Zagrebški violist slovenskega rodu Aleksandar Milošev se rad pošali, da je s tem, ko je od violine prešel na violo, violinistom naredil uslugo. V resnici jo je naredil tudi sebi. Danes se lahko pohvali s tem, da je bil sprejet na vseh avdicijah in je tako vodja violistov v Slovenski filharmoniji, gost solo violist londonske filharmonije, gost profesor na londonskem kolidžu Trinity, obenem pa poučuje tudi na zagrebški glasbeni akademiji in igra v godalnem kvartetu Tartini. Pravi tudi, da je bil kljub balkanski ležernosti dovolj ambiciozen in je iz svoje male lužice prestopil v veliko.

Drži, da ste resno službo imeli že zelo mladi?

Igranja viole nikoli nisem jemal kot resno službo, tudi dandanes ne, saj na svoj poklic ne gledam kot na službo. Poklic je sicer zelo zahteven in včasih tudi psihično obremenjujoč, ker je vsak nastop pred množico stresen, hkrati pa mi tudi ponuja ogromno zadovoljstva. Najbolje se počutim takrat, ko sem zelo dobro pripravljen.

Res pa je, da sem že pred 20. letom imel stalne obveznosti, pravzaprav od svojega 16. leta. Igral sem recimo v Italiji z različnimi zasedbami, kakor tudi solistično. Z resno službo pa se je začelo v Slovenski filharmoniji, kjer še danes igram z manjšimi prekinitvami, saj sem vmes nekaj časa igral v Nemčiji in se potem vrnil v Ljubljano.

Kakšen je kruh klasičnih glasbenikov?

Potrebno je ogromno talenta, ljubezni, instinkta in sreče.

Instinkta?

To je trenutek, ko se nečesa spomniš, dobiš neko idejo, ki jo pravilno preneseš v igranje, da gre skozi glasbo do poslušalca. Za kar seveda potrebuješ glasbeni talent in instinkt, obenem pa je za vsako dobro stvarjo veliko dela. Nekaj doseči v glasbi in v umetnosti na splošno je vse težje. Konkurenca je velika, vedno manj je individualnosti in vedno več konfekcije – lepih fantkov in punc, delujejo pa tudi različni lobiji. Tako smo mi z naših prostorov bolj ubogi, ker nimamo nobenih lobijev in moramo bolj zaupati instinktu in sreči.

Kot kaže, vam talenta, sreče in instinkta ne primanjkuje.

Potrebna je tudi ambicija. Brez ambicije ne morete ničesar doseči, ostanete neprepoznavni. Kar znate, je lahko najbolj vrhunsko na svetu, ne bo pa nikoli prišlo do občinstva, če nimate ambicije. V večini primerov imajo talentirani ljudje zelo malo ambicij, ker pričakujejo, da se bo iz kakšnega razloga nekaj zgodilo in bo tisto, kar delajo, prišlo ven. To pa se ne zgodi. Večinoma pričakujejo, da se bo vse zgodilo takoj, kot pri ekranu na dotik, če pa se ne zgodi, jim ni zanimivo ter gredo naprej in ne raziskujejo. Brez raziskovanja pa ni nič.

Je to obratno, kot 'zahteva' glasba?

Pri glasbi je temelj ogromno potrpljenja.

Kaj pa zaupanja vase?

Včasih tudi dvomiš vase, sam vseskozi.

To pomeni, da niste arogantni?

Sem tudi aroganten, ampak vase tudi dvomim. Precej let sem se ukvarjal tudi z ragbijem. Verjetno sem bil edini violist, ki se je ukvarjal s takšnim športom, vsaj v Zagrebu, pa tudi širše. Z ragbijem sem prenehal, ko sem bil star 20 let. Res pa je, da tega nihče ni vedel, ne profesor na akademiji ne mama. Izvedela je v frizerskem salonu, ker je frizerkin sin treniral z mano.

Kaj vam je bilo pri ragbiju tako všeč?

Kontrast, šlo je za kompenzacijo v odnosu do igranja viole, ki niti ni tako moški poklic. Šlo je za stereotipe, v katere smo vsi ujeti, enostavno sem potreboval nekaj drugačnega.

Ste začeli z violo?

