Razen novinarstva in francoščine si je Neja Garvas za izobraževanje izbrala tudi potovanja, kot pravi sama – šolo življenja za vse življenje. Na potovanjih se ji je pridružila sestra, včasih pa tudi starša. Med potepanjem po svetu je srečala tudi svojega moža, zdaj z njima potuje že njun sin.

S potovanji si je služila tudi kruh in premagovala strah, predvsem pa spoznavala lepote sveta. In ko se je malo ustalila, sta se s sestro odločili, da ustanovita agencijo z drugačno ponudbo Zen Zone.

Kaj vam je na potovanjih privlačno?

Neja: To, da med potovanjem v sebi odkrijem nekaj novega, ne le o državi, ampak tudi o sebi. Vsaka nova zgodba ti prikaže novo zgodbo, nov obraz. Ljudje smo zelo kompleksna bitja in nimamo le enega obraza, včasih se nam celo zdi, da se poznamo in potem na potovanju sami sebe presenetimo. Potovanje ti omogoča, da se odkriješ v svoji najboljši luči, vsaki luči, tudi v šibki. Ampak ko se odkriješ v šibki luči, si v bistvu močnejši, ker si jo odkril in priznal.

Kdaj ste to odkrili?

Neja: Že zelo zgodaj. Imela sem to srečo, da sem zrasla v družini, ki je spodbujala potovanja. Vsi smo zelo veliko potovali. Moja mami je vtaknila nos v vsako stvar, vsak vogal, s sestro naju je spodbujala, da sva šli pogledat za vsako drevo, pravzaprav je to pri naju sprovocirala. Težko sploh rečem, katera država je bila prva in kje sem to ugotovila. Sebe pa sem se začela zavedati v Indiji. Moje prvo potovanje je sicer bilo že prej – v jugovzhodno Azijo: Laos, Kambodžo, Vietnam in na Kitajsko.

Kako to, da vas je v glavnem mikala Azija?

Neja: Azija je študentu najbolj dostopna, žepu najbolj prijazna. Nekako ti za najmanj denarja ponudi največ. V Aziji doživiš kulturni šok za vsakim vogalom, in to za malo denarja. To je v Ameriki težje doživeti. V Severni Ameriki, Novi Zelandiji ali Evropi odkriješ nove kraje, ne doživiš pa kulturnega šoka in potem mogoče tudi ne doživiš res ničesar novega pri sebi. Čeprav v Severni Ameriki še nisem bila, v Južni Ameriki pa že, in je tudi polna drugačnih kultur. Predvsem so mi zelo pomembne drugačne kulture. Všeč mi je, da na potovanju doživim nekaj novega, česar v Sloveniji ne morem doživeti, kar še ne poznam.

Sama radovednost vas je. Je tudi študij novinarstva del vaše radovednosti?

Neja: O novinarstvu sem sanjala od malih nog in se videla kot novinarko. Pri petih letih sem si predstavljala, da bom vojna poročevalka, mogoče pri desetih, kar je zelo hitro usahnilo. Sicer pa gre potovanje z roko v roki z novinarskim ustvarjanjem in sem se zaradi tega odločila za študij novinarstva. Hkrati sem študirala francoščino, ker mi je zelo lep jezik. Novinarstvo sem bolj s praktičnega vidika videla kot možen bodoči poklic, francoščino pa sem izbrala za svojo dušo.

Vam je na potovanjih po Afriki prišla prav?

Neja: Pravzaprav ne, ker nisem potovala po krajih, kjer govorijo francosko. Potovala sem po Etiopiji, Keniji in Namibiji. To so vse angleško govoreče države. Preizkusila sem se tudi v novinarstvu, ampak me je bolj vleklo v turizem in tudi ponudile so se mi možnosti, da grem v turizem in pohodništvo.

Azijo ste kar dobro prečesali. Kdaj ste preskočili še na druge kontinente?

Neja: Na svojem prvem potovanju po Aziji sem bila štiri mesece, prej kot po letu dni sem bila v Indiji in tam preživela osem mesecev. Vsekakor sem dobro spoznala njihovo življenje. Dejansko moraš biti nekje dalj časa, da dobiš vpogled v njihovo življenje.

V Afriko sem šla prvič, ko sem hotela staršem pokazati, kaj takšna avanturistična potovanja v daljne dežele pomenijo. Družinsko smo šli v Namibijo, po tistem še v Kenijo in Etiopijo, v dežele, po katerih sem pozneje tudi vodila turiste.

Ste z vodenji zagrizli še globlje v potovanja?

Neja: Te dežele sem dobro poznala in ujela sva se z Zvonetom Šerugo, ki je v meni videl potencial. Tako sem v študentskih letih odpeljala precej tur.

Ste tako lahko videli in spoznali še več o deželah, po katerih ste vodili?

