Mlada Rečanka, 32-letna Ingrid Divković, sicer profesorica hrvaškega jezika, književnosti in filozofije, si je kruh najprej služila kot novinarka in voditeljica na televiziji.

Po trpki izkušnji v zagrebški oglaševalski agenciji se je odločila, da bo svoje življenje krojila sama in napisala svojo prvo knjigo Vas j**e ego?, ki so jo na Hrvaškem ponatisnili že štirikrat. V uspešnici pisateljica in aktivna blogerka opozarja na našega tihega sovražnika, na ego, ki nas v življenju še kako ovira.

Izhajate iz sebe?

Ingrid Divković: Vsekakor, je pa to včasih slabost, včasih pa prednost. Verjetno bi dosegla veliko več in bila bolj popularna, če bi delala kompromise. Ampak že od samega začetka, ko sem se odločila, da se bom ukvarjala s pisanjem, sem vedela, da želim pisati do konca življenja. To ni moja služba, temveč življenjska poklicanost. Odločila sem se, da grem na to pot brez kompromisov in bo tako, kot čutim in vidim. Svet poskušam modelirati po sebi, čeprav bi nas ljudje radi preoblikovali, dali v kalup. Nisem ženska iz gline in se ne pustim modelirati, prav tako pa nečesa takega ne bom počela drugim. Zato je morda pot bila težja, vsekakor pa je moja.

Ste zdaj v ugodnem položaju?

Ingrid Divković: Zdaj je to to, na začetku pa je bilo treba vedeti, kako in kaj, vsega tudi ne moreš vedeti. Še dandanes sem naivna, izpadem neumna in zelena. Imela pa sem srečo, da sem ves čas vedela, česa ne želim.

Je ena od stvari, ki si jih ne želite, da pri pisanju niste osladni?

Ingrid Divković: Avtor težko govori o sebi. Vem pa, da ko sem začela pisati, sem pisala o tem, kar vem, in o čemer sem sposobna pisati. To tudi učim udeležence delavnic kreativnega pisanja. Ne morejo namreč pisati o nečem, česar niso doživeli na svoji koži. Eno je informacija, novinarstvo, ko informiraš, kje, kako in zakaj se je nekaj zgodilo. To je v redu. Drugo pa je pisanje življenjskih zgodb, bloga. Ne morem pisati o materinstvu, če tega osebno nisem doživela, lahko pišem le iz teoretičnega stališča. Zato so moji teksti tako neposredni, iskreni in dosledni, ker prenašam na papir tisto, kar doživim.

Ste sami sebi največji kapital?

Ingrid Divković: Sem, ja, s tem, da ne pišem le o sebi, študiram tudi druge ljudi in njihove zgodbe, skratka vse, kar se me dotakne. Zadnje časa grem rada na kavo sama, se usedem in preučujem ljudi. Po navadi je malo takih, ki so radi sami, moj poklic pa je navsezadnje osamljen, rudarski.

Pisatelj Ivo Andrić je povedal, da naši obrazi vse povedo. Študiram obraze in gledam, včasih sem žalostna, drugič vesela, vpijam ljudi v različnih mestih. Ne vem ravno, ali je to dar ali prekletstvo, saj energije ljudi močno zaznavam. Ko je oseba ob meni, natančno zavibriram, če je moj človek, če so ljudje moji. Moji ljudje so tisti, s katerimi smo tu nekje, glede česa v življenju več ne delam kompromisov. Pri dvajsetih sem bila obkrožena z goro ljudi, celo pozneje, ko sem delala na reški televiziji in radiu. Šla sem skozi medije, kar je napihovanje ega.

Potem ni naključje, da ste napisali uspešnico Vas j**e ego?

Ingrid Divković: Ne, nikakor. Ko si mlad, vse to vpijaš, le da nekdo to doživi z 20 leti in potem vse življenje živi s tem helijevim balonom. Medtem ko sem zase že v najstniških letih opazila, da me privlačijo ezoterične, mistične, duhovne stvari in knjige. Menim, da nam v življenje nič ne pride slučajno. Tako ni slučajno, da sem pri 19 letih brala Osha in Nietzscheja pri 15. Nisem študirala psihologije, čeprav me je od nekdaj privlačila psihologija ljudi v smislu, zakaj smo takšni, kot smo.

