Pri Jaki Miheliču, kiparju in magistru restavratorstva in konserviranja ter vzdrževalcu v Kinu Šiška, se vse vrti okoli koles.

Unikatna kolesa Katabrank, ki spominjajo na cruiserje, so skulpture, ki jih lahko tudi zapelješ, torej imajo estetsko in uporabno funkcijo. Žal pa mu kljub njegovi vsestranskosti in viziji peša marketinški del dela, zato kolesa bolj ali manj ostajajo na podstrehi, od uspeha pa ga loči le še 'tistih sto kupcev'.

Kaj vas je pritegnilo k restavratorstvu glede na to, da ste študirali kiparstvo, magistrirali pa iz restavratorstva in konservatorstva?

Jaka: Bila je priložnost. Ko sem diplomiral iz kiparstva, sem za teoretičen del diplomske naloge delal rekonstrukcijo Marijinega kipa. Potem ko sem naredil rekonstrukcijo, sem se odločil, da bi šel delat še magisterij iz restavratorstva. Treba je bilo narediti glavo in roke.

Kakšna je razlika med kiparstvom in restavratorstvom?

Jaka: Restavrator mora upoštevati pravila, zakonitosti, tisto, kar ti komisija reče in je zgodovinsko dejstvo.

Mora tudi kipar kaj upoštevati?

Jaka: Kipar lahko dela, kar hoče, prepuščena mu je vsa umetniška svoboda. Restavrator mora kip rekonstruirati tako, da je kot original; če ni informacij o tem, kakšen je bil kip v originalu, se sestavi komisija, ki se odloči, ali se bo rekonstrukcija opravila ali ne, ali se ohrani original, konservira, prezentira ali da v depo, kjer počaka. Če se odloči za rekonstrukcijo, se komisija, sestavljena iz strokovnjakov, na podlagi podobnih skulptur iz določenega obdobja in na podobnih lokacijah odloči za rekonstrukcijo.

Po kiparstvu in restavriranju ste se odločili za izdelavo koles kipov.

Jaka: Restavriral sem deset let, prišel je čas in odločil sem se, da je dovolj in je treba spremeniti delovno okolje ter samo delo. Takoj sem začel delati kolesa. Kupil sem varilni aparat in kotno brusilko in jih začel izdelovati v garaži pri starših.

Zakaj prav kolesa?

Jaka: Ker sem na Discovery Channelu gledal Orange County Choppers in Teutul Family. Na Discoveryju je bila od leta 2005 pa do leta 2008 zelo priljubljena serija o predelavi motorjev Harley Davidson v unikate za določen namen, recimo za gasilce.

Kako ste si vi zamislili svoja kolesa?

Jaka: Kot skulpture, ki jih lahko tudi zapelješ, imajo estetsko in uporabno funkcijo. Moj osnovni namen je še vedno izražen v sloganu, ki je bil moj vse od začetka: ''Zapelji svoj kip.'' To pomeni, da kolo lahko funkcionira v galerijskem prostoru in na cesti, vsako pa je unikatno.

Obenem hodite tudi v službo. Kaj počnete?

Jaka: V Kinu Šiška sem vzdrževalec.

Kjer ste naleteli na freske. Drži?

Jaka: Želel sem prebarvati steno, se pravi sneti staro barvo in ponovno prebeliti steno. Naletel sem na poslikavo iz leta 1993. Ob ponovnem odprtju Kina Šiška tega leta so namreč naročili tri poslikave junakov iz Spielbergovih najbolj znanih filmov, to so: Jurski park, Indiana Jones in E. T. Delovati so začeli s premiero Jurskega parka in grafoslikar, ki je slikal plakate, je narisal glavne like teh treh filmov. Menda so hoteli, da bi jih narisal še več, vendar do tega ni prišlo.

Kaj vi počnete s temi freskami?

Jaka: Odkril sem poslikavo s fresk. V Kinu Šiška smo se odločili, da bomo freske dokumentirali, naredili enominutni videoposnetek, jih zaščitili ter steno ponovno popleskali. Tako se dela tudi sicer. Naredili pa bomo še plakat, ki bo stal nekje v hiši in predstavljal najdbe. Nihče v Kinu Šiška ni vedel, da te freske obstajajo.

