Nekdanji vodji gledališkega in plesnega programa Cankarjevega doma, med drugim tudi direktorici in umetniški vodji Slovenskega mladinskega gledališča, današnji generalni direktorici Cankarjevega doma Uršuli Cetinski je pomembno, da Slovenija sledi trendom dogajanja po svetu ter da je Cankarjev dom prostor, ki obiskovalcem ponuja širši pogled na svet.

Imeli ste kar precej možnosti za učenje med študijem in pestre delovne izkušnje. Kaj bi radi naučili občinstvo, ki prihaja v Cankarjev dom?

Obiskovalci se, ko pridejo v Cankarjev dom, ogromno naučijo o sebi in na splošno o družbi. Predstavljamo različne umetnosti in dosežke v znanostih, poleg tega imamo tudi dogodke, na katerih se ljudje predvsem srečujejo in družijo, saj v dobi novih tehnologij marsikdo pogreša komunikacijo v živo, predvsem pa srečevanje z ljudmi, ki imajo soroden pogled na svet.

Lep primer je filmski festival Liffe, na katerem je super vzdušje. Veliko ljudi pravi, da ne pridejo le zaradi dobrih filmov, ampak med festivalom srečajo ljudi, ki jih niso videli vse leto, jih pa povezuje podoben filmski okus in odnos do sveta. Kulturne institucije imajo zagotovo tudi to družabno funkcijo, o čemer se zdaj na področju marketinga veliko govori.

Kaj pa bi si vi osebno želeli, da obiskovalci Cankarjevega doma odnesejo?

Cankarjev dom se mi zdi zelo pomemben, ker je evropski center, v katerem se srečujejo kulture sveta. Kulturniki se vedno zgledujemo po močnih kulturnih evropskih državah, kot so Avstrija, Nemčija in Francija. Italija ima sicer ogromno dediščine, ampak ima težave z živo sodobno umetnostjo, za katero ji zaradi skrbi za opero in dediščino ne preostane veliko.

Pomembno se mi zdi, da Slovenija ostaja v trendu, tudi s tem, kar se dogaja po svetu, in je glede tega eno glavnih prizorišč prav Cankarjev dom. Že zaradi odra v Gallusovi dvorani, ki je, čeprav je star skoraj 40 let, tehnološko izjemno napreden. Neverjetno je, da so ga postavili tako, kot so ga, že pred tolikimi leti. Celo danes so tujci osupli nad zmogljivostjo tega odra.

Pred kratkim so bili recimo na delovnem obisku Francozi, gledališče Zingaro, ki bo konec septembra imelo pri nas predstavo Golgota; med nastopajočimi bodo na odru tudi trije konji in osel, ki jim bomo za bivanje postavili posebne hlevčke v Parku Sveta Evrope. Francozi so bili povsem 'paf', ko so videli, kaj ta oder ponuja. Ta oder je dvojen, lahko ga spustiš v pododrje in med samo predstavo postaviš novo scenografijo na drug oder, potem pa ju zamenjaš. Je pa tudi izjemno drag za vzdrževanje.

Lani se je pokvaril vijak in ker je tehnologija podobna tisti v rudnikih, je en sam vijak stal 30.000 evrov. Tehnološko zahtevne stvari se lahko dejansko zgodijo le na tem odru. Zelo pomembno je, da ko govorimo o obiskovalcih, nismo 'zabubljeni' le v to, kar se dogaja doma, ampak imamo širši pogled na svet. Ko pri nas gostujejo slovenski umetniki in umetnice ali intelektualci, ki imajo tu predavanja, tako postanejo del svetovnega prostora.

Naj bi Cankarjev dom bil namenjen k odpiranju do sveta?

To je pomembno. Se pa v Cankarjevem domu pojavljajo tudi ideološko zelo različni pogledi na svet, včasih tudi kontradiktorni. Skozi naše vsebine se kažeta pluralnost in velik vrvež različnih idej. Mogoče je ta občutek vrveža še veliko močnejši, kot je bil včasih, ker nam nove tehnologije omogočajo, da veliko več vemo.

