Zelo v redu se počutim kot ženska, tako da me prizadene raven neenakosti, šovinizma

Eva Mahkovic, mlada dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, se najbolje počuti, ko ve, katere stvari so ji všeč, kaj jo definira kot osebo, in ne to, katerega spola je. Čeprav je rada ženska, si sploh ne zna predstavljati, kako bi bilo, če bi bila moški. Svoje identitete ne gradi na spolu, vsaj ne zelo zavestno.

Kaj je dramaturgovo delo?

Eva Mahkovic: Tradicionalno je dramaturg nekdo, ki skrbi za kontekst in misel predstave. Pri dramaturgiji se mi zdi zelo pomembno, česar se tudi sama poskušam držati, da delam z zelo različnimi režiserji in se znotraj tega, kar počnemo, prilagodim. Najprej sem režiserjev sogovornik in potem sogovornik igralcev. Zelo dobro se pozna, da sem že devet let zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, zaradi česa tudi lahko delam veliko lažje, saj ansambel precej poznam in oni mene. Tudi pri delu z režiserji je bistvena razlika, ali z njimi delam že tretjič ali četrtič ali delam prvič in še ne vem, kako režiser razmišlja. Pri dramaturgiji gre v veliki meri za miselno podstat predstave in za razmerja znotraj predstave, kar v praksi pomeni vse, od klasičnega krajšanja besedila ali adaptiranja do tega, da se v pravih trenutkih izpostavijo prave stvari. Moram se prilagajati režiserju, kar seveda ne pomeni, da mu moram 100-odstotno slediti. Prepoznati moram njegovo poetiko, njegov gledališki jezik in mu pomagati znotraj tega, hkrati pa razpirati določene smeri, na katere režiser ali režiserka morda nista pomislila.

Je v vašem življenju prostora še za kaj drugega, razen za dramaturgijo?

Eva Mahkovic: Pri dramaturgiji mi je lepo, ker sem v skupini ljudi, ki ustvarja skupaj, hkrati pa včasih pogrešam čisto lastne izdelke. Zato sem pred leti začela pisati spletno serijo Vinjete straholjubca (ki bo, upam, izšla tudi v knjižni obliki). To so žanrsko nedefinirana besedila med prozo in poezijo. Tvorjenje novih žanrov me zelo zanima. To je moja kreativna plat. Za ljubljansko Lutkovno gledališče sem lani po naročilu napisala besedilo za mladinsko predstavo Male kraljice, v kateri so glavne junakinje tri najstnice. Junakinj tega tipa je zelo malo. Male kraljice so bile super izkušnja, saj sem tekst pisala zelo usmerjeno in z zavedanjem, katere igralke bodo igrale in da bo režiral Jaša Koceli.

Kaj na vas vpliva?

Eva Mahkovic: Med drugim name trenutno zelo vplivajo družabna omrežja, na katerih sem tudi precej dejavna, v njih najdem prostor za prej omenjeni lastni ustvarjalni izraz. Glede na to, da sem profesionalno zelo zaposlena in da večino svojega časa preživim v gledališču, potem v prostih trenutkih najdem odvode skozi digitalni svet. Tudi Vinjete straholjubca sem začela na spletu (konkretno na Facebooku).

Vas to, da ste ženska, kdaj ovira?

Eva Mahkovic: O sebi skoraj ne razmišljam skozi spol. Sicer sem zelo vesela, da sem ženska, zelo v redu se počutim kot ženska, tako da me prizadene raven neenakosti, šovinizma, včasih različnega obravnavanja (tudi na nezavedni ravni), kar je še vedno prisotno povsod okrog nas. Tudi profesionalno se poskušam boriti proti temu. To, da bi razmišljala, kakšne so tipične ženske lastnosti, tega pa ne počnem.

Vam kdaj koristi, da ste ženska?

Eva Mahkovic: Širše družbeno gledano je morda še vedno več slabih strani, ampak osebno se trudim, da se s tem ne obremenjujem preveč. Je pa v gledališču treba skrbeti, da so ženski liki dovolj solidno predstavljeni, saj je veliko več tekstov, ki izpostavljajo moške like, kar poskušam uravnavati, kolikor je to mogoče. Večinoma je več tudi moških režiserjev, tako da se mi zdi kot ženski dramaturginji pomembno, da se v predstavah sliši tudi ženski glas. Po drugi strani pa je zdaj precej direktoric žensk.