Jaka Mihelič

Kako vas je zapeljalo od restavratorstva do izdelave unikatnih koles?

Jaka: Če pogledam svoje znance, kolege, razen redkih izjem vsi menjajo službo vsakih nekaj let. In s tem ni nič narobe. V življenju sem počel že marsikaj. Delal sem različne stvari v Dejmo Stisnit Teatru, tudi igral, bil spiker na Radiu Študent (in še danes, kadar imam čas in se mi ljubi, vskočim), bil sem tudi igralec in pravljičar pri ekipi Za dva groša fantazije.

Spiker na Radiu Študent sem poskušal postati že leta 1994, pa so me na avdiciji zavrnili, ker se nisem najbolje znašel v dani situaciji oziroma nisem znal improvizirati. Leta 2002 sem jo opravil, izobraževanje pa je potem aktivno trajalo vsaj eno leto. Zajemalo je bralne in dihalne vaje, interpretacijo ... Ta šola se na Radiu Študent še vedno ohranja, so pa včasih na nas le malo bolj pritiskali.

Ste s tem dobili 'doto' za vse življenje?

Jaka: Meni je to zelo pomagalo pri zagovoru magistrske naloge, pri interpretaciji in govoru. Nekoč sem v Narodni galeriji na restavratorskem simpoziju predstavil svojo magistrsko nalogo Restavriranje ortneških oltarjev; tekst sem prebral spikersko in od dveh ljudi dobil pohvale, bila sta prepričana, da sem spiker, stanovski kolega pa je rekel: ''Mater, te je bilo lepo poslušati.''

Kakšno mesto ima glasba v vašem življenju?

Jaka: Glasba je za zabavo, me pa spremlja že od nekdaj, saj sem obiskoval nižjo glasbeno šolo, kjer sem se šest let učil klarinet in glasbeno teorijo. Potem sem še približno pet, šest let igral v bežigrajski pihalni godbi in bil eno leto kitarist v orkestru Mandolina. Zdaj igram brutalno na glas in hiper glasno, prav tako kitaro, v skupini Deca Debilane.

Pri vas pa ni, da ni.

Jaka: Menim, da mora človek početi čim več stvari, da se v svojem življenju ne zdolgočasi.

Kaj pa pravljice?

Jaka: Zelo sem vesel, da so me punce zvabile v to. Ko so na Radiu Študent začele pripovedovati pravljice, tega še ni bilo toliko. Imeli smo se zelo lepo in pridobil sem povsem drugačne izkušnje. Hodili smo tudi po Sloveniji in imeli turneje, pozneje smo bili tudi del pripovedovalskega festivala. Lepo je gledati ljudi, ki se zabavajo ob poslušanju pravljic, to delo je odlično.

So vsa ta dela našla vas ali vi njih?

Jaka: Našla so me, sam sem našel le eno delo: izdelovanje koles.

Vam je to delo najbližje?

Jaka: Ja, ampak tudi delo vzdrževalca mi je všeč. Delo je v redu, ker ni enolično.

V službo ne hodite le po plačo?

Jaka: Nikakor, nikoli nisem imel do dela takšnega odnosa, da grem le po plačo. Od nekdaj sem rad prijel za delo, ne glede na to, ali je bilo slabo plačano ali sploh ni bilo plačano ali je bilo zelo dobro plačano. Recimo delo spikerja na Radiu Študent je bilo zelo slabo plačano, a sem ga deset let opravljal z največjim veseljem in srcem.

Delo vzdrževalca v javnem sektorju prav tako ne ponuja ne vem kako visoke plače, a če ga rad opravljaš, denar niti ni bistven. Če človek ni zahteven in potraten, se da povsem dobro preživeti s plačo vzdrževalca.

Vsekakor mi je dobro delati, po mojem bi umrl, če ne bi imel kaj početi. Vedno sem si našel delo ali me je našlo samo. Trenutno delam v Šiški povprečno osem ur na dan in še štiri ure kolesa na Metelkovi, kar je 12 ur, a zame je to normalen tempo. Tudi pred službo vzdrževalca sem izdeloval kolesa od 12 do 16 ur, obenem pa opravljal še kakšne male posle.

Se radi vozite s kolesi?

Jaka: Kje pa, če dežuje, že ne grem na kolo, da bi bil ves moker.

