Zahvaljujoč svoji ekološki kmetiji se Darja Kürner iz Mošenj na Gorenjskem počuti, kot bi bila ponovno stara 25 let, saj razmišlja, kaj vse še mora ustvariti. Sicer upokojena predstojnica pedagoške enote za šport na filozofski fakulteti se je po avtoimunski bolezni vrnila na zemljo svojih prednikov in začela pridelovati in predelovati konopljo in ajdo, dodala še piro in lan, sledila pa bosta še oves in proso.

Ste naredili krog in se vrnili v rodni kraj?

Moja rojstna hiša je čez cesto od naše. Izhajam iz stare samooskrbne kmetije z dolgo tradicijo, ki je značilna za Slovenijo, kjer so kmetije majhne ter razdrobljene in ni možno, da bi človek preživel le z eno stvarjo. Zato so gospodarji bili vedno izučeni neke obrti: kolarske, kovaške, krovske. Tudi moj oče je vse znal.

Bil je kovač, znal je mleti moko, popravljati streho, vse kmečko orodje. Imeli smo tudi kovačijo in mlin. Ded pa je bil v Ameriki in strašno podjeten, govoril je pet jezikov. V Ameriko je šel delat, da je zaslužil in potem razširil kmetijo. Tudi poročil se je tako, da je priženil ženo, ki je imela dosti zemlje.

Bil je zelo napreden, tudi sadjar in je zasadil sadovnjak z visokodebelnimi sortnimi jablanami. Večina jih je že propadla, pa sem lani ta sadovnjak obnovila. Ponovno sem nasadila vse stare sorte, ki jih je že on. Kupila sem ekološke sadike v drevesnici v Žvaruljah, v hribih nad Izlakami.

Ste vmes živeli v mestu?

V gimnazijo sem šla na Jesenice in pozneje na visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani, kjer sem med študijem tudi živela in ostala. Po končanem študiju sem se takoj zaposlila na srednji vzgojiteljski šoli, se poročila in preselila v Pirniče pri Medvodah, kjer je moževa mama imela hišo. Tam smo 15 let živeli v romantični hišici, ki je bila kamnita in lesena, kot planinska koča, le da je sčasoma postala majhna, ker so prišli štirje otroci.

Oče mi je dal parcelo in začeli smo graditi hišo, v kateri še danes živimo. Vanjo smo se vselili, se pravi vrnili v Mošnje, ko je najmlajši sin šel v prvi razred, zdaj že 20 let živimo tu. Kar se pa dela tiče, ko je srednja vzgojiteljska šola iz petletne postala štiriletna, sem kot zadnja zaposlena izgubila službo in šla delat na osnovno šolo v Pirniče.

Tam so po 10 letih ukinili celodnevno šolo in mi je ponovno zmanjkalo ur. Šla sem za polovični delovni čas na srednjo gostinsko in ekonomsko šolo na Bled. Vozila sem se na Bled in polovico delovnega časa delala še v Pirničah v osnovni šoli. Hkrati sem potem dobila tudi honorarno delo na filozofski fakulteti, deset ur na teden za aerobiko, jogo in plese. Potem sem se leta 1992 na filozofski fakulteti redno zaposlila in tam ostala do upokojitve.

Ste res vpeljali jogo za študente?

Ko se je kolega pred mano upokojil, sem postala predstojnica pedagoške enote za šport in zelo široko zastavila zanimiv program za študentke, uvedla sem jogo, vse, kar je bilo trendovskih aktivnosti, orientalske plese, celo džez balet smo imeli in seveda tudi vse vrste aerobike.

Študentom po navadi do telesne vzgoje ni preveč mar. Kako ste jih pripravili do sodelovanja?

Po porodu zadnjega otroka sem imela 30 kilogramov preveč, ker sta zadnja dva otroka bila drug za drugim, pa težke nosečnosti sem imela. Študentke so me prav debelo gledale, ko sem prišla. Rekla sem: "Skupaj bomo začele, sem po porodu, otrok še ni star niti leto dni. Do konca bom delala z vami enako kot ve, potem boste videle učinek vadbe. Moj cilj je, da do konca maja pridem na težo pred porodom."

