Čeprav so zgodbe, ki jih akademski slikar Damijan Stepančič ilustrira, že spisane, nikoli ne ve, kam ga bodo odprtost, raziskovanje in uglaševanje z zgodbo odpeljali.

Besedila, ki jih ilustrira, so med sabo različna kakor tudi tehnike in stili njegovih interpretacij ter starostne skupine, ki so jim knjige namenjene. S svojimi ilustracijami ne prizanaša niti otrokom, saj je s tem, da nekoga sprovocira, da se vpraša, ali zgodbo nadaljuje v svojo smer, svoje dosegel.

Vam je kdaj žal, da ne slikate svojih zgodb, temveč ilustrirate tuje?

Damijan: Nisem pristaš svojih notranjih zgodb, navsezadnje koga sploh zanimajo.

Kaj pa slikanica Anton, nagrajena z zlato hruško za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, ki pripoveduje o vašem dedku?

Damijan: Ja, ampak to je njegova zgodba. Na likovni akademiji, ko sem prišel do tretjega, četrtega letnika, je vladala psihoza v smislu, da se moraš začeti izražati. Niti niso k temu težili profesorji, ampak se mi zdi, da smo takrat študentje dobili občutek, da že nekaj znamo in moramo nekaj sami narediti.

V tem smislu me zgodbe sploh ne zanimajo, zanimajo me zgodbe, ki so nam skupne. Bolj sem usmerjen na ljudi, ki so zazrti navzven. Pri slikarstvu me je motilo, da moderno slikarstvo, modernizem nima zgodb. Profesorji pa so znali v slabšalnem smislu povedati, da je nekaj ilustrativno.

Zakaj slabšalno?

Damijan: Če je nekdo rekel, da je to ilustrativno, je pomenilo, da hočeš s sliko pripovedovati zgodbice, ki niso stvar slikarstva, ampak otročarij ali pravljic. Zelo so težili k barvam, modernističnemu načinu razmišljanja. Mene pa to ni nikoli zanimalo, do vsega sem imel toliko distance, da mi ni bilo problematično gledati in razmišljati drugače.

Ne morem pa reči, da je likovna akademija zame bila slaba. Kje pa, dobil sem ogromno anatomskega znanja, discipline. To je zelo v redu, saj pri zdajšnjih ilustratorjih opažam ravno pomanjkanje obrtniškega znanja, ki je zame najpomembnejše. Sicer vsa ta znanja, ko jih obvladaš, lahko enkrat tudi negiraš, ampak bližnjice ni. Zdajšnji ilustratorji gredo večinoma po bližnjicah, zato po mojem stvari ne držijo.

Zaradi tehnologije, s katero si lahko pomagajo?

Damijan: Ne, ampak zato, ker do sebe niso zahtevni. To pa je nujno. Zato pravim, da je najbolje, da greš v osamo.

Ste se zato iz Ljubljane preselili na Kras?

Damijan: Zdelo se mi je, da potrebujem pristnejše odnose, pa tudi če so kmetje. Ti ljudje so bolj prvinski, dobri, na njih se lahko zaneseš.

Zakaj ravno Kras?

Damijan: Moj oče je bil iz Sovodnje ob Soči in pred vojno so bežali v Zagreb. Njegove tete so ostale v Šempetru. Jezik mi je domač in rekel sem: "Enkrat, ko bo možno, bom šel na Kras." Jezik mi je všeč, ti ljudje imajo humor, svoje izraze. Tega v Ljubljani ni. V mestu je veliko balasta. Recimo, mi doma nimamo televizorja in nogomet gledamo pri sosedu.

Eden od razlogov, zakaj smo šli iz Ljubljane, je tudi ta, da so tam, kjer smo mi, vsi elementi zelo prisotni: veter je močen, sneg tudi in zameti, vse čutiš na sebi. Tega v mestu ni, bolj je vlažno in plundra, tam pa gre zares, saj te prepiha do kosti.

Kaj pa sinovi rečejo na to, da doma ni televizorja?

Damijan: Poslušamo radio in precej debatiramo. Nočem, da bi bili 'fah idioti', želim, da imajo o stvareh svoje mnenje. Oba jih spodbujava, da o stvareh, ki nas obdajajo, razmišljajo in debatirajo, v prihodnosti pa bodo na nekatere stvari morali tudi odreagirati.

Tako kot vi razmišljate, ko se lotevate ilustracij?

Damijan: Seveda, ravno to mi je všeč. Besedilo poskušam res oskubiti do neke oblike, ki mi je zanimiva in me iritira ali spodbuja k delu, da najdem arhimedovo točko, kjer začnem sestavljati zadeve in nato nadgrajevati. Po tem tudi prepoznam, katero besedilo je dobro in katero ni.

