Kruh si služi s pisanjem knjig, kuhanjem, delavnicami peke kruha, raziskovanjem ... še najraje pa z založništvom. Založba Klemna Koširja Naturšček se po prvi triletki lahko pohvali s tremi kuharskimi knjigami, od katerih sta FAO 37.2.1 in Kruh moj vsakdanji bili proglašeni za najlepši slovenski knjigi na Slovenskem knjižnem sejmu, s čimer se mu je potrdilo razmišljanje, da tam, kjer se iskreno da, pride nazaj.

Ste avanturist, sanjač, kuhar, založnik, pisatelj?

Raziskovalec. Podjetje sem poimenoval Raziskovalec sveta okusov, ker sem se moral nekaj spomniti. Ime je sicer klišejsko, sicer pa tudi jaz velikokrat razmišljam o tem, kdo sem in kaj bi rad, kakšne so moje potrebe v resnici.

Kot ekonomist sem delal sedem, osem let v gospodarstvu, ampak gospodarsko okolje deluje na povsem enaki ravni kot javna uprava. Slabost tega prostora in najbrž še katerega drugega je, da se ne zna delati z ljudmi in človeškim kapitalom, kar pomeni, da ni fokusa na človeku.

To ni v skladu z vašimi potrebami?

Imam potrebe, da se razvijam v bolj zanimivem okolju. V gospodarstvu sem prišel do točke, kjer sem se ustavil.

Kaj ste naredili?

Sledilo je spraševanje, umaknil sem se iz tega in si dal leto dni časa. Sem pa bil prestrašen, ampak sem vseeno tvegal.

Vam je takrat kdo stal ob strani?

Soproga Damjana mi je stala ob strani, za kar sem ji zelo hvaležen. Oba sva se namreč v tistem času precej na hitro odločila za spremembo. Tudi ona je zamenjala službo. Iz javne uprave je šla v povsem drugo okolje, k Sanji Lončar, kjer še zdaj dela pri projektu Skupaj za zdravje človeka in narave.

Jaz pa sem se takrat odločil, da se umaknem iz okolja, kjer sem bil nasičen in sem začel psihično umirati. Očitno sem sanjač, ker potrebujem izziv. Če ga nimam, umrem. Sem kot morski pes brez gibanja, moram se gibati.

Klemen KoširVam je jasno, kaj je vaš izziv?

Ta zgodba se sestavlja tako, da zelo rad in z veseljem naredim dobro knjigo. Od tega, da jo napišem, izberem določeno temo in se poglobim v tematiko, zraven vključim tudi svoja čustva in racio. Če so moje knjige – pogojno rečeno – kuharske, moram stati za recepti. Recepte moram razviti, pri čemer ni kakšne poezije. Ko tehtaš stvari, moraš biti konkreten in za tem stati.

Ste že kdaj prej počeli kaj podobnega?

Ne, saj marsičesa ne obvladam, ampak to ni nikoli dokončana zgodba, stalno se učim. Ključno pa mi je, da izbiram področja, ki me zanimajo. Malo služb je takšnih, ki to človeku omogočajo. Da knjiga izide, moram nekaj napisati, biti kuhar, da preverim recepte, sem tudi menedžer, saj moram sestaviti ekipo, speljati delo, urediti odnose, pogodbe, tako da so za vse v redu, ker gre za alternativni poslovni model.

Treba je tudi dokončati knjigo z vso izdelavo in tiskom, da je, kot mora biti, tudi glede izbire materialov, pri čemer sodelujem z oblikovalcem. Šele po izidu pa se začne glavna zgodba, namreč prodaja knjig. Po mojem sem eden od redkih avtorjev, ki sam prodaja knjigo in stoji za tem. Založbo pa sem poimenoval Naturšček.

Sliši se zanimivo in pomenljivo.

Nekaj sem se moral spomniti in glede na to, da delam stvari, za katere se nisem šolal, se mi takšno ime zdi primerno. Imam toliko uporniškega duha, da ne sledim trendom, temveč rinem po svoje.

Do kod ste pririnili?

Dve knjigi od treh, ki sem jih izdal, knjiga o divjem Jadranu FAO 37.2.1 in knjiga Kruh moj vsakdanji, sta bili proglašeni za najlepši slovenski knjigi na Slovenskem knjižnem sejmu. Prejšnja knjiga o divjem Jadranu je dobila tudi mednarodno nagrado.

Knjiga o divjem Jadranu prav tako vsebuje recepte?

Tudi, glede na to, da je knjiga debela. Doma imam le še en izvod s pripombami urednika, ki mi bo pomagal knjigo nastaviti na novo. S to knjigo želim prodreti v tujino. Začel bom z nemškim prevodom. Zdi se mi, da imajo Nemci blazno radi Jadran.

