"Arhitekt bi moral biti neke vrste ustvarjalec. Nekateri pravijo umetnik. Tega ne bi ravno potrdil. Odvisno od njegove osebne usmerjenosti. Pota v življenju so zelo čudna. Ljudje imajo talent za risanje ali skiciranje, kar ni slabo. Veliko mojih kolegov se je povsem posvetilo slikarstvu. Zase velikokrat pravim, da sem zidar. Smo zidarji, ki se bojujemo z operativo, ki nam je zelo nenaklonjena. Po drugi strani pa tudi novinarji vedno podpišejo fotografa, medtem ko imena arhitekta ne napišejo," zaključi razmišljanje o svojem poslanstvu arhitekt Matic Suhadolc.

Po drugi strani pa brez arhitekture ne more živeti. Z delom je zasvojen in ne vidi razloga, da bi nehal delati, dokler je še fizično zmožen, čeprav je že v pokoju. Običajno je dopoldne v biroju, popoldne, po počitku, pa nadaljuje delo tudi do enajstih zvečer. Vse nariše na roko, prostoročno ali tehni­čno, predvsem pa majhne in bolj zahtevne stvari. Imel je to srečo, da se je lahko še kot otrok učil od očeta, gradbenega inženirja, ki je 15 let sodeloval z Plečnikom. Pozneje je tudi sam imel opravka z njem, recimo pri obnovi Križank.

Vaš oče je sodeloval s Plečnikom, kaj vse sta naredila skupaj?

Matic: Oče je bil gradbeni inženir, ki je študij končal po prvi svetovni vojni v Brnu, izpite je opravljal v češčini, čeprav bi jih lahko v katerem od evropskih jezikov. Takrat so se lahko vpisali v vse letnike fakultete naenkrat, delali izpite od prvega do zadnjega semestra, kakor jim je ustrezalo. Ker je bila pred tem vojna, so želeli skrajšati čas študija. On ga je končal v rekordnem času. Potem so ga povabili v Ljubljano za asistenta profesorju Kralju, ki je bil Čeh.

Nekaj časa je bil asistent za visoke gradnje in jeklene konstrukcije mostov, potem je v Ljubljano prišel Plečnik in potreboval je nekoga, da bi mu vodil gradnjo. Predlagali so očeta. Sodelovala sta dobrih 15 let, dokler niso njuni odnosi presahnili. V tem obdobju je s Plečnikom realiziral šišensko in frančiškansko cerkev. Ko je to delal, je bil star 28 let, skrbel pa je za celotni inženiring, tako finančni kot strokovni, kar danes dela celotim tim.

Skupaj sta naredila še stadion, novejši del samostana, kjer je bil nekoč Viba film. Nadziral pa je še gradnjo uršulinske gimnazije, in sicer na zahtevo in željo Uršulink, ter Baragovo semenišče – akademski kolegij, prav tako na izrecno zahtevo Škofije. To so bila največja dela, ki sta jih z očetom naredila skupaj. Eno prvih del, ki jih je Plečnik ponudil očetu, kateri ga je tudi speljal, je K 4, le fasado je popravil Plečnik.

To pomeni, da se je vaš oče loteval arhitekture?

Matic: Po mojem je bil oče zelo nadarjen, tudi kar se tiče risanja in tehničnih zadev. V tem sta se s Plečnikom popolnoma ujela, dokler mu je bil oče pokoren. Ob njem se je ogromno naučil. Lahko bi rekli, da je oče bil arhitekt, ne pa gradbeni inženir, čeprav je naredil ogromno statike. Pozneje je samostojno projektiral – naredil je hišo, kjer je danes Optika Zajec, Finžgarjevo vila, hrvaško ambasado, hišo, v kateri je danes Rdeči križ, nekdanja Pestotnikova hiša ... Ogromno je naredil. Velikokrat pa njegova dela pomotoma pripisujejo drugim arhitektom, kot je recimo v strokovni literaturi bilo napisano, da je Finžgarjeva vila delo arhitekta Vurnika.

Tudi otroci ste šli po očetovih stopinjah, kar nekaj v družini vas je arhitektov …

Matic: Šest nas je in vsi smo študirali. Najstarejša sestra je psihologinja, druga sestra je doktor arhitekture, tretja, zdaj že pokojna, je bila zdravnica, en brat je doktor matematične znanosti, zaslužni profesor na univerzi v pokoju, arhitekta sva jaz in brat Janez, ki je profesor na arhitekturi. Brat je zagotovo najbolj znan kot arhitekt, predvsem zato, ker ogromno piše, po drugi strani pa zato, ker zelo skrbi za svojo publiciteto. Kot arhitekt je zgradb naredil zelo malo. Kar je naredil, je zagotovo zelo kakovostno in zdi se mi, da bi lahko naredil mnogo več, če bi se spopadel z realizacijo objektov, ki je izredno mučna.

