Ekonomistka, magistrica poslovnih ved Eva Strmljan Kreslin je želela študirati sociologijo, zdaj pa ji znanje, ki ga je dobila pri študiju ekonomije, zelo koristi pri delu direktorice družinskega centra Javnega zavoda Mala ulica, še prej pri vodenju Društva za prostovoljno delo MOST. 

Tudi sicer je družina zanjo še vedno središče dogajanja, zato skrbi za vsakodnevno 'zasedanje' vseh družinskih članov, treh otrok in moža, glasbenika ter poeta Vlada Kreslina, ob večerji, kjer predebatirajo dnevne dogodke. 

Človek vam ne bi prisodil, da ste ekonomistka, ste res?

Eva Strmljan Kreslin: Tudi sama sebe ne vidim kot ekonomistke, vedno sem si želela študirati sociologijo. Čeprav sem se nazadnje odločila za ekonomijo, je moje srce bolj na tisti strani. Mi pa znanje, ki sem ga dobila pri študiju ekonomije, zelo koristi pri delu, ki ga opravljam. Že kot študentka sem ustanovila Društvo za prostovoljno delo in se ukvarjala s prostovoljnim delom, z nevladnimi organizacijami … Še zlasti študij na Univerzi John’s Hopkins na temo management neprofitnih organizacij mi tudi zdaj med vodenjem Javnega zavoda Mala ulica pride prav.

Zdi se mi, da je predvsem v nevladnem sektorju ogromno ljudi na vodilnih mestih, ki so po izobrazbi sociologi, pedagogi, psihologi …, nimajo pa dovolj znanja o vodenju, o menedžmentu, kar je pri vodenju organizacije nujno potrebno. Sama včasih nisem dovolj podkovana v vsebinskem smislu, zato pa znam voditi organizacijo, kar je na mojem mestu tudi bolj pomembno.

Imate srečo, da ste lahko v službi združili lastne afinitete in znanja?

Eva Strmljan Kreslin: Moje afinitete so bile vedno v nevladnem sektorju, vedno sem želela delovati v smislu izboljševanja družbe, kvalitete življenja, ozaveščanja … Je pa prepogosto spregledano, da je preventivno delo, ki ga izvajamo v Mali ulici, izjemno pomembno tudi z ekonomskega vidika. Delo z mladimi družinami, mamami in otroki dolgoročno prinese ogromne prihranke pri potencialnih stroških v prihodnosti: od preprečevanja zdravstvenih težav, ki jih imajo mame v poporodnem obdobju, do vpliva dobrega odnosa z otrokom v najzgodnejšem obdobju na njegov telesni, čustveni in socialni razvoj.

Vzgoja in nega otroka v najzgodnejšem obdobju se kažeta v boljših učnih uspehih otroka, bolj zdravem življenju, preprečujeta odvisnosti, mladostniško delinkvenco … Kurativa na tem področju je izjemno draga, medtem ko preventiva stane mnogo manj, da ne govorim o tem, kaj pomeni taka preventiva za kakovost življenja celotne družine. Dokazano je, da je ekonomska učinkovitost preventivnega dela občutno višja od kurative.

Vam delovanje v Mali ulici to potrjuje?

Eva Strmljan Kreslin: S številkami na tej ravni seveda ne moremo operirati, nam pa veliko povedo odzivi staršev. Treningi starševstva, ki jih izvajamo, po pričevanju številnih staršev ne le pomagajo bolje razumeti svojega otroka in z njim bolje ravnati, ampak včasih tudi rešujejo zakon. Tudi sami opažamo, da se na treningu starševstva celotna dinamika družine spremeni v pozitivno smer. Če se vrnem na ekonomsko učinkovitost: zagotovo bo zadovoljen, srečen človek, ki ima urejeno in nestresno družinsko življenje, tudi boljši delavec, manj bo na bolniški …

Gre za veščine, ki jih podajate v okviru programa Neverjetna leta?

Eva Strmljan Kreslin: Kar učimo na treningih starševstva v okviru programa Neverjetna leta, pripomore, da starši drugače vidijo svojega otroka, saj se pogosto 'zaciklajo' v vsakdanjih problemih, ki včasih sploh niso zelo hudi. Le pogled je treba malo spremeniti, pristopiti malo drugače, pa je vse lažje. Tako pa včasih iz nič nastanejo hude bitke, otrok se upira … čeprav v resnici noben otrok noče nagajati staršem, le pozornost išče. Starši v programu Neverjetna leta dobijo drugačen uvid v otroka, vidijo, kako z drobnimi prijemi, spremembami lahko spremenijo njegovo obnašanje, neželene odzive ali vedenje.