Radi krojite svoje življenje?

Eva Mahkovic: Menim, da ga dobro krojim. Ne počutim se frustrirano ali prikrajšano, ne čutim, da me kontekst bistveno omejuje. Tudi za pretekla leta nimam posebnih obžalovanj, ne zdi se mi (še), da bi se kdaj bistveno narobe odločala. Kar je seveda sreča. Zdi se mi, da poskušam v situaciji, v kateri sem, delovati optimalno. Mislim, da je v življenju veliko odvisno od posameznika in vložka, ki ga prispeva v svoje življenje. Na to, kako se bodo stvari obrnile, pa pač nimaš vedno vpliva. Mogoče so to ostanki idealizma, ampak do zdaj se mi je obneslo.

Veste, kaj bi radi?

Eva Mahkovic: Iz gledališča, iz procesa ustvarjanja predstave sem se naučila, da se je velikokrat treba prepustiti in videti, kaj se bo zgodilo. Naučila sem se, da se stvari dogajajo tudi nepredvidljivo.

Si kdaj pomagate z intuicijo?

Eva Mahkovic: V službi moram večinoma uporabljati razum, ker sem v poziciji dramaturga in s tem pogosto tudi glas razuma. Če pa pogledam svoje vinjete ali drugo pisanje, pa tam zelo izhajam iz emocije. S tem, da se je tudi v službi včasih treba prepustiti občutku, ker gre v gledališču pri ustvarjanju predstave za živo tvorbo.

V katerih trenutkih se zavedate, da ste ženska?

Eva Mahkovic: Bolj kot to, da sem ženska, začutim, da sem jaz, kar mi je bolj pomembno. Ravno delam predstavo Orlando z režiserko Barbaro Hieng Samobor. Tekst temelji na romanu Virginie Woolf, zelo se ukvarjamo prav s tem, kaj pomeni, da nekdo formalno zamenja spol in ostane ista oseba oziroma ali res ostane.

Za nas ženske je zelo pomembno, da si vzamemo čas zase

Špela Šinkovec je natakarica v Ošteriji Žogica v Solkanu. Najbolj je srečna, ker ima urejeno družino, se razume s partnerjem, otroci so zdravi, pridni, rastejo in ima še svoj hobi – konje, kar jo veseli. Pravi tudi, da če imaš razčiščeno sam pri sebi, če si zelo pošten sam do sebe in odkrit, potem v življenju nimaš ovir.

Kakšno se vam zdi trenutno stanje okoli vas?

Špela Šinkovec: Zdi se mi, da vsi preveč nekam hitimo, samo skačemo za opravki, kako bi uskladili obveznosti, službo, družino, in v tem hitenju včasih pozabimo nase.

Kako znotraj vsega tega najdete trenutke zase, svoj svet?

Špela Šinkovec: Imam konje in počasi poskušam uspeti na tem področju. Zelo pomemben se mi zdi stik z naravo. Konji pomenijo vsakodnevne obveznosti, po drugi strani pa imam srečo, ker vem, da me tam nekdo čaka in moram zanj poskrbeti, ob tem pa poskrbim tudi zase, sploh takrat, ko sem vsega skupaj naveličana. Ko grem do konjev in jaham, imam svojo intimo ter razmišljam.

Vam je zaradi tega, ker ste ženska, v življenju kaj težje?

Špela Šinkovec: Težje je verjetno zaradi težjega dela, ki ga opravljam, kot natakarica ali pri konjih.

Kaj pa lažje?

Špela Šinkovec: Lažje mi je, ker se znam v pravem času umakniti.

Si prisluhnete?

Špela Šinkovec: Zelo, poslušam tudi svoje telo. Ko začutim, da je telo utrujeno, recimo zdaj, ko se širijo prehladi, sem prav čutila, da je prav, da se umaknem in se posvetim sama sebi ter si od vsega odpočijem. Za nas ženske je zelo pomembno, da si vzamemo čas zase. Moramo si ga same vzeti, ker nam nihče ne bo rekel “To je tvoj čas, naredi nekaj zase.”

