Teja Babnik nam je predstavila svojega kužka, ki je dobil ime Joy.

Je kraljevi pes z Madagaskarja, ki ji stoji ob strani na vsakem koraku in ji po bolezni pomaga ohranjati zdravje telesa in duha.

Katere pasme je vaš kuža Joy?
Coton de Tulear, kraljevi pes z Madagaskarja. Coton de Tulear izvira z Madagaskarja, natančneje iz pristanišča Tulear. Je bišonu podobna pasma, ki naj bi bila sorodna kodrastemu bišonu in bolonjskemu bišonu. Najverjetneje so pse, podobne coton de Tulearju, prinesli na Madagaskar iz Francije, nato pa se je tam izpopolnil in prišel nazaj v Evropo in Ameriko v začetku 20. stoletja. Čeprav gre za še vedno redko pasmo izven Madagaskarja, je popularnost teh psov v zadnjih desetih letih močno narasla, s tem pa tudi število legel po vsem svetu. Coton je francoska beseda za bombaž, zato že ime samo pove, da je njegova dlaka na otip mehka kot bombažna in zelo gosta.

Kakšne pa so njegove značajske lastnosti?
Naš kuža je izredno miren, tako da bi mu bilo lahko ime kar Mirko. Najraje, ampak res najraje se sprehaja, na sprehod bi šel tudi 100-krat na dan, če bi se le dalo. Na splošno pa je zelo prijazen, nežen, ljubezniv in živahen kuža. Najbolj zadovoljen bo pri družini, ki ga bo vključila v svoje dnevne aktivnosti, saj je psihično zelo odvisen in ne mara biti sam. Je odličen čuvaj, saj z lajanjem opozori na nevarnost, a ne laja, kadar to ni potrebno.

Ima kakšno posebnost?
Je navezan in zaupa samo nam štirim v družini. Mogoče je malce preveč nezaupljiv. Pri šestih letih je dobil 'hčerkico', dali smo ji ime Baby. Bila je res prava igračka, crkljiva, vsak jo je lahko božal, odpeljal stran, samo da se ji je nekaj dogajalo. No, dobila je nove lastnike in odšla v Ribnico, kjer je prava mala carica.

Vam je pes pomagal pri okrevanju po raku – kako vam je bil v oporo?
Za rakom na prsih sem zbolela pred 11 leti in ta bolezen me je ustavila sredi norega ritma, ki ga pač zahteva današnje življenje …
Služba in še popoldanska služba, po otroke v šolo, jim pomagati pri domačih nalogah, ker če jim ne, nisi pravi starš. Hčerka je imela takrat 9 let in je hodila v 3. razred osnovne šole. Sin pa je imel 15 let in je zaključeval – žal neuspešno – prvi letnik gimnazije.
Kužka takrat še nismo imeli, ker ni bilo časa, da bi se z njim ukvarjali, nismo pa hoteli, da bi bil vse dneve sam v hiši in nas čakal. Sta pa otroka že zadnji dve leti lepo 'navijala' za kužka, enega majhnega belega kužka … No, ko se je moja bolezen toliko pozdravila, da sem ugotovila, da bom nekaj časa še na svetu, sem se zaposlila za polovični delovni čas, in to je bil tudi največji razlog za kužka, saj sem vedela, da bom jaz več časa doma. Tako grem zdaj z njim vsak dan vsaj na 1- do 3-kilometrski sprehod. Če ne bi bilo mojega Joya, potem tudi sprehodov ne bi bilo.

Kaj vam osebno pomeni bližina hišnega ljubljenčka?
Seveda sta našega 'cotončka' izbrala oba otroka in sta bila najprej tudi oba uradno lastnika. Tudi cel mesec sta se tako obnašala, da sta zanj skrbela, ga vodila na sprehod … Ampak po mesecu dni je bila ta obveznost čedalje večkrat na meni in tako se je naš mali Joy odločil, da bom jaz njegova gospodarica. To pomeni, da mi sledi na vsakem koraku, gre z mano spat, čeprav so drugi še pokonci. Spi seveda v spalnici ob postelji, pa tudi na posteljo skoči in spi ob nogah. Zjutraj me nepremično gleda toliko časa, dokler ne odprem oči in začutim njegovega dihanja, češ, daj že vstani. Potem mu moram nujno dati jesti, zjutraj gre nujno lulat ven na vrt in takoj pride nazaj, da mu ne bi kam ušla. Nato narediva enourni sprehod, po katerem bi šel on najraje še enkrat ven. Skratka njegova bližina je vedno prisotna, vedno čutim, kako me spremlja, v bistvu pazi name in vedno me je vesel, ko pridem domov, kar je neprecenljivo. Naš kuža tudi zelo malo laja – samo na poštarja –, kar pomeni, da imam res ljubi mir in tako pravim, da mi vsaj eden od otrok ne odgovarja nazaj ... Naš kuža je namreč naš tretji otrok.

Kaj pa tisti malo manj lepi trenutki, če ne uboga ali pa kakšno ušpiči?
V bistvu takih trenutkov sploh ni, kot sem že rekla, je res ubogljiv. Največ, kar se kdaj zgodi na sprehodu, je, da si s kakšnim psom 'ne dišita' in takrat pride do ravsanja. Ampak to je res redko. Seveda pa veliko bolj uboga moža, kajti moški glas je le moški glas in takrat ve, da bo zanj bolje, če bo ubogal.

Ste ga šolali v šoli ali ste ga lepega vedenja učili doma, da tako pridno uboga?
Psa smo šolali v pasji šoli, ko je bil star skoraj leto dni, vendar šolanja ni dokončal. Na šolanju sta bili tudi dve psički enake pasme, in ena mu je še posebej dišala, tako da kakršno koli uboganje in poslušanje ni prišlo v poštev. Tudi pasje nagrade v obliki salam niso bile nič vredne. Ljubezen je bila močnejša. Gledal in silil je samo k tema dvema cotonkama. Tako smo šolo na sredini opustili. Žal. Pa pravijo, da so cotoni pametni psi.

Kakšno je življenje s psom pasme coton – je nega zahtevna, koliko pozornosti potrebuje, kako značaj pripomore k lepšemu življenju?
Nega cotonov je zahtevna že zaradi tega, ker imajo dolgo in lepo belo dlako. Dlaka je dvojna, zato se hitro naredijo vozlički oz. cofki, če ga vsak dan vsaj 5 minut ne češeš. Sicer je pa vedno bel kot najbolj čist sneg. Ko ga zaradi umazanije samo sperem z vodo, je kuža takoj, ko se posuši, kristalno bel. In tudi po 10 letih ima še vedno svilnato belo dlako. Sicer ga vsake dva do tri mesece peljem k frizerki, ki ga uredi do podrobnosti, potem pa se tudi on obnaša, kot da je najlepši na svetu.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti pasme?
Prednost te pasme je, da je miroljuben, ni trmast, je igriv in v bistvu je kot plišasti medvedek za na posteljo.

Kakšnim ljudem bi priporočili tega kužka?
Zelo bi ga priporočila ljudem z mlajšimi otroki, saj je prijazen. Res pa, da je potrebna nega zaradi česanja dlake. Tudi nikakršnega vonja ne oddaja in ne pušča dlake, zato je primeren tudi za tiste, ki so alergični na pasjo dlako. Njegova prednost je tudi ta, da nima nobenih zdravstvenih težav.

Kako je s poletnimi potepanji – gre pes z vami ali ga pustite v pasjem hotelu ali pri sorodnikih, če odpotujete na daljše potovanje?
Na krajša ali daljša potepanja, če gremo z avtom, gre kuža vedno z nami. Ko namreč začnemo stvari nositi v avto, je on prvi v avtu in nas nepremično čaka na zadnjem sedežu, da ga slučajno ne bi pozabili doma. Če pa odpotujemo z letalom, ostane pri naših znancih, ki pravijo, da ni z njim nobenih težav. Ampak ko ga pridemo iskat, nas skorajda noče poznati in je strašno užaljen, da smo ga kar pustili. Ko se je prvič to zgodilo, sem ga odpeljala k veterinarju, ker je pes zbolel, bil je žalosten, ni jedel, nehal se je igrati in nisem vedela, kako ravnati. No, ko je veterinar ugotovil, da smo ga za teden dni oddali, nam je lepo razložil, da je pes doživel šok in da pač potrebuje nekaj dni, da nam odpusti. Res je bilo kmalu vse po starem.

Fotografije: osebni arhiv

Liza - 34/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 34/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.