So vam dobra tista besedila, ki se vas dotaknejo?

Damijan: Ne morem reči, da imam splošen kriterij. Sčasoma pa so me vedno bolj začele zanimati tudi moje zgodbe ali tiste, ki jih kreiram sam.

Za ilustriranje uporabljate različne stile in tehnike. Kaj je značilno za vaše ilustracije?

Damijan: Tega tudi sam ne vem. Besedila so različna, poskušam se jim dati maksimalno na voljo, da delajo sama. Želim povedati, da so zgodbe, ki jih ilustriram, med sabo različne in jih ne morem interpretirati na isti način, sploh jaz kot risar. Moram se jim prilagajati, kolikor se da, maksimalno.

To pomeni, da tudi sami ne veste, kakšna bo ilustracija, ko se lotite dela?

Damijan: Ne, ne vem. Mogoče si malo zamislim, kako bi lahko to bilo, in kaj me zanima, potem pa lahko pride ven nekaj povsem tretjega. Ne vem, zakaj bi vse zgodbe oblikoval po svojem kopitu. Hočem, da zgodba nagovori mene, da bo potem lahko potegnila tudi bralca. Recimo, ko kupiš avto, kupiš njegov stil. Pri meni je to malo drugače, ker nobeden ne ve, kaj se bo pravzaprav zgodilo.

Kako to, da delate tako veliko?

Damijan: Ker me zanimajo stvari. Včasih sodelujete z ženo Lucijo, ki napiše zgodbo.

Je to lajšajoča okoliščina?

Damijan: Pravzaprav mi pravi, da ji zadam temo in potem mora na to temo nekaj napisati, da se meni ni treba s tem ukvarjati. Zaupam ji v tem smislu, ker vem, da bo naredila maksimalno dobro in da je med tem, ko rišem, komunikacija še vedno možna. Še vedno lahko kaj spremeniva, saj dokler teksta in ilustracij ne oddaš, delo ni zaključeno. Ko pa je stiskano, lahko le pogledam in rečem: "To bi lahko naredil drugače." Sicer pa, ko delava skupaj, veliko tudi debatirava in je kar težko sodelovati.

Sodelovala sta pri slikanici Anton. Lahko rečemo, da je posebna?

Damijan: Res je. Zgodbo, ki sem jo izvedel od strica, sem vedno imel v mislih. Zdaj pripravljava že naslednjo iz obdobja prve svetovne vojne. Zgodbo sem izvedel od kolega, ki je imel dva stara očeta. Eden je bil na srbski strani, drugi pa na avstrijski. In zgodba očeta, ki je bil na srbski strani, je zelo zanimiva.

Pri teh zgodbah je vedno tako, da ne veš, ali bi se ob njih smejal ali jokal, ker gre za absurde. S temi zgodbami sem hotel videti, do kod lahko gre takšna zgodba in ilustracija. Ne morem risati dojenčkov, medvedkov, oblakov, čeprav jih v nekem obdobju tudi potrebujemo.

Imam svoj svet, ki je naenkrat odrasel in se ukvarja s stvarmi, za katere se zdi, da se morda ne tičejo otrok. Vseeno mislim, da se jih zelo tičejo, navsezadnje potrebujejo tudi takšne zgodbe. Z Antonom sem preizkušal, ali slikanica zdrži resne, eksistencialne teme. Vedno me je zanimalo, kako ilustrirati recimo šahovski priročnik.

Kaj nam lahko poveste o zgodbi svojega dedka Antona?

Damijan: Bila mi je presunljiva. Pripoveduje o prvi svetovni vojni, o vojakih, ki imajo vsa čutila na preži v smislu, da bi preživeli. Verjamem, da so se takrat dogajale težke stvari, ki so nam nedoumljive, ker nimamo te izkušnje. Vprašanje je, kaj so sanjali, kakšne more so imeli ponoči, kaj se jim je prikazovalo, kako je vojna prišla za njimi, ko je je bilo konec.

Zanimala so me ta stanja. Anton je zahvaljujoč temu, da se mu je v sanjah pojavila mama in ji je sledil, ostal edini živ. Verjamem, da so se takšne stvari dogajale, da so vojaki imeli zelo močan stik z iracionalnim.

Vi pa ste z risbo sledili zgodbi?

Damijan: Ne zanima me perfekcija v risbi, temveč da je koncept perfekten. Da je zgodba strukturirana, morajo ene stvari biti narejeno v nulo. Potem še vedno lahko barvam in grem čez črto, ampak na konceptualnem nivoju moram stati za stvarmi.