Ne, z violino. S 13, 14 leti sem na violini dosegel vse, kar se je v takratni Jugoslaviji dalo, imam polno steno diplom. V puberteti sem se odločil, da ne bom več igral violine, da bi lahko normalno živel. V letu in pol nagovarjanja družine in prijateljev z Dunaja sem začel igrati violo in pokazalo se je, da je bila odločitev dobra. Glede na to, da sem večji, sem z violino bil smešen, kot bi imel igračo. Še dandanes mislim, da so violinisti imeli srečo, da sem prešel na violo, ker bi ostali brez službe.

Kaj vas pelje naprej?

Naprej me pelje ljubezen do življenja in vseh, ki mi kaj pomenijo: do družine, glasbe, službe, prijateljev. Na takšen način se najbolje izrazim in prispevam. Čeprav sem pri 14 letih premišljeval, da bi šel študirat pravo, ker me je zanimalo. Morda pa se nekega dne lotim tudi tega.

Se bojite, da bi se dolgočasili?

Občasno, ker se hitro naučim. Če se za nekaj odločim, potem to zame ni problem. Človek mora do sebe biti zahteven, medtem ko do preostalih niti ne toliko.

Menite, da ste toliko dosegli zaradi svoje ambicioznosti?

Za preteklostjo ne žalujem, imel sem priložnosti nastopati in potovati kot solist, ampak sem ugotovil, da gre pri solistih za neke vrste gladiatorstva. Osebno mi takšen način življenja ne ustreza.

Ste bolj za uživanje?

Ne povsem, želim pa, da je tistim, ki jih imam rad, dobro in da svojo energijo prenašam naprej. Na svoje okolje se trudim prenašati čim boljšo energijo. Včasih mi to uspe, včasih pa ne.

Drži, da med drugim predavate tudi na londonskem kolidžu Trinity?

Tudi na zagrebški glasbeni akademiji sem profesor, v Slovenski filharmoniji pa sem vodja viol. K temu, da sem se prijavil na Trinity, pa me je pred dvema letoma spodbudil prijatelj. Rekel sem mu: "Zakaj bi se prijavil, nemogoče je, da bi dobil to delo, saj se prijavi na stotine ljudi."

Pregovoril me je, poslal sem prijavo in prišel v ožji izbor med sedem, osem kandidatov, šel na avdicijo in imel pogovor. Kakšen mesec in pol po tem, ko sem bil na Zlarinu, otoku blizu Šibenika, kjer smo snemali novo zgoščenko predelav Stingovih uspešnic z Edvinom Karamazovim, Stefanom Milenkovićem in še dvema glasbenicama z Dunaja, so me poklicali in povedali, da so me izbrali. Potem smo se še dogovorili glede načina sodelovanja, ker sem precej zaseden.

Dogovorili smo se, da sem gostujoči profesor. Ko sem tam, imam ure in kakšen koncert z londonskimi filharmoniki. Način sodelovanja, za katerega smo se dogovorili, s katerim obenem vzdržujem določen status, ki ga lahko tudi spremenim, če se nekega dne odločim za življenje v Londonu in prevzamem delo stalnega profesorja, mi najbolj ustreza.

Kako pa je prišlo do tega, da igrate z londonskimi filharmoniki?

Pred dvema letoma so me povabili k sodelovanju kot zunanjega člana, solista. Z njimi sem igral na nekaj koncertih, med drugim tudi za fundacijo lady Diane Children in arts, ki jo je prevzel princ Charles. Imeli smo koncert tudi v Buckinghamski palači.

Ste spoznali princa Charlesa?

Ni mi uspelo, ker smo po koncertu stali na odru, on pa je prišel med nas glasbenike in kolegico sem prosil, da se prva rokuje z njim, da se med tem zberem in razmislim, kaj mu bom povedal. Medtem ga je poklical pribočnik na večerjo in je šel. Sem se pa usedel na kraljevski stol, ki je malo večji od fotelja, pa nič takšnega, kot si predstavljamo. Vseeno pa je bil zanimiv, čeprav malo majav.

Kako to, da je londonska filharmonija želela ravno vas?

Po prvem sodelovanju so me čez pol leta povabili na avdicijo za stalno službo solo violista. Bil sem zaseden in nisem mogel na avdicijo, dogovorili smo se, če ne bodo nikogar vzeli, da me pokličejo in se dobimo kje drugje. Tako je tudi bilo, nikogar niso vzeli, imeli pa so projekt v Parizu, kjer so ostali dva tedna in me tudi povabili na avdicijo.

Kako je avdicija potekala?

