Miran Ipavec je s svojim Avtoštoparskim muzejem, ki letos gostuje na Trubarjevi ulici v Ljubljani, vzbudil precej zanimanja. Ljudje se na razstavi zabavajo, slikajo, všeč jim je. Nekateri napišejo, da je najboljši muzej na svetu. Tega si niti slučajno ne domišlja, vsekakor pa meni, da je svojevrsten, kar tudi velja za njegov način spoznavanja ljudi, različne dogodivščine, ki človeka bogatijo, delajo bolj tolerantnega in sprejemljivega.

Zakaj je avtoštopanje lahko življenjsko poučno?

Vsekakor je štopanje ena velika življenjska izkušnja. Tudi če štopaš le enkrat, recimo do Nizozemske, ti da določene izkušnje. Če pa štopaš več kot dvestokrat, kot jaz, lahko rečem, da je štopanje zaznamovalo moje življenje. Namreč na avtoštopu v Italiji, pred več kot 20 leti, sem spoznal nekoga, ki me je potem spravil v stik z nekim podjetnikom, in zahvaljujoč temu sem imel in delal več kot 20 let v podjetju.

Miran IpavecMarsikdo si misli, da štopajo tisti, ki nimajo denarja, ali da so štoparji kakšni nepridipravi in jim ne ustavljajo. Ljudje pa ne upoštevajo tega, da se človek zaradi avtoštopanja nauči tujih jezikov. Sam jih znam kar nekaj, imam tudi spričevala, nekatere pa znam toliko, da se lahko sporazumem. Avtoštop pa mi je dal še nekaj.

Kaj?

Reševanje težkih situacij. Ne gre za to, da siliš v njih. Že vnaprej dobro veš, da če greš v Himalajo, se boš moral izkazati in bodo neke težke situacije, tudi če bo na koncu vse v redu. Sploh pa te težke situacije pridejo do izraza, ko delaš rekorde. Po 30 letih sem si rekel: "Zakaj ne bi naredil takšnega pregleda?"

Zadnja leta sem sicer največ štopal ob koncu tedna, ker sem bil župan in direktor, kar pomeni, da sem moral biti sposoben potovati ponoči in me ni bilo strah, sem prilagodljiv ter nisem sramežljiv, ampak komunikativen. Meni je komunikativnost zapisana v zvezdah, ker sem dvojček po horoskopu, za dvojčke pa je značilno, da smo komunikativni.

Nimam težav niti s pometanjem cigaret pred muzejem, ne glede na določene funkcije, ki sem jih v življenju opravljal. Življenje je prekratko, da določenih stvari ne bi doživeli.

Lahko rečete, da ste zaradi potovanj bogatejši?

Sem in upam, da dam tudi drugim kakšen navdih, tudi ko preberejo mojo knjigo Avtoštoparske zgodbe, ki je nekakšna oda avtoštopu in življenju, ker je vedno borba. Drugo je seveda, če si doma in daš vse štiri od sebe ter jočeš, kakšna sta sistem in država. Brez veze! Sam moraš kaj narediti.

Vi ste si, namesto da bi si kupili Atlas, evropske dežele ogledali kar v živo med avtoštopom. Vas zanima, kako drugje ljudje živijo?

Na začetku me je res zanimalo, kako ljudje živijo, medtem ko me v zadnjih letih bolj zanimajo ljudje sami. Tudi v knjigi bolj opisujem zgodbe z ljudmi. Srečal sem približno sedem tisoč šoferjev, tu pa so še drugi ljudje, in dogajale so se različne zgodbe, ki človeka bogatijo, delajo bolj tolerantnega in sprejemljivega, po čemer na življenje gledaš malo drugače. Sploh pa se ne zapiraš, kot se Slovenci. Ko sem spoznaval druge narode, sem spoznaval tudi Slovence.

In kakšni smo Slovenci?

Moram povedati, da kar se tiče Avtoštoparskega muzeja, ljudje vedo, da ne zaračunavam vstopnine, ampak imam hranilnik, da ljudje kaj prispevajo. V muzej pridejo v glavnem tujci, Slovencev je le kakšnih 10 odstotkov, ko pa pridejo v muzej, dostikrat rečejo: "Le en krog bi napravil in le malo pogledal." Tudi jaz, ko grem v trgovino po malico, ne rečem: "Samo to bom vzel." Moram reči, da so muzej dosti bolje sprejeli tujci.

Imate z Avtoštoparskim muzejem misijo, glede na to, da ste ga lani imeli v Kanalu. Kje ga nameravate odpreti prihodnje leto?

