Če je njena gonilna sila strast do življenja, ki od nje terja, da izkoristi vse talente, ki so ji bili dani, in da se bori za stvari, v katere verjame, je Nika Zupanc (www.nikazupanc.com) prav s tem, da je vztrajala na svoji poti, še od študija industrijskega oblikovanja na likovni akademiji, danes mednarodno prepoznavna oblikovalka z lepo paleto izdelkov, kot so lučka Češnja, svetilka Lolita, otroške zibelke, mize, ogledala, postelja in posteljnina ...

Kako se je zgodilo, da v glavnem oblikujete za tuje naročnike?

Na likovni akademiji sem študirala pri profesorju Saši Mehtigu in imela srečo, da smo že med študijem zelo veliko potovali ter se udeleževali dogodkov po vsem svetu. Zelo zgodaj sem doumela, da je moja stroka izrazito internacionalna in da je vsak izdelek finančni zalogaj za podjetje, ki ga dela, kar za sabo potegne verižne dogodke, zaradi česar o industrijskem izdelku težko razmišljaš lokalno. Pravzaprav delaš za ves svet, za ljudi.

Kako ste prebili led in prišli do tujih naročnikov?

Takoj mi je bilo jasno, da mora moja prva razstava biti na nekem relevantnem prizorišču. Ve se, da je milanski sejem, ki poteka enkrat na leto, kjer se pokažejo vse novosti, ključen.

Tam je tudi kup platform za mlade oblikovalce, kot je Salone Satellite, kjer sem začela, in obenem v Londonu na londonskem tednu oblikovanja, kjer sem sodelovala kot del projekta. Imela sem zelo izrazit avtorski projekt, ki je naletel na velik odziv, in vse skupaj se je začelo kotaliti kot snežna kepa.

Seže dober glas res tako daleč?

Kar se tega tiče, imam za sabo lepo, iskreno zgodbo. Če delaš dobro, zelo avtorsko, s svojo pripovedjo, po možnosti še z doprinosom v stroki, se to hitro obrestuje.

Se vam zdi, da je v vašem primeru šlo hitro?

Ne bi rekla, da se je to zgodilo tako zelo hitro. Vseeno delam že osem let, kar tudi ne pomeni, da lahko počivam na lovorikah. Sicer pa se še vedno počutim na začetku. Gre za delo in zgodbo, ki jo pripoveduješ, s tem, da je industrijsko oblikovanje le drugačno od umetniškega poklica, saj sodeluješ s podjetji. Vedno si v tesni povezavi in močnem razmerju s podjetjem, s katerim delaš. Skoraj tako je, kot bi se poročil s podjetji, s katerimi delaš, in moraš z njimi dihati, kot tudi podjetja s tabo.

Podjetja, ki me kličejo danes, so tista, ki si želijo delati z mojo filozofijo dela, ki je seveda cepljena na njihovo filozofijo. Ta podjetja so nekakšni kuratorji, izbirajo oblikovalce, ki jim ponujajo nekaj, kar v tistem trenutku potrebujejo. Se pa večinoma, kot pri nizozemskem podjetju Mooi, s katerim sem začela sodelovati, odnos razvije v prijateljstvo. Kjer začneš delati, se razume, da delaš na dolgo progo, in tako odnosi postanejo več kot zgolj poslovni.

Kako to, da se lotevate oblikovanja toliko različnih predmetov?

Morda 'lepe' oblike to včasih prekrijejo; sem le industrijska oblikovalka, kar pomeni, da sem izzvana z vsakim predmetom. Če si res 'hard cord' industrijski oblikovalec, oblikuješ zelo široko, od svinčnika do avtomobila. Vsaka naloga, ki jo dobim na mizo, je zame izziv in se je lotevam na svoj posebni način, nimam pa najljubših materialov, objektov, barv ... V bistvu je vedno najljubša naloga sam izziv, s tem, da je oblikovanje zelo tehničen poklic.

Ko gledamo izdelke, na tehnično stran oblikovanja vedno niti ne pomislimo.