Prišel sem v Pariz in eno uro igral različne glasbene stile: od klasike, romantike, baroka ... malo smo se še pogovarjali, medtem ko se je komisija eno uro in pol pogovarjala. Sem že mislil, da je kaj narobe. Potem so mi prišli povedat, da sem sprejet.

Kakšno je vaše sodelovanje glede na to, da še vedno redno sodelujete s Slovensko filharmonijo?

Od avdicije je minilo že leto dni. Takrat sem jim tudi predlagal, ker se še nisem odločil, da bi živel v Londonu, da mi odgovarja status quo, saj precej obveznosti, o katerih smo se pogovarjali, ne morem prevzeti. Imajo namreč kakšne projekte, pri katerih zaradi svojih obveznosti tukaj ne morem sodelovati.

Dogovorili smo se, da z njimi igram, ko sem prost in pri projektih, za katere se dogovorimo, medtem pa naprej iščejo nekoga, ki bo lahko prevzel stalno zaposlitev. Zame je vse skupaj bilo nepričakovano in zabavno. Človek pričakuje, da bo do 30. leta opravil vse avdicije, ki so potrebne. Sicer pa mi je z odmikom 20 let, pri mojih 46 letih, bilo dosti lažje delati avdicijo, ker tudi sam po navadi sedim v komisijah na avdicijah.

Natančno vem, kako je treba igrati, se obnašati. Spomnim se občutka, ko sem v Parizu prišel pred komisijo, v kateri je 90 odstotkov članov komisije bilo 15, 20 let mlajših od mene. Že to mi je bilo malo smešno. Igral sem in sploh nisem imel nobene treme, po mojem je energija prišla čez. Sicer je precej glasbenikov, ki zmagujejo na največjih tekmovanjih, pa težko dobijo službe v orkestru in sploh ne opravijo prve stopnje avdicije.

Zmrznejo ter ne dajo vsega od sebe. S tega stališča imam 100-odstotni učinek, saj sem bil sprejet na vseh avdicijah. Prvo avdicijo v življenju sem imel za Slovensko filharmonijo, drugo za nemški komorni orkester iz Kölna, tretjo za kolidž Trinity in četrto za londonske simfonike.

Pravite, da se za življenje v Londonu še niste odločili. Vam njihov način življenja ne ustreza?

V življenju obstajajo različna obdobja, tudi ko človek dela kot norec, nič pa ni stalnega. Trenutno nisem v obdobju, da bi želel garati kot norec, navsezadnje imam dokaj urejeno življenje. Je pa res, da je treba biti ambiciozen, da prestopiš iz svoje male lužice v veliko. Vsak umetnik mora umetniško emigrirati. Brez tega umreš.

Mar vam niso že zdavnaj ponudili možnosti, da umetniško emigrirate?

Ponujali so mi asistentsko mesto na univerzi v Washingtonu, le da mi takrat to še na misel ni prišlo. Bil sem na turneji po Franciji z znanim ameriškim violinistom, ki je bil profesor na washingtonski univerzi. Poklical me je in uredil vse možne štipendije, da grem gor, ampak takrat sem se odločil za Ljubljano, ker je le bližja Zagrebu, kar je kot nalašč za lokalpatriota, kot sem jaz.

Se zlepa ne ustrašite?

Morda sem včasih preveč ležeren. Sicer pa menim, da ne glede na to, kje si, imaš določeno poslanstvo.

Kaj na koncu šteje?

Če si umetnik, moraš imeti veliko notranje energije. Če nimaš energije in karizme, se raje ne ukvarjaj z umetnostjo, ker nikogar ne zanima le tehnična plat. Tudi v denarju ni vse. Če je edina tvoja motivacija denar, materialni uspeh, to v umetnosti ni nič.

Si prodana duša?

Sicer se je pametno dobro prodati, tega se ni treba bati. Vseeno pa mora vsak umetnik obdržati svojo integriteto, majhen občutek svobode. Nikoli se ne smeš popolnoma prodati, vedno moraš nekaj malega zadržati zase.

Se to da, čeprav redno sodelujete s Slovensko filharmonijo?

Da se. Sicer pa Slovenska filharmonija velja za zelo dober orkester v evropskih prostorih.

Od kod razkorak med občinstvom in klasično glasbo?

V Berlinu, Münchnu in Londonu so dvorane vedno polne, tukaj pa je problem napolniti dvorane.