Kaj ste študirali?

Ingrid Divković: Hrvaški jezik, književnost in filozofijo. Tudi magistrirala sem, vendar pravim, da imam občutek, da sem se začela učiti šele potem, ko sem zaključila fakulteto, kjer sem dobila temelje. Žal mi je, da na fakulteti nikoli nismo imeli kreativnega pisanja, ki ga danes poučujem. To obstaja na Zagrebu, na študiju primerjalne književnosti, v Reki pa ga nismo imeli. Sem pa dobila ponudbo, da z jesenjo na Visoki poslovni šoli, zasebni fakulteti, predavam kreativno pisanje. Mogoče mi je sojeno tudi profesorsko delo in se bom tudi v njem preizkusila, saj mi predstavlja izziv. Super mi je, da lahko delam z mladimi ljudmi in se tudi na takšen način lahko spoznavam ter delam na sebi.

Ste odprti?

Ingrid Divković: Zanimajo me še potovanja, vse, kar je povezano z mano, po drugi strani pa me nič, kar ni blizu moji duši, ne pritegne.

Imate radi občutek harmonije?

Ingrid Divković: Sem estetična, nisem pa suženj stvari. Tako sem vzgojena. Mama mi pravi, da ženska mora biti dama, in ko gre iz hiše, naj bo negovana, naj da nekaj nase. Ampak nekaj je, če daš nase, drugo pa je, če si obseden s svojim videzom. Sem oseba, ki ji, če se dobro počuti, ni pomembno, ali ima na sebi čevlje, ki stanejo 10 evrov ali tisoč. Tudi o tem pišem. Na blogu sem napisala besedilo, ki je 'zažgalo' Balkan: Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka. To izhaja iz zgodbe, ko so me dekleta pri 19 letih 'oprale', da moram vedeti, kaj nosim. Ko sem prišla domov, sem se spraševala, zakaj so mi to pripovedovale. Jokala sem, ker mi je bilo težko. Prihajam iz normalne, skromne delavske družine. Nikoli nismo imeli preveč, smo pa imeli dovolj. Takrat mi je mama rekla: "Ingrid, vedno si bila posebna, ne pozabi tega. Ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka." Deset let pozneje sem iz srca napisala besedilo Hčerka moja, ne nosi blagovnih znamk, bodi blagovna znamka, na katero so se ljudje zelo odzivali. Klicali so me, komentirali ... Ljudem se je to zdelo močno. Sicer pa me pogosto izvlečejo iz konteksta in govorijo, da sem proti nečemu. Recimo po tem besedilu so bili tudi komentarji, da bi, če bi imela denar, tudi jaz nosila blagovne znamke.

Kako se počutite zdaj, ko je vaša knjiga Vas j**e ego? postala hit?

Ingrid Divković: Knjigo sem izdala sama pri še ne polnih 28 letih. Zelo sem si želela izdati knjigo, saj sem vedela, da je to moja pot. V življenju sem se naučila, da če odstopite pri prvi oviri, to ni v redu. Če ti je do nečesa, se boš za to boril z rokami in nogami.

Se imate radi?

Ingrid Divković: Učim se imeti rada samo sebe. Rada imam življenje, sem pa še vedno polna nekakšnih dvomov in svojih pomanjkljivosti. Ampak tudi to je čar življenja, od česa ne bežim. S sabo sem na ti, poznam svoje pomanjkljivosti in vrline. Izkazalo se je, kar se mi zdi paradoks, da sem danes tu, kjer sem, zaradi vseh stvari, zaradi katerih so me v otroštvu maltretirali. Recimo zaradi hipersenzibilnosti. Zelo sem občutljiva, čeprav se znam boriti zase, se me pa vse dotakne. Ljudem neskončno verjamem in nekatere stvari doživljam globoko. Rada sem sama, navsezadnje v samoti vse izgine. Nikjer ni takšne iskrenosti kot v samem človeku v samoti. Vse slišiš, dobro in slabo. Ljudje mi pogosto povedo, da smo ljudje družabna bitja. Seveda smo, to je v redu, ampak človek mora biti tudi sam v tišini brez motenj. Doma nimam televizije, niti nimam časa za gledanje, to malo časa, ki mi ostane, sem v naravi, s fantom, na morju.