Je doma vse na vas?

Špela Šinkovec: Ne, imam podporo partnerja, zelo mi pomaga.

Vam uspe živeti življenje približno tako, kot si ga želite živeti?

Špela Šinkovec: Živim ga, le dan ima premalo ur, da bi vse speljala. Pridejo tudi dnevi, ko bi človek kar znorel ali kam utekel, ali dan, ko prekipevam od pozitivne energije. Stalno si poskušam prisluhniti, kaj najbolj potrebujem, kaj mi najbolj paše tisti trenutek, in gledam, kaj bi potrebovala in spremenila. Zdaj imam zelo veliko željo, da bi se v Sloveniji razvilo konjeništvo.

Imate konje?

Špela Šinkovec: Imamo tri svoje konje in s tem tudi popoldanski s. p.; jahanje, konji, turizem in prosti čas, tako da hodim tudi jahat.

Se pravi, da po službi nadaljujete delo pri konjih?

Špela Šinkovec: Otroci gredo z mano in tako svoj prosti čas preživljajo v naravi. Otrokom niti ne dovolimo telefonov, raje gremo ven v naravo in se čim več družimo ter čim manj sedimo pred televizijo.

Kako si pomagate, ko ste v stiski?

Špela Šinkovec: Po navadi se pogovorim s prijateljicami. Imam dve dobri prijateljici, isto misleči, tako da se nekajkrat na teden pokličemo, poskušamo videti in družiti. Ena od prijateljic ima tudi konje, druga pa jaha.

Vam je sploh kdaj dolgčas?

Špela Šinkovec: Imam težave, ker imam premalo časa, da bi počela vse, kar si želim. Rada bi preizkusila skok s padalom … In skupaj s partnerjem bova to tudi speljala. Navsezadnje bodo otroci odrasli, šli in bova ostala sama. Zelo pomemben se mi zdi odnos s partnerjem, z družino, z okoljem, tudi z ljudmi, kjer delam.

Kaj vas veseli pri vašem delu?

Špela Šinkovec: Svoje delo imam rada, zelo sem vesela, kadar pridejo kakšni tujci in kaj povedo o svoji državi, jaz pa njim pohvalim naše dobrote, ki jih imamo, povem, kam lahko gredo. Nekateri gostje pokažejo, da si želijo, da jih pustim pri miru, večina gostov pa si želi komunicirati in se radi pogovarjajo.

Sem izjemno močna, ne moremo pa žensk posploševati, vsaka je individuum zase

Diplomirana ekonomistka Ema Kugler je znana kot vsestranska samostojna umetnica, ki se ukvarja s performansom, z instalacijami, videom, filmom in gledališko kostumografijo. Deluje kot režiserka, scenaristka, scenografinja, kostumografinja, montažerka, multidisciplinarna umetnica s svojevrstnim avtorskim izrazom ter življenjsko potjo brez postankov, ker če se projekta loti, ga mora končati.

Kako ste se lahko kot diplomirana ekonomistka odločili za umetnost, ko zelo dobro veste, da je 1 + 1 = 2?

Ema Kugler: Od ekonomije sem se obrnila v neznano smer, s tem, da niti nisem vedela, kam grem. Sem si pa že prej sama šivala obleke. Delala sem čudne zadeve, ki niso bile nosljive. Ko sem se odločila, da po treh letih službe na Radiu Študent grem, kjer sem bila vodja ekonomsko-propagandne službe, nisem sploh vedela, kam grem. Rekla sem si: “Kar umreti človek ne more, bom že kako.” Nabavila sem si šivalni stroj in začela šivati čudne stvore. Bila sta še Nada Voduškova in fotograf Jani Štravs, ki je začel fotografirati, z Nado pa sva se dogovorili, da bomo napravili performans. Prvi performans smo imeli leta 1985 v Cankarjevem domu. Potem smo delali performanse, tudi v Stari elektrarni, ko še ni bila prenovljena. Prišla je Eva Rohrman in dala pobudo, da to posnamemo. Pojma nisem imela, kako se piše scenarij, in sem nekaj samo pribeležila, vseeno smo dobili denar od Soroša. Eva je imela dobre kontakte z VPK-jem, ki je šel v koprodukcijo. Tako sem brez kakršnegakoli predznanja zajadrala v filmski svet. Res pa je, da sem ljubiteljica filmov.

