Urška Mlakar in Juš Milčinski sta igralski par, ki se odlično znajde v svetu improvizacije. V okviru Bimbo Teatra s predstavami za otroke v smeh (tudi do solz!) spravljata otroke in odraslo občinstvo, pri tem pa neizmerno uživata.

Bimbo Teater že vrsto let deluje na področju uličnega gledališča. Je igrati na ulici drugače kot v gledališču?

Urška: Seveda. Na ulici si med ljudmi, ritem predstave je popolnoma drugačen. Predstave so veliko bolj interaktivne in nepredvidljive.

Juš: Pa vreme je tudi lahko faktor!

Je potrebne več improvizacije za tovrsten gledališki žanr?

Juš: Absolutno je na ulici več interakcije, kot pri klasičnih predstavah. Prizorišče je odprto, gledalci so praktično pred tvojim nosom in nikoli ne veš, kakšen nepredvidljiv zaplet lahko predstavo popelje v to ali ono smer. Je pa res, da so ulične predstave dostikrat že v osnovni narejene tako, da čim več komuniciraš in improviziraš z občinstvom ... Tako jih tudi lažje pritegneš.

Urška: Na ulici moraš biti pripravljen odreagirati v vsakem danem trenutku. Improvizacijske veščine so tako ključne.

Juš, vi ste znani kot odličen improvizator – lahko bi rekli, da imate improvizacijo v krvi. Ste to podedovali? Navsezadnje je vaš dedek Fran Milčinski - Ježek ...

Juš: Uf, mislim, da sva si na področju improvizacije z dedkom precej različna. Menda je bil namreč pri svojem delu precej natančen in studiozen – pogosto je vso noč hodil gor in dol po pisarni, nekaj malega napisal in potem spet pol ure hodil. Sam imam raje bolj spontan pristop, kjer se zgodbe odvijajo sproti.

Urška, vi ste kulturologinja. Kako se je pri vas razvila ljubezen do gledališča in kako ste pristali na odru?

Urška: Na odru sem pristala še pred študijem kulturologije. Začela sem kot improvizatorka v Šolski impro ligi in kasneje v Improligi. Ključno pa je morda bilo sodelovanje na televizijski oddaji Štafeta mladosti, kjer sva s kolegico Alenko Marinič ustvarili lika Štefke in Poldke, s katerima sva pozneje igrali v uličnih in gledaliških predstavah.

Improvizacija je potrebna tudi pri otroških predstavah in vaš teater je znan po simpatičnih predstavah za otroke. Kako drugačne so vaše predstave – kaj je njihova posebnost?

Urška: Morda predvsem v tem, da nagovarjajo otroka kot enakovrednega, odraslega sogovornika oziroma gledalca, hkrati pa so zaradi vsebinske večplastnosti namenjene tudi staršem. Ideji spoštovanja otroka kot izdelanega gledalca sledijo tudi scenografski, režijski in drugi elementi produkcije.

Predstave so pripravljene za otroke od drugega do osmega leta starosti – to je kar precejšen starostni razpon! Kako otroci različnih starosti sprejemajo vaše predstave – kakšne so razlike v njihovem odnosu do predstav oz. kako jih vi opažate na odru?

Urška: Predstave niso ozko profilirane na določeno starost gledalca, saj so namenjene tako otroku kot staršu, ki skupaj gledata, razumeta in se pogovarjata o videnem. Seveda so v prvi vrsti namenjene otroku. Obravnavanje otroka kot enakovrednega sogovornika se je v praksi izkazalo za izjemno pozitivno, saj otroci tovrstne predstave lažje vzamejo za 'svoje'.

Juš, kako pa vi gledate na to?

Juš: Ja, pri tako širokem starostnem razponu je pomembno, da ima predstava več elementov, ki pritegnejo mlade gledalce. Tiste najmlajše najbolj fascinirajo kostumi in mimika ... Predvsem imajo radi padanje, skrivanje in 'ritanje' ... Medtem ko starejši bolj prisluhnejo zgodbi, rimam in na splošno besednim šalam.

Nekateri otroci v gledališču iščejo stik z liki, ki nastopajo – kako je s tem v vaših predstavah? Ali na kakšen način vključujete otroke v predstave?

Juš: Otroke zelo radi aktivno vključujemo v predstave, ker imajo vedno kaj pametnega povedati. V predstavi Čirule, Čarule, Puf! se tako precej prepustimo njihovemu toku, jim postavljamo vprašanja in poslušamo odgovore. Pri Glavku in Zbrku pa jim že na začetku postaviva kakšno vprašanje, da vidijo, da jim med predstavo ni treba ves čas biti tiho – radi imamo namreč, ko se smejijo, na kaj opozorijo ali zaploskajo.

Vam je ljubše igrati za otroke ali nastopati pred odraslimi?

Urška: Oboje je izjemno prijetno. Pri otrocih pa vsekakor bolj smešno, saj so bolj iskreni in naju večkrat nasmejejo kar iz publike.

Juš: Zagotovo je škoda, da se v odraščanju izgubi delček te igrivosti občinstva – spontani odgovori. Ne bi bilo smešno, če bi neki odrasel na predstavi začel razlagati, da je njegov oče zdravnik in da ima popoldne pomembne sestanke? Kar recimo otroci večkrat povedo.

Na odru nastopate s tremi predstavami: najnovejšo Lunožer ter s predstavama Čirule, Čarule, Puf! in Glavko in Zbrk – katera je vam najljubša?

Urška: Težko izberem. Pri vseh se zabavamo.

Juš: V tem trenutku verjetno Lunožer, ampak predvsem zato, ker ga trenutno najbolj igramo. Sicer pa pri vseh maksimalno uživamo.

In če se za konec še malo preselimo za oder. Kako se vidva znajdeta na vajah? Je veliko smeha, ko vadita predstave med štirimi stenami?

Urška: Za odrom nisva samo midva, ampak tudi scenarist in režiser Jure Karas. Pri Čirule, Čarule, Puf nama družbo dela tudi Gregor Moder. Vaje so vsekakor polne smeha.

Juš: Vaje so ena najbolj zabavnih stvari – predvsem vmesni del, ko znaš dovolj besedila, da ti ni več treba gledati v papirje, in je hkrati predstava še toliko surova, da odkrivaš njene različne možnosti.

Urška, kakšen pa je Juš na odru v vaših očeh?

Urška: Čudovit. Predvsem, ko si obleče kostum Glavka, me nasmeje do solz.

Juš, kaj pa Urška na odru v vaših očeh?

Juš: Čudovita, ne bi je zamenjal za katerokoli drugo soigralko ... No, razen če bi slučajno Jennifer Lawrence končno odgovorila na moje prošnje!

Lunožer: zgodba o princu z imenom Vito in strašnem Lunožerju

lunožer

Polna luna že tri dni sveti nad gozdom in živalim krade spanec. Bo pogumni princ Vito rešil uganko, bo našel skrivnostnega krivca za nastalo zagato in ali je to morda strašni Lunožer, boste izvedeli v novi pripovedi Glavka in Zbrka, pravljičnih debeluščkov, ki otrokom in staršem pripovedujeta zgodbe, ki sta jih nabrala na svojih dolgih popotovanjih. - Predstava je primerna za otroke od 2. do 8. leta starosti.

Glavko in Zbrk: zgodba o (ne tako) strašnem zmaju

Glavko in Zbrk

Glavko in Zbrk sta pravljični bitji, ki potujeta po svetu in otrokom pripovedujeta zgodbe, ki sta jih nabrala na svojih dolgih popotovanjih. Tokrat bosta mladim in tudi ne več tako mladim gledalcem predstavila zgodbo o nenavadno prijaznem in umirjenem zmaju Samu in njegovem iskanju prijatelja, ki bi ga razumel in sprejel takšnega, kot je. - Predstava je primerna za otroke od 2. do 8. leta starosti.

Čirule, Čarule, Puf!

čirule, čarule, puf

Čirule, Čarule in Puf prihajajo iz pravljice. Čeprav je življenje v pravljicah zabavno in razburljivo, se Čirule, Čarule in Puf odločijo, da želijo svojo srečo poiskati v resničnem življenju. Dobijo službo v gledališču, kjer lahko čarajo zgodbe, ki imajo presenetljive zaplete. Nemalokrat Rdečo kapico povozi traktor, Peter Pan najraje od vsega gleda telenovele, Mojca Pokraculja šofira letalo in Sneguljčica poje sedem kozličkov. - Predstava je primerna za otroke od 3. do 8. leta starosti.

Bimbo Teater vas vabi na spletno stran www.bimboteater.com.

Napisala: Metka Pravst

Lisa - 47/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 47/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.