Zato pravim, da je pri ilustriranju zelo pomembno obrtniško znanje. Glavni problem pri ilustriranju se mogoče skriva v odnosu besedila in risbe, ni le stvar dobro narisanih trepalnic, obrvi, nohtov. To ni garancija, da bo ilustracija absolutna. Ali gre za energijo, idejo ali kaj jaz vem kaj, o tem je težko govoriti. Tudi če se s kom o tem pogovarjam, so te zadeve stvar občutka, ne stvar definicije. In ta občutek moraš trenirati dan za dnem.

Ne čakati na ustvarjalni navdih?

Damijan: Mislim, da je pri tem navdih popolnoma nepomemben. Podoba umetnika, ki čaka, da se bo nekaj zgodilo, je romantična in v bistvu ne velja. Je pa privlačna. Treba je delati in tudi sprejeti, da kakšne stvari nisi dobro naredil in tako rasti oziroma napredovati. Treba je stran odmetati razne plasti navlake in biti s sabo na ti.

Imate možnost, da to naredite skozi svoje delo?

Damijan: To je lahko zelo težko, saj se tako srečujem z določenimi življenjskimi situacijami. Spomnim se, ko smo pred tremi leti imeli smrt v družini in sem ravno začel risati Antona, da sem bil zelo ranljiv ter odprt, kar je na meni pustilo sledi. Takrat sem še v Splitu delal lutkovno predstavo in imel takšne izkušnje, ki so me spremenile, ker sem bil odprt. Glede na to, da pri enih stvareh nočem biti polovičen, je to na nekakšen način zelo nevarno.

Rdeča nit mojih slikanic in ilustracij je, da ne bi delal stvari, če se ne bi nikogar dotikale in zadevale. To je ne nazadnje tudi moje poslanstvo. Zato bi rad, da Antona, čeprav je boleča zgodba, vidijo tudi otroci in se soočijo s smrtjo, vojno, kadavri ...

Vam avtorji sugerirajo, kaj bi radi, da naslikate?

Damijan: Avtorji me pustijo pri miru, in to se mi zdi super. Če jaz spoštujem njihovo delo in ga ne spreminjam, potem pričakujem, da se tudi oni ne bodo vmešavali. Če želijo, da kaj poudarim, sem zelo zadovoljen, da mi povedo, ni pa obligacija, da delam po njihovem navodilu.

Se vam zdi, da je otroška literatura podcenjena?

Damijan: Absolutno. Razmišljanje je enako kot pri lutkah: "Lutke so za otroke, slikanice tudi, stripi pa za malo večje otroke, potem pa že berejo romane z 800 stranmi."

Ta stereotip mi gre blazno na živce. Zakaj odrasli ne bi pogledali dobrih slikanic, ilustracij ali stripov. Osebno berem stripe in zbiram slikanice.

Lahko rečemo, da nekatere vaše ilustracije spomnijo na stripe?

Damijan: Zadnje čase precej delam stripe. Ravno te dni je v Cankarjevem domu razstava stripa o emigrantu, ki ga rišem.

Gre pri vseh vaših ilustracijah zares, ne glede na starost, komu so namenjene, tehniko in stil?

Damijan: Ko rišem, se ne prilagajam bralcu, naj se prilagodi on meni. Jasno, da vsi ne vidimo in čutimo stvari isto, ampak če že sprovocirati nekoga, da bo pogledal, se vprašal ali si probal razložiti, je zame to to. Nič drugega ne potrebujem. In če se to zgodi enemu otroku, je to toliko bolje.

Imate toliko razstav, kolikor knjig ilustrirate?

Damijan: Po svoje je to res, ne nazadnje vsaka stvar, ki jo delam, gre med bralce, s to razliko, da se razstava podre, knjiga pa ostane še sto let in več. Glede tega čutim posebno zavezo v svojem početju. Ne gre za glasbo, ki jo čez dve minuti vsak pozabi, v najboljšem primeru, čez kakšen dan, mesec, tu pa gre za papir, ki ostane.

Kakšen občutek imate, ko izide knjiga z vašimi ilustracijami in jo držite v rokah?

Damijan: Vedno sem vesel, ker mi je vsaka knjiga, ki se jo lotevam, kot prva, vedno začnem iz nič. Je pa to kar malo grozljivo, naporno.

Ste polni čustev in razmišljanj, kot kakšna tempirana bomba, ko začnete ilustrirati.

Damijan: Vse skupaj je kar intenzivno, ob tem pa je treba uskladiti še zasebno življenje.

Kdo bi rekel, da je ilustriranje lahko tako intenzivno, saj se zdi dokaj nedolžno?

