Če članica ljubljanskega ansambla SNG Drama Nina Valič pozna literaturo Svetlane Makarovič, ker je z njo "gor rasla", se je ob pripravi na predstavo Prekleti kadilci, ko je s kolegi raziskovala in brala njene intervjuje, kar malo zaljubila vanjo in v njen način razmišljanja, še najbolj v njeno tankočutnost.

Zdelo se ji je, da se lahko pod vse, kar je povedala in napisala, podpiše. Tudi to, da predstava razpira vprašanje cenzure, vprašanje omejevanja svobode.

Ali se tudi vas dotika pravica do drugačnosti, ki je v predstavi Prekleti kadilci ves čas izpostavljena?

Nina Valič: Ena od stvari, ki sem jo v gledališču ugotovila, je, da je gledališče prostor, v katerem se naberemo ljudje, ki smo vsak na svoj način drugačni. Dejstvo je, da si noben človek ni enak. Ampak v gledališču, kjer sem že 20 let in opazujem svoje kolege, sem ugotovila, da te ta drugačnost za časa odraščanja na neki način od ljudi tudi ločuje, ko pa najdeš svoj prostor, gre za to, da je vsak na svoj način drugačen, kar sem predala tudi svoji hčerki za popotnico. Med mojimi kolegi je zelo veliko talentiranih igralcev in tudi slikarjev, pesnikov, tudi pisateljev … Pomirjujoče je, ker smo vsi drugačni, hkrati pa smo si na neki način podobni in je prijetneje biti med takimi ljudmi, kjer si razumljen, na neki način enak, a hkrati drugačen. Smo kar pisana druščina multitalentov.

Želite povedati, da je med vami dovolj tolerance za vaše drugačnosti?

Nina Valič: Seveda je in tudi spoštovanja.

Ali gledališče kljub ustvarjalnosti podleže določenim klišejem?

Nina Valič: Klišeji so stvari, med katerimi živimo in smo se nanje navadili, si pa zelo želim, da bi se naši klišeji v 3. tisočletju malo spremenili. Če se v klišeju najdeš in lahko znotraj njega deluješ, ti je veliko lažje. Gre za paradoks, saj si nihče ne želi biti povprečen, povprečnost je človeška vsebina, s katero tudi najlažje prideš skozi. Ne razumem, kako ne moremo starši, ki nas ni tako malo v Sloveniji, stopiti skupaj in ljudem, ki so drugače spolno usmerjeni, omogočiti, da bi lahko normalno živeli, se razvijali in živeli svoje življenje. Nikoli ne veš, kakšen otrok se ti bo rodil, lahko je genij, nekdo, ki bo ves čas za svojimi vrstniki zaostajal, izreden športnik, genialen matematik, lahko pa je spolno usmerjen k svojemu spolu. Kaj potem? Zelo zaskrbljujoče se mi zdi, da določeni klišeji še delujejo in je še vedno to to, kar drži družbo skupaj.

Čeprav gre za dejstva, ki niso del našega življenja šele od nekdaj?

Nina Valič: V tekstih svetovnih dramatikov so vedno neki indici, kjer obstajajo moški odnosi, ki so malo močnejši od samega prijateljstva. Sprašujem se, kakšen čas je bil takrat? Je pa res, da so mogoče pred močjo, ki jo je dobila rimskokatoliška cerkev, pa daleč od tega, da bi jo obtoževala za vse, te stvari bile veliko bolj tolerirane. Če pogledamo življenje starih Grkov in Rimljanov, so njim bile homoseksualne zveze povsem normalne. Ravno zadnjič sem gledala dokumentarec o četi Perzijcev, ki je premagala Šparto. Sestavljali so jo samo homoseksualni pari, ker so bili potem ti bojevniki močnejši in so drug za drugega veliko bolj skrbeli. Se pravi, da se je to toleriralo in tudi izkoriščalo.

Kako pa je s prijateljstvi znotraj gledališča, koliko je zavisti?