Saj ne dežuje vsak dan.

Jaka: Vem; samo kadar je lepo vreme, mi je lepo delati kolesa. Letos je bilo super, ko je bilo v delavnici 40 stopinj in sem v delovni obleki z usnjenim predpasnikom delal kolesa.

Imate kakšna naročila?

Jaka: Niti ne, nekaj triciklov sem naredil po naročilu, recimo za Kino Šiška, Juhahu, knjigarni Azil in Krtina ter Kinodvor.

Mar si frajerji ne želijo vaših koles?

Jaka: Ne, v Sloveniji je težava v kulturi vožnje s kolesom, ker je ni. Ko sem začel z unikati, se je v Sloveniji težko dobilo cruisersko kolo. Potem je Boštjan Pugelj (Chop Shop), s katerim sodelujem že deset let, začel s svojo spletno trgovino, prek katere lahko kupiš posamezne dele za kolo, ki jih potem sestaviš ter ustvariš neke vrste unikat, le da je kolo še vedno znotraj okvirjev oz. standardov.

Pri meni pa ti standardi ne držijo. Na moje kolo na primer ne moreš montirati druge vilice, zamenjaš lahko le sedež. Tudi trgovine so dojele, da bi bilo morda smiselno prodajati cruiserska kolesa, saj so malo bolj udobna in 'fensi', tako se je v Sloveniji to malo bolj razmahnilo. Še en fant je prav tako začel s takšnim poslom, ampak cruiserska kolesa vozijo bolj uživači, ne frajerji. Moja kolesa ne morejo imeti iste cene kot kolesa, ki jih delajo serijsko, so dvakrat ali trikrat dražja. Po navadi se ustavi pri ceni. Delam tisto, kar mi je všeč, in to je to.

Koliko pa se sami vozite s svojimi kolesi?

Jaka: Vsaj enkrat grem na testno vožnjo, da vidim, ali kolo dela. Naredim kolo, ga pobarvam in fotografiram ter potem plasiram na svetovni splet.

Kakšne komentarje dobivate?

Jaka: Običajno pozitivne. Od kolegov na družbenih omrežjih običajno dobim pozitivne komentarje, so pa tudi negativni, kot recimo eden od lepših: ''Kako beden bajk.'' Spoštujem vse, ta mi je dal misliti, da bi moral morda narediti drugačno kolo. Sicer ne vem, ali sem pri izdelavi naslednjega to upošteval, ker sem najbrž pozabil, a če temu, ki je komentiral, kolo ni všeč, mu ni všeč. Nikogar ne bom prepričeval, da delam dobra kolesa.

Kaj vam je najpomembnejše, ko začnete delati kolo, kaj imate v glavi? Morda to, da še niste naredili kolesa, kakršnega želite?

Jaka: Ko naredim kolo, si rečem, da je to to, pa čeprav vsako kolo ni povsem 'to', kolo ni nikoli zares dokončano. Vizualno ja, tudi deluje dokončano, ampak vem, da ne gre za izdelek, ki sem ga želel. Zato grem mogoče znova in znova k drugemu in naprej, čeprav so si vsa povsem različna po obliki, višini, materialu, detajlih, vsako kolo je nekaj drugega. Predvsem pa gre za to, da bodejo v oči, ko so na ulici.

V nasprotju z vami?

Jaka: Jaz se držim nazaj.

Koliko let pa že delate kolesa?

Jaka: 12 let. Imam tudi vizijo, da bi to v nekaj letih postal posel, ampak ne v Sloveniji.

Ste že naredili kakšen korak v to smer?

Jaka: Zaenkrat še ne. Vse je namreč povezano s financami. Ves čas sem vlagal, čas in material. Glede na to, koliko je bilo vloženega, bi bilo malo neumno, da bi kar zaključil. To pomeni, da je treba narediti korak naprej in začeti kolesa zares tržiti. Ker pa zanesenjaki in sanjači običajno le vlagajo, delajo, se skrivajo in kopičijo stvari, kot počnem jaz, ni dovolj denarja, da bi si privoščil svojega 'marketingarja', nikoli niti ne pride do tega marketinškega trenutka. 'Marketingar' bi od mojega dela lahko zaslužil zelo dobro, pod mojimi pogoji pa bi bil zelo vesel človek, ampak težava je, da je to na začetku, dokler prodaja ne steče, neplačano delo.