Ste kaj od tega čutili tudi na lastni koži glede na to, da ste mama treh otrok?

Eva Strmljan Kreslin: Projekt Mala ulica je nastal iz moje zelo osebne potrebe in opažanja, kaj mama v nekem obdobju potrebuje. Seveda sem potem veliko raziskovala in primerjala različne vzgojne modele v svetu, kako posamezne države, lokalne skupnosti in institucije podpirajo mlade družine, kaj so prednosti in slabosti teh modelov. Mala ulica je kombinacija najboljšega, kar poznam, in to priznavajo tudi tuji strokovnjaki.

Je vsak otrok zgodba zase?

Eva Strmljan Kreslin: Je in ni. Včasih je zelo težko, ko prebereš dve knjigi o vzgoji, ki sta si povsem nasprotujoči, pri vsaki rečeš, da je nekaj smiselno, ampak vidiš, da ni recepta oziroma ga moraš za svojega otroka izumiti sam. Naši programi dajejo orodja, ki niso ideološka, temveč predvsem poudarjajo dober stik z otrokom. Ena od podstati programa recimo je, da se vsak dan 15 minut igraš oziroma posvetiš svojemu otroku, mu slediš, počneš tisto, kar si on želi. Skoraj vsak starš na začetku reče: “Ah, to ni nič, z njim se igram ure in ure.” Ampak potem se izkaže, da imajo starši tiste ure in ure v roki telefon ali delajo na računalniku ali vmes malo gledajo televizijo.

Otrok vidi in čuti, da nismo prisotni. Otroci zelo hitro prepoznajo pravo pozornost staršev in že samo s tem se mnoge težave same po sebi rešijo. Recimo, da starši pridejo k nam, ker imajo hude težave pri večernem spravljanju otroka v posteljo, ko pa uvedejo teh 15 minut usmerjene pozornosti, otrok pri odhodu v posteljo nenadoma ne dela več težav. Starši sicer na začetku pogosto pravijo, da ni bilo vedno preprosto ali da niso vsak dan zmogli teh 15 minut, sploh če imajo več otrok. Ampak ko to enkrat usvojijo, začnejo tudi starši uživati v tem času z otrokom, hkrati pa odpade večina potreb po disciplinskih ukrepih.

Otroci iščejo pozornost. Neverjetno je tudi, da štiriletnik v pol ure dobi 20–30 navodil, ukazov, zahtev. Otrok ima svoj tempo, in namesto da ga spodbudimo ali mu damo vsaj malo časa, ga z našimi zapovedmi stresiramo in zmedemo. Če bi nas šef tako bombardiral v službi, kot mi doma bombardiramo otroke v njihovem prostem času z zahtevami, ukazi …, bi v enem tednu dali odpoved.

Kako vam uspeva s tremi otroki?

Eva Strmljan Kreslin: Najmlajša je zdaj stara 15 let, ampak pri tretjem otroku je nekako lažje, ne glede na to, da so otroci različni. Ni recepta, kar je delovalo pri enem, zagotovo ni delovalo pri drugem, ampak na srečo so zdaj že skoraj odrasli. In vsi trije so super. Je pa res, da je danes vsega več: zahtev in informacij je mnogo več, kot smo jih mi imeli, zato je tudi odraščanje težje. Najmlajši hčerki, ki obiskuje prvi letnik gimnazije, sem ravno pred kratkim rekla, koliko več ve o svetu, koliko več informacij ima in tudi več razume.

Ne spomnim se, da bi pri 15 letih toliko vedela, čeprav sem ogromno brala. Seveda pa ravnati s toliko informacijami, kot jih imajo mladi danes, ni preprosto, še za odrasle ne. Predvsem bi morali stati ob strani otroku, ampak samo stati in biti povsem tiho je težko, pogosto nemogoče, čeprav je velikokrat ravno tišina tista, ki potem otroka spodbudi, da začne sam razmišljati ali govoriti. Potem začne sam iskati rešitve, ki so mnogo več vredne kot tiste, ki jih otroku serviraš. Recept, ki je deloval zate, mogoče zanj ne bo ali ne more delovati, ker so okoliščine povsem drugačne.

Omenili ste branje. Veliko berete?

Eva Strmljan Kreslin: Sem strastna bralka in zelo vesela, ker so otroci toliko starejši, da sem spet prišla do stare forme in ogromno berem. Med počitnicami preberem knjigo na dan. Seveda ne berem samo strokovne literature, obožujem leposlovje.



Tudi kakšne vaše življenjske zgodbe so za v knjige, ni ena od njih recimo tista s Štefanom Smejem, etnologom, filozofom in novinarjem, Vladovim prijateljem?