Se je to izkazalo za pravilen izbor, glede na to, da ste dobili kar precej nagrad za svoje filme?

Ema Kugler: Za zadnji film Odmevi časa sem pridelala 12 nagrad.

Si pri delu zastavljate kakšne načrte, cilje?

Ema Kugler: Ne, edini načrt, ki ga moram izvesti, je trenutni projekt, pa ne zato, ker bi ga morala, temveč zaradi sebe, ker če se nečesa lotim, moram to končati! Niti ne vem, kako, ga bom že končala, kljub temu, da nimam skoraj nič denarja.

Ne priznate izgovora, da se nekaj ne da narediti?

Ema Kugler: Če mi kdo to reče, jim odgovorim: “Zakaj pa so na Luno prišli? Če bi rekli ne da se, ne bi.” Da se, iščeš rešitev, ne pa, da se ustaviš na barikadi. Bo že nekako, saj ni nikoli tako, kot si si zamislil. Prilagajaš se situaciji in možnostim in kar nastane, nastane.

Si lahko človek ustvari svoj košček sveta znotraj sveta, v katerem živimo?

ma Kugler: Seveda si ga lahko ustvari, ampak odvisen je od tega, kaj pričakuješ od življenja. Jaz od življenja ne pričakujem nič. Pomembno mi je, da živim in počnem to, kar rada počnem. Čeprav je tu precej 'jebe' in hudih stvari. To je življenje, pride eno in drugo. Ampak to, kar mi pomaga, da to zdržim, je socialna mreža, ki jo imam, prijatelji, ki mi pomagajo. Vedno pridejo.

Se vam zdi, da ima to, da ste ženska, neke prednosti ali slabosti?

Ema Kugler: Prednosti ni nobene, slabost pa je v tem, da so finančno ženske veliko manj podprte kot moški. To je dejstvo. In tudi, ko ženska dobi denar, dobi drobižek. To v bistvu nima zveze z ženskostjo, socialni kod je takšen, še vedno je izjemno močan patriarhalni vzorec in pri nas tudi še velja.

Se počutite kot šibkejši člen naše družbe?

Ema Kugler: Sem izjemno močna, ne moremo pa žensk posploševati, vsaka je individuum zase.

Si zaupate ali greste raje po racionalni poti?

Ema Kugler: Pri meni ne gre nič po racionalni poti. Proces ustvarjanja ni racionalen, ko pišem scenarij, je odprtokodni sistem. Ko pa delam snemalno knjigo in plane snemanja, sem samo racionalna.

Še vedno šivate svoje stvore?

Ema Kugler: Samo ko jih potrebujem za kostume, ker nimam denarja. Sem pa imela, že dolgo nazaj, projekt Komercialne jakne, ko sem hotela zaslužiti denar. Vsi so rekli, kako so moje obleke dobre. Odločila sem se za projekt Komercialne jakne in jih zašila 15. Sicer pa od gimnazije naprej sama sebi šivam in nič ne kupujem. Spomnim se, ko je Cankarjev dom bil koproducent in sem si pod velikim odrom izborila delavnico, tehniki, ki so tam delali, so mi govorili: “Kako si pridna. Zakaj se tako matraš?” Rekla sem jim, da se nič ne matram, ampak nekaj delam. Bolj bi se matrala, če bi bila v neki fini pisarni in morala tam kar nekaj delati. To je moje delo, v tem ne vidim nobenega matranja. Da je pa velikokrat naporno, normalno, da je.

Lahko živite od svojega dela?

Ema Kugler: Lahko, nič mi ne manjka, čeprav nimam skoraj nič denarja. Imam štiri stare cunje in kolo, saj nič ne potrebujem. Živim, in to dobro. Se pa se ne primerjam
z drugimi.

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Igor Zaplatil, Goran Antley, Jane Štravs

Liza - 11/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 11/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.