Živite urejeno življenje?

Ingrid Divković: Nisem nori umetnik. V življenju sem imela različne faze in v eni od njih sem govorila, da nisem materialni tip in da ne potrebujem ničesar. Potem sem se nekega dne prebudila in si rekla, da moram v svetu funkcionirati. Takrat sem prebrala stavek: "Biti v svetu in ne od sveta." Treba je znati biti v svetu. Najlažje je oditi na Himalajo, na konec sveta, in biti sam v ničemur, tako vam nič ne more biti. Glede vsega poskušam biti v sedanjem trenutku.

Mar ni to največ, kar si lahko v življenju želimo?

Ingrid Divković: Zadnja tri leta sem se poglobila v meditacijo, sicer se ukvarjam z jogo, ker veliko sedim. Odkar sem začela meditirati, sem dojela, da sem, ko sem bila mlajša, živela v preteklosti in prihodnosti. Nikoli nisem bila tu, ker smo ljudje takšni. Sicer sem kraljica analiziranja, kar zna biti strašno.

Se je treba sprejeti?

Ingrid Divković: Osebne frustracije so nekaj najhujšega, kar je v človeku, menim, da zaradi tega pride do bolezni in zagrenjenosti. Menda gre pogosto za prepričanja iz otroštva, ki jih še vedno nosim s sabo, kar ni dobro. Mama mi je vedno govorila, da ne morem živeti od pisanja. Bila je zelo racionalna, kar ji ne zamerim. Morda se je bala, saj je govorila, naj si poiščem službo, potem pa naj pišem. Govorila mi je celo, da bom pogosto opravljala delo, ki ga ne bom marala, bom pa služila. Tako ji zdaj poskušam razložiti, da mi pisanje ni služba, ampak življenje, tudi ugodno s koristnim, čeprav so seveda tudi težke stvari.

Recimo?

Ingrid Divković: Na družabnih omrežjih dobim tudi po 300 sporočil, na katera odgovarjam. Namesto mene ne bo nihče odgovoril. Tako tudi nihče ne vidi, da do treh zjutraj odgovarjam na ta sporočila. Potem se zjutraj zbudim in naprej ustvarjam, urejam dom. Živim normalno življenje, pisanje pa je rudarsko delo.

Ingrid Divković

Sami sebi krojite življenje?

Ingrid Divković: Peče me vest, ker je moja mama, ki je zdaj v pokoju, vstajala ob pol petih zjutraj in šla delat v trafiko za 300 evrov na mesec. Boli me srce, ker 300 evrov zaslužim z besedilom, ki ga napišem v eni uri. Fant mi pravi, da na življenje ne morem tako gledati.

Živite s fantom?

Ingrid Divković: Seveda, že od samega začetka, ko sva se spoznala. Skupaj sva pet let, je moja največja podpora in prijatelj. Ko sva se spoznala, nisem imela ničesar. Posodil mi je denar in vame verjel. Da se razumemo, z umetnico je težko živeti. Povedal mi je, da ne morem pomanjševati svoje vrednosti, da bi skompenzirala mamo, ona je srečna, ker sem to dosegla, ter naj se nikoli ne primerjam z njo. Sicer pa se še ukvarjam s tem, kakor tudi z odnosom do denarja. Mislila sem, da mora denar biti krvavo zaslužen, ampak zdaj razumem, da ni tako. Zdaj, ko živim od pisanja, je občutek čudovit.

Kdaj ste se odločili, da vzamete škarje v svoje roke?