Eva Strmljan Kreslin: Pištek (Štefan Smej) je bil Vladov alter ego, skupaj sta odraščala in Vlado je bil izjemno navezan nanj. Vlado je bil vihrav, potoval je, letal po svetu, tudi z mislimi, medtem ko je bil Pištek v Prekmurju, saj tudi zaradi bolezni ni veliko hodil okrog. Pri njem so se ob vikendih zbirali intelektualci vseh vrst iz Slovenije in tujine, okrog njega je vedno vrvelo in se dogajalo. Bil je središče resnično zanimivega kroga ljudi, ki ga je opazoval in komentiral z neverjetno modrostjo.

Zelo kmalu po tem, ko sva se z Vladom spoznala, me je peljal k Pišteku v Gornjo Bistrico na obisk in šele zdaj spoznavam, da je bila to velika čast. Pozneje je bil Pištek velik zagovornik projekta poroka, Vlada je prepričal z obljubo, da bo iz najine poroke naredil pravo etnološko študijo z vsemi starimi običaji, tudi poganskimi. Poročila sva se pri Sv. Vidu, kjer je bilo že pred krščansko dobo pogansko svetišče, izvir, kamor so si ljudje hodili umivat oči. Tista izvirska voda je veljala za zdravilno in tudi jaz sem na poroki Vladu umila oči s tisto vodo, da bi spregledal.

Je bil Pištek kot pika na i za vajino poroko?

Eva Strmljan Kreslin: Pika na i je bolj simbolika tega prostora, kjer zdaj domuje družinski center in kjer delam. Včasih je bila v tej zgradbi picerija Napoli, kjer sva s Pištekom ob enem njegovih prihodov v prestolnico načrtovala poroko. Všeč mi je ta drobna povezava. Z Vladom se pogosto sprašujeva, kako bi to ali kako drugo stvar komentiral, če bi bil še živ.

Ste se s poroko vključili tudi v Vladovo delo?

Eva Strmljan Kreslin: Relativno hitro, že pred poroko sem mu začela pomagati, predvsem pri birokratskih poslih, tudi Vladu je bilo v veliko olajšanje, da sem prevzela stvari, ki so bile njemu zoprne in tuje.

Sta gradila družinsko življenje?

Eva Strmljan Kreslin: Pred poroko sem organizirala mednarodno prostovoljno delo, veliko sem potovala, potem pa sem po rojstvu Čarne in Naja ugotovila, da ne želim več toliko potovati in da se moram odločiti, kako naprej. Zdelo se mi je samoumevno in pomembno, da sem čim več z otroki. Vlado si je zaradi urnika to lahko privoščil, sama pa sem pustila službo, da smo bili lahko vsi čim več skupaj. Vesela sem, da sva lahko toliko časa preživela z otroki. Kakšen smisel ima imeti otroke, če potem nimam časa zanje.

Kaj bi radi prenesli svojim otrokom?

Eva Strmljan Kreslin: Življenjske vrednote z besedami težko prenašaš, lahko pa jih z vsakodnevnim načinom življenja, ko te otroci opazujejo, vidijo in poslušajo. V resnici se tisto, kar jim dopoveduješ, še najbolj odbije od njih, kar pa živiš, ponotranjijo. Nisem tista mama, ki bi prisegala na kakovostno preživljanje prostega časa v smislu floskule današnjega časa: “Nimam veliko časa, ampak ko sem z otroki, preživimo čas kvalitetno.” Otroci niso na gumb kot računalnik, ki ga prižgeš in delaš eno uro. Ne glede na to, kako pomembno je, da se otroku dnevno posvetiš za določen čas, je še posebej v otrokovi najmlajši dobi po mojem zelo pomembno, da si v njegovi bližini. Lahko ga pustiš, da se sam igra, ampak če se mu zatakne, si tam, otrok ve, da si tam in se lahko obrne name, če me potrebuje.

Gre za občutek varnosti. S tem kakovostnim preživetim časom pa je velikokrat težava tudi, da starši otroku vsiljujejo, kaj bi bilo pametno početi, da bi bilo res 'kakovostno'. Vse gledamo z vidika učinkovitosti, v tisti uri bi radi otroka nekaj naučili, bili vzgojni … ob tem pa pozabljamo, da se otrok s samostojno igro uči in da je ta igra mnogo bolj pomembna kot zgodnje usvajanje črk. Predvsem pa ima vsak otrok svoj tempo in treba mu je slediti ter mu prisluhniti. Zdaj za nazaj vidim, kolikokrat so mi otroci zelo eksplicitno povedali, kaj potrebujejo, ampak tega nisem slišala, ker sem v glavi imela neko drugo zgodbo in se mi je zdelo, da potrebujejo nekaj drugega.

