Za čevlje blagovne znamke Mihoya diplomirani čevljar Mitja Hojak pove, da jih nosijo ljudje, ki si upajo privoščiti in hkrati biti malo drugačni od drugih. Usmerjen je v modno in ugodno obutev, želi pa, da se ljudje v čevljih dobro počutijo in so hkrati še malo drugačni. "Če so čevlji dobri, so na obrazu nasmeški. Sploh za kakšno poroko. Vsi pravijo, da bi lepe in visoke. Rečem jim: "Raje naredim udoben čevelj, da so na obrazu nasmeški."

Kaj stoji za nazivom diplomirani čevljar?

To pomeni, da sem najmlajši šolani čevljar, saj so šolo, ko sem jo končal, zaprli in je ni več. Sicer pa so mi na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani dovolili, da pri njih diplomiram iz unikatnega oblikovanja ročno izdelanih čevljev.

Ste čevljar s fakultetno diplomo?

Točno tako.

Je za izdelavo čevljev treba imeti diplomo?

Za izdelavo čevljev ne potrebujete nobene šole, potrebujete le pridne roke. Tehnično znanje pridobiš, če si marljiv in priden, čevljar je tako kot vsako drugo delo, poklic, kot recimo pekovski poklic ali pleskarski, vsakega dela se moraš priučiti. Ni nobene znanosti, umetnosti, čarovnije, ta je pri oblikovanju, ker je od vsakega posameznika odvisno, kako čevelj oblikuje. Osebno združujem moderne materiale, kot je karbon, različno elektroniko in tako lahko imaš recimo čevelj z GPS-om.

Čevlji z GPS-om?

Tistega, ki ima čevlje z GPS-om lahko potem spremljate na svojem mobilnem telefonu, kje je, recimo svojo ženo ali otroke.

Izdelujete tudi tiste rdeče čeveljčke iz zgodbe o Alici v čudežni deželi, ki plešejo sami od sebe?

Teh nimam, imam pa čevlje s hlajenjem. Tudi čevlje, ki se napajajo z energijo. Ko hodite po naravi, nimate kje napolniti baterije, lahko pa jo polnite med hojo po principu dinama na kolesu, ki je v tem primeru prilagojeno čevljem.

Kako to, da ste se navdušili nad čevljarstvom?

Kot deček sem opazoval očeta, ki je popravljal čevlje v veleblagovnici Nama. Konec osnovne šole sem vedel, da bom šel na računalništvo ali za čevljarja. Računalništvo sem sprejel kot igro, za poklic pa sem sprejel čevljarstvo, in ni mi žal. Zelo uživam v tem, ker lahko vse, kar sanjam, držim v rokah. Tudi kar sanjajo moje stranke, damo na papir in kasneje lahko to tudi one držijo v rokah.

Je oče čevlje tudi izdeloval?

V Nami jih je popravljal, doma pa je delal tudi nove čevlje, jaz pa sem želel nekaj več. Naredil mi je namreč čevlje za prvo obhajilo, pa so bili trdi in štorasti, bili so le za slikanje, potem pa sem jih sezul in obul superge. Rekel sem si, da bom delal udobne, anatomsko oblikovane čevlje, ki se prilagodijo teži stranke, ne le po dolžini, temveč tudi po širini. Noter dam moderne materiale, tako je čevelj udoben in oblikovan glede na težo stranke.

Kaj pa videz čevljev?

Najprej je treba biti pozoren na ergonomijo in šele potem na dizajn.

Kako to, da poklic čevljarja izumira, saj bomo čevlje vedno potrebovali?

Morda sistem šolstva ni bil pravilno zastavljen. Sam sem obiskoval dve poklicni šoli hkrati, tako da sem v bistvu končal pet srednjih šol v petih letih, ker sem obiskoval program 3 + 2 in sem zelo zadovoljen. Vmes sem naredil srednjo usnjarsko šolo, zraven sem naredil še čevljarsko, iz usnjarske sem šel na galanterijsko za modeliranje torbic in denarnic, iz čevljarske pa na obutveno, da znam čevlje še modelirati. Ko pa sem imel narejene te štiri šole, sem se vpisal še na fakulteto, in ker so predavanja začela šele oktobra, sem si rekel, da je treba znati izdelke še prodati in med tem naredil še šolo za poslovodje, fakulteto pa skoraj vse s prvimi ocenami ter redno.