Ingrid Divković: Pri 27 letih, ko sem se iz Zagreba vrnila na Reko. Diplomirala sem pri 25 letih, tri leta na Reki delala vse, nisem pa imela konkretne službe in plače. Nato sem s 26 leti dobila službo z dobro plačo v marketinški agenciji v Zagrebu. V Zagreb sem se odselila polna elana, z mislijo, da bom osvojila svet. Zagreb pa me je uničil.

Kaj se je zgodilo?

Ingrid Divković: Bila sem drugačna, kot bi mi na čelu pisalo, da nisem iz Zagreba. Prišla sem srečna, nasmejana, naravna, mlada, pa so me uničili. Začela sem zbolevati. Nekega dne sem se zbudila in doživela katarzo in poklicala mamo, ki mi je svetovala, da zdržim. Sestra me je razumela in povedala, da je vedela, da se bom vrnila domov, ker me tam čaka nekaj večjega. Rekla mi je, da sem rojena pod srečno zvezdo in za velike stvari in bom nekdo. Spomnim se, kako je bilo, ko je pome prišel oče, ki je zelo patriarhalen moški. Od Zagreba do Reke sva bila tiho, povedal pa mi je: "To, da se vračaš, ne pomeni, da ne boš delala naprej." Bila sem tiho kot zalita, saj sem čutila, da se vračam korak nazaj.

Ste se še prej morali odločiti, da v tistem okolju ne boste več delali?

Ingrid Divković: Morala sem se vrniti domov, da si opomorem, saj sem zbolela. V tem trenutku se je v meni nekaj prelomilo in začela sem se spraševati, koliko je moje življenje vredno. Takrat sem se prek elektronske pošte direktorju agencije zahvalila za priložnost in možnost, da po tej izkušnji natančno vem, kaj želim. Ko sem se vrnila, sem staršem rekla, da me pustijo. Na srečo sem privarčevala nekaj denarja in si kupila polovični avto. Vsak dan sem šla v knjižnico ter brala. To se je dogajalo na koncu leta 2012, leta 2013 so mi ponudili delo na reški televiziji. Po mesecu dni mi je urednik povedal, da v oddajo pride osebni trener. V oddaji sem ga v živo predstavila, ga gledala in videla v njem človeka svojega življenja. Morala sem ga spoznati. Oba sva z Reke, ampak se prej nikoli nisva srečala. Dalibor je starejši, delal je na ladji. Ko sva se takrat na televiziji videla, mi je povedal, da sem njegova. Po enem mesecu sva začela živeti skupaj, od tega je že pet let. Zdaj se na ta račun šalim, da sem padla kot hruška.

Kar tako?

Ingrid Divković: Ko sva se spoznala, mi je Dalibor povedal: "Nič te ne bom vprašal." Prebral me je kot knjigo in povedal, da bova živela skupaj brez čakanja. Me Bosanke smo takšne, da imamo rade moške, ki vedo, kaj bodo z žensko. Rada imam konkretne moške, da se počutim kot ženska. Ko sem se vselila k njemu, sem mu povedala, da želim pisati, da ve, pri čem je. Pustil me je pri miru, knjigo pa sem napisala v 13 dneh, poleti leta 2013.

Ste brez predsodkov?

Ingrid Divković: Nekatere ljudi je strah, ker sem tako brutalno iskrena. On se tega ni ustrašil, čeprav sem tudi 'drama queen'. Nimam predsodkov do ničesar. Rojena sva na isti datum, le da je Dalibor od mene starejši šest let.

Je po vašem tvegano, če se človek odloči, da gre po svoji poti?

Ingrid Divković: To je nekaj najbolj tveganega. S prvo knjigo sem šla na vse ali nič, ljudje so se mi smejali že zaradi naslova Vas j**e ego?. Spraševali so me, ali sem normalna, češ da sem ženska, ki živi na Hrvaškem, in ne v Ameriki. Menili so, da se bom s to knjigo zakopala. Mislila sem, da je to moja težava in grem na vse ali nič. Druga knjiga Knjiga za divjo žensko je prav tako bestseler, zdaj pa pišem svoj prvi roman. Zdi se mi, da bo, karkoli napišem, našlo svoje občinstvo.