Radi sledite svojim občutkom?

Drugače ne znam. Marca grem s fotografom za 14 dni na Jadran z avtodomom. Iskala bova horizonte, ki so mi inspiracija. Z oblikovalko Anjo Delbello se veliko pogovarjava, kakšna naj bi bila na novo postavljena knjiga. Prenovljeno knjigo FAO 37.2.1 bom izdal tudi v slovenščini in drugih tujih jezikih.

Knjiga namenoma ne deluje kot klasična kuharica?

Sta dva pola ljudi, ki imajo to knjigo. Eni jo imajo v spalnici, drugi pa v kuhinji. Želim jo prestaviti malo bolj v kuhinjo.

Se radi lotevate novih vsebin, ki jih je treba naštudirati?

Sem študiozen. Sicer se pa vse bolj fokusiram na založništvo, ker ne moreš delati vzporedno dveh stvari. Tako zgodbo, da kuham za nekoga drugega, vedno bolj spuščam. Je pa to finančna podpora, da lahko vložim čas in energijo v novo knjigo. Vse tri knjige so zelo uspešne in izstopajo, ker se res zelo predam.

Kako to, da imate tudi delavnice za peko kruha?

Zimski čas je čudovit čas za takšne delavnice. Zadnjič sem imel delavnico, s katero sem simbolično zaokrožil tri leta založbe, v katerih sem izdal tri knjige. Nočem se pa izprazniti, zgarati. O naslednjih korakih bom še razmislil. Delovni naslov nove knjige je Mineštre, župe, čorbice. To je še eno področje, ki mi je zelo blizu.

Radi kuhate?

Kuham rad, je pa ena stvar, da skuhaš doma ali razvijaš recept, tretja stvar pa je, če je treba skuhati skupini ljudi za rojstni dan, to prinesti in biti zraven ter klepetati z ljudmi.

So vaši recepti zahtevni?

Kar se tiče kruha, je moj pristop nasproten vsem trendom glede tega, da se ga naredi na hitro. Moja zadnja knjiga, Kruh moj vsakdanji, je zgodba o rokah in o času, ni zgodba o tem, da naredimo kruh v petih minutah. Zdaj namreč obstaja smer, kjer kruh niti ne vzhaja, ampak se da noter vinski kamen in je potem zgodba od začetka do konca speljana v eni uri.

To naj bi bil zdrav kruh, ker nima kvasovk, temveč vinski kamen, ki je sredstvo za vzhajanje. To mi je nelogično, saj kvasovke v pečici pocrkajo, testo, ki ga pripravim, pa je fermentirano, kar se mi zdi ključna stvar pri kruhu, ker je človek s fermentacijo v evoluciji. Nisem nutricionist in ne prodajam blazno pametnih stvari, je pa takšen kruh lažje presnovljiv.

Kako ste sploh prišli do svojih receptov za kruh?

Nekaj časa sva skupaj s plesalcem Domnom Šego, ki je iz Novega mesta, kuhala. V Krakovu sva imela 'underground' restavracijo, kjer me je navdušil za kruh. Tam sem ugotovil, da gostinstvo ni zame in da tudi nisem dober menedžer.

Ko sem delal z Domnom in še z nekaterimi drugimi, sem imel več dela, kot če bi delal sam. Tako sem se odločil, da kuham doma in sam. To mi je dosti bližje. Vsak četrtek doma skuham za 25 ljudi in jim hrano razvozim. To počnem že tri leta, stik z naročniki je vzajemen, sicer to ne bi trajalo tri leta.

Je žena vesela, ker kuhate?

Doma me malo zmanjka, ker sem nasičen, hkrati pa imam takšen urnik, da sploh ne vem, kako mi bodo stvari vsak dan potekale, ker sem svobodnjak. Pomembneje mi je, da sem prisoten kot oče hčerki Ivi in da kaj počneva skupaj, jo spremljam, kako odrašča, in imava stik.

Kruh kupujete?

Tudi, ker živimo v realnem svetu in nam ga kdaj zmanjka. Nisem preveč zaprt ali zazrt v eno ideologijo, tudi nočem biti. Nimam nič proti poceni kruhom, puhastim, naj vsak človek počne, kar mu je ljubo. Ne prodajam tega, da je moj kruh najbolj zdrav in najboljši. Tako mi je v redu. Njegova stvar je, ali to kupi ali ne. Moja vloga ni, da nekoga prepričujem, lahko pa pokažem izdelek, knjigo, ker ta vedno vsebuje nekaj več. Izberem si in poiščem ekipo, s katero podobno razmišljamo, in tako nastane presežek. Mora pa se veliko stvari poklopiti, da se to zgodi.