Neja: Ja, lahko sem več videla in potem imela možnost, vsakič ko sem zaključila turo, tam še ostati in raziskovati za svojo dušo. Predvsem pa sem vedno popotnike v skupini spodbujala, da so se nalezli radovednosti. V to smer sem jih začela spodbujati že na avtobusu iz Ljubljane. Zelo pomembno se mi zdi, da se človek, ki gre na takšno pot, res odpre in poskuša v novi deželi doživeti vse, kar lahko. Iz nove dežele lahko odneseš veliko ali nič, odvisno od popotnikov in vodnika.

Pa lahko ljudi, ki na prvi pogled niso radovedni, vodnik spodbudi k radovednosti?

Neja: Zelo velikokrat ljudje tega niso imeli, pa so potem v enem tednu postali radovedni, v njih je to bilo treba le prebuditi. Človek ni rojen popotnik, vsakdo pa ima v sebi radovednost.

Se vam je kdaj zgodilo, da je kdo na potovanjih povedal vnaprej, kaj se bo zgodilo?

Neja: V Keniji, na severu ob jezeru Turkana, kjer sem se vračala veliko let, je bil en starejši gospod, vaški vrač. Metal je japonke in iz tega, kako so japonke padle, napovedoval prihodnost.

Se hecate?

Neja: Meni je takrat napovedal, da bom z možem, s katerim sem danes poročena. Napovedal je tudi svojo smrt, ki se je tudi uresničila.

Mar se na potovanju kakor tudi v življenju ne zgodi precej nepredvidljivega?

Neja: Če greš na organizirana potovanja, je več stvari predvidljivih, če greš sam, nepredvidljivost vzameš kot bonus, brezplačno dodano vrednost, ker vsak novi človek, ki ga na poti spoznaš, ti da nekaj novega.

Veliko ste potovali že med študijem. Denar ni bil ovira?

Neja: Našla sem način, ker sem imela možnost prek potovanj služiti. Dejstvo pa je, da so mi starši vedno ponujali zaledje, kot študentka pa nikoli nisem potovala na veliki nogi, saj so ta potovanja bila skromna. Sem pa z vodenji hobi obrnila v svoj poklic. Denar ni nujno ovira, naredimo si ga za oviro, uporabimo kot izgovor. Če si nekaj zares želiš, boš našel način, da boš šel in naredil, kar si želiš. Kot študentka sem služila kot učiteljica tenisa in vaditeljica smučanja. Cele zime sem preživela na snegu in cele popoldneve na teniškem igrišču, da sem zaslužila za svoja potovanja.

Kam ste ob vseh potovanjih postavili novinarstvo?

Neja: V novinarstvu sem vedno stala do gležnjev, nikoli me pa ni zares do konca potegnilo noter. Vrata so se mi bolj odpirala v turizmu kot v novinarstvu in sem tudi temu sledila. Novinarstvo je tudi življenje, način življenje, pravzaprav še vedno živimdel novinarstva, ko za Zen Zone ustvarjam zgodbice in nove programe, moram vsako destinacijo raziskati in potem o njej tudi pisati, da lahko potniki vidijo, kam bodo šli.

Kako to, da se po vodenju skupine niste z njo vračali domov, temveč ste ostali?

Neja: Najprej sem imela to možnost, kot drugo verjamem, da več časa daš državi, več bo ona dala tebi. Zagotovo boš v 14 dneh z Lonely Planetom spoznal nekaj o Tajski, še boljše pa je, če si lahko privoščiš dva meseca raziskovanja Tajske. To je dovolj časa, da se spoznaš z domačini in njihovim življenjem. To možnost sem imela in jo izkoristila, ker sem študirala novinarstvo. Tako sem vse izpite lahko delala že aprila in maja.

Na potovanjih se vam je velikokrat pridružila sestra. Od kod to?

Neja: Prvič sva šli skupaj sami na pot, ko je bila Lara stara 17 let in jaz 22. Lara je obiskovala še srednjo šolo in v maminem imenu sem ravnateljici napisala pismo, zakaj mislim, da bo Lara več odnesla od dveh mesecev na poti z mano kot v šoli. Na srečo je ravnateljica bila toliko odprta, da je privolila. Napisala sem ji nekaj v smislu, da se bo Lara na poti učila, in da je potovanje šola življenja.

Menite, da z branjem knjig ne moremo skusiti stvari, ki jih lahko na potovanjih?

Neja: Potovanja so brez dvoma šola življenja za vse življenje. Šli sva na Andamanske otoke, ki spadajo pod Indijo, so tropski in izgubljeni sredi oceana.

Takrat so bili še zelo ne-turistični. Kako ste jih našli?