Zakaj?

Zaradi napačne politike. Včasih so razgrajači dosti glasnejši od ljudi, ki imajo kaj za povedati. Ampak verjamem, da prave vrednosti prej ali slej zmagajo, le malo bolj se moramo potruditi. Samo od sebe se ne zgodi, tako kot pri vzgoji otrok. Moraš jim nekaj dati, jih vzgajati, usmerjati, ponuditi prave vrednote.

Kaj vam rečejo vaši Hrvati?

Najbolje, da se nič ne omenja in nihče nič ne ve, ker je na teh prostorih ena od glavnih lastnosti zavist. Manj ljudje vedo, boljše je. Tega me ni strah, ker vse ignoriram in vem, da če se odločim, lahko grem kamorkoli in delam, kar hočem.

Si zaupate, da zmorete ponesti breme življenja?

Trudim se biti čim bolj svoboden pri tem, kar delam. Življenje ni idealno, o njem ni treba imeti nobenih iluzij. Če se s tem sprijazniš, gre veliko lažje.

Si sledite?

Sem tekmovalen tip, tekmujem pa predvsem s sabo. Trudim se biti neodvisen hkrati pa del majhnega sveta, ali sveta, ki si ga ustvarim sam.

Mora imeti človek svoj svet?

Lepo je, če ga imaš. Včasih se preveč navežemo na tuje svetove, ti pa so spremenljivi. Moraš imeti svoj svet in se obenem s svojimi idejami življenja približevati drugim svetovom. Če pa nimaš svojega notranjega življenja, si v vsakem pogledu labilen.

Se vaš svet dotika precej različnih svetov?

To je tipično življenje glasbenika: veliko potovanj, pakiranj, hotelov, ljudi in še zasebno življenje. Trenutno se počutim dobro, včasih pa tudi slabo. Potem se usedem v avto in malo vozim naokoli. Če sem nezadovoljen, mi pomaga, da se z avtom odpeljem v Trst ali Benetke. Zase si moram vzeti čas, to potrebujem. Seveda imam rad ob sebi svoje bližnje, vseeno pa si moraš zase vzeti čas. Ko delam, vadim in sem sam s svojim instrumentom, sem tudi srečen. To me izpolnjuje, takrat sem v svojem mehurčku.

Imate kakšne notranje dialoge s sabo, ko vadite?

Vsake toliko časa se jezim nase, ker je določene stvari le treba zvaditi. Brez truda ni rezultata, kar poskušam dopovedat tudi svojim učencem, ki so 'touch screen' generacija.

Se vam zdi, da nimajo delovnih navad?

Nimajo ambicij, ker imajo vse na dosegu roke. Sploh ti iz Hrvaške in Slovenije.

Kdaj ste se vi začeli zavedati, da je vse odvisno od vas?

Že zelo zgodaj. Bil sem otrok ločenih staršev in zelo zgodaj sem se začel zavedati, da je treba nekaj narediti, ker nisem bil zadovoljen s takšnim življenjem. Lepo je, če imaš kakšne želje.

Ste se zavedali, da starša ne bosta naredila določenih stvari namesto vas?

Imel sem le ene kavbojke, srajco, majico in športne copate. Danes imajo otroci marsikaj in nimajo želje po tem. Ko sem začel igrati na prvih koncertih, sem natančno vedel, da si bom s honorarjem za prvi koncert kupil nove copate in majico, s honorarjem za drugi koncert pa sem šel na morje.

Kdaj ste se začeli zavedati, da je na odru treba dati vse od sebe?

Gre za abstraktno željo, da svojo ljubezen do umetnosti in glasbe preneseš na poslušalce, da lahko pride do menjave energije. Med igranjem poslušalcem pošiljaš blazne količine energije, nazaj pa dobiš včasih malo, včasih malo več.

Mislite s tem na aplavz?

Tudi, pa tudi na energijo občinstva, ki jo občutiš. Če imaš svojo osebno karizmo, imaš dovolj časa, da začutiš vse okoli sebe. Če pa si zaprt vase, to težko začutiš.

Je na odru treba stopiti iz mehurčka?

To so trenutki, ko moraš dati vse, kar imaš, kolikor pač imaš. Včasih se med nastopom zgodi marsikaj, a se znajdeš, ustaviš in pogovoriš s publiko ter greš naprej.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Lisa - 39/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 39/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.