Nina Valič: Ko sem vstopila v Dramo, so se dogajale hecne strasti in so bila ljubosumja. Ne morem reči, da se ne začudim nad kakšno razdelitvijo vlog ali da si ne mislim, da bi neko stvar lahko zelo dobro naredila, do nje pa ne pridem. Kar pa se tiče kolegialnosti, moram reči, da imam srečo. Smo ansambel, ki res zelo dobro deluje. Tudi iskrenost je, človeku pa tudi vsega ni treba povedati. Res pa je, da delamo tako rahle stvari, ukvarjamo se s tako občutljivimi stvarmi, da je težko. Je kot partnerstvo, s partnerjem ne moreš premoščati nekih ovir, če nisi z njim iskren. V gledališču je zelo podobno. Znajdemo se v takšnih situacijah, ko smo odprti, da se vse vidi in čuti. Vedno pa spoštujem, če se kdo hoče zavarovati. Je pa verjetno lažje, če ni nekih skritih zamer, ki bi zavirale proces, ali strahov, ker se vse to zelo hitro začuti.

Ste vi odprti?

Nina Valič: Jaz kar iskreno povem. Ne bom pa rekla, da povem povsem vse. Mislim, da nekateri ljudje lajajo in vsakomur povedo vse. Da vsakomur poveš ravno vse, kar si misliš o njem, tega ravno ne cenim. Zdi se mi, da moraš imeti sito, skozi katero preseješ informacije. Kljub vsemu moraš paziti, kdaj in kaj nekomu rečeš, pa tudi to ni vedno treba. Gre samo za to, da so nekatere stvari na odru tako svete in tako tanke, ker se znajdemo v takšnih situacijah, kjer se nehote razkrijemo, dobro pa je tudi, da te stvari ostanejo med nami.

Govorili ste o drugačnosti med člani ansambla, se ta drugačnost odraža tudi pri pristopu k vlogam?

Nina Valič: Moj poklic mi je v veliko veselje. Razmišljala sem o toliko različnih stvareh, ki bi jih počela, ampak se mi zdi, da sem na pravem mestu in nekatere stvari res z lahkoto začutim. Ne vseh, kar pa ne pomeni, da jih je potem lahko narediti in fiksirati. Na Akademiji smo vse poskusili in eksperimentirali sami s sabo. Vedno sem rada delala raziskave in gledala zgodovinsko ozadje, ko sem še imela več časa. Zdaj pa rada kopljem po sebi, po svojih
prijateljih … Zijah Sokolović je enkrat povedal, da je naloga igralca, da se usede v kavarno in opazuje ljudi. To jemljem zelo resno. Ne kradem ravno ljudem njihovih izkušenj in duše, tega ne počnem, se mi pa zdi največ vredno, da imam kot igralka to možnost, da opazujem druge ljudi. Ljudje so zaklad, njihove izkušnje, pripovedi, njihov način obnašanja, sprejemanja sveta. Zato grem zelo rada sama na kavo in gledam ali opazujem, knjige pa so prav tako velik izvor izkušenj.

Pri pripravi vlog izhajate iz svojega notranjega miru?

Nina Valič: Notranji mir mi je zelo pomemben. Rada delam vloge, ki so narejene tako, da če bi me sredi noči zbudili, bi natančno vedela, kaj moram narediti. Se pravi, da ves čas stremim k temu, da se mi na vajah stvari tako dobro postavijo, da jih lahko zelo hitro prikličem, ker mi je prijetno, da lahko tisti dan, ko imam predstavo, počnem tudi kaj drugega, ne pa, da se moram le pripravljati na predstavo. Pri nekaterih predstavah moram vsakič ponoviti tekst, pri nekaterih mi ga sploh ni treba, pri enih stvareh se že zjutraj spomnim in po nekih točkah obnovim, kar bom morala narediti zvečer, kar me najbolj pomirja, ker imam potem še čas za vse drugo. Življenje ima toliko različnih odtenkov, ni premočrtno. Zelo rada igram v predstavah, v katerih lahko s svojo vlogo na odru pokažem čim več nians. Poznam literaturo Svetlane Makarovič, ker sem z njo gor rasla, jemala sem jo kot pisateljico, ko pa smo jo zdaj ob pripravi na predstavo Prekleti kadilci raziskovali in brali njene intervjuje, sem se pa kar malo zaljubila vanjo in v njen način razmišljanja, še najbolj v njeno tankočutnost. Zdelo se mi je, da se lahko pod vse, kar je povedala in napisala, podpišem. Všeč mi je njen pogum, da se zna o stvareh izrekati, spoštujem ter razumem njene provokacije. Če bi sama želela kaj napisati, bi bile to njene besede. Kot da je iztrgala del mene. Ta ženska se me je zelo dotaknila.

V predstavi Prekleti kadilci, gledališkem koncertu, je precej petja, kako vam gre?