Odrasli otroku prepogosto vsiljujemo svoj pogled na svet, barvati mora do črte, strehe morajo biti rdeče in hiša iz kock ravna. Ko pa je otrok na pol odrasel, nenadoma želimo, da bi bil kreativen, ustvarjalen … vse, kar smo v otroštvu zatirali. Gledano nazaj, mislim, da sva otrokom dala možnost izražanja in jih nisva pretirano omejevala, jim pustila prostor za razvijanje, čeprav sva tudi midva zagotovo delala napake.

Pride pri starševstvu hitro do občutkov krivde?

Eva Strmljan Kreslin: (smeh) Zdi se mi, da je starševstvo en sam občutek krivde, še zlasti to velja za slovensko mater. Sama sem se poskušala izogniti nekaterim vzorcem, predvsem pa sem imela veliko srečo, da sta obe bližnji prijateljici z enako starimi otroki tujki. Obe sta imeli povsem drugačen pogled na materinstvo in drugačen odnos do otrok, kot ga srečujemo v tem prostoru, kar mi je zelo razširilo pogled in olajšalo materinstvo.

Česa ste se držali pri vzgoji svojih otrok?

Eva Strmljan Kreslin: Osebno sem zagovornica osnovnega reda, strukture, ki daje občutek varnosti, znotraj tega pa čim več svobode. Eden od teh trdnih stebrov je zagotovo skupen družinski obrok, vsak dan ob šestih. Druga stvar je, da sem bila kar striktna pri odhodu v posteljo ob določeni uri. Otrok potrebuje red in določen odmerek spanja. Tudi zame je bilo tako lažje, ker sem vedela, da bodo otroci spali in bom potem lahko počela še kaj drugega. To so pomembni okviri, ki sem se jih držala, po drugi strani pa jih nisem posiljevala s tem, kaj naj se igrajo, ali pa jih vključevala v dejavnosti v predšolskem obdobju.

Vam je hrana pomembna?

Eva Strmljan Kreslin: Zelo rada kuham, to me sprošča, kuhanje mi je bilo vedno v užitek. Vsi otroci so bili od malega vpleteni v to, eden je pripravil mizo, drugi pospravil, tretji pomagal pri kuhi …, kar jim je danes nekaj samoumevnega. Pomembno se mi zdi tudi, da že majhni otroci usvojijo kulturo prehranjevanja, navsezadnje tudi kuhanja. Vsi moji otroci kuhajo. Kako pomembno je tako skupno druženje, se je izkazalo, ko so otroci postali najstniki. V kakršnemkoli stanju že, tudi če niso govorili, so sedeli pri mizi. In skoraj vedno smo od mize vsi vstali boljše volje.

Lahko rečemo, da poskušate na vseh življenjskih področjih držati vogale?

Eva Strmljan Kreslin: Vse, kar počnem, se nekako prepleta, pogosto težko postavljam ločnico med delom in prostim časom. Doma z Vladom predebatirava vse njegove zgodbe in izzive, načrte, ideje …, enako pa predebatirava moje profesionalne izzive. To je izjemno dragoceno, saj Vlado velikokrat v svojem poslu vidi samo drevesa, jaz pa vidim gozd. Enako je pri mojem delu, kjer Vlado mnogo lažje vidi gozd, medtem ko se jaz zaletavam v drevesa. Povratna informacija nekoga, ki te je pripravljen aktivno poslušati, je neprecenljiva.

Se veliko pogovarjata?

Eva Strmljan Kreslin: Dejansko vse predebatirava, ogromno se pogovarjava. Oba sva kreativca na svojem področju in zdi se mi, da je pogled, ki ga dava drug drugemu, izredno dragocena podpora. Ta dialog poteka na dnevni bazi, včasih se kar kam odpeljeva, da lahko v avtu neobremenjeno debatirava.

Se kdaj počutite slabo, češ da živite v senci slavnega moža?

Eva Strmljan Kreslin: Ne. Nimam takega ega, da bi me to motilo. Ko sem ga spoznala, je bil že izdelan glasbenik, ampak tudi sama sem do takrat že nekaj ustvarila. Sploh pa mi je izpostavljanje v javnosti zoprno. Nimam nobene potrebe, da bi se kazala v javnosti, v bistvu tudi Vlado ni velik ljubitelj prireditev in sprejemov. Oba raje doma kuhava, bereva, gledava filme in sva z otroki, kolikor jih sploh še ujameva, saj sta dva že na pol od doma. Nikoli se nisem počutila ogroženo, kvečjemu sem vesela in ponosna, da sem lahko ob Vladu in z njim, ker je zelo poseben človek, in počaščena sem, da z mano deli življenje.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Goran Antley

Liza - 11/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 11/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.