"Sodobni otroci pogosto ne prenesejo avtoritete, so občutljivi, že na prvi pogled 'drugačni'," pravi Mojca Debelak iz energijskega centra MojChi. Preberite si, kako učne težave pri otrocih in mladostnikh uspešno odpravlja intuitivna svetovalka in analitičarka podzavesti, na katero se v zadnjem času za pomoč obrača vse več staršev otrok in mladostnikov z učnimi težavami.

Zakaj se starši obračajo na vas?

Mladostniki z učnimi težavami, motnjami koncentracije, s strahovi, pa tisti, ki se ne zmorejo izraziti sebe, pogosto prihajajo, menda, ker so slišali, da je moj pristop »učinkovit«. Letos spomladi me je obiskala še ena družina. Dekle je bilo relativno zaprto vase, ni se zmogla učiti, skoncentrirati. V šoli so »padali cveki«.

K meni so prišli starši, potem, ko so preizkusili razne načine, da bi otroku pomagali iz težav. Prepogosto zvalimo krivdo za vse, kar na otroka, ne premislimo pa, da se z razlogom obnaša kot pač se. Stvari je treba osvetliti celostno.

Kako izgleda vaše delo?

Delam z otrokom in starši. Otrok starše posnema, ju opazuje, nato razvije identične vzorce vedenja. Družino sem pripravila na učenje, resnico. Takšen pristop ima dolgoročne učinke. Delam z intuicijo. Iščem podedovane podzavestne vzorce, ki človeka ovirajo. Osredotočim se na neuporabljeno moč in potenciale. Uporabljam hipnoterapijo, regresijo, zvočno zdravljenje, reiki ... Otroke naučim tudi zavedanega jogijskega dihanja, osnov sproščanja, kar uporabljajo potem pred vsakim stresnim izzivom.

Dih je življenje in večina nas diha preplitko, iz česar izhajajo številni problemi in napetosti. Po vsaki terapiji otrok in starši dobijo domačo nalogo. Velikokrat je potrebno, da kaj preberejo, se učijo, vzpostavljajo doma nov red, sistem, kjer imajo čim bolj enakopravno porazdeljene pravice in dolžnosti, izboljšati pa je potrebno pogosto tudi komunikacijo in razumevanje med družinskimi člani.

Kakšne spremembe so opazili vsi vpleteni v tem procesu?

Dekle je dojelo, da vse dela zase. To so ji govorili, po terapijah pa je telo začutilo. Ko možgani valovijo v »theta« možganskem valovanju, čutiš, ne misliš. Ne razmišljaš ali odlašaš, narediš. Gre za čudež globokih stanj sproščenosti. Neorganizirana mladenka je, ko je šlo zares, da izdela letnik, pokazala nekaj, kar morda zmore študent, odrasel človek. Učenje po več ur, disciplina, sprotno delo, optimizem, zdrava samozavest, neomajnost. Vse to je prišlo iz nje tekom najinega druženja in ostaja z njo.

Dekle mi je povedalo, da se je vedno z veseljem vrnila. Kljub velikim naporom v zadnjih mesecih, je popravila vse negativne ocene. Starši so poudarili, da se je hčerin karakter pravzaprav začel spreminjati, v ospredje so stopale njene druge lastnosti, ki jih prej zaradi stisnjenosti, zbeganosti in ujetosti ni znala deliti s svetom. Več je začela pomagati doma, postala je empatična do staršev, dojela je, da sta tudi ona dva samo človeka, s svojimi težavami, ki pa jih lahko rešujejo odprto. Jeze ni več sproščala s kričanjem na njiju, upiranjem in loputanjem vrat, ampak se je naučila dihati, se umiriti in se nato pogovoriti.

Otroke učim med drugim tudi veščin poslušanja. Ko slišijo sebe, slišijo šele druge. Sočasno sta oba starša pritrdila, da sta se ob hčerkinih terapijah in razgovorih z menoj, spreminjala tudi sama, saj sta se zavedla številnih napak, ki sta jih nehote storila v vzgoji in lastnih reakcijah.

Katere so ključne težave, ki jih starši počnejo, ko se zavejo, da ima otrok težave v šoli, z odnosi?

Prva ključna težava je, da so starši pogosto do svojih otrok v prvi fazi zaščitniški in morda nehote iščejo vzroke za težave v šoli, v sistemu ali učiteljih. Treba pa je biti pošten do sebe in videti celoto. Starša omenjenega dekleta sta večkrat poudarila, da posluha v šoli s strani vodstva in učiteljev ni bilo. Hčer je imela ob tem še nakopičene strahove, da bo izločena, obravnava drugače.

Starša sta imela seveda tudi svoje lastne probleme, lahko čisto vsakdanje narave, a ko prideš domov iz službe utrujen, ti zmanjka moči, da bi se z najstnikom mirno pogovoril, brez pričakovanj. Večina staršev pa ima žal neke zahteve, ne vprašajo pa se, čez kaj potuje njihov otrok na čustveni bazi.

Omenila bi še družinske vzorce. Večina ljudi svoje otroke vzgaja z vidika lastnih prepričanj, pričakovanj in vedenjskih vzorcev. Tako je na primer omenjena mama zaradi lastne vzgoje v otroštvu, strahov, nad hčerko vršila nehote nadzor, nanjo je prenašala lastne bojazni, pogosto ni razumela hčerkine individualnosti. Sočasno je s pretirano skrbjo nad njenimi ocenami in testi prevzemala nase hčerino odgovornost i ji jemala možnost, da za to poskrbi sama.

Delate tudi s podjetniki, športniki. Zakaj poudarjate, da je šesti čut pri vašem delu bistven?

Moja znanja so tudi nenaučena. Ne delam po šabloni. Prilagodim se potrebam posameznika. Intuicija razbira posameznikovo biopolje, podzavest, zavest, človekov karakter, blokade. Ob tem sem vedno na preizkušnji, etičnost je ključna. Vendar, poznavanje baze, pokaže tudi na rešitve onkraj umskega razumevanja.

Mladina mi večkrat smeje reče, da vse kar jim povem o njih, še starši ne vedo. Nadalje intuicija išče v človeku neuporabljeno moč in potenciale. Na vsak način gre za čut, ki zmore osvetliti individualnost. Globoko jo ceni. Moj namen je človeku tudi verbalno pokazati, čeprav ga ne poznam, da smo telepatsko povezani. Nadčutna senzorika naj ne bi bila tabu, le orodje, ki ga morda še ne razumemo najbolje, a deluje!

Mojci lahko sledite na spletni strani www.mojchi.com.