Gre za tri parametre, ki so nerazdružljivi in jih v sodobnem oblikovanju ne moreš razslojevati. Osnova vsake zasnove dobrega izdelka je, da hkrati razmišljaš o tehnologiji, inovativni uporabi materiala in obenem o simbolni uporabi. Ne moreš razmišljati le o obliki ali uporabnosti predmeta, temveč o vsem skupaj, gre za hkraten proces. Včasih se mi zdi, kot da sestavljam 'puzzle' in nimam glavne slike, dokler vseh ne sestavim.

Zdi se mi, da je danes oblikovanje v zahodni družbi po eni strani luksuz, po drugi pa ima moč postavljati kakšna vprašanja in se dotikati kakšnih tem, ima močno izpovedno moč in se mi v tem smislu zdi zelo zanimivo. Dobri sodobni oblikovalci ne smejo slediti zgolj oblikam ali zgolj funkciji, gre za preplet v multidisciplinarnosti.

Vaši izdelki spomnijo na nekaj iz preteklosti, drži?

Zavestno poskušam delati z ikonami, ki jih imamo vsi vtisnjene v spominu. Če rečem češnja, je nekaj ikoničnega, ampak jo potem skozi proces oblikovanja predrugačim, ji dam svojo noto, kar ljudje vidijo po svoje.

Ali naj bi se v nas ob izdelkih porodile zgodbe?

Kot ustvarjalec moraš občinstvu nekaj ponuditi in imaš kot kreativna osebnost željo po razlaganju določenih vsebin, ki jih mogoče vidiš drugače kot nekdo drug.

Kaj nam razlagate vi s svojim oblikovanjem?

Kljub vsemu, kar sem rekla, je dizajn zelo racionalen, zelo tehničen poklic in s svojimi deli poskušam nežno odpreti pot intuitivnemu, eklektičnemu in etičnemu. Gre za vrednote, ki so pri oblikovanju potisnjene na rob, meni pa se zdijo pomembne. V tem smislu se mi zdi dobro, da jih lahko legitimiram z delom, ki je sicer namenjeno širokim množicam. Se pa vendarle dotikam tem, ki še niso tako izražene, kot bi si želela.

Po mnogo sodelovanjih s tujimi podjetji ste se pred kratkim povezali tudi z domačim podjetjem. Za kaj gre?

Sicer sem zelo uspešno sodelovala s Trimom in Gorenjem, s katerima smo se predstavljali v Milanu v Superstudiu, ko sem uporabila Trimove panele, da sem naredila hišo, za Gorenje pa sem naredila prototip minikuhalnika, ki žal ni šel v proizvodnjo. Kasneje smo s Sebastjanom in Svetozarjem Raspopovićem prenovili del notranjosti restavracije As. Letos pa mi je bilo v veliko veselje, ko me je galeristka Rosana Orlandi povabila, da oblikujem nekaj za njeno razstavo v milanskem muzeju Bagatti Valsecchi, kjer eno sobo nameni izbranim oblikovalcem.

Ponudila mi je spalnico, v istem času pa me je poklical lastnik Studia Moderna Sandi Češko z zelo odprto željo. Sodelovanje je bilo podobno tistemu s podjetjem Dior, ko so me poklicali in dali odprte roke pri tem, da sama naredim interpretacijo parfuma. Z gospodom Češkom sva izhajala iz njihove inovativne tehnologije Octaspring, penaste vzmeti, iz katere sem oblikovala odejo. Tako sem tehnično inovacijo prevedla in oblikovala v drugo zgodbo.

Kaj pa postelja s pentljo?

Sprva smo se pogovarjali le o posteljnini, a sva z Rosano Orlandi ugotovili, da potrebujemo še posteljo, in rodil se je še ta projekt, kot ovitek za posteljnino in vzmetnico, ki je hkrati tudi zelo lep projekt. Pri postelji gre ponovno za izhajanje iz ikonične forme, ki je vzeta iz konteksta, ki smo ga vajeni iz naših stanovanj v 60., 70. letih prejšnjega stoletja, a se v mojem primeru spremeni v povsem drugačno zgodbo.

Postelja znotraj palače Bagatti Valsecchi, ki je bila postavljena v spalnici, v kateri je zadnji lastnik umrl, se mi je zdela zelo dramatičen prostor, skoraj mikrosvet, v katerem se dogaja marsikaj: na njej se ljudje rojevajo, umirajo ... in sem jo obravnavala skozi zgodovinsko perspektivo.

Na postelji se pojavi tudi pentlja, ki ni le v okras.

Gre za lep primer nečesa, kar deluje kot dekoracija, v resnici pa je povsem uporabno. Ne le da je pentlja noga, ko posteljo odpreš, temveč je tudi ključ, ki jo zaklene. Pa še poetično je.

Se bo sodelovanje z Dormeom nadaljevalo ali je šlo le za enkratno sodelovanje?

Sodelovanje je odprlo kup poti. Postelja je trenutno na Sardiniji v galeriji Rosane Orlandi, decembra bo na Design Miami v Baslu, zatem pa so poti odprte. To je projekt, ki ga bomo kotalili še naprej in morda zapeljali še v kakšno drugo smer. Tako je vedno pri vseh naročnikih, ko te poti ostanejo odprte, s časom pa vidiš, kako in kam.

Koliko pa ima oblikovanje vendarle stičnega z umetnostjo, koliko se pri oblikovanju lahko izražate umetniško?

Po mojem obstaja ločnica med vsemi tremi nivoji oblikovanja in med sodobno umetnostjo. Zelo imam rada sodobno umetnost in jo tudi spremljam; vseeno menim, da se pripovednosti loteva drugače in moje delo le ni umetniško. Čeprav se ta preplet dogaja ravno na limitiranih serijah, gre še vedno za oblikovanje. Obstajajo naročniki, kupci, zbiratelji. Sicer je kot pri umetnosti, obstaja trg za limitirane serije, prototipe, ampak to še vedno ni umetnost, še vedno gre za oblikovanje.

Imate sledilce, ljudi, ki zbirajo vaša dela?

Prek Rosane Orlandi so naročniki, ljudje, ki mi sledijo, kakor tudi drugim oblikovalcem. Navsezadnje v oblikovanju ne moreš veljati za uspešnega ali biti uspešen, če tvoji izdelki nimajo kupcev.

Vam laska, kadar si nekdo zaželi izdelek, ki ste ga oblikovali?

Laskanje ni ravno pravi izraz, bistvo mojega poklica je, da se izdelki tudi prodajo. Ti si tam, da delo opraviš dobro, kar veš prek vseh odzivov. Oblikovanje je zelo zahteven poklic, ni milosti, ni prostora za napake, nedoslednost. Ne moreš si privoščiti, da daš na ogled izdelek, ki ni dober.

Kako to, da glede na mednarodno kariero živite v Ljubljani?

Nekaj časa sem se spraševala, ali bi mi bilo lažje, če bi živela kje drugje, pa sem prek vseh naročnikov, ki so prišli v Ljubljano, od Diorja do drugih, ugotovila, da je vseeno, kje živim. Slovenija je zelo dobro izhodišče, saj živimo blizu Italije, tudi v smislu delovne produkcije. Stekla za češnje izdelujejo v Italiji, do katere potrebujem uro vožnje z avtomobilom.

Za kreativno delo moram le sedeti pred belim platnom, kjer se lahko slišim in dobro delam. To je tu lažje kot v velikih metropolah, s tem, da sem prisotna na vseh dogodkih v svojem delu. Letos sem, recimo, naredila zelo veliko kolekcijo za londonsko podjetje Se, ki je bila predstavljena v Milanu, bo pa še predstavljena v Londonu.

Gre za oblikovanje kolekcije predmetov, od zofe do lučk. Kolekcijo je letos pet ključnih medijev, kot so Guardian, Observer in Dezeen, izbralo med pet najboljših kolekcij milanskega sejma. To je šele polovica kolekcije, druga polovica bo predstavljena jeseni v Londonu. S to kolekcijo potuješ, se pravi slediš svojemu delu, in v tem smislu sem stalno odsotna iz Slovenije, hkrati pa se vračam v bazo.

Zakaj naša podjetja k sodelovanju rada vabijo tuje oblikovalce?

Dobro se mi zdi, da naša podjetja vabijo tuje oblikovalce, kar odpira večji prostor, ker si mi zdi Slovenija precej zaprta. Pozdravljam vsak dober korak v neznano, dobro zgodbo. Mislim, da je to to, moraš stopiti v neznano.

To velja v vašem primeru?

To je bilo vedno močnejše od mene, ni bilo kaj doumeti, v bistvu se nisem o ničemer odločala, šlo je za pot, za kar sem hvaležna.

