drugi pridirkal in nas ogrozil. Smo pa od tega popolnoma daleč, na drugi strani.

Gre pri robotiki za dejanja, ki jih človek zmore?

prof. dr. Marko Munih: Gre za funkcije, ki jih človek iz različnih razlogov ne zmore, bodisi da so monotona dela, težka, precizna. Če si predstavljate mikromehanizem, mogoče kar uro, kamor je treba vstaviti eno zadevo z veliko natančnostjo, seveda ljudje to nekako še zmoremo, ampak robot bo, če je dobro naučen, to zmeraj dobro opravil.

So roboti izpopolnjena oblika človeka glede manualnih opravil?

prof. dr. Marko Munih: Roboti so stroji. Za industrijskega robota standard navaja definicijo, da je robot stroj, ki manipulira, prestavlja, prenaša, se pravi, da je mehanski manipulator, ki ima vsaj tri motorje, vsaj tri prostorske stopnje, krmilnik, ki se da reprogramirati, torej ni za zmeraj. Krmilnik je računalnik, ki se programira in tudi reprogramira, dodaja, nadgrajuje ali pa spremeni v neko povsem drugo nalogo. Življenjska doba robota je deset let ali celo več in v tem obdobju najbrž ne obdeluje ta isti avtomobil. Verjetno vzamejo robota in ga čez nekaj let uporabijo za nekaj drugega in čez toliko let ponovno za nekaj drugega.

Kdo robota reprogramira?

prof. dr. Marko Munih: Če ti roboti delajo 24 ur vseh sedem dni v tednu, potem se mu hitro naberejo ure in ga je tako kot druge stroje potrebno redno servisirati. Točno vemo, da je na toliko ur delovanja treba zamenjati ožičenje, zamenjati žice, opraviti druge servisne preglede in odvisno, če gre za manjšega serviserja, bodo potem najbrž poklicali pooblaščenega predstavnika, da bo robota reprogramiral. Če pa gre za veliko tovarno, recimo Revoz v Sloveniji, pričakujejo, da bo zastoj trajal 15 minut, kar pomeni, da je serviser v podjetju, saj ima le 15 minut časa, da pripelje voziček z orodjem in napako odpravi. Če gre za akutno napako in je potrebna zamenjava robota, imajo včasih tri ure časa, da spravijo starega robota stran in postavijo novega ter vse, kar paše zraven.

V Ars Electrinica centru v Linzu imajo robota – foko, ki se odziva čustveno, kako je to mogoče?

prof. dr. Marko Munih: Poznamo res ogromno število različnih robotov, ena izmed besed, ki obstaja, je tudi softrobot, je kakor nekakšen robot, ki v resnici ni robot, ampak je software program. Ti algoritmi vodenja robotov so lahko zelo preprosti, lahko pa so tudi bolj kompleksni.

Poznamo različne kompleksne algoritme na področju, ki mu rečemo umetna inteligenca. Umetna inteligenca vsebuje ali pa zajema matematične statistične metode, torej neka orodja, ki se najprej naučijo določenih stvari. Recimo tukaj je predstavljen robot, ki zna prepoznavati pet stvari: železno pločevinko, aluminijasto piksno, plastenko, steklenico in tetrapak. Iz slike, naučenega sistema, bo prepoznal, kaj je v resnici dobil. Gre za algoritem, ki smo ga najprej naučili, mu pokazali toliko in toliko naših steklenic, plastenk ... Zdaj pa pride trenutek odločitve, damo mu naslednji predmet, za katerega ne vemo, kaj je, in on bo odreagiral glede na svoje znanje in z veliko verjetnostjo povedal, kaj ta predmet je.

Gre skoraj za isti princip kot pri napovedovanju vremena, ko damo tukajšnje temperature in iz sosednjih krajev, prav tako tlak in druge spremenljivke v njihov računalniški model, ki je bil naučen že od prej in ima neke stare izkušnje. Na podlagi starih izkušenj in trenutnih podatkov nam vrne napoved, sporočilo, ki ima nekakšno verjetnost. Napovedo, da bo z 80-odstotno verjetnostjo jutri lepo vreme ali da bo z 10-odstotno verjetnostjo jutri deževalo. To so metode, ki so tudi metode umetne inteligence. Tudi recimo Google ima te metode: glede na besedo, ki jo odtipkamo in našo zgodovino, kaj smo iskali, nam vrne neke odgovore. Robot ima ta isti algoritem, nekaj ga naučimo in glede na naučeno znanje bo odreagiral na situacijo.

Bi imeli v Ameriki boljše možnosti glede razvoja robotike?

prof. dr. Marko Munih: Evropa ni povsem slaba, v Evropi imamo nekaj zelo dobrih inženirskih univerz, nekaj zelo dobrih podjetij, lahko bi rekli, da je avtomobilska industrija št. 1 v Evropi in iz tega sodeč je tudi tehnologija, so roboti dobri, ni take hude razlike. Je pa seveda socialni sistem pri nas nekoliko drugačen, kot je čez lužo. Najbrž bi se tam na nekakšen način znašel, saj imamo kolege, ki so šli skozi naše roke in delujejo v tistem okolju. V Ameriki niso samo plusi, kakor velja tudi za druge dežele, recimo za Japonsko, ker so na področju industrijskih robotov in tudi na področju humanoidnih robotov, robotov v obliki človeka, precej močni.

Kakšni so današnji časi glede robotike?

prof. dr. Marko Munih: Začetek avtomobila je bil nekje leta 1850, takrat se je Bertha Benz, žena Karla Benza, peljala s prvim avtomobilom k svoji mami, 50 ali 70 km daleč z neko zadevo, za katero se sploh ni vedelo, ali deluje. Imela je usnjene zavore, točila alkohol, ki ga je kupila pri lekarnarjih, medtem ko je zavore dobila pri čevljarju.

Po 2. svetovni vojni sledi razvoj elektronike, odkritje tranzistorja, računalnika, prvega električnega robota leta 1974. Od takrat naprej je velik bum robotike pa spet malce kolapsa, ker so veliki pojedli manjše. Potem zaradi hitrejših računalnikov med letoma 1990 in 2000, sledi razvoj humanoidne in haptične robotike, pa zdaj kolaborativnih robotov, ki so lahko brez ograje, torej robotov, ki nadzirajo vse sile, hitrosti. V tem smislu je tehnika, senzorika prišla do te mere, da nam roboti prihajajo, lezejo ven z vseh koncev.

Danes imamo v prenosnih telefonih zelo močne procesorje, pa ne samo enega, pravzaprav po osem. Pred 15, 20 leti je bilo nepredstavljivo, da bi telehone lahko nosili v žepu. Tehnika je na tem področju šla naprej npr. tako kot voda, ki pljuska čez rob lonca in potem gre tudi na druga področja, tudi na področje robotike in tam vpliva, ker se da hitreje računati in za to ne potrebuješ več velike omare. Sedanji časi so zagotovo zanimivi.

 

Liza - 17/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 17/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.