Vas bremenijo pričakovanja ob izidu nove knjige?

Ingrid Divković: Pričakovanja so velika. Lahko bi šla po utečeni poti, ker mi publicistika očitno ustreza, ampak takšna, kot sem, izzivalna sama sebi, želim napisati roman. Malo je težje oziroma tema je težja in vem, da ni mainstrim, ampak ga bom zapakirala na svoj način. Videli bomo, kaj bo, s tem se ne obremenjujem. Bolj pomembno mi je, da stojim za knjigo in jo napišem s srcem in dušo ter ne delam kompromisov. To je to, pravzaprav je še precej tega, delo na fakulteti, delavnice kreativnega pisanja, blog ...

S kom radi tekmujete?

Ingrid Divković: Vedno s sabo, ker se nimam s kom primerjati. Ko sem izdala knjigo, sem se nekako želela z nekom primerjati, pa nimam s kom. Vidim precej teh mladih deklic, ki poskušajo biti Ingrid in delajo nekatere stvari tako, da kopirajo, a kopija je vedno le kopija.

Čeprav sem sama sebi največji sovražnik, to hitro mine in grem v akcijo. Imam faze letargije, melanholije. To je normalo, je umetniško. Ne nazadnje sem na Tenerifu, kjer sva s fantom živela leto dni, pod prekrasnim soncem in ob krasnem morju doživela, da sem začela pogrešati depresijo, sivino, dež. Vsak dan je bilo sončno in postalo mi je dolgočasno. Kar imaš, spoštuješ šele, ko po zimi doživiš prvo spomladansko sonce, če pa imaš večno pomlad, je ne znaš ceniti. Meša Selimović je povedal: "Nekje obstaja kraj, kjer je večna pomlad." In šla sem na Tenerife, kjer je večna pomlad. Potem mi je bilo poln k***c pomladi.

Sicer precej rada potujem. To zimo sem bila na Kubi, prepotovala celo Srednjo Ameriko: Jamajko, Honduras, Kubo ... Havana je najlepše mesto na svetu, v katerem sem bila. Mislim, da sem v prejšnjem življenju bila Španka. Rada imam Frido Kahlo, retro, včasih mislim, da sem rojena v napačnem času in bi se morala roditi v petdesetih letih.

Zato pri pisanju črpate iz baze svoje družine?

Ingrid Divković: V moji družini je vladal red. Včasih mi je le žal, da moja mama ni bolj mislila nase. Danes ženske več zaslužijo, moja mama pa je vedno bila, čeprav si je to težko priznati, odvisna od očeta. Bilo bi zanimivo, lepo, če bi ljudje bili v zvezah le iz ljubezni in ne bi bil nihče od nikogar finančno odvisen.

Kaj ste sami sebi?

Ingrid Divković: Ne vem. Sebi se učim biti najboljša prijateljica. Učim se, da ne odrastem, čeprav sem že odrasla. So trenutki, ko življenje doživljam preveč resno, in si rečem, da se igram in ne odrastem, saj bom vedno kaj zaslužila in imela kaj za jesti. Me pa še iz otroštva muči eksistenca v smislu, ali bom imela dovolj. Preživela sem vojno, saj smo leta 1991, ko sem bila stara šest let, leto in pol bili v Bosni. Takrat sem na svoji koži občutila vojno, kar me je definiralo.

Je to na vas pustilo posledice?

Ingrid Divković: Precej, menim da sem zaradi tega danes socialno občutljiva in me vse prizadene. Danes otroci s šestimi leti razmišljajo, ali bodo imeli Iphone 6 ali 7, jaz pa sem pri svojih šestih letih razmišljala, ali bomo jutri imeli kaj za pod zob. Tako se zdaj učim sama sebi biti najboljša prijateljica. Dalibor me uči, naj imam rada samo sebe, ker me ima rad. Ampak najprej moram imeti najraje sebe, in ko bom imela najbolj rada sebe, bom lahko imela rada tudi njega.

Foto: Primož Predalič

Liza - 29/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 29/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.