Letos ga imam do 13. septembra v Ljubljani, prihodnje leto ga načrtujem odpreti v Piranu ali na Bledu. Za jesen pa sem dobil ponudbo, da bi ga odprl od 15. septembra do 15. novembra v Beogradu, pa tudi prevod knjige bo izšel v srbščini, ampak muzej je bolj polenta zadeva.

Ste vi štopali le poleti?

Pogledal sem statistiko in le december je bil mesec, ko nisem štopal, in to vse od devetdesetih let. Decembra je hladno in ni niti takšne konkurence na štopanju. Prišel sem tudi do rekorda, se pravi, da sem v enem letu z avtoštopom prepotoval 37 tisoč kilometrov. Do konca meseca jih naredim še 2700, da jih bom imel 40 tisoč v enem letu.

Si zadajate izzive?

Ne morem štopati recimo do Holandije zato, da grem le na kavo. Zanimajo me kilometri, ker bi rad prišel do Lune s preštopanimi kilometri, manjka mi še 15 tisoč kilometrov.

Vas kdaj kdo tudi vpraša: "Gospod, kako to, da štopate?"

Ravno gospod mi ne rečejo, ker ne štopam v obleki in kravati. Pa tudi tisti, ki ustavljajo, so mogoče malo bolj mojih let. Razlika med štopanjem prej in zdaj je ta, da so prej študentje štopali in ko so kupili svoj avto, so potem ustavljali drugim. Zdaj pa ni več toliko prakse štopanja, mladi si pomagajo s spletno stranjo prevoz.org in nimajo več občutka, kaj je, če čakaš nekaj ur, da ti nekdo ustavi.

Omenjate, da vas Irci fascinirajo. Zakaj?

Ker se na Irskem pa tudi Islandiji ljudje včasih ustavijo in rečejo: "Kaj se je zgodilo? Usedi se v avto." Vidijo človeka in mu hočejo pomagati. Na Danskem pa ti vozniki marsikaj pokažejo s prsti ali tudi pomolijo jezik.

Štopate v glavnem po Evropi. Koliko se predstave o posameznih narodih, ki jih srečujete med štopanjem, razlikujejo od tega, kakšni so dejansko?

Drži, da na ljudi gledam skozi avtoštop. Moje predstave o ljudeh so se z leti spremenile. Namreč trdim, da ima tisti, ki ti ustavi, v sebi nekaj dobrega, dobro srce, mora biti odprt. Tipičen primer je Italija, ki je bila pred 10, 15 leti raj za štopanje. Odkar so se pojavili migranti, je Italija za štopanje katastrofa in se je raje, če se le da, izogibam.

Ljudje se preprosto bojijo ustaviti, ne zaupajo. Recimo tudi Španija je, kjer je bila kriza, zelo slaba za štopanje, medtem ko so vzhodne države bolj prijetne za štop. Do vzhodnih dežel sem bil krivičen in sem vedno štopal bolj na zahod, ker sem šel za vikend in nisem imel ne vem koliko časa, na vzhodu pa so malo slabše ceste. Ampak zdaj, ko sem delal rekord, so mi recimo na Kosovem ponudili brezplačno spanje v pekarni in nekaj za pojest.

Ko sem izgubil glas, ker sem s starejšim šoferjem govoril glasno, je ta šofer povedal, da me pelje v lekarno, kjer mi bo kupil tablete za grlo. Malo težje je verjetno, da bi se to zgodilo ravno na zahodu. Ne morem reči, da ljudje niso prijazni, ampak na vzhodu so še posebej prijazni. Tudi v Albaniji sem dobil zelo hitro štop, s tem, da sem se peljal tudi s konjsko vprego.

Je štopanje nepredvidljivo?

Ni nepredvidljivo, s tem rekordom sem dokazal, da je štopanje predvidljivo, ker sem namenoma izključil faktor sreče in uporabil vse znanje zemljepisa in geografije ter jezikov, ki ga imam. Ko sem potoval po Ukrajini, Češki, Bolgariji in Poljski, sem si lahko pomagal s slovenščino in srbohrvaščino.

Ljudje so mi šli bolj naproti, ker nisem bil kot žakelj krompirja in sedel kot kup nesreče. Dokaz za to, da za štopanje ni potrebna tudi sreča, je Črna gora. Tam sem, čeprav sem imel izredno malo sreče, v 25 urah preštopal 150 kilometrov, kar v Nemčiji narediš v eni uri. Z zadnjim rekordom sem dokazal, da so še dobri ljudje. V vsej Evropi je vsaj 88 dobrih ljudi, ker sem se s toliko ljudi peljal.