Vam to ne diši po avanturi?

Živim v Ljubljani in v glavi zelo rad potujem. S tega mojega mesteca, kjer sem, potujem po svetu. Zelo se tudi veselim tega potovanja po Jadranu in si delam načrte, kje bi se naj s fotografom ustavila, s tem, da bo potem povsem drugače. Mi je pa lepo fantazirati. Tudi potem, ko bo tema moje knjige Balkan, ki prav tako pride na vrsto, bom potoval. To bo epska stvar. Če sta Jadran in kruh kompleksnejše teme, je Balkan Bhagavad Gita (del hindujskega epa Mahabharata). Balkan je res za velike oči in usta.

Bo knjiga o Balkanu prav tako povezana s hrano?

Gotovo bo povezana s človekom, hrana pa bo tudi izgovor, da grem na teren, se pogovarjam, delam intervjuje, fantaziram. Prepričan sem, da pri mojih knjigah likovne izraznosti ne bi moglo biti, če ne bi bilo hrane. Kljub vsemu moje knjige generira denar, in ne štipendije ali sklad iz EU. Sicer pa še nisem prišel do idealne kuharske knjige, ki je po mojem brez recepta.

Hrane je zdaj povsod ogromno, tudi zato, ker nas je strah, ali bomo preživeli. Ljudje smo prekurjeni in niti natančno ne vemo, zakaj toliko delamo, ampak če malo napolniš voziček, ti je pri srcu lažje in greš naslednji dan ponovno lažje v 'shit' službo. Misliš, da si kupuješ mir. Hrana je tudi tešilo za neizživeta čustva. Veliko smeri je, gre za neke vrste iskanja, skušnjave. Hrana je dosti več, kot da le nekaj daš vase.

Ste pripravljeni pristati, kamor vas pripelje?

Naj me premeče. Vsekakor sem odprt, ampak odprt sem tudi zato, da ta pot teče. Morda bom priplul na sosednji otok od načrtovanega, ampak bom plul. Po svoje sem odprt, po drugi strani pa sem tudi odločen in pogumen. Tako kot Odisej, ki se domov vrne po nekaj letih spremenjen in ne ve, kaj ga čaka.

Se vam svita, zakaj vas na delavnicah peke kruha gospe, ki pečejo kruh vse življenje, gledajo s široko odprtimi očmi in usti?

Zato, ker se ne delam frajerja, nisem veliki šef, nimam uniforme in kapice, medalj na prsih, ampak sem človek, ki dela s človekom in nisem nič več niti manj od njih. Spoštujem ljudi, njihova znanja in izkušnje in me tudi ni sram svojega neznanja. Tudi njim rad delim, dam, po drugi strani prav tako rad prejmem oziroma se rad učim.

Kdaj se tudi od kakšne gospe, ki mi pokaže, učim, kako jo je njena mama naučila prijeti testo. To mi je zelo dobro. Na delavnicah mi je dobra izmenjava energij, ker gre za živo stvar. Ko sem recimo pisal za medije, sem sedel doma in po pošti poslal material, tako ni bilo dvosmerne komunikacije, na delavnicah pa je. Ugotovil sem, da mi doziranje tega, seveda ne ves čas, ker ničesar ne morem početi ves čas, v nasprotju s tem, da doma pišem in sem osamljeni jezdec, ustreza.

Ste rahlo razpršeni zaradi različnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjate?

Naučil sem se plesati med njimi in tudi malo spuščati stvari. Ko začutim, da imam malo preveč, zdaj to spustim. Včasih tega nisem počel in sem bil doma bolj odsoten, ampak sem to kompenziral z delom na sebi. Precej jasno mi je, da mi je na prvem mestu družina, potem pride še vse preostalo. S takšnim pristopom se mi tudi dosti bolje postavlja poslovna plat, ker imam dobro osnovo in se lahko bolje fokusiram. Doma imam varen pristan, vsi trije se tu dobro počutimo, čeprav smo vsi individualisti in vsak razmišlja s svojo glavo.

Znate poskrbeti, da vam delo prinese dovolj za preživetje družine?

Imam založniško žilico in zaupanje, da bo tam, kjer se dam iskreno noter, prišlo nazaj. To je edino merilo in sploh ne razmišljam, da izdam še knjigo nekoga drugega, ker to pomeni, da prevzamem odgovornost še za njegovo zgodbo. Še glede svojih zgodb ne stojim povsem na nogah. Morda čez 15 let, zakaj pa ne.

Se vaše knjige prodajajo?

Ljudje so pripravljeni plačati za kakovost. V knjigarnah mi pravijo, da noben ne jamra glede cene, temveč plačajo, ker vedo, da za njo stoji Klemen Košir in da nisem 'nategun', knjiga ima vrednost.