Imeli ste cilj in je šlo.

Čevlje sem delal že sproti, v drugem letniku faksa pa sem odprl popoldanski s. p., tako sem hodil na fakulteto in delal čevlje.

Kako je z idejami za oblikovanje čevljev?

Črpam jih iz vsakdanjega življenja. Od zjutraj, ko se zbudim, do zvečer, ko grem teč in spat. Ni tako, da bi jih danes imel pet, jutri pa nič. Vsak dan je nekaj novega. Ko sem šel recimo smučat in gledal smučke, sem si rekel: "Smučke so iz karbona, kolo je iz karbona, zakaj ga ne bi dali še v čevlje?" Imam to prednost, da nisem omejen na industrijo, na količine, vse namreč delam po naročilu.

Kako je to videti?

Običajno predlagam, stranke se v glavnem prepustijo in sploh ne vedo, kaj bodo dobile. Na izbiro imajo, da čevlje lahko prevzamejo ali tudi ne. Do zdaj so povsem vse stranke svoje čevlje prevzele.

Jih čaka presenečenje?

Če želijo, ja. Lahko pa tudi natančno definiramo, kaj bi radi. Nekatere stranke pridejo z narisanimi čevlji na nogi, ki jih narišejo z vodenkami, poslikajo s fotoaparatom pet parov čevljev in se pri meni v delavnici odločijo za dva para.

Ste v čevljarski šoli pridobili znanje za oblikovanje čevljev?

Šola je bila narejena za industrijsko izdelavo čevljev. Končal si šolo, pa si nisi znal narediti čevljev, kaj šele komu drugemu.

Kje ste se potem vi naučili delati čevlje?

Imel sem dualni program, se pravi pol leta šole in pol leta prakse. Na praksi sem bil pri obrtniku, pri mojstru Vodebu.

Mitja Hojak

Kje imate delavnico?

Čevljarski atelje imam v Litiji, v središču Slovenije. Ljudje zelo radi pridejo tja, kjer se dela čevelj za njih, da vidijo, kako se dela. Imel pa bom še en manjši atelje in delavnico v Ljubljani, zaradi lažje logistike.

Izdelujete še kaj poleg čevljev?

Čevlji so moja prioriteta, sicer pa delam tudi usnjeno galanterijo, torbice, pasove, usnjene kravate. Običajno si moški k čevljem naročijo še kakšen pas ali zapestno torbico.

Kaj vam je pri vašem poklicu najbolj všeč?

To, da nimam omejitev. Ne dobiš občutka, da si že vse naredil. Na čevelj lahko dam, kar si zaželim, od nakita do eksotičnih materialov, kot so piton, krokodil, do plemenitih kovin, skratka, kar si poželi srce. Stranke prinesejo tudi svoje drage kamne in takšni čevlji so potem vredni tudi po več sto tisoč evrov.

Se radi kitimo?

Ne želimo imeti fluorescentnih čevljev, turkiznih, trije odstotki ljudi, ki so drugačni, pa želi drugačne čevlje. Saj sta črno usnje in črno krokodilje usnje oba črna, čevelj iz krokodiljega usnja pa je čevelj, ki stane tri tisoč evrov, medtem ko klasični čevelj stane 100, 200 evrov. Tisti, ki mora vedeti, ve, da čevelj iz krokodiljega usnja stane nekaj tisoč evrov.

Gre za to, da si ponosen, ker imaš drage čevlje?

Kaj bi pa bilo, če bi bili vsi enako oblečeni? Stvar je v tem, da si drugačen od drugih in to lahko pokažeš s čevlji. Na podlagi čevljev, ki mi jih stranka prinese v popravilo, lahko povem marsikaj o stranki. Ali je stranka natančna ali želi le biti natančna, je dosledna ... Po čevlju pa lahko tudi presodiš, kakšnega delavca boš dobil.

Ja?

Povsem enostavno. Na podlagi čevljev, ki sem imel obute, sem dobil prvo službo oziroma prakso. Rekli so mi: "Ko si prišel na razgovor, te nisem poznala, prišel si do mene in videla sem, da imaš čiste čevlje, da si dosleden in sem te tudi zato zaposlila." Šlo je za pogovor pri Thalerjevi v Celju, ki je bila z mano zelo zadovoljna. Dela z modo, in če bi k njej prišel z umazanimi čevlji, bi mi morali reči, naj si najprej očistim čevlje in šele potem stranki ponujam modne čevlje.

Pri meni v ateljeju se vse vidi: kako se stranka sezuje, kako postavi čevlje, ali je čevelj stlačen, vanj da časopis ali napenjalec. Namreč eni so pri čevljih striktni in vanj dajo napenjalec, vrečko za zaščito pred vlago ...

Nekatere stranke se tudi preobujejo, ko gredo v avto. Če imaš takšen avto, paziš, da ne poškoduješ preproge, potem imaš posebno obutev za v avto in rokavičke za volan. K meni pridejo tudi stranke s koničastimi čevlji in rečejo, da želijo enake čevlje, le za 4 cm daljše. Pridejo s 'šublerjem', zmerijo, ali so daljši, plačajo in gredo. Ko vprašam, ali lahko hodi s takšnimi čevlji, pravi: "Dol po stopnicah gre, gor malo težje, za v avto pa imam šoferja."

Gre za posebne užitke?

V starih časih je veljalo, daljši čevelj si imel, premožnejši si bil, potem pa so jih zato vihali nazaj.

Kako gleda oče na vaše delo?

Oče me ni nikoli silil v to, govoril pa mi je: "Če se boš odločil za čevljarja, ne boš nikoli brez denarja, obogatel pa tudi ne boš."

Je imel prav?

Delo mi je všeč, veseli me. Pri čevlju mi je najtežje določiti ceno. Rad bi, da bi to delal nekdo drug, sam bi delal čevlje in adijo. Ko pa zaračunaš, ugotoviš, da moraš plačati stroške, elektriko, material, vračunati tudi inovacije, imeti tudi rezerve, da lahko nabaviš malo več materiala ...

Koliko časa potrebujete, da naredite en par čevljev?

Od 12 do 16 ur, lahko tudi 26 ur.

Se zgodi, da je treba hiteti in so neprespane noči?

Običajno se ljudje za nakup čevljev odločijo na koncu, sploh pri kakšnih porokah. Čevlje naročijo, ker jih ne dobijo v trgovini, nato pa pridejo še njihovi sorodniki. Za eno poroko že narediš izjemo in delaš kot norec, za tri pa ne moreš.

Drži, da ste v svojem ateljeju že imeli 'vajence'?

Kar nekaj jih je že diplomiralo v moji delavnici.

Lahko zase rečete, da obvladate čevljarstvo?

Znam poiskati znanje, če ga potrebujem. To ti da fakulteta. Ne da ti znanja, nauči te, kje ga najdeš, če ga potrebuješ. Danes lahko vsak diplomira karkoli, le čas potrebuje. Če ne bo naredil prvič, bo naredil v tridesetem poskusu. Če sem iskren, mi diploma ne pomeni nič, saj ima danes diplomo lahko vsak, le če ima čas.

Zakaj ste potem šli še na fakulteto?

Denar bi si lahko služil že s četrto stopnjo izobrazbe, fakultete ne potrebujem, šel sem iz same radovednosti, ker nisem vedel, kaj je to inskripcija, indeks. Te besede sem prvič slišal od starejših prijateljev, ko so se med sabo pogovarjali. Šel sem le zato in potem videl, da je faks trikrat boljši od srednje šole. Nihče od tebe ničesar ne zahteva, nihče te ne sili, bil sem 100-odstotno prisoten na predavanjih, ker mi je bilo super in sploh mi ni bilo do tega, da bi hodil na kavice med predavanji. Požiral sem znanje, tudi vaje so mi bile 'the best', predavanja sem si zapisoval kar na računalnik ... Vse sem si lahko prilagodil, kot mi je ustrezalo.

Vam zdaj znanje s fakultete prav pride?

Seveda. Znam delati s stvarmi, ki jih potrebujem, vem, kako deluje sistem. V končno fazi spoznaš določene ljudi, če kaj potrebuješ, veš, kako poteka ...

Ste se specializirali za določene čevlje?