In res sem od oktobra do maja, v desetih mesecih, izgubila 30 kilogramov, sem pa deset ur na teden skakala s puncami. Moraš biti iskren in izhajati iz sebe, biti prepričljiv v tem, kar delaš, tudi pri zemlji in prodaji izdelkov. Kar je dobro zame, je dobro za druge ljudi. Drugim ne prodajam slabega in nimam zase ničesar posebnega. Tisto dobro, kar daš iz sebe ljudem, se ti vrne. Zdi se mi, da mi je uspelo precej te filozofije prenesti tudi na svoje otroke.

Kdaj pa je prišla bolezen?

Ravno, ko so prišli prenovljeni bolonjski študijski programi in sem oblikovala učni načrt in predmet šport in humanistika. Ta se je ravno lepo prijel, bilo je strašno veliko vpisa, odprt je bil za vse študente Univerze v Ljubljani, zanimiv za študente programa Erasmus in še vedno obstaja. Žal pa sem sovpadno z vpeljevanjem tega programa leta 2006 še zbolela za avtoimuno boleznijo, za katero še nikoli nisem slišala – amiloidozo.

Najprej je sploh niso odkrili. Odrazila se je tako, da sem sprva otekla po vsem telesu. Bil je sum na ledvično obolenje, potem so mi odkrili membranski glomerulonefritis. Imela sem izjemno skrbnega nevrologa, dr. Damjana Kovača, ki je raziskoval naprej in rekel: "To ne more biti kar tako! Nekje mora biti vzrok." Po dveh letih njegovega prizadevnega iskanja in proučevanja moje problematike je odkril amiloidozo in so me naprej prevzeli hematologi. Dve leti sem bila na kortikosteroidni terapiji, imunosupresivni, pa ni nič pomagalo.

Kako ste se počutili?

Čedalje slabše, nisem imela nobenih posebnih bolečin, le utrujena sem bila in nič nisem mogla. Potem so mi presadili matične krvotvorne celice, ki je zelo strašen, agresiven poseg. Zadeva se mi je slabšala, prognoza za bolezen pa je takšna: tretjini pacientov se stanje slabša, tretjini stagnira in tretjini se samodejno izboljša.

Nihče mi ni znal povedati, kje sem. Bilo me je strah in odločila sem se za presaditev. Otroci so bili še mladi, sicer odrasli, samostojni, bilo pa je še toliko tega za doživeti z njimi. Izkazalo se je, da je presaditev bila učinkovita. Rešili so mi življenje, s tem, da sem se na noge morala postaviti sama z drugačnim načinom življenja, prehrano. Začela sem se načrtno ukvarjati s tem, kaj pravzaprav jem.

Vsak se vpraša, kadar se mu nekaj zgodi: "Zakaj se je ravno meni zgodilo?" Ko odvrtiš film v nazaj, najdeš nešteto razlogov: kolikokrat gremo prek sebe, se prisilimo, da delamo stvari takrat, ko nam to ne paše delati. Tako delamo stvari, ki jih moramo in s tem zanemarjamo svoje telo ter instinkte, ki nam jih pošilja telo v zavest, kaj bi zdaj radi. Obveznosti te potegnejo tako, da prevladajo, kar je zelo narobe.

Prav porušen bioritem mi je porušil hormonski sistem, kar je takrat, ko sem prišla v meno, prišlo še bolj do izraza in sem zbolela. Pravzaprav sploh ni treba, da delaš kaj narobe. Stalno sem mislila, da zdravo živim in jem, pazili smo na hrano, se ukvarjali s športom. Ravno ob bolezni in prebolevanju pa mi je umrl oče.

Kaj se je zgodilo s kmetijo?