Neja: Poznala sem jih že iz svojih prejšnjih potovanj po Indiji in sem si jih vedno želela obiskati. Nekaj let sem imela najbolj zvesto zvezo s temi otoki. Ko sem bila prvič na otokih, so me fascinirali, in sem si za nalogo zadala, da se bom enkrat na leto vračala. Dolga leta mi je tako ustrezalo, potem je prišla družina in še druge obveznosti.

Kaj pa strahovi, so tudi ti ovira, da se ljudje ne odpravijo na pot?

Neja: Dedek me je naučil, da je strah velik, v sredini pa ga nič ni. Strah vidim prav tako kot izgovor, predvsem pa bi potovanje dala v obvezni šolski program, da ti izniči strah. Že med potovanjem vidiš, da je strah neka stvar, ki te brez zveze ovira.

Imate kakšne slabe izkušnje s potovanj?

Neja: Ko sem šla prvič v Indijo, sem tam ostala osem mesecev, sicer takrat še nisem vedela, da bom ostala toliko časa. Na začetku potovanja sem namreč priletela v Delhi, kjer je bil potres in novinarska radovednost me je gnala na sever v Kašmir, ker me je zanimalo, kako se bodo s tem spopadli. Imela sem srečo, da sem bila povabljena v eno družino in sem bila pri njih ravno v času ramadana. Pri njih sem bila kraljica. Želela sem povedati, da se ti v Aziji vsi poskušajo približati, ugajati, in to predvsem zato, ker imaš belo kožo. Že religija jih spodbuja, da delajo dobre stvari, in če ti lahko pomagajo, ti bodo. Nisem imela niti ene slabe izkušnje in niti ene nevarne situacije.

Čeprav delujete tako krhko?

Neja: Videti sem že krhko, v resnici pa so me potovanja naredila močno. Imela sem tudi zelo težke trenutke, ko sem recimo bila po 36 ur na vlaku, navsezadnje tudi v Kašmirju.

Takrat sem imela šele 21 let, takoj sem razvila nekakšen obrambni mehanizem, ampak v bistvu le samozavestno držo, iz katere ljudje lahko razberejo, da me ni strah. Na potovanjih sem se naučila, da ljudje strah preberejo. Tako kot pes zavoha strah in te bo takrat napadel, ljudje ravno tako zavohajo strah pri ljudeh in jih takrat hitreje prinesejo okrog.

Velikokrat sem se tudi sama postavljala v situacije, ki so bile malo nevarne. Recimo kampirala sem na samotnih otokih ravno zato, da sem premagala strah. Strah je človeški. Vsakogar od nas je česa strah, ampak treba ga je premagati, če hočemo v življenju uživati in iti naprej. Tako sem na Andamanskih otokih najela ribiča, da me je odpeljal na samotni otok, in se z njim dogovorila, da me je čez dva dni prišel iskat. Nora izkušnja.

Vas je bilo kaj strah?

Neja: Vsekakor. Slišala sem vsako mravljico, ki je hodila. Preizkušala sem se v preživetju v naravi, kar sem sicer že prej znala. Imam pa še zdaj spomine na ta dva dneva. Če me je kdaj strah, če se kdaj zgodi kakšna situacija in se vprašam: "Bom temu kos?," si samo rečem: "Halo, Neja, preživela si na samotnem otoku, potem boš vse preživela." Težke situacije, skozi katere greš, ti dajo vedeti, da si močan.

Kam ste umestili 'spominke' (kulturne vrednote) iz dežel, po katerih ste potovali?

Neja: Več vrednot ima človek v sebi, bogatejši je, več lahko da svetu. Iz stvari, ki sem se jih naučila v Aziji in Afriki, sem naredila krasen kolač. Vsaki novi stvari sem pustila blizu, saj se me vsaka stvar dotakne. Na koncu sem vse skupaj presejala skozi sito in izluščila tisto, kar mi bo dalo največ. Ne moreš ravno vsega sprejeti, saj ima um svoje meje.

Ste potovali še kam, razen v Afriko in Azijo?

Neja: V Južno Ameriko, najprej sama v Venezuelo, nato še s starši, s soprogompa sva bila v Riu de Janeiru na karnevalu. Brazilija je tudi zelo draga država, ampak midva sva ponovno živela pri eni družini. Imela sva sicer srečo, da sva poznala to družino, ki naju je povabila.

Kaj je po vašem tisto več, kar imata Azija in Afrika?

Neja: V Aziji sem vedno cenila mirnost njenih prebivalcev, umirjenost, Azijci se tega ne učijo, v sebi imajo pomirjenost, saj povezujejo telo, dušo in um v eno celoto. V Afriki pa sem vedno cenila njihov smisel za preživetje.

