Marca 1945 se je v težki zimi na visokogorsko planoto umaknila skupina 500 partizanov, ki jih je obkolila SS divizija z 12.000 vojaki. 

Po peturni frontalni bitki na Menini planini se je partizanom v nemogočih razmerah uspelo prebiti skozi obroč na svobodo. To je zgodba preživelih herojev, ki o njej pričajo v igrano-dokumentarnem filmu Preboj. Film prikazuje nemogoče pogoje, v katerih so delovali partizani, hkrati pa visoko raven tovarištva, pripadnosti do domovine in gorečo željo po svobodi. Film, ki ga režira Dejan Babošek in med drugim sloni tudi na spominih komandanta Franca Severja Frante, bo javnosti predstavljen jeseni. 

Zveza združenj borcev Slovenije želi z igrano-dokumentarnim filmom o bitki na Menini planini prikazati vrednote NOB (Narodno osvobodilne borbe) kot navdih za bodoče rodove. Film izhaja iz dejstva, da mlade generacije tematike NOB praktično ne poznajo. Ključni namen filma je mladim prikazati pomen NOB in njegovih vrednot za sedanjo družbo.

Zakaj ste še ne 18-letni šli v partizane?

Franc Sever Franta: V partizane mi ni bilo treba iti, samo nisem se mogel sprijazniti, da nas bodo Germani in Romani potujčili, nam vzeli zemljo, pravice, domoljubje, rod, knjige, učitelje ... Vse to me je napotilo v to smer. Srečo sem imel, da je bila moja učiteljica Ana Galetova in da je oče bil Maistrov borec. Ana Galetova, ki je sestra režiserja Kekca, Jožeta Galeta, je v meni vsadila domoljubje, ki me spremlja vse življenje in se ni nikoli omajalo. Zaradi tega sem se odločil, da grem v partizane.

Kaj so doma rekli na to, da greste v partizane?

Franc Sever Franta: Nič, ker niso vedeli, da sem šel. Vedeli so, da delam. Imel sem srečo, ker sem v Šiški hodil v tehnično-obrtno šolo. Oče in župnik sta me sicer poslala v Salezijanski zavod, da bi šel za 'fajmoštra', pa sem od tam ušel. Nisem si upal domov, mama pa je imela v Šiški bratranca, pri katerem so bili livarji. V Šiški je kot strugar bil zaposlen Franc Leskošek z ilegalnim partijskim imenom Luka, ki je bil predsednik Zveze komunistov Slovenije, in Tone Dolinšek, z ilegalnim imenom Metod, sicer predsednik Zveze komunistov Ljubljana ... Sami napredni fantje. Od 'fajmoštrov' sem prišel v komuniste. Potem je samo od sebe prišlo, da sem šel v partizane, tudi nisem imel kam drugam, bil pa sem zvest samemu sebi in domoljubju.

Ste domoljubje nosili v srcu?

Franc Sever Franta: O tem nisem niti enkrat podvomil, niti v največjih težavah, nikoli nisem omahoval, ali sem na nepravi poti.

Ste bili član komunistov?

Franc Sever Franta: Še prej sem bil v SKOJ-u (Zveza komunistične mladine Jugoslavije), leta 1942 sem bil sprejet za kandidata partije, po mesecu dni pa sem postal član Zveze komunistov. Ne spomnim se niti enega naključja, pa sem bil v osmih slovenskih brigadah, da bi prišlo do diskusije med nami, kdo je komunist in kdo katolik.

Niste tega doživeli?

Franc Sever Franta: Nikakor, med nami so bili tovarištvo, morala in etika, kar nas je štiri leta držalo pokonci. V bitki, ko je pokalo, smo držali skupaj, naša fakulteta se je 'gradila' v boju. Medtem ko nam je vsak dan nad glavo visel Damoklejev meč, ni bilo enostavno. Bilo je treba znati poslušati predpostavljene in pametne ljudi, da so te potem lahko postavili za voditelje. Takrat pa si imel odgovornost, moral si pozabiti na samega sebe in misliti na ljudi, kako jih boš rešil, da bi v bitki prišli skozi bolj poceni.

Kot poveljnik sem takrat na Menini planini morali gledati, kako bom rešil 500 ljudi. Drugo so posamezni borci, ki so gledali, kako bodo rešili svoje življenje. Tudi ko je zazvonil zvon v Gornjem Gradu, je verjetno več kot 90 odstotkov borcev molilo. Glede tega se nismo spraševali, spraševali smo se, kakšen borec si: si korajžen, domoljub … Ni bilo pomembno, ali si katolik ali komunist. Med nami vojaki tega vprašanja ni bilo, drugo pa je politika.