Sicer ni rečeno, da je kvantiteta informacij vedno tudi kvalitetna. Cankarjev dom ima dve vrsti programa; kulturno-umetniški program, ki ga podpirajo javne subvencije, tu zelo pozorno izberemo koncerte, filme, predstave, razstave, humanistična predavanja ... Drugi del programa, ki ustvarja del lastnih prihodkov, ti so približno 40 odstotkov proračuna in več, pa je tržna dejavnost: kongresi, simpoziji, oddajanje prostorov, družabne prireditve ...

Cankarjev dom mora sam zaslužiti najmanj 4 milijone evrov na leto in glede na to, da se trudimo, da bi bile vstopnice dostopne širšemu krogu ljudi, ne pa le eliti, se je za lasten prihodek treba zelo potruditi.

Uršula CetinskiKako pridobiti ljudi, ki menijo, da kultura ni zanje?

Zelo je odvisno od tega, kako je človek vzgojen. Če je imel že v družini pobude od staršev, da gredo včasih tudi v kakšen muzej in podobno, potem bo, ko bo odrasel, počel tudi to. V družini se naučimo veliko stvari, ki jih ponavljamo kot odrasli, dobre in slabe. Nekateri doma ne dobijo takšnih spodbud, jih pa lahko spodbudi šola, ki se ravno tako ukvarja s kulturno vzgojo.

Ne nazadnje je zato tudi festival Bobri, da lahko vsak otrok pride na kulturno prireditev, saj je zastonj. Je pa tako, da česar ne poznaš, ne pogrešaš. Recimo nekateri ljudje so zelo v navezavi z novimi tehnologijami. Ko pride nov računalniški sistem, so veseli, da hitro zamenjajo starega. Osebno sem na žalost tehnološko zelo preprosta in mi za vse informacije trenutno zadošča sistem, ki ga imam. Novega ne pogrešam, ker ga ne poznam.

Kako je s tehnologijo v Cankarjevem domu?

Glede poslovanja je Cankarjev dom izjemno tehnološko razvit. V zadnjih osmih letih, odkar me ni bilo tu, so naredili ogromno aplikacij za lažje in bolj transparentno poslovanje. Cankarjev dom je velik in kompliciran sistem, ne le v komunikaciji institucije z obiskovalci, ampak tudi v komunikaciji med posameznimi službami v sami instituciji.

Tukaj ni tako kot v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je veliko manjši zavod z manj zaposlenimi. V Cankarjevem domu pri večini projektov sodeluje veliko različnih služb. In če gledamo na to, da je na leto včasih več kot dva tisoč dogodkov, gre za množico različnih informacij. Veliko bolj zapletena struktura kot v gledališču, kjer se zvrsti sedem premier in ponovitev predstav.

Je Cankarjev dom lahko s svojim programom zanimiv tudi obiskovalcem zunaj Slovenije?

Po mojem je največ gledalcev vendarle iz Ljubljane, potem so tudi prireditve, pomembne za vso Slovenijo in pa seveda za regijo. V preteklosti smo že imeli abonente gledališkega programa iz Zagreba. Vedno so prihajali tudi ljudje z Reke, imeli smo tudi abonente iz Celovca in Vidma.

Sodelujemo tudi s hoteli, ki poleg sobe ponujajo tudi obisk prireditev v Cankarjevem domu. Slovenski del programa je zelo privlačen za zamejske Slovence, ki v matični domovini pogrešajo svoj jezik in kulturo in radi za nekaj dni obiščejo Ljubljano, pa tudi našo hišo, za turiste iz drugih držav pa so zanimiva tudi mednarodna gostovanja.

Se bo trend realiziranja domačih koprodukcij na Gallusovem odru skupaj z drugimi kulturnimi institucijami nadaljeval?

Bili so že Kralj Lear, Macbeth, Vihar, Arturo Ui in zdaj Iliada, pa številne operne koprodukcije, pogovarjamo se že za leto 2017. Prihodnje leto bomo imeli opero ... Te projekte bomo poskušali realizirati dosledno, vsako leto, če bodo to omogočale finance.