Koliko vaši sovozniki poznajo Slovenijo?

Že v muzeju se mi je dvakrat zgodilo, da so mi rekli, da je glavno mesto Slovenije Bratislava. Na štopu se mi je pa dostikrat zgodilo, ko sem rekel, da sem iz Slovenije, da so rekli: "Aha, iz Slovenije ste. Bil sem v Pragi."

Kam se radi vračate, ko štopate?

Najraje grem do Nizozemske, ker imam gori prijatelje, pa tudi najbolj hvaležna destinacija za štopanje je. Z vlakom greš do Jesenic, nato do tunela in potem gor v Salzburg, München, Nürnberg, Frankfurt, Köln in si že na Nizozemskem. Najhitreje sem teh tisoč kilometrov preštopal v devetih urah z dvema avtomobiloma. Sem pa dobil tudi že direkten štop do Utrechta, se pravi 1130 kilometrov. To se ti zgodi enkrat v življenju.

Kaj označuje dobrega štoparja?

Vsekakor ga označuje to, da v doglednem času pride do nekega cilja s pomočjo znanja, kje so ceste, mejni prehodi, tudi križišča. Če grem v München, že zdaj vem, kje me čakajo problemi in česa ne smem narediti.

Štopate tudi, da greste na kakšne športne dogodke in koncerte ali jih obiščete, ker se je nekaj dogajalo ravno takrat, ko ste bili v določenem mestu?

Pogledam na teletekst ali na spletno stran ter vidim, da je tam naša reprezentanca. Najbolj me zanima nogomet, tako da sem nogometnih tekem naše reprezentance videl zelo veliko, niti ene pa nisem videl v Sloveniji. Ogromno štopam, niti enkrat pa nisem štopal iz Kanala do našega morja. Nikoli! Zanimivo je tudi, da sem leta 2006, ko sem za štiri leta nehal štopati, do Ljubljane nisem štopal niti enkrat, čeprav sem takrat za sabo že imel toliko preštopanih kilometrov, da bi lahko šel šestkrat okoli sveta.

Gledate na življenje skozi oči štoparja?

Dostikrat so mi rekli, ko sem imel še različne funkcije: "Vi ste pa v obleki in kravati in se potem, ko oblečete kavbojke, majico, vzamete nahrbtnik, prelevite v avtoštoparja in ste popotnik." Bilo je obdobje, ko sem si misli, da sem pravzaprav popotnik. In potem, ko pridem domov, se ponovno oblečem v obleko in nadenem kravato. Je pa zame značilno, da tisto, kar delam, delam 100-odstotno. Tako že po dveh ali treh dneh pozabim, da sem bil nekje, ker sem popolnoma predan tistemu, kar delam.

Kakšne avtoštoparske izzive si postavljate za naprej?

Mogoče si zdaj želim še kaj oživeti to svoje podjetje, glede tega še nisem rekel zadnje besede. Rad bi tudi, da bi moja knjiga bila prevedena v še več jezikov. Muzej v Kanalu sem namreč naredil, ker sem si rekel: "Zakaj bi hodil po Sloveniji in predstavljal knjigo. Naj pride Slovenija k meni." Samo zdaj se je to že razraslo. Muzej bom imel še nekaj let. Menim, da je muzej že malo prerasel knjigo. Sicer pa si razstavo pride ogledat ogromno ljudi. Res pa je, da od mestne občine Ljubljana ni bilo nobenega zanimanja za razstavo in kakršnokoli sodelovanje.

Imate tudi kakšne slabe izkušnje s štopanja?

Če bi imel le dobre, knjiga verjetno ne bi imela toliko strani. Se je pa na koncu vedno izteklo nekako dobro. Če na morje s sabo vzamete gumijast čoln ter greste s prijatelji malo bolj na odprto ...

Ko pride nevihta, vas precej premetava. Seveda veslate, je panika, se rešujete, želite na obalo. Ko pa pridete domov in vas nekdo vpraša, kako je bilo na morju, o tem dogodku pripovedujete z navdušenjem. Če pa bi ležali le na plaži in se malo obračali, ne bi imeli česa pripovedovati. Mogoče sem v zadnjem času še najbolj jezen na enega šoferja, ki mi je ustavil tam pri Dortmundu, ko sem delal ta rekord.