Nina Valič: Zelo sem vesela, da imam osnovno glasbeno izobrazbo. Vedno se mi je zdelo, da je to neka dodatna abeceda, ki sem se je naučila. Vesela sem, da še vedno berem note in igram flavto, in to sploh ne tako slabo, kar je mi je prišlo tudi prav za predstavo. V tem smislu imam rahlo prednost pred kolegi, ki nimajo glasbene izobrazbe. Obe s Pio Zemljič imava klasično glasbeno izobrazbo in nama je bilo ene stvari mogoče lažje ponoviti, medtem ko se lahko Aljažu Jovanoviću in Janezu Škofu, ki sta samouka, samo poklonim, ker sta neverjetna glasbenika, pa nimata klasične glasbene izobrazbe in vse počeneta po posluhu.

Je sporočilo predstave mnogo več kot 'preklinjanje' kadilcev?

Nina Valič: Ta predstava predvsem zagovarja svobodo odločanja, kajenje je metafora za vsake vrste cenzuro. Zdi se mi, da ta svet kar stremi k temu, da bi se vedno več stvari porezalo, ukalupilo, kar je precej nenavadno glede na to, da smo tehnološko zelo daleč, zelo napredni. Pri vsej svobodi govora, ki naj bi bila, pri dostopnosti informacij, imaš občutek, da so stvari, ki se omejujejo in zamejujejo. Je kar hecen paradoks, v kakšnem svetu živimo. Kdo ima pravico koga omejiti, kdo se ima pravico kam vtikati? Ne vem, zakaj je do tega prišlo.

Predstava postavlja določena vprašanja?

Nina Valič: Zelo rada sodelujem pri takšnih projektih, ki stvari odpirajo in jih ne zaključujejo, da se potem lahko gledalec odloča sam. To so stvari, ki jih tudi rada gledam in seveda zato toliko raje zraven sodelujem. Če so v občinstvu ljudje, ki se jih vsaj malo dotakneš s svojo zgodbo, ki je tam na odru, potem si že zmagal. Če ljudje odnesejo s sabo domov neki občutek, če se jim je nekaj novega odprlo, če se jim je mogoče celo kaj razjasnilo, še toliko bolje. Zelo težko pa sodelujem pri stvareh, ki ljudi že vnaprej učijo. Gledališče je prostor, kjer se o svoboščinah ne bi smeli spraševati kot recimo, ko je prišlo do tega, da se morajo na odru kaditi zeliščne cigarete. Saj razumem, da kajenje ni zdravo.

Mar ne gre za osebno odločitev vsakega posameznika?

Nina Valič: Vsekakor je to osebna odločitev, prišlo pa je do vprašanja, katere stvari pa se v gledališču še da prepovedati? Pravim, da je kajenje škodljivo, to ni sporno, ampak sprašujem se, kako daleč bi to lahko šlo, da se recimo v gledališču o določenih stvareh naj ne bi spregovorilo. Je to incest, spolna zloraba, nasilje med dvema, ljubezen med dvema istospolnima osebama? Bi stvari lahko prišle tako daleč, da bi se tudi te stvari prepovedale v teatru? O teh stvareh smo se spraševali, ko smo pripravljali predstavo. Če lahko sprejetje takšnega zakona in s tem zanikanje dramatike iz 20. stoletja pripelje tako daleč, da bi se potem začele na odru omejevati ene stvari, ki pa jih oder naj ne bi skrival, temveč razkrival. Kako pa naj bo v gledališču življenjsko in človeško, če ni slike, ki kaže, kako ljudje živimo, kakšne odnose imamo ljudje med sabo, kako delujemo … Marsikatera vojna se je začela zaradi popolnoma neumnega odnosa med dvema človekoma. Verjetno tudi ta predstava razpira vprašanje cenzure, vprašanje omejevanja svobode. Svetlana Makarovič stoji za stališčem, da se ljudje ne smejo omejevati.

Kaj je za vas svoboda?

Nina Valič: Ja, res, kaj pomeni svoboda, če vzamemo šolo? Velikokrat sem zaskrbljena, ko vidim nekatere otroke, ki so v šoli prave pošasti, ko pa pridejo njihovi starši, so pridni, spodobni otroci. Zanima me, kaj to pomeni, kdo so te pošasti, ki doma upoštevajo vsa pravila, v šoli pa mučijo svoje vrstnike, in kdo so njihovi starši? Teh ljudi se bojim, takšni ljudje se mi zdijo najbolj nevarni. Vem, da morajo otroci v svojem življenju narediti tudi kakšno neumnost, kdaj si morajo razbiti tudi kolena, strgati hlače, morajo se tudi zlagati … To so stvari, ki so življenjske in je nujno, da skozi vse te faze človek gre. Družba pa je prišla tako daleč, da ko je moja hči hodila v gimnazijo, ti otroci tudi špricati niso več mogli, pa daleč od tega, da sem anarhist. Seveda, da si moral kdaj tudi špricati, potem pa tudi vse stvari v šoli narediti. Gre za odgovornost do svojega življenja, prihodnosti. Ne vem, na kateri točki starši te male pošasti zbrihtajo, kaj so sploh njihovi nameni v življenju?