Zdaj z ljubljansko in reško opero pripravljamo Verdijev Otello, ki ga bo režiral Manfred Schweigkofler, ki je pri nas že režiral Renske nimfe. Na Reki bo koprodukcija uprizorjena na isti scenografiji in v enakih kostumih, vendar s hrvaško umetniško zasedbo. Veliki odrski projekti, tako dramski kot operni, so izjemno priljubljeni, saj pritegnejo veliko pozornosti in so zelo dobro obiskani.

Se vam zdi možno, da bi na račun svetovne ustvarjalne produkcije potisnili na rob slovensko, kot se nekateri bojijo?

Že ko sem bila prvič v Cankarjevem domu, sem sodelovala s toliko slovenskimi umetniki na področju gledališča in plesa kot redko kdo. Ne nazadnje smo tudi v Slovenskem mladinskem gledališču delali le slovenske predstave, tako da ni govora, da bi zdaj zadušila slovensko ustvarjalno produkcijo. To je neumnost. Je pa res, da se domača umetnost lahko razvija marsikje, ne le v Cankarjevem domu, ampak v številnih institucijah, ki jih imamo, medtem ko za svetovno umetnost ni veliko prostora.

To pomeni, da je recept za Cankarjev dom ta, da se v njem srečata slovenska in svetovna umetnost, kar je pomembno tudi za slovensko umetnost. Umetniki so vedno delovali globalno. Za umetnike je zelo pomembno, da vidijo druge umetnike, ker se med seboj navdihujejo. Kadar literarna zgodovina preučuje nekega avtorja, vedno govorimo o vplivih drugih avtorjev na njegovo delo, podobno je pri vseh umetnostih.

Umetnost res ne pozna meja. Zato je slabo, da si zaradi slabega finančnega stanja v Sloveniji lahko privoščimo tako malo vrhunskih gostovanj iz tujine. Vsako leto si težje privoščimo vrhunske orkestre za Zlati in Srebrni abonma. Med recesijo so se cene za vrhunske umetnike, ki bi naj nastopali v Cankarjevem domu, zelo zvišale. Še pred 20 leti so bili Zagrebčani pogosto na kulturnih dogodkih v Ljubljani, zdaj pa mi hodimo v Zagreb. Moralo bi nas pravzaprav skrbeti ravno obratno, in sicer, da ne bi postali zgolj lokalni.

Mar ni tako, da hujša je kriza, večje so potrebe po umetnosti?

Ljudje zelo radi hodijo na predavanja o vsem mogočem, čeprav so v našem humanističnem programu za nekatera predavanja, razgovore ali debate tudi plačljive vstopnice. Tu sem štiri mesece in zvrstilo se je ogromno predavanj, ki so bila izjemno dobro obiskana. Ko sta Svetlana in Božidar Slapšak pripravila cikel predavanj o Iliadi, smo morali dodati stole. Razveseljivo je, da ljudi to zanima.

Včasih zasledim, da kje piše, kako so ljudje poneumljeni in sedijo le doma pred televizorjem. Zdi se mi, da je ravno obratno. Ljudje vidijo, da jim materialne dobrine sicer prinesejo varnost, kar je verjetno tudi bistvo tega, zakaj se toliko pehajo za dobičkom, da pa zgolj materialne dobrine še ne prinesejo kakovosti življenja. Vsak bi rad imel osnovne pogoje za bivanje, ampak potem spoznajo, ko že imajo stvari, ki so za življenje najbolj nujne, da to ni dovolj in ne ponuja kakovostnega življenja.

Kakovost življenja lahko zvišuje ravno kultura, ki človeku omogoča nova spoznanja. Je pa tudi res, da so se možnosti za kakovost življenja, čeprav je turizem menda panoga, ki še vedno cveti, zmanjšale. Če pogledam okoli sebe ali tudi sebe, so se možnosti, da gre človek z neko agencijo ali sam na letalo v neko drugo državo, zmanjšale. To pomeni, da je spoznavanje drugih kultur kar doma, recimo v Cankarjevem domu, še toliko bolj privlačno.