Ne, delam modne čevlje, malo drugačne, tudi klasične, normalne čevlje delam, ampak stremim k temu, da čevljem za ljudi, ki si upajo malo več, dodam kakšen detajl, da ni čevelj ravno takšen kot s police, ampak stranki pisan na kožo.

Kako pa shajate z visokimi petami?

Ni problema, da se. A stranka, njena hrbtenica, mora biti navajena nanje.

Menite, da je za lepoto treba trpeti?

Imam tudi stranke, ki kuhajo kosilo v osemcentimetrskih petah, in to kmalu po porodu. Otroka ima v kenguruju in na nogi pete, kar je za njo normalno. V stanovanju ne nosi copat, ampak petke, da je za svojega moža lepa. Tistim strankam, ki si želijo imeti višjo peto in si ne upajo, prilagodim čevelj z vložkom in je petka lahko takoj višja za centimeter ali dva.

Drži, da so pri izdelavi čevlja pomembna kopita?

Ja, pomembna so in tudi to, kakšna so. Uporabljam italijanska kopita, ker so Italijani najboljši kar se tiče čevljev. Eno kopito je od 100 do 150 evrov, potrebuješ pa ga za vsako številko in višino pete, kar je kar velik zalogaj.

Kaj je za vas vaš poklic?

Vsak korak, ki ga naredim, je zame kot igra na srečo. Sploh ne vem, kaj me čaka.

Kdo bi rekel, zdite se kot nekdo, ki si je na jasnem, kako stvari v življenju potekajo.

Od svojega 15. leta sem odločen, starša sem že v petem razredu osnovne šole prinašal okoli. Bil sem kar navihan. Če sem lahko bil zunaj le eno uro, sem vse ure v stanovanju zavrtel za eno uro nazaj in sem lahko bil zunaj eno uro in pol.

Upam, da pri izdelavi čevljev ne uporabljate kakšnih potegavščin?

Tukaj moraš biti dosleden. Čevlje delam na dolgi rok, zanje dajem dosmrtno garancijo in na njih popravljam le mehanske poškodbe.

Poskrbite tudi za embalažo, da je zadeva zaključena?

Čevlji imajo škatle, iz katerih lahko sestaviš omaro, notri je predalček, ki je oblazinjen. Saj je nakup takšnega čevlja kot dogodek, da ga postaviš na mizo in si ga ogledaš. Ni čevelj, ki ga kupiš in greš z njim na Triglav, gre za celo zgodbo. Ljudje živimo za zgodbe, da poznamo nekoga, ki izdeluje čevlje, vemo, kako se naredijo, kje se nahaja, da ti stranke zaupajo in nisi muha enodnevnica.

Gradite odnos s strankami?

Seveda, meni se recesija ne pozna, ker imam dela še več kot prej. Ljudje več ne kupujejo toliko nepremičnin in malo več vlagajo vase. Čevlje si naročajo načrtno. Zelo sem zadovoljen, ker se stranke vračajo. Večji problem je bil pridobiti prvo stranko. Zakaj bi nekdo dal za čevlje 400 evrov, če so v trgovini 150 evrov?

Kakšno vizijo imate?

Glede na to, da so moji čevlji že bili v Beli hiši, ko je Joze Bozo, čarovnik Jozo Bozo iz Zagreba, šel za veliko noč čarat Bushu, si želim, da bi bili moji čevlji še kdaj v Beli hiši.

Kaj si bolj želite, da vaše čevlje nosijo eminentni ljudje ali da so vaši čevlji prepoznavni?

Ne eno ne drugo. Želim si, da služijo svojemu namenu, da so stranke zadovoljne, se vračajo z nasmeškom na obrazu k meni in rečejo: "To je to." Da pridejo k meni s povsem ponošenimi podplati in rečejo, da jim jih popravim.

Vas ne moti, če kdo nosi vaše čevlje tudi po 20, 30 let?

To najraje vidim. Imam stranke, ki svoje čevlje vzdržujejo pri meni že od mojega 15. leta, ko sem jim naredil prve čevlje in jih še zdaj nosijo k meni v popravilo.

Več o čevljih Mitje Hojaka na: www.mihoya.si in v živo v trgovini Ikona nasproti Mestne hiše v Ljubljani.

Napisala: Suzana Golubov

Lisa - 4/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 4/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.