Dotaknili ste se družine, kaj vam pomeni?

Nina Valič: Družina je res sveta celica in tudi nedotakljiva, kar je treba spoštovati. Ne vemo, kaj se dogaja za tistimi štirimi stenami. Na udaru so družine, ki so drugačne, otroci ločenih staršev, mame samohranilke, družina sama pa je zavarovana, kar je prav. Ampak včasih se za temi štirimi stenami, zavesicami dogajajo določene stvari. Če se ne bi takšne stvari dogajale, potem psihoterapevti ne bi imeli toliko dela, imajo ga pa ogromno. Ne vem, kaj pomeni zdrava pamet, tudi nisem se rodila, da bi ljudem solila pamet, da bom odločala, da sem jaz tista, ampak ne vem, zakaj potem toliko ljudi, ko odraste, potrebuje pomoč in si ne znajo sami pomagati? Velikokrat so to ljudje iz popolnoma navadnih družin, v katerih se nekaj skriva.

Govorite o intimi na štiri oči, med štirimi stenami?

Nina Valič: Intimni so vsi odnosi, ki jih človek goji s svojimi prijatelji. Gre za pogovore na štiri oči, neke skrivnosti, zgodbe, ki se spletejo med tema dvema človekoma. Se mi zdi, da je to tudi ena od stvari, ki človeka zelo bogati. Verjetno je zelo veliko ljudi osamljenih tudi znotraj družin. Ena od bojazni, ki jih imam, je ta, da me otroka ne bi poznala. Iz tega izhajam, ker poznam toliko ljudi, ki niso poznali svojih staršev, česar ne razumem. Že med odraščanjem mi je bilo ljubše, če je moja mama izvedela za neumnost, ki sem jo naredila, in me je potem kaznovala. Ali pa so se iz me norčevali, ne vem, koliko časa. Ljubše mi je bilo, da se je ta stvar o meni vedela, kar ne pomeni, da ne skrivam stvari. Imam tudi svoje skrivnosti, ampak da ne poznaš človeka, da so ljudje, ki jim umrejo starši, bratje, sestre v zadregi, ker jih niso poznali in so stvari nerazrešene, to mi je res bizarno. Vesela sem, da vseeno živim v okolju, kjer je teh intimnosti dovolj, da se s kolegi zelo dobro poznamo in tudi spoštujemo meje drug drugega.

Tako vidite iz svojega zornega kota. Zagovarjate svoje kolege, ste do njih prizanesljivi, razumevajoči kot mama?

Nina Valič: Kaj pa vem. Zaradi tega materinskega pogleda ne razumem, zakaj ljudje ne sprejemajo drugačnosti, zakaj škandali zaradi nekih stvari, ki se zgodijo iz ljubezni, iz lepih pozitivnih čustev. Tudi sama kot človek ne živim popolnega življenja. Rada bi povedala, da so v starševskem odnosu tudi stvari, ki jih svojima otrokoma prepovem, jima rada postavim meje, kar se mi zdi zelo pomembno. Tudi jaz sem jih imela postavljene in že takrat sem vedela, da je to prav. Ljudje, ki pri vsem tem ne sprejemajo drugačnosti, si sploh ne predstavljajo, kakšne travme ima ta letnik, ki je še doživel vojno, v kakšnih pogojih so ti ljudje živeli. Ta generacija, ti ljudje, ki so zdaj že tam čez osemdeset, so nam prekrili bolečine, strahove, da bi nas obvarovali strahot vojne. Te stvari so nam prikrili v veri, da je to zadnja vojna, ki se je zgodila. Mogoče smo zato razvajeni in se ne zavedamo svetosti življenja. To, kar se dogaja v Siriji, ni tako daleč stran.

Kje pa pride do izraza vaša divjost?

Nina Valič: Na odru, kar pa se tiče zasebnega življenja, najbolj v odnosih, kjer sem neizprