"Lepega dne smo se zbudili in prepoznali, da imamo moč in odgovornost, da lahko naredimo nekaj več. Če bodo rekli, da je Snaga prispevala, da so ljudje začeli drugače razmišljati, je to že nekaj," pove Nina Sankovič, ki pri Snagi skrbi za stike z javnostmi, z družbeno odgovornimi programi in programi za šole, vrtce, lokalno skupnost pa poskuša otroke in odrasle naučiti 'pravilnega' ravnanja s hrano in jih priučiti filozofije odgovorne potrošnje ter ponovne uporabe.

Za kaj gre v vašem družbeno odgovornem projektu?

Ukvarjamo se s problematiko zavržene hrane, saj zavržemo 150 tisoč ton hrane, kar je približno 72 kilogramov na prebivalca na leto. Toliko hrane zavržemo v celotni verigi proizvodnje, sicer je v povprečnem gospodinjstvu 24 kilogramov zavržkov na prebivalca. Nismo edini, ki se ukvarjamo s to problematiko.

Nina SankovičDobro je, da nas jih čim več opozarja na ta problem, vsi pa smo prišli do istih ugotovitev – zakaj odvržemo toliko hrane, kje in česa.

Preveč nakupimo, 'padamo' na akcije, nimamo kulture nakupovanja, da bi se organizirali ob nakupih potrebnih stvari in živil. S komerkoli se pogovarjam, nihče ne reče, da so ga tega učili doma. Zato smo tudi gospodinjstvom dostavili publikacijo Več kot napotki za ravnanje z odpadki, ki vsebuje nasvete, kako shranjevati živila v hladilnik, s čimer preprečimo, da se pokvarijo.

Recimo živila, ki jih shranimo na vratih, se najhitreje pokvarijo, ker velikokrat odpiramo vrata. Preveč nakupimo živil, nakuhamo, sploh ob praznikih. Nimamo navade načrtovanja jedilnika, da kupimo le živila, ki jih res potrebujemo in jim ne zastari datum uporabe. Prav tako nismo ravno izobraženi potrošniki, ki se ob nakupu zanašajo na svoj voh in vid, namesto na datum, ki je zapisan na izdelku.

Česa največ zavržemo?

Zelenjave, sadja, mleka, mlečnih izdelkov, kruha, pekovskih izdelkov. Ugotovili smo, da je treba iti še en korak nazaj, da ugotovimo, kaj je z našim odnosom do hrane in zakaj smo tako brezskrbni do nje. Povezali smo se z doktorico psihologije, ki se ukvarja s prehrano, in se pogovarjali o tem, kaj je z našim odnosom.

Naše babice in dedki so, recimo, bili zelo vpeti v prehransko verigo. Ogromno stvari so pridelali sami oziroma so kupili ali dobili od ljudi, ki so jim bili blizu. Takoj, ko ti živilo spremljaš od njive pa do končnega izdelka, imaš do njega popolnoma drugačen odnos. K nam prihajajo otroci iz vrtcev, šolarji, študentje, s katerimi se pogovarjamo, da nam niti na misel ne pride, da potico vržemo, če jo naredi babica.

Potem gremo na tržnico in tam kupimo potico, ki jo je naredila neka druga babica, in imamo do nje že bolj 'takšen' odnos. Ko pa gremo v trgovino, nimamo nobenega odnosa in ostanke odvržemo z lahkoto. S tem pokažemo nespoštovanje do vseh, ki so v verigi do končnega izdelka, v tem primeru potice. Takšen odnos imamo tudi zato, ker o tem ne razmišljamo. Zato so naša pomembna ciljna skupina otroci, ki o teh stvareh poslušajo, sploh če jim jih zanimivo povemo, z zgodbo.

Se je naš odnos do hrane spremenil, ker je v vseh pogledih dostopna?

Hrana je dobila status predmeta, ker je je toliko in je poceni. Tudi zato, ker ob kupljeni hrani nimamo predzgodbe.

Kako pa dopovedati odraslim, da spremenijo nakupovalne navade?

Odrasli imamo poln 'kufer', če nam nekdo soli pamet, še posebej, če je to Snaga. Odzivajo se nekako v to smer: "Kaj vas briga, kaj mečemo stran, saj plačujemo položnice. Odpeljite smeti in dajte mir!" Vsake toliko časa obrnemo in pogledamo zabojnike, v njih smo že našli nedotaknjen, še zapakiran burek, škatlo z jajci, kruh, tudi meso, ki ga nekdo ni pojedel, kozarčke s pol marmelade ...

Dali smo glas zabojnikom, ki so potem tudi na tržnici protestirali, na kar so se ljudje odzivali. Skratka, dali smo glas zabojnikom in s tem omilili odnos med nami in uporabniki, da se ne bi počutili ne vem kako ogrožene. Oto Pestner pa je posnel Kanta bluz, se pravi, da je dal glas zabojniku, da se je 'izjadal', kaj vse mora prenašati.

Kaj pa neenakomerna porazdelitev hrane?

To je druga zgodba. Začeli smo se povezovati z nevladnimi organizacijami in drugimi komunalnimi podjetji. Tako smo v 19 slovenskih mestih postavili 82 kilogramov zavržkov, takrat je veljalo še 82 kilogramov zavržkov na prebivalca, pred mestne hiše in na tržnice ter si s tem zaslužili naslovno stran v Delu. Do ljudi je treba priti na različne načine in se povezovati z drugimi. Mi smo zadnji v verigi, dejansko pa se je temu treba posvečati že prej, se pravi preventivi.

Kako pa potekajo vaše vzgojne delavnice z otroki in mladimi?

Mi temu rečemo druženje, ker otokom ne razlagamo, ampak jih sprašujemo, kam oni odlagajo odvečne stvari, kako razmišljajo ... Moram priznati, da precej razmišljajo, marsikdo od njih razmišlja veliko bolj zrelo in ima boljši odnos do tega kot odrasli.

Rečejo: "Seveda, če mi nekaj ni všeč, tega ne bom vrgel stran, dal bom bratrancu ali bomo nesli na Rdeči križ." Imajo razvito zavest. Najboljše pa je v vrtcu. Enkrat slišijo in se jih prime. V vrtcih povemo pravljico o nepremišljenem zmaju, ki ogromno kupuje in kopiči, po nesrečnem dogodku pa začne razmišljati in se obnašati drugače. Z njimi delamo tako, da so soudeleženi in razmišljajo ter postavljajo vprašanja. Če stvari ne začutiš, se tudi ne boš spremenil.

Drži, da nam je nerodno jemati hrano, ki je v gostilni ne pojemo?

Povprečen človek res razmišlja tako: "Ne bom videti kot revež in kmetavz, če vzamem to hrano." Saj pico in meso še vzamemo, juhe in rižote pa ne. Hrana je hrana, po nepotrebnem nam je nerodno. Preveč razmišljamo o tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Gre za nesamozavest in to, da se imamo za tisto, kar drugi v nas vidijo.

Poskušate s knjižico Več kot napotki za ravnanje z odpadki ljudi spodbuditi, da hrano tudi reciklirajo?

Predvsem to, kar so delale že naše babice. Recimo, če ti ostane kruh, iz njega narediš drobtine ali ocvrte rezine ali iz nagnitih jabolk skuhamo kompot. Obstaja že ogromno kuharskih knjig, ki zelo poudarjajo uporabo ostankov.

Res pa je, da nam pri reciklaži hrane zmanjka idej.

Nimamo domišljije ali se nam tudi ne da. Pravzaprav potrebujemo nekoga, ki nam to pove, nas spomni, kaj vse lahko naredimo. Na srečo je tega spodbujanja vedno več. V Asu smo se dogovorili, da za nas naredijo posebno večerjo, na katero smo povabili novinarje, blogerje ... Na koncu je prišel kuhar in povedal, da je bila hrana reciklirana.

Ljudje so se ustrašili, da so uporabili hrano, ki je ostala na krožnikih. V resnici je šlo za stvari, ki so jih pripravili vnaprej in jih niso uporabili. Takšno sporočilo je dobro, češ če tudi v tako fini restavraciji strežejo takšno hrano, je dobro tudi za doma. Trudimo se, da na različne načine pridemo do ljudi. To ni stvar, ki se obrne z danes na jutri, postati mora navada.

Gre pri vsem skupaj za naš odnos do življenja in vsega, kar nas obdaja?

Ne le za odnos do sočloveka, do vsega. Seveda pa mora odnos temeljiti na spoštovanju. Ravno za spoštovanje gre, ker če pojem pol zrezka, preostalo pa vržem stran, s tem spoštujem to hrano?

Lisa - 30/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 30/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.