Lahko rečete, da ste na akademiji dobili dobro izobrazbo, podlago?

Predvsem s Sašem Mahtigom in tudi Marjetico Potrč, ki sem jo imela pri kiparstvu, ter z Milanom Pajkom pri fotografiji sem spletla odnose, ki so mi takrat pomagali. Res pa je, da sem na fakulteti bila drugačna. Mogoče je moja značilnost, da sem se rahlo upirala avtoritetam in vedno iskala svojo pot, mogoče sem bila celo malo neprilagojena.

Se vam zdi, da ste notranje močni, ker ohranjate svojo pot?

Zagotovo, in tudi zelo potrpežljiva. To niso stvari, ki obrodijo sadove čez noč, in moraš biti vztrajen, tudi intuicijo moraš imeti, ki je moj poslovni načrt.

Kaj vas žene?

Strast do življenja, ta je gonilna sila, da izkoristiš vse talente, ki so ti bili dani, da se boriš za stvari, ki so ti blizu in v katere verjameš.

Moja zgodba, ki sem jo doslej doživljala, je res lepa. V mednarodnem okolju obstaja velika podpora takim zgodbam, v zraku je veliko ljubezni. To mi je všeč, in tudi ljudje, s katerimi delam, so spodbudni, za sabo imajo podobne zgodbe, če gre za lastnike podjetij ali druge oblikovalce. Vsi so morali precej delati, da so nekaj dosegli, tako pride do vzajemnega spoštovanja, ob katerem se da lepo delati.

Ste se na tej poti tudi marsikaj naučili?

Ves čas se učiš, nekaj se naučiš na fakulteti, po drugi strani pa je to takšen 'street wise' poklic, ker se zares nekaj o novi tehnologiji naučiš z vsakim novim projektom, ko z njo delaš. Zelo dolgo časa se učiš, zato tudi dolgo veljaš za mladega oblikovalca, ker potrebuješ kilometrino, izkušnje, da si lahko še boljši. Mladost prinese svež pogled na stvari, po drugi strani pa potrebuješ izkušnje, da lahko prav zaradi teh postajaš bolj inovativen ali drugače razmišljaš.

Kaj pa vztrajnost?

Vztrajnost je kar velik del tega, kakor tudi samodisciplina. Hecno je, da nisem za vse tako disciplinirana. Sicer se v zadnjih letih veliko ukvarjam s športom, ki mi daje tudi moč, da zdržim v samodisciplini, ki jo moj poklic zahteva, da lahko grem prek sebe. Da tam, kjer se ti zdi, da bi popustil, še malo stisneš zobe in zdržiš.

Greste radi prek svojih mej?

Vsekakor. Pravzaprav ves čas odkrivam, kje so moje meje. Sem velik intuitivec. Pokušam slediti sebi in ob tem ne poškodovati drugih. Zanima me, kje ta meja je, in ko pridem do nje, se odločam, ali jo bom prestopila ali ne. Najraje sem na robu. Gre za kreativen moment, ko sestavljaš 'puzzle' in iščeš ravnovesje, ki pa mora v sebi imeti vznemirjenje, ki je vzrok za to, da se rodi dober izdelek.

Kako pa shajate s kompromisi pri delu?

Kompromisi so del mojega poklica. Gre za to, da izbiram podjetja, s katerimi delam, in da se nisem prodala v smislu, da bi delala za nekoga, v kogar ne bi verjela. Kompromisov je bilo veliko, ampak zelo strokovnih, ker imam na drugi strani sogovornike, ki jih spoštujem. Ne gre za boj egov, ampak za to, da naredimo najbolj optimalen izdelek v dani situaciji, ki je lahko zelo kompleksna.

V igri so finance in tehnologija, kar je realnost, ampak v teh kompromisih uživam, ker se prek njih učim, saj gre za strokovne kompromise. Glede tega sem zelo odprta, pripravljena sem se učiti od ljudi, ki vedo več od mene. To je učenje na cesti skozi vsa sodelovanja, ker kompromisi obogatijo moje znanje ali moje izkušnje in sem zaradi tega boljša oblikovalka. Navsezadnje ne gre toliko zame, temveč za mojo pripadnost stroki.

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 31/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 31/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.