Kako ste se v partizanih soočali s strahom?

Franc Sever Franta: Strah je povsod, pri nekaterih ga je manj, pri drugih več, nekdo ga bolje obvlada, drugi ga ne. Strah vedno izhaja iz nepoznavanja, tudi v miru je vedno tvoje nepoznavanje tisto, ki ti vzbuja strah. Strah je treba obvladati, to je človeška individualna naloga, ker strah lahko preide v paniko, lahko pa je tudi zelo močan povod za pogum, v smislu, da strah obrneš v korajžo.

Je do bitke na Menini planini prišlo tik pred koncem vojne?

Franc Sever Franta: Takrat, ko je razen Hitlerja že ves svet vedel, da bo konec vojne, da bo Hitler izgubil, on pa je šel do konca. Od 9. pa do 15. maja leta 1945 smo imeli 400 mrtvih, se pravi že po podpisu vdaje. To so bili v glavnem ustaši, domobranci, ki so recimo na mostu čez reko Dravo na Borovju 180 naših ljudi tudi ranjence tri dni po podpisu metali v Dravo. In danes se čudijo, zakaj so jih po vojni pobili.

Kaj se je pravzaprav zgodilo marca na Menini planini?

Franc Sever Franta: Takrat sta Štajerska in Koroška postali strateško pomembno področje, kajti Nemci, okupatorji, vsi kvizlingi: ustaši, četniki, handžar divizija, divizija princa Evgena ... skratka 400 tisoč vojakov, za katere so vsi želeli, da jih ne bo razorožila Titova vojska, temveč zavezniki, so pritiskali prek Štajerske v Avstrijo. Bil je sprejet sklep, da Avstrija ostane v takšnih državnih mejah, kot je bila pred vojno. Tudi naša slovenska vojska, ki je štela okrog 8 ali 9 tisoč borcev in je takrat že bila podrejena jugoslovanski vojski, je imela dva cilja: da s svojo vojsko pridemo do svojih etničnih mej v Avstriji – do Beljaka, Celovca, Velikovca ... Druga naloga pa je bila zaustaviti Loehrovo grupacijo, se pravi 400 tisoč ljudi, ki bi se čez Slovenijo prebili v Avstrijo. Nemci pa so imeli cilj očistiti Štajersko in Koroško partizanov in prebiti 400 tisoč ljudi v Avstrijo ter se predati zaveznikom.



In kaj se je zgodilo?

Franc Sever Franta: Prišlo je do paradoksa, vsi so hoteli, tudi Rusi, saj je Tito takrat verjetno bil v Rusiji, kjer mu je Stalin verjetno povedal, da nima kaj 'praskati' gori v Avstriji, ki bo ostala takšna, kot je bila. Tudi naša vrhovna komanda v Beogradu je poslala vsem brigadam depešo v Slovenijo, da takoj zapustijo Štajersko in se prek Save prebijejo na Dolenjsko. To, kar sta hotela Loehar in Erwin Rösener, se pravi, da očistita Štajersko, je isto zahtevala naša komanda. Ker je XIV. SS divizija že prihajala od Murske Sobote in Maribora, ravno ko smo prišli v Tuhinjsko dolino, nas je potisnila.

Ste se umaknili na Menino planino?

Franc Sever Franta: Gor smo se umaknili v prepričanju, da ne bodo šli za nami, ker je gori bilo meter in pol snega. Drugo, ker niso imeli vodnikov, in tretje, ker ne bi mogli s sabo vleči tehnike v hrib in na brezpotju. Prepričani smo bili, da ne bo nič. Celo XIV. SS divizijo so premaknili okrog Menine in sklenili obroč okoli nje. Preko radijske postaje sem komuniciral s komandantom NOB Dušanom Kvedrom. Dobili sem nalogo, da se moramo prebiti iz tega obroča in naj ne čakamo. Sporočil sem jim, da smo se odločili prebiti mimo Motnika, kjer je bil štab XIV. SS divizije, in nas tam verjetno niso pričakovali. Ker pa je Rösener dešifriral naša sporočila, so nas pri Motniku pričakali. Ko smo že mislili, da se bomo prebili, so nas ob enih ponoči obkolili in nas vrnili nazaj na Menino.

Kaj je bilo potem?