Ene stvari imajo ceno, druge vrednost, moje knjige imajo zelo veliko vrednost, pa ne samo zaradi mene, ampak zaradi vseh ljudi, ki so zraven. Je pa tako, da dajem tempo in sem kot očka. Na koncu sem kapitan, odgovoren za knjigo, in če bo šlo kaj narobe, bom izstopil zadnji in ostal na okopih. Začnem sam in končam sam, vmes pa so dogovarjanja in sodelovanja.

Če pravite, da niste 'nategun', kaj ste?

Ne vem, to se sprašujem vsako jutro, ker to ni končna stvar. Spomnim se utrinkov iz vrtca. Človekov značaj se pokaže zelo zgodaj. Oče, ki je bil prav tako sanjač, me je naučil, da je dostikrat pomembneje postaviti vprašanje, kot najti odgovor.

To je v nasprotju z današnjimi časi, ko mora biti vse dokončno, tukaj in zdaj ter takoj, medtem ko je meni bližja odprtost, horizont, ki me vleče na Jadran. Lep motiv, da greš na Jadran. Neka stvar se lahko zgodi le, če ne veš vsega, drugače se ne more zgoditi. Tudi pri pisanju, če na začetku vem, kaj bom napisal, potem to vržem proč, če pa me stvar pelje po svoji poti in končam povsem drugje, kot sem mislil, je to dober znak.

Lahko rečemo, da je takšno življenje luksuz?

Je luksuz, ampak za ta luksuz veliko žrtvujem, za to veliko dam. Pustil sem redno službo, saj mi denar ni glavni dejavnik, nisem si kupil večjega stanovanja, skromno in ponižno sem sprejel marsikatero delo in ga še zdaj sprejmem. Vrstniki pridejo na obletnico valete v ne vem, kakšnih audijih, jaz pa pridem s kolesom.

Vam ta srečanja potrdijo tezo, da se človekov karakter vidi že zelo zgodaj?

Vsekakor. Lahko rečem, da smo ostali isti, morda je le forma malo drugačna, ampak karakterno smo isti.

Kaj vam rečejo na teh srečanjih?

"Vedno si bil zelo poseben, najbolj poseben." Ali da me je vedno zanimalo veliko stvari in da znam veliko stvari. Ker sem tako samosvoj, me težje popredalčkajo in ne vedo povsem dobro, ali sem klošar ali uspešen človek. Ko sem srečal razredničarko na avtobusu, me je vprašala, ali se lahko preživim s pisanjem.

In ko sva se naslednjič srečala, me je vprašala, ali sem še doma. Seveda sem doma, kje pa naj bom. Pravzaprav me je spraševala, ali sem še brez službe. Se pravi, če sem doma in doma nekaj 'prčkam', potem tudi v naselju mislijo, da me živi žena. Ljudje niti ne vedo, da obstajajo drugačni načini zunaj navajenega in so zunaj prekarnih del, kot ta učiteljica, ki je bila učiteljica od začetka do konca.

Ste za to, da greste po poti, ki vam ustreza?

Nikoli nisem vedel, kaj bi lahko bil, potem pa sem nekako sprejel, da je to lahko legitimna pot in se ni treba veliko obremenjevati. Ko se nečesa naveličaš ali ti do tega ni več, pač preklopiš. Tako je dosti lažje iti skozi življenje, kot če začneš pri 17 letih delati v banki in dočakaš tudi penzijo v njej. Mogoče bi bilo veliko bolje, če bi bil turistični vodnik ali prevajalec filozofskih del.

Dostikrat ti momenti pridejo potem, ko imaš za sabo nekaj delovnih izkušenj in te vse skupaj začne praskati tam nekje pri tridesetih. Ampak če imaš že tri otroke in tri posojila, potem ne moreš ne vem kaj spremeniti. V to še nisem zapadel, čeprav je res, da potrebujem finančno injekcijo za svoje projekte, saj je vedno več materialnih sredstev potrebnih za realizacijo.

Vseeno živite sanjaško življenje?

Hočem živeti svoje sanje. Oba z ženo delava doma in se stiskava v malem stanovanju. Šla sva si ogledat večje stanovanje, ki je precej v slabem stanju, ampak sva se odločila, da ne greva v to. Dobro je, da nisva frustrirana, ker živiva v majhnem stanovanju, in je to, da hočeva v večje stanovanje, dobro, ni pa strašno, če ne greva. Lahko počakamo še tri leta, lahko zasteklimo balkon in ima žena tam pisarno, ampak vsekakor nisva žrtvi, ki jamrata, kako sta ubogi.

Pripravila: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič

Lisa - 8/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 8/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.