Temnopolti šofer me je kmalu zatem, ko sem se usedel, vprašal: "Koliko boš plačal?" Povedal sem mu, da se v Evropi avtoštopanje ne plačuje, pa tudi, da se rekord ne bo štel, če mu plačam, in mu kvečjemu lahko plačam pijačo. Vztrajal je pri tem, da mu plačam, zato sem izstopil. Zgodilo se mi je tudi, da je en Grk izza pasu vzel pištolo in rekel, da ne sedi prav udobno. Ni pa nič hotel. V glavnem sem srečeval dobre ljudi, čeprav tudi kakšne čudne.

Recimo?

Enkrat mi je v Franciji ustavil kmet s slamnatim klobukom in slamico v ustih. Vprašal sem ga, ali dobro pozna cesto. Rekel je: "Ja, tako dobro jo poznam, da bi lahko vozil z zavezanimi očmi." Potem pogledam moža, v ustih slamica in zaprte oči. Takoj sem se domislil, da imam v vasi prijatelje in naj mi ustavi.

Zlepa vam ne zmanjka dogodivščin.

Ena lepših se mi je zgodila, ko sem delal prejšnji rekord in sem prišel do Satu Mareja, ker so Romuni zelo dobri. Poljaki so številka ena, Romuni pa številka dve. Če bi delal ta rekord brez Poljakov, ga nikoli ne bi naredil, saj najbolj ustavljajo. Ko sem bil na poti v Ukrajino, me je poklical šofer minibusa in podal 10 lejev.

Vprašal sem ga: "Kako to?" Povedal mi je, da si bom s tem plačal avtobus do meje z Ukrajino, kakšnih 30 kilometrov vožnje, da pa vozi njegov prijatelj. Rekel sem: "Rade volje, samo denarja ne smem vzeti, ker se tudi z avtobusom ne smem voziti, ker to ne šteje za rekord. Kaj tako lepega, da ti človek da denar." Povedal mi je, da mora človek v življenju narediti tudi kaj dobrega. Imel pa je temno modro majico.

Potem pride ena punca z mamo in mi ponudi, da zame poštopa avto. Rekel sem, da ne, ker gre za rekord in potem štop ne bo veljal. Čez kakšne dobre pol ure pride mimo avto in zdelo se mi je, da je voznik štopar, s katerim sem pred tem štopal. Mislil sem si, da je prišel domov in mi hoče pomagati. Ponudil mi je, da me pelje na lokacijo, kjer bom lažje štopal. Povedal sem mu za šoferja, ki mi je ponudil denar, in še za punco, ki je želela štopti zame.

Rekel sem mu, da so Romuni res dobri. Rekel sem tudi, da mu dam razglednico za spomin, ki jo po navadi dam voznikom, ki mi ustavijo. Prosil sem ga, ali lahko prižge luč, da se podpišem in napišem njegovo številko. Ko je prižgal luč, sem videl, da je bil šofer avtobusa, ki mi je ponujal denar.

Gre pri štopanju za izziv, da ti nekdo zaupa in ti ustavi?

Vsekakor. Če si v Sloveniji, ker zadnje čase štopam tudi po Sloveniji, moram povedati, da se ne spomnim, da bi videl toliko ljudi na cesti, ki govorijo po telefonu. Dostikrat bi mi ustavili, ampak govorijo. Dostikrat si tudi rečem, da bo ta, ki mi bo ustavil, govoril po srbohrvaško. Namreč 30 odstotkov ali celo več tistih, ki mi ustavljajo po Sloveniji, ima korenine na jugu. Ne moreš pa tistih, ki ti ne ustavijo, obsojati. Ženske voznice pa so poseben problem. V glavnem ne ustavljajo.

Se ženske bojijo vzeti avtoštoparja v avto?

Ženske ne bodo vzele avtoštoparja v avto. Ko bodo imele spuščeno pnevmatiko, bo ravno moški tisti, ki ga bodo čakale in želele. Glede na to, da so meni dosti ustavljali, se ustavim tudi, če vidim, da ima kdo težave z avtomobilom. Dejstvo je, da je veliko možnosti, da ti ženska ne bo ustavila.

Moji rekordi

avtoštop

"Skupno sem preštopal 345.000 kilometrov, kar je več kot osemkrat okoli zemeljske oble. Najhitreje sem se vozil 280 kilometrov na uro v Nemčiji. Z enim avtomobilom sem se najdlje vozil 1170 kilometrov, v 24 urah pa sem se vozil 1800 kilometrov. Negativen rekord pa je 11 ur čakanja."

avtoštop

Po več kot 30 letih štopanja se je nabralo kar precej različnih vstopnic.

Lisa - 36/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 36/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.