Kam se zadnje čase usmerja vaša radovednost?

V zadnjih štirih mesecih, odkar sem v Cankarjevem domu, sem spoznala toliko ljudi, da jih mogoče prej v desetih letih skupaj nisem toliko. Cankarjev dom ima v primerjavi s Slovenskim mladinskim gledališčem, ki ima krog zelo zvestega občinstva, veliko širši krog, saj ga obišče skoraj pol milijona ljudi na leto.

Tako da je bila moja radovednost v teh štirih mesecih usmerjena v spoznavanje novih ljudi, ki se ukvarjajo s poklici, s katerimi poprej nisem imela veliko stikov. Naši poslovni partnerji so iz različnih gospodarskih panog, podjetništva, zdravstva, športa ... Zanimivo se mi je zdelo, kakšen je njihov odnos do kulture.

Obiskala sem recimo Revoz, ki redno podpira naš program; prej sploh nisem vedela, da so v Sloveniji edini na svetu, ki izdelujejo twinga. Tudi tega nisem vedela, da je njihova tovarna pravzaprav nekakšno malo mesto. Veseli me, če spoznam nove stvari.

Skrbite tudi za finančno plat Cankarjevega doma in nagovarjate potencialne donatorje in sponzorje?

Pri nas je to zelo težko. Sponzorji in donatorji so v medijih predstavljeni skoraj kot na pol kriminalci. Mislim, da se ljudje premalo zavedajo, da s svojimi zelo dragocenimi prispevki za naše institucije omogočajo, da imamo relativno nizke cene vstopnic, ki bi bile brez njihovih prispevkov višje, prireditve pa manj dostopne. Poleg tega ima večina kulturno razvitih držav za pokrovitelje in donatorje davčne olajšave.

V ZDA je nekoliko drugačen sistem kot v Evropi, tam je umetnost pretirano odvisna od zasebnih pobud, nad čimer nisem najbolj navdušena. Zasebniki podporo kulturi pogosto razumejo kot investicijo v predmet, ki ima tržno vrednost. To pomeni, da so globoko v prednosti oblike umetnosti, ki so artefakti, predmeti, ki se jih da odnesti domov in shraniti, veliko težje pa je za odrske dogodke, dramske in glasbene, ki jih ni mogoče posedovati.

Veliko bolj so mi všeč avstrijski, nemški in francoski modeli, kjer država participira za umetnost in so potem sponzorji in donatorji le del tega življenja. Zelo pomemben del, vendar ne glavni, kar umetnosti zagotovo omogoča večjo svobodo.

Kako se je svet kulture spremenil od časov, ko ste vstopili vanj, do danes?

Spremenilo se je veliko, če ne drugega, smo v novi državi. Na začetku osamosvojitve, na začetku tranzicije v kapitalizem je prišlo do velikega navdušenja nad kulturo v zasebni lasti, kar pomeni, da so nastali novi, zasebni producenti, ki so ustvarjali bolj tržne žanre, od komedije do muzikala. Tega je bilo pred 20 leti zelo veliko.

Potem so tudi na tem področju preživeli samo najmočnejši. Po drugi strani pa se mi zdi, da so na splošno v Evropi in v skladu s tem tudi v Sloveniji ljudje postali bolj konservativni. Zdaj je za ljudi moteče že skoraj vse. Golo telo je veliko večji tabu kot pred 20 leti, potem recimo v Iliadi je eden izmed rekvizitov kos svinjskega mesa, kupljenega v mesnici, pa se je nekdo pritožil, da je to mučenje živali, čeprav gre za istega prašiča, ki bi ga kupci sicer odnesli domov in pojedli.