Damijan: Ilustracija ni več tako nedolžna, gre za paradoks. Vsak bi pričakoval, da guncamo afne in se hecamo, v resnici pa je zelo angažirano delo. Ne nazadnje kupujem knjige, revije. Če me recimo zanimajo letala iz prve svetovne vojne, to raziščem. Za strip, ki ga zdaj delam na temo tega fantka, emigranta, ki je sam prišel iz Afganistana do Ljubljane, sem tudi marsikaj raziskal.

Neka punca je napisala zgodbo o njem, saj je ravno takrat delala v azilnem domu. Ko je prišel, ji je povedal svojo zgodbo. Z 12 leti je šel sam na pot, v Ljubljano pa je prišel s 14, 16 leti, tako da je bil kar nekaj let na poti in sploh ni vedel, kaj se mu bo zgodilo. Raziskoval sem celo njegovo pot od Afganistana do Ljubljane, vse dežele in kaj se je v tem obdobju v njih dogajalo.

Opravil sem celo raziskavo, preverjal na Googlovih mapah in nehote postal del njegove osebne zgodbe, kar je najbolj zahtevno. Na koncu sem že jaz emigrant. Malo pretiravam, ampak to me zelo utrudi, saj zahteva čustveni aranžma in ti je ob tem včasih kaj drugega odveč, smešno, tudi butasto, brez veze in nisi več toleranten.

Kdaj pa bo strip izšel?

Damijan: Predvidoma konec meseca in upam, da ga bodo tudi otroci lepo sprejeli, ker je kar precej predsodkov na to temo. Zgodba je huda, ker čutimo, da se z njim nekaj dogaja in nas je strah, nismo sigurni. Ampak ker nismo ravno znani po toleranci, se potem odzovemo na prvi možni način, in to s paranojo, zaprtostjo ...

Vi si zaprtosti ravno ne morete privoščiti glede na to, da se precejkrat znajdete na novih področjih.

Damijan: Ne, saj se hočem odpreti, menim, da je to edina pot. Seveda to pelje tudi v osebni razvoj, za katerega pa včasih ne vem, kam gre, in tudi drugi ne vedo, kam gre in bo šlo.

Izbirate, kaj boste ilustrirali?

Damijan: Niti ne, večina ljudi že ve, kaj me zanima, pa tudi zadnje čase založnikom kar sam sugeriram, kaj bi rad delal. Imam dva založnika, s katerima se zelo dobro razumem in jim predlagam. Recimo založbo Miš, ki je dovzetna za novosti. Tudi za Družino bom vedno več delal, ker imajo zelo dober program in sem vesel, da smo se ujeli.

S čim vse se trenutno ukvarjate?

Damijan: Končujem strip o emigrantu, delam drugo knjigo iz časa 1. svetovne vojne, za Mladinsko knjigo pa ilustriram antologijo mladinske poezije.

Je poezija zahtevna za ilustriranje?

Damijan: Je, ampak mi jo zelo paše delati, saj imam večji manevrski prostor, ker so možne različne interpretacije.

Je delo ilustratorjev, da bralce dodatno spodbujate k razmišljanju?

Damijan: Jedro vsega je, da bralca tako sprovociraš, da se začne tudi on spraševati, zakaj je nekaj tu. Vsak bralec lahko zgodbo nadaljuje v svojo smer. Tudi pri Antonu sem konec pustil zelo odprt: on sicer preživi, ampak ne vemo, kaj je z njim bilo naprej. Tako lahko bralec zgodbo vedno osmisli ali ji da svoj predznak.

Ne pogrešate velikega platna?

Damijan: Za zdaj ne, ampak mogoče bi naredil kakšno stvar v večjih dimenzijah, seveda v funkciji neke zgodbe, ilustracije.

Kaj vam pri ilustriranju vzame največ časa?

Damijan: Še najmanj izdelava, največ časa mi vzame, da se uglasim z zgodbo. To pomeni, da berem knjige, sestavljam zgodbo. Recimo zmenil sem se, da bom delal strip o Mobyju Dicku, in že zdaj berem knjigo, razmišljam, zbiram materiale. To je zanimiva zgodba, ki še dandanes stoji. In ponovno gre za ogromen kolos, saj moram vse ponotranjiti.

Kdaj ste zadovoljni s svojim delom?

Damijan: Ko oddam stvari v skeniranje. Ko zaključim, pospravim mizo, vem, da je zgodba zaključena, vržem stran papirje, odrezke, skice ali jih spravim in naredim prostor za drugo delo, potem pa grem po navadi za kakšen dan v Zagreb na kakšno razstavo ali po knjigarnah, da se vse skupaj izteče, odpade in potem lahko grem na novo zadevo. Po navadi je dober občutek, zadiham, ko adrenalin pade.

Tekst Suzana Golubov. Foto Goran Antley.

Lisa - 12/2016

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 12/2016

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.