Azija je revna država, ampak tam nikoli nisem čutila, da bi bili ljudje tako revni, da bi bili na robu preživetja, v Afriki pa to čutiš. Afrika je tako revna, da te presune, sploh Etiopija. Velikokrat sem bila na robu joka in najraje bi jim dala vse, kar sem imela. Ampak s tem ne bi rešila njihove stiske. Nekomu lahko polepšaš dan, če se z njim pogovarjaš, ga povabiš na čaj, se mu nasmehneš, se poigraš z njegovim otrokom ...

Afrika je zelo surova, ampak v svoji skromnosti tudi zelo elegantna, prečiščena, brez balasta, kar je, pa je intenzivno. Imaš res le esencialne stvari. Če vzamemo afriško pokrajino, so to sončni zahod, akacija in puščava. Medtem ko te v Aziji napolnijo z življenjem ravno barvitost, kaos, dren in hrup.

Kakšna pa se vam zdi Evropa?

Neja: Doživljam jo samoumevno, nikoli se ji nisem kaj zares posvečala, čeprav sem jo prepotovala, obiskala ogromno držav, sem v njih bolj iskala določene dogodke. V Evropi tudi nisem ravno doživela kakšnega kulturnega šoka in mi je stalnica, varni pristan.

Kdaj se je v vas prelomilo, da ste iz potovanj naredili še nekaj drugega, potovalno agencijo Zen Zone?

Neja: Prišlo je do prenasičenosti, pa tudi želela sem se ustaliti, kar se je krasno poklopilo s prihodom soproga v moje življenje, ki mi je dal tisto, kar sem takrat potrebovala. Sicer tudi on ogromno potuje, navsezadnje sva se spoznala v Keniji na potovanju. Najin dom je svet. To bi rada vzbudila tudi najinemu otroku.

Dom imava v Ljubljani in Bosni, vseeno bo vedno najin dom povsod, ker je meje človek narisal umetno in v resnici ne obstajajo. Tako sem v obdobju, ko sem se malo umirila, malo več časa preživela doma, še vedno pa sem šla na dve, tri potovanja na leto. V tem obdobju sva obe s sestro odkrili, jaz v Indiji, Lara pa na Šrilanki, ajurvedske resorte, v katerih sva doživeli povsem novo izkušnjo.

Kakšno?

Neja: Ustavil se nama je čas. Tako sem v resnici dobila še več možnosti vpogleda vase, da si postavim življenje, sestavim, vidim, kje sem in kaj hočem, imam čas za to, da razmislim, kaj bi rada. Tam sem ugotovila, da sem po vseh kilometrih, ki sem jih naredila na potovanjih, sploh na klasičnih potovanjih, kot sem jih nekoč vodila, marsikaj videla, na koncu pa sem bila izpraznjena, ker sem bila tako utrujena.

Bila sem polna novih izkušenj, hkrati pa tudi izpraznjena. Saj sem, ko sem prišla domov, potem potrebovala še teden ali dva, da sem prišla k sebi. Ne rečem, da to niso bila krasna potovanja, so pa trenutki, ko potrebuješ tudi nekaj drugega. Takrat sem bila v takem trenutku in izkušnja v ajurvedskem resortu me je zelo pozitivno presenetila: zjutraj joga, zvečer meditacija, čez dan pa razvajanje. Tako kot imam rada težke preizkušnje, je v meni tudi hedonistka. Zelo močno je izraženo to, da rada uživam, kar sem v ajurvedskem resortu tudi dobila. Prišli sva na idejo, da ustanoviva drugačno agencijo, z drugačno ponudbo.

Sta izhajali iz tega, kaj bi si sami želeli doživeti na potovanjih?

Neja: Na trgu je ogromno klasičnih ponudb, takšne ponudbe pa nisva zasledili, kar sva videli kot nov izziv. Pred nama je povsem nova zgodba, nova pot. Imava malo morje možnosti, ponujava razstrupljanje, hujšanje, pomlajevanje, antistres, wellness in lepoto, tretma in potovanja tudi jogo. Medtem sva tudi ugotovili, da je zdravih resortov kar nekaj, s tem, da sva izbrali tiste, ki ponujajo le zdrave programe.

Ali je agencija Zen Zone še na začetku?

Neja: Agencijo vodiva že leto dni. Sestra deluje iz Toskane, kjer trenutno živi. Zelo rada slišim tudi odzive ljudi, ki uporabijo usluge najine agencije, in vidim, da so odzivi res dobri. To so res sproščujoča potovanja, po želji so lahko tudi zelo aktivna.

Indijo in Šrilanko poznava kot svoj lastni žep in organizirava tudi potovanja po meri. To pomeni, da program povsem prilagodiva posameznikovim željam in potrebam, organizirava mu tudi vse, kar za pot potrebuje, od letalske vozovnice do vizuma. Z njim se srečava, ga povabiva na čaj in mu svetujeva.

Ne morete brez potovanj?

Neja: Res je, če je želja, je pot.

Tekst Suzana Golubov. Foto Primož Predalič.