Zdi se mi, da včasih ljudje iščejo dlako v jajcu in so manj odprti za marsikaj, če primerjam s preteklostjo. Ko sem bila otrok in smo dopustovali na Hrvaškem, je bilo veliko plaž nudističnih, ljudje so hoteli 'nazaj k naravi', zdaj pa je golo telo že kar eksces. Zdi se mi, da si ljudje danes jemljejo več pravic, da drugim ljudem tudi agresivno narekujejo življenjski slog. Niso več tako zelo navdušeni nad raznolikostjo in pestrostjo življenjskih stilov. Precej nestrpnosti je do drugačnih ljudi. Umetnost je težko ustvarjati, če nisi več svoboden, ampak omejen s predsodki.

Ampak umetnost v veliki meri črpa iz domišljije, ki je nezajezljiva.

Ni povsem tako, ker je sama produkcija umetnosti odvisna od javne, se pravi družbene podpore. Če je okus tistih, ki odločajo, pod vplivom manj odprte družbe, o kateri govoriva, potem se to pozna tudi umetnosti. Umetnik mora imeti medij ali prostor, kjer se lahko svobodno izraža.

Kaj pa rečete na čedalje večjo svobodo, ki si jo s snemanjem in fotografiranjem z mobilnimi telefoni med predstavami in koncerti privoščijo obiskovalci?

Pred kratkim sem bila v ZDA na konferenci, kjer smo se pogovarjali, da ljudje radi med predstavo ali koncertom fotografirajo sami sebe, ker menijo, da jim z nakupom vstopnice to pripada. Tudi v Ameriki se zavedajo, da med predstavo ne moreš fotografirati samega sebe z mobitelom, ker to moti umetnike, ki bi radi imeli neposredno komunikacijo z občinstvom, in ne prek medija. Spomnili so se nečesa, kar mi je zdelo zelo zanimivo. Ko imajo predstavo, del scenografije postavijo pred vhod v dvorano, kjer se občinstvo lahko fotografira. Marsikaj se da izmisliti, da je volk sit in koza cela.

Imate dober vpogled na dogajanja svetovne kulturne scene?

Vsega ne moreš vedeti, ampak če se s tem ukvarjaš toliko let, potem zagotovo nekaj veš. Je pa res, da se stvari tako zelo tudi ne spreminjajo. V Cankarjevem domu sem se že pred osmimi leti ukvarjala s svetovnim in slovenskim gledališčem in plesom, nato sem se osem let ukvarjala s Slovenskim mladinskim gledališčem in s tem, da se je še bolj uveljavilo v Sloveniji in po svetu.

Zdaj, ko sem prišla nazaj v Cankarjev dom, in gledam, katere gledališke ali plesne skupine prevladujejo na svetovni sceni, ugotavljam, da so še vedno pretežno iste, kot so bile pred desetimi leti. Zagotovo gre za kakovostne umetnike, če pogledamo Anne Tereso De Keersmaeker, Jana Fabra, Roberta Wilsona, Roberta Lepaga ...

Gre za imena, ki zagotavljajo referenčno umetnost. Očitno je na svetovni gledališki sceni med uveljavljenimi umetniki in skupinami in tistimi, ki se še niso uveljavili, zelo slabo prepustna membrana. To me je presenetilo. Če pogledate svetovne festivale, ugotovite, da se na njih bolj ali manj pojavlja le 30 ali 40 istih ljudi oziroma skupin.

Kako si to razlagate?

Ne vem. Možno je, da generacije, ki bi jih morale nadomestiti, niso dovolj močne, nimajo dovolj močne izrazne moči.

Uživate v svojem delu?

Zelo, zagotovo s staranjem dobiš več modrosti.

Katero modrost ste pridobili?

Predvsem se mi zdi, da človek, ko je starejši, lahko veliko bolje in drugače komunicira s soljudmi. Po navadi je tako, vsaj pri meni, da starejši si, manj si nestrpen. Ni dovolj, da sočloveka poslušamo, ampak se je treba potruditi, da ga tudi v resnici slišimo. Ni pa lahko, ljudje so zelo različni in včasih nekomu ista beseda pomeni nekaj povsem drugega kot drugemu. Komunikacijski šum.

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 10/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 10/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.