Ali ni tako, da ta ampak ustavi celoten proces?

Jaka: Pri meni gre za izdelek, ki ga je treba reklamirati, in to doma za računalnikom. Sediš na stolu in služiš denar. Po mojem še nisem našel dovolj 'norega' človeka, ki bi se lotil česa takega. To, da delam eno in isto stvar 12 let in od tega ne morem živeti in da sem delal marsikaj drugega, da sem lahko vlagal v svoje delo, tudi nekaj pomeni.

To pomeni, da verjamete v svoje delo, v kolesa?

Jaka: Seveda verjamem, sicer tega ne bi več počel. Aktiven bi moral biti le še v kateri drugi smeri, ne le pri izdelavi koles. Saj sem se trudil, a je težko po 12 urah fizičnega dela na vročini priti domov in še dve uri delati za računalnikom, še zlasti če v tem nisi podkovan.

Se po 12 letih vlaganja smilite samemu sebi?

Jaka: Ne, zdi se mi zabavno. Polno idej imam in tudi nedokončanih projektov. Ljudje mi pravijo, da kompliciram, ker delam unikate, češ zakaj ne delam serij. Lahko bi jih, manjše serije, seveda, a tudi to je povezano s stroški. Lahko bi vzel katero od koles s podstrehe, ga na računalniku tehnično zrisal, šel do zasebnika in naročil vse, kar potrebujem zanj, potem pa začel sestavljati serijo.

Pa bi bilo to to?

Jaka: Lahko bi začel delati serijsko, a težava je, da si sam tega ne morem privoščiti. Pridobiti moram vlagatelja, nekoga prepričati, da bodo kolesa zagotovo šla v promet, ali toliko zaslužiti in toliko privarčevati, da lahko izdelam serijo. Že na začetku sem govoril, da bom imel ljudi, ki bodo delali zame in bodo zelo dobro plačani, ker bo zadeva tekla in bom sam opravljal le svoje stvari.

Kakšno ceno postavljate svojim kolesom?

Jaka: Najtežjemu sem postavil ceno štiri, pet tisoč evrov, preostala kolesa so cenejša. Že materialni stroški so tam nekje okrog 550 evrov plus moje delo. En mesec po osem ur dela pride okoli 1.140 evrov, in če prištejem še to, da dam denar državi in plačam prispevke, takšno kolo stane približno dva tisoč evrov – tisto najbolj enostavno, ki ga lahko naredim tukaj. Potem pa človek reče: ''Dva jurja, za ta denar si raje kupim avto!''

Tega človeka razumete?

Jaka: Ne, ne razumem ga. Ko začnem ljudem razlagati, zakaj je kolo toliko vredno, pravijo, da je še vedno drago. Seveda vem, da je drago, če živiš od 300 evrov na mesec, v tem primeru moraš za takšno kolo varčevati pet let.

Po treh letih, ko sem začel delati kolesa, sem rekel, da potrebujem le 100 ljudi na tem svetu, ki bi kupilo kolo. Na svetu je sedem milijard ljudi, tako da potrebujem le 0,0000014 odstotka ljudi, da lahko delam, kar hočem, in služim denar. No, le do teh 100 moram priti. Glede na to, koliko ljudi je na svetu, to ne bi smel biti problem, a je ...

Mar niste enega od svojih koles razstavljali na bienalu industrijskega oblikovanja, na BIO?

Jaka: Enega od mojih koles so vzeli tudi na BIO. To je bila zame največja zmaga, največja potrditev, da so moja kolesa nekaj vredna. S tem sem dobil priznanje, da je izdelek dober, sploh glede na to, da nisem oblikovalec, temveč kipar. Letos sem šel v München, kjer sem se kakšnih pet ur vozil naokrog, a drugega kot poglede in fotografije nisem dobil. Sejmi so tudi v redu ideja, toda spet je potreben ogromen vložek: najemnina prostora, kombija, sobe ... Najlažje bi bilo iti v Ameriko in tam poskušati, čeprav je tam kar nekaj tega.

Jaka Mihelič

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Goran Antley

Lisa - 35/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 35/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.