Kmetijo sem podedovala jaz, hišo in gospodarsko poslopje pa brat. Na srečo se je izšlo po željah. Jaz bi raje imela zemljo, brat pa hišo. Nikoli mi ni bilo do tega, da bi jo prodala. Če zrasteš na zemlji, na kmetiji, ti korenine poženejo do pekla. Ne bi prenesla, da bi na naših njivah delal nekdo drug. To ne gre! V sebi imam zelo globoko čut za rodbino, veliko mi je šlo tudi za to, da se ohrani tradicija. Na samooskrben način se zdaj ni več dalo delovati, treba je bilo malo spremeniti pristop in ga posodobiti. Šla sem v ekološko predelavo. Tudi živine nisem mogla imeti, saj bi bila prevelika obremenitev.

Kako ste se lotili zemlje?

Povsem slučajno sem na spletu zasledila razpis za prvi svetovni kongres o industrijski konoplji v Lendavi. To je bilo leta 2012. Začutila sem, da bo to nekaj zame, in sem šla na kongres. Tam so jo predstavili iz vseh možnih vidikov, kot industrijsko, užitno, zdravilno rastlino, kaj vse se iz nje da, koliko je pravzaprav nezahtevna za gojitev in tudi koristna za zdravje zemlje. Vprašala sem se: "Kaj bom počela s temi njivami?" Videla sem, da bi zasadila konopljo.

Ste bili že upokojeni?

Sem, s tem, da sem se predčasno upokojila. Sicer ne invalidsko, ampak sem uveljavila časovno boniteto na otroke. Seveda, če ne bi zbolela, se še ne bi upokojila, saj sem na fakulteti imela še velike načrte: ustanoviti katedro, razviti predmet naprej, narediti doktorat ...

Vi pa ste se od dela s študenti preusmerili na delo s konopljo?

Sem, čeprav sem zelo pogrešala delo na fakulteti in delo s študenti. Tudi zelo rada sem napisala kakšne raziskave in šla na kakšne kongrese o univerzitetnem športu, ki so vedno bili istočasno z letno univerzijado. Še leta 2013 sem bila v Kazanu, čeprav sem že bila upokojena, ampak sem vseeno tam predstavila svoj prispevek. Ne bi morala biti brez dela in aktivnosti, tudi v pokoju ne. Če ne bi imela kmetije, bi zagotovo imela kje kakšne vadbene skupine ali še vedno delala naprej kaj s fakulteto.

Kaj pa zdaj, ko je kmetija?

Ko sem dobila kmetijo, sem se leto dni učila, čeprav sem imela vse tisto vedenje o kmetijski predelavi od očeta in se povsem vsega spomnila. Bilo pa ga je treba prilagoditi današnjim časom in se vključiti v certificiranje za ekološko pridelavo. Veliko tega je bilo treba naštudirati na novo in izbrati vrsto poljščin.

Začela sem s konopljo in ajdo. Ajdovi žganci so hrana mojega otroštva, ajda je morala biti. V okolici ajde niso več sejali. Tisti, ki se še ukvarjajo s kmetijstvom, so pretežno usmerjeni v živinorejo in sejejo krmne rastline, koruzo in krompir za krmo živali, ne za predelavo. Tu po poljih kaj drugega že skoraj ne vidiš. Mogoče, če kje kdo redi bike, da ima še ječmen, ampak tudi bolj za krmo.

Vi pa ste se odločili za ajdo in konopljo?

Ja, in potem sem naslednje leto dodala še piro in lan. Za lan mi je očetova mlajša sestra povedala, da so ga tudi tukaj gojili pred vojno. Spomnim se, da smo doma na podstrehi imeli kolovrat in česalo, vse orodje za obdelavo lanu.

Na njivi sem imela čudovite drobne modre cvetke, ampak ljudje sploh več niso poznali, kaj je to, in so me številni mimoidoči spraševali, kaj je to, ker lan res lepo cveti. Zdaj to počasi širim, ker moraš različne kulture vključevati v kolobar. Naslednji kulturi bosta oves in proso za proseno kašo. V to se zelo poglabljam in naštudiram učinkovine. Predvsem pa me zanimajo stara žita.

Greste korak naprej od pridelave poljščin?

Imam registrirano tudi dopolnilno dejavnost na kmetiji in delam moke, tudi stiskalnico za olje imam in pridelujem konopljino in laneno olje ter vse od konoplje. Ko sem zbolela, industrijsko predelana živila niso bila zame. Konzerve, zelenjava, ki je škropljena, noben kruh iz mok iz špricanega žita in shranjenega v silosih ter obdelanega proti plesni.

Vse to slabi imunski sistem, vsa olja, ki so rafinirana, so čisti strup tudi za dihala, ker onemogoča vezanje kisika. Šla sem k Dariu Cortesu na seminar in eno sezono živela le od trav, kopriv, plevelov in ugotovila, da je to veliko bolj bogata hrana z beljakovinami in minerali. Potem sem začela gojiti tudi zelenjavo zase. Imam majhen rastlinjak za vzgajanje sadik, postavila pa bom še enega večjega za zelenjavo, ki lahko prezimi.

Kaj pravijo vaši domači na vse skupaj?

Sprva so bili kar skeptični in se malo posmihali: "Kaj boš pa ti s tem?" Rekla sem: "Zastavila bom. Kdorkoli bo kdajkoli ostal brez službe, ker so zdaj časi zelo negotovi, se bo lahko vrnil nazaj in to delal ter zdravo živel in od tega preživel." Potem so začeli na to gledati malo drugače in se tudi zraven angažirati ter postali navdušeni. Najmlajši sin pomaga, koliko le utegne. Druga hči pa skrbi za promocijo, embalažo, spletno stran, Facebook profil, dala mi je narediti vizitke ...

Bi lahko preživeli od svojih pridelkov in predelave?

Darja: Zdaj bi že lahko, čeprav moram še veliko investirati. Začela sem iz nič, imela le zemljo, bila brez strojev, nisem imela nič prostora za shranjevanje in predelavo. Zgradili smo lopo, zaprli del kozolca in zgradili skladišče za žito. Prvo leto sem prodala približno 200 kilogramov konoplje, da sem kupila stiskalnico za olje, ki ga stiskam vsak teden sproti. Sušilnico za zrna pa mi je naredil zet.

Ste si kdaj mislili, da se boste vrnili na očetovo zemljo?

Ko enkrat začneš, se ti odpre povsem novi svet. Vidim tudi, kaj se še da. Na primer nasad jagodičevja, z malinami, robidnicami, brusnicami, goji jagodami, zasajene pa že imam orehe, lešnike ...

Kako pa na vas gledajo domačini?

Na začetku so se zelo smejali. Noben ni verjel: "Kaj pa boš, saj nič nimaš in nič ne znaš." Sploh me niso resno jemali. Ampak potem, ko so videli, da je uspelo, so sprva bili tiho, zdaj pa že slišim kakšno pohvalo od sosedov, se jim že zdi fajn.

Kako se počutite na svoji novi življenjski poti?

Počutim se tako, kot bi bila ponovno stara 25 let, kot da sem na začetku svoje poti in razmišljam, kaj vse še moram ustvariti. V bistvu sem eno svojo kariero že zaključila. Zdaj imam to kot izziv, stara sem 62 let in me prav skrbi, da ne bom mogla udejanjiti vseh svojih idej, ki jih še imam.

Kdaj pogrešate mestno življenje?

Nikoli. Sploh nisem človek za v mesto, to me utesnjuje, imam skoraj klavstrofobijo. Zato sem si tudi izbrala športno vzgojo za svoj poklic, ker imaš telovadnico in zunaj nebo nad sabo.

Kaj pa joga?

Na fakulteti sem oblikovala zelo dober program za potrebe študentske populacije, glede na njihov način življenja, obremenitve, da jim je joga bila potem nekakšna alternativa za sprostitev.

Se za svoje potrebe še ukvarjate z jogo?

Seveda. Kmečko delo in delo na polju je težko. Moraš skrbeti za to, da imaš mišice močne, in ne le to, treba je skrbeti za raztezanje in sproščanje, da ne ostanejo zakrčene. Imam svoj program, da grem povezano skozi vse asane. Pri prebolevanju bolezni in tudi pri posegih, ko sem morala biti pri miru in je bilo težko, mi je strašno pomagala meditacija in vse tehnike dihanja, kar sem se jih naučila. Moraš v sebi ohraniti mir, da te ne zagrabi panika in ne padeš v depresijo, jok ...