Kaj s tem mislite?

Matic: Če naredite neki objekt, ki gre v realizacijo običajnim delavcem, gradbenim tehnikom, inženirjem in arhitektom, ki nadzorujejo gradnjo in imajo do projekta predvsem finančni odnos, je ta borba neskončna in izredno nehvaležna. Če nimaš volje, da bi se spopadal s to srenjo, greš delat nekaj drugega. Brat se je odločil za stolčke in mizice ter podobne stvari. Sestra, ki je doktorirala iz arhitekture, dela na Zavodu za spomeniško varstvo.

Seveda pa arhitekti ne projektirate samo novih stavb, velikokrat se lotevate tudi obnov starih objektov, ko je treba upoštevati dušo že narejenega?

Matic: Seveda. Po razpadu cone A in B so v Kopru nacionalizirali frančiškanski samostan in v njem naredili zapore. Po letu 1990 pa je ta objekt prišel nazaj v posest cerkve. Imel sem to srečo, da so mi zaupali preureditev. Medtem so zgradili nov zapor. Hiše imajo svojo karizmo, nekatere stvari, ki so se v njej dogajale, v določeni meri tudi ostanejo v njej. Ti zaporniki, ki so se morali čez noč preseliti v nov zapor, so bili izredno razočarani in so želeli nazaj, čeprav v starih zaporih v samostanu ni bilo osebnega udobja. Stare hiše imajo neko dušo, ki je ne morete pregnati čez noč.

Potemtakem je pomembna tudi duša arhitekta, ki jo na neki način usmeri v svoje delo, objekte?

Matic: Seveda. Jasno je, da če živite z obstoječo hišo, se morate z njo zelo globoko spoznati in spoprijeti. Morata si biti na neki način prijatelja.

Jo morate vzljubiti?

Matic: Ja, morate jo imeti radi. Če boste delali nekaj z odporom, se verjetno lahko konča slabo, tako za investitorja kot za projektanta. Smo pa arhitekti vedno pod udarom Zavoda za spomeniško varstvo, ki velikokrat marsičesa ne razume. Zdi se mi, da so stvari marsikdaj preveč togo postavljene, predvsem iz strahu, da bi naredili nekaj, kar bi lahko temu objektu škodovalo. Dostikrat rečem, če bi Plečnik delal stvari pod temi pogoji, kot mi projektiramo danes, mi ne bi imel nobenega Plečnika.

Formalni postopki in administracija, ki se pletejo ob pridobivanju gradbenega dovoljenja, so pravzaprav nerazumljivo komplicirani in neživljenjski. Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 20 letih, so same sebi namen. Struktura upravnih enot in inšpekcijske službe niso več udeležene, vse je preneseno na projektante. Vso odgovornost, da bo projekt pravilno narejen v sanitarnih in tehničnih pogojih, nosi projektant. Projekt za odobritev gradbenega dovoljenja obravnava človek, ki nima tehnične izobrazbe, običajno je to pravnik ali nekdo z administrativno šolo. Med njimi so redki arhitekti, tako se stvari dogajajo samo na formalnih papirjih, nič pa na osnovi projekta, ki je bil predložen.

Podoba Ljubljane se je z leti spreminjala, kako jo vidite vi kot arhitekt?

Matic: Ljubljana je gotovo zelo lepo mesto, kot celota. Tukaj ni kaj reči. Najtežje v življenju človeka in arhitekta so spremembe. Če se dogajajo spremembe za časa vašega življenja, jih sprejemate kritično in imate tudi do njih pozitiven ali negativen odnos. Stvari, ki so zaključene, ko ste rojeni, ne sprejemate kritično, ampak jih sprejmete kot gotovo dejstvo. V teh 50 letih, kar se ukvarjam z arhitekturo, bi za Ljubljano lahko rekel, da se v socializmu na dokončni viziji ni kaj pretirano delalo. Bistveno več bi se lahko naredilo v smislu urejanja prometa, železnice in infrastrukture kot celote.

Strahotno so ga polomili, da so v poznih petdesetih letih iz prometa izključili tramvaj. Ta je nepogrešljiv komunikacijski element v mestih in odlično funkcionira. Sicer bi ga že vsa mala in velika mesta zmetala ven. Ljubljana je ena redkih, če ne edina, ki je to naredila. Po letu 1990 se je kup institucij zaprlo, vloge so se spremenile, postopki so postavljeni na glavo in sploh ni enotne vizije. Kar se danes dogaja v Ljubljani, je popolna stihija, ne bom povedal, da je slaba ali dobra, predvsem pa ni rešeno vprašanje železnice. Ta bi zagotovo morala dobiti dokončno ureditev, ki je nima že 60 let.

Česa vsega ste se vi lotevali, kaj vse ste projektirali in kje?