Franc Sever Franta: Ponovno smo dobili depešo, da se moramo prebiti in ne smemo čakati. Odgovoril sem, da se bomo poskušali prebiti proti Črnivcu, ki je na drugi strani Menine. Med borci je začela upadati morala, ker se nam ni uspelo prebiti, bili smo mokri, žalostni in lačni. Bil sem šele pet dni določen za komandanta in nisem poznal vojske. Lačni borci so razmišljali: “Ali nas bo temu fantu uspelo rešiti ali ne?” Dvom med borci je lahko zelo kritičen, ne zaupajo in ne poslušajo več, ne ubogajo, vojska gleda, kako se bo rešila. Šel sem na Petelinjek, da sem videl in ocenil, kaj se dogaja v Dreški dolini. Predpostavljal sem, da bodo Nemci vzeli vojsko iz bunkerjev. Prihajali so s kamioni, kuhinjami, topovi …

Ustavili so se v vsaki hiši v vasi. To je pomenilo, da pripravljajo zasedo in nas bodo pritisnili iz Tuhinjske doline ter nas poslali dol v zasedo, kjer nas bodo potolkli, ker je tam prostor precej odprt. Obveščevalce sem poslal tudi na Črnivec, da vidijo, kako je gor zasedeno. Odločili smo se za drugi poskus preboja, kar pomeni sedem ur hoda po snegu, da se prek Črnivca prebijemo proti Koroški. Razmišljali smo, da ne bodo pomislili, da bomo prehodili takšno razdaljo. A so nas na Črnivcu tudi obkolili in nas nagnali proti Tuhinjski dolini. Takrat mi je bilo najtežje.

So borci začeli dvomiti o vas?

Franc Sever Franta: Ljudje so me gledali in razmišljali, ali se bomo rešili ali kaj. Pokalo je, letele so vejice. Pomislil sem na vse svoje izkušnje, ki sem jih imel, in nauke starejših komandantov ter takrat zaključil, kar so vsi sprejeli, da je vojska utrujena in ne more več hoditi in mešati snega po Menini. Menino sem imel za našo prijateljico, pokrita pa je bila s snegom in je na njej je bilo brezpotje, tako da se bodo Nemci brez vodnikov težko znašli. Dobili smo tudi kravo in hrano in imeli vsaj en obrok. Odločil pa sem se, da gremo v frontalno obrambo na vrh Menine planine zvečer, kjer se bomo borili. Imeli smo osem mrtvih, 18 težko ranjenih in 20 izgubljenih.

Kako ste prišli do krave?

Franc Sever Franta: Ženska je imela moža in sina v partizanih in doma dva mala otroka. Jokala je, ampak vojska je morala jesti in smo ji potem zaplenili kravo, sama je dala še korenje, repo, zelje, da smo dali v enolončnico. Njej pa smo potem nabavili novo kravo. Rekla je, da ne bo imela te krave, ker češ da smo jo nekje ukradli in bi potem lahko njo kaznovali zaradi krave. Kravo smo v resnici kupili, njo pa smo komaj prepričali, da jo je vzela.

Kako je potekala bitka?

Franc Sever Franta: Trajala je skoraj pet ur, potem je padla ena mina v vrtačo in ubila mitraljezca. Tu smo prebili fronto in se umaknili. Ne vem, ali je v partizanih bila kakšna frontalna bitka, ki je trajala toliko časa in povrhu na višini 1,500 metrov. Ko smo se umaknili, je bilo prvo, kako rešiti ranjence. Ranjence smo naložili na smrekove veje in jih vlekli … S tem smo koordinirali umik ranjencev in hkrati naš juriš na njihov položaj. Njihove signalne rakete so nam osvetljevale pot, ko smo se umaknili proti drči v dveh kolonah. Pritiskali so s Črnivca, da bi sklenile obroč, mi pa smo bili že zunaj.

Ulegli smo se na trebuhe, 450 ljudi, kar ni bila mala stvar, mimo nas pa so hodili Nemci, da zaprejo obroč. Rekel sem, naj nihče ne strelja, oni pa so šli mimo v naše taborišče, kjer je gorelo 35 ognjev. Proti jutru smo našli staro drčo, po kateri so nekoč spuščali hlode. Po drči smo se matrali pet ur, saj je bila gnila, polna snega, kamnov, štorov, lesa, skratka zanemarjena, da je ne bi koristili Nemci. Potem smo prišli z Menine planine dol, kjer ni bilo več snega. Obveščevalec je povedal, da je cela dolina zasedena z Nemci. Nisem vedel, kaj naj napravimo, a če smo vojska, gremo naprej. Šli smo mimo nemških artilercev, ki so mislili, da smo Nemci, in nas pustili. Iz te divizije je k nam dezertiralo 15 njihovih, ki so nam vse povedali o mrtvih, o kamionih ...

In?

Franc Sever Franta: Šli smo naprej, saj smo še vedno bili v obroču. Prišli smo nad cesto in potok, poslal sem enega borca v izvidnico, ki je povedal, da so bunkerji prazni. Takrat sem se usedel zraven ceste. V naboju sem imel le še pet nabojev. Sedel sem, mimo mene pa je šla ta uboga druščina, ubogi reveži, utrujeni, lačni, v krizah, psihično načeti. Hodili smo po vodi pa že tako smo bili mokri. Reveži so padali in zaspali. Začel se je delati dan, nemški štab pa je bil mogoče 1000 metrov zračne linije od nas. Poslal sem kurirje, da so te, ki so zaspali, prebudili s kundaki. Ko smo prišli v Gaberje, so vsi spraševali, kako to, da smo živi, ker so slišali, da je pet dni pokalo in so mislili, da ni več nobenega. Skuhali so nam za jest, ko pa je bilo kuhano, nobeden ni jedel, ampak so vsi zadremali, ker so bili utrujeni.

Vas je rešilo to, da ste držali skupaj?

Franc Sever Franta: Bilo je bratstvo, bolj tovarištvo. Eden za vse, vsi za enega. To je bila živa resnica. Bilo pa je tudi pametno, da sem Menino vzel za prijateljico.

So v štabu prepoznali vašo herojstvo in iznajdljivost?

Franc Sever Franta: So, prepoznali so, imam odlikovanja, dva ordena za hrabrost ... Imeli pa so me za smrkavca, ker so vsi bili starejši od mene.

Za koga ste napisali knjigo spominov Past na Menini planini?

Franc Sever Franta: Napisal sem jo za vnuka, ki ga imam rad, da bo vedel, kako je bilo.

Ste veseli, ker se zdaj še snema film, ki v veliki meri temelji na vaših spominih?

Franc Sever Franta: Ta film ni samo slovo od naše generacije, namenjen je mladim, ki so jih šole in nauk v šolah zavedli, ker so jim govorili neresnico ali so bili tiho. Ta mladina, se pravi cela generacija, ne ve, kaj se je dogajalo, in če ne ve, ne more spoštovati, ne more koristiti vrednot NOB. Zagotovo ni bilo vse v redu, a se je naša partizanska stran slekla do kraja. Povedala je tisto, kar je bilo dobro, in tisto, kar je bilo slabo. Cerkev ima samo eno stvar, če to izgubi, je gola.

Kako mislite, če to zgubi?

Franc Sever Franta: Če se pove resnica, kako je do tega prišlo.

Do česa?

Franc Sever Franta: Mene so takrat poklicali iz Maribora v Teharje: “Ti si Dolenjec, poglej, da ne bomo kakšnega mladega ali kakšnega, ki ni bil idejno vezan za belo gardo, ubili, in smo jih našli 14. Obstajajo zapisniki, ki so jih trije podpisali. Naš zgodovinar je prišel v beograjski arhiv in našel to knjigo, a je nočejo dati, ker še ni sporazuma. V njej točno piše, kdo je, ime in priimek, v kateri enoti je bil, v katerih bojih je bil, kdo so bili njegovi družinski člani ... Ko bo to enkrat prišlo na dan, bo tudi Cerkev morala povedati svojo resnico in vedeti, da se z vrednotami NOB ne more operirati kar tako. Ljubljanska škofija je kriva za najmanj 50 tisoč ljudi, Slovencev, ki so jih pobili. Imeli smo okrog 100 tisoč žrtev, smo tretji v svetu v 2. svetovni vojni po žrtvah. Morali bodo reči: “Oprostite, napravili smo napako.”

Želite povedati, da če želimo naprej s skupnimi močmi, mora najprej vsak priznati svoje napake in se zanje opraviči?

Franc Sever Franta: Treba je priznati, ne pa postavljati betonskih stebrov, ti nič ne govorijo. S stebri iz betona se sprava ne bo reševala. Že leta 1991 smo bili spravljeni. Moj brat se je poročil s hčerko največjega belogardista, pa sem jo imel raje kot njega. Moramo se tudi zavedati, da ne glede na to, kako si orientiran, sprava je tisti razvoj, ki vleče naprej, ker gre proti enotnosti. Sem za mir, za oprostitev, za prijateljstvo. Ko sem prišel iz vojne, se nisem z nobenim žlahtnikom belogardistom, ki ni nikamor bežal, kregal. Vsakemu sem dal roko in se pozdravil, kot človek. Nobenemu nisem očital.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Igor Zaplatil

Liza - 06/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 06/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.