Mar ni delo na njivi tudi neke vrste meditacija?

Je in tudi, ko poseješ seme in potem vidiš, kaj zraste, je notranje zadovoljstvo globoko. Nekaj, kar ustvarjaš, dobiš nazaj. Ali če grem zjutraj s psom na sprehod, vsak dan ob vsakem vremenu, v vseh letnih časih. Niti enkrat še nisem rekla, da bi mi to bilo težko.

Pravzaprav delujete kot zelo podjetna ženska.

Malo podjetniške žilice imam po mami, ki je bila strašno podjetna, kakor tudi dedek. Hodim tudi na predavanja, na usposabljanja iz biodinamične pridelave in se tudi strogo držim po setvenem koledarju. Tudi vso zelenjavo pridelam po biodinamični metodi. Učinek se res vidi. To, da upoštevaš kolobar, uporabljaš zastiranje, zeleno gnojenje in hlevski gnoj, nič umetnih škropiv in mineralnih gnojil.

Bil je pač tisti čas po vojni, ko je bilo treba nahraniti množico ljudi. Z razvojem kemične industrije so začeli proizvajati kemična škropiva, mineralna gnojila, da bi povečali pridelek in ga ohranili. Zdaj pa gre trend z biodinamiko povsem nazaj, na staro tradicionalno pridelavo. Brez uporabe gensko spremenjenih semen, umetnih gnojil in škropiv. Uporabljajo se preparati iz naravnih rastlin: preslice, armana, kamilice, kopriv, baldrijana ... Z njimi lahko vse pozdraviš.

Kakšen občutek je jesti dobesedno svoj kruh?

Dober. Bilo se je treba tudi naučiti, da ga dobro spečem. Treba je tudi razmisliti, kako si razporediti čas, ker je zelo pomembno, da poseješ stvari ob pravem času, pospraviš ob pravem času, če ne, gre leto naokrog. Kar si zamudil, ne moreš popraviti.

Pozimi počivate?

Ni počitka, pozimi je predelava, stalno moram imeti moke in jih prodajati na tržnicah. Tukaj je prvo soboto v mesecu podvinska tržnica, drugo soboto v mesecu je tržiška tržnica, od marca naprej se začne vsako sredo ekološka tržnica v Škofji Loki. Decembra sem hodila tudi v Ljubljano na glavno tržnico prodajat. Poskušamo se nekako vključiti tudi v oskrbovalne verige, kjer ljudje naročajo prek spleta in elektronske pošte.

Združili smo se v zadrugo Ajdna, kjer smo združeni ekološki pridelovalci in poskušamo spraviti na trg svoje pridelke. Poleg tega imam tudi delavnice. Vse, kar naneseš na kožo, se vsrka v telo, tudi kozmetika mora biti čim bolj naravna, brez konzervansov, stabilizatorjev ... Prijateljica Mihaela Pichler Radanov je napisala knjigo Babičina kozmetika in imamo po njeni knjigi oziroma receptih kozmetične delavnice. Delali bomo konopljino mazilo, delamo mila, masažna olja.

Lahko bi se dobivali z upokojenimi prijateljicami na kavah, vi pa ste polni načrtov. Kaj vas žene naprej?

Od vedno imam toliko energije, da jo moram nekam usmeriti. Lagodno, umirjeno podeželsko življenje me ne bi zadovoljilo. Vedno potrebujem nekakšen izziv, adrenalin. Domači me prav opozarjajo, da se moram čuvati, hčerke sploh: "Toliko si stara, daj malo bolj počasi. Saj ti ni treba narediti vsega naenkrat." Če sem do noči na njivi, me spodijo noter: "Daj nehaj, saj si delaš škodo. Si pozabila, kaj je bilo s tabo?"

Več o ekološki kmetiji Darja na www.ekoloskakmetijadarja.si

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 11/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 11/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.