Matic: Veliko v Ljubljani, Sloveniji in preostalih republikah nekdanje Jugoslavije. Vse življenje sem projektiral. Po vojski sem nekaj časa delal v Gradbenem podjetju Grosuplje, v projektivi. Nadaljeval sem pri znanem arhitektu Kristlu, ki je takrat projektiral Klinični center. Pozneje sem delal na Slovenija projektu, nekaj časa sem tudi učil na srednji tehnični šoli, delal v podjetju Kozmos, medtem, ko sem še dve leti honorarno predaval na šoli za odrasle.

Za Kozmos, ki imel zastopstva za avtomobile renault in alfa romeo, sem projektiral salone za avtomobile in servise po Jugoslaviji. Vzporedno sem postavljal tudi razstave. Takrat sva s kolegom zmagala na natečaju za postavitev bienale industrijskega oblikovanja (BIO) 3, pozneje sem delal še BIO 4 in 7, tematske razstave in grafično opremo za publikacije.

Lahko rečeva, da ste delali zelo ­različne stvari?

Matic: Ni bilo prostora za izmišljevanje in izbiranje. Po Kozmosu sem šel na IBT Trbovlje, kjer smo delali za podjetje Citroën. Takrat sem sprojektiral ogromne servise, ki jih pozneje niso gradili. Več kot 20 let sem projektiral salone za avtomobile po Jugoslaviji za Avtocomerce. Prek njih smo delali še za Mercedes. Od tam sem presedlal na LIZ inženiring, kjer sem ostal do pokoja. Tam sem delal ogromno šol, vrtcev, nadzidav. Delal sem tudi ogromne tovarne za čevlje v Alžiru … V življenju sem delal čisto vse.

Kako pa je, ko nekaj sprojektirate, pa nimate vpliva na dokončen videz?

Matic: To se zgodi, ko arhitekta odrežejo. Investitor in izvajalec sta najbolj srečna, ko dobita v roke dovoljenje in papirje in jima ni treba imeti opravka z arhitektom. Recimo kot pri izgradnji šole v Slovenski Bistrici, nad katero nismo imeli projektantskega nazora. Sicer sem se na tem objektu pojavljal iz lastne volje, kakor tudi kolegica, s katero sva skupaj delala, da sem vsaj dal kakšno pripombo, čeprav vem, da je veliko stvari bilo narobe narejenih.

To je povsem drugače kot v Plečnikovih časih?

Matic: Plečnik je imel avtoriteto, poslušali so ga. V njegovih časih je bil inženir cenjena oseba. Danes je inženirjev vseh vrst kot šodra in arhitekti smo svojo vlogo kot projektanti zagotovo izgubil v primerjavi s Plečnikovim obdobjem in še nekaj časa za njim. Nas zdaj maksimalno odrinejo, ker imajo potem proste roke, da poenostavijo in pocenijo zadevo.

Razpisna dokumentacija, ki zahteva najcenejšega izvajalca, je absolutno škodljiva, ker se stvari delajo s slabšimi materiali. To se vidi pri obnovi cest, mostov, javnih objektov, ki jih saniramo po 20 ali 30 letih. Plečnikovo zavarovalnico so sanirali po 60 letih, avstrijske šole obnavljamo po 100, 120 letih, s tem da so te ves čas delovale. Začne se že s pragom: če je ta narejen iz betona ali iz kakovostnega kamna, če so vrata iz masivnega lesa in okovana, kot je treba ...

A ni v interesu arhitektov, da objekti zdržijo čim dlje?

Matic: Seveda. Želimo si, da so objekti narejeni kakovostno in za dalj časa. A če narišete vrata, ki morajo imeti določeno toplotno, zvočno in tudi požarno kakovost, jih lahko obesite na solidne pante ali na tretjerazredni šmir. Tudi ključavnica je lahko solidna ali plastična. Običajna ključavnice so danes polplastične. Kljuka se odpre vsak dan nekaj stokrat.

Moščanska gimnazija, ki smo jo adaptirali, ima vhodna vrata še vedno z isto kljuko in ključavnico kot pred 110 let. Ko zahtevaš kakovostne materiale, tega ne dosežeš, ker nimaš podpore pri investitorju, ne pri izvajalcu in ne pri nadzorniku. To se dogaja tako na novih kot starih objektih. Spomnim se, da ko je oče prišel na gradbišče, so vsi delavci in delovodje prileteli in se postavili v špalir.

Njegova naročila so izpolnjevali molče, brez besed. Danes vam zadnji delavec izpodbija, kar rečete. V veliko primerih je vloga arhitekta danes zelo medla. Vsi so srečni, da dobijo projekt in gradbena dovoljenja, potem pa delajo po svoje.

 

Napisala: Suzana Golubov

Fotografija: Grega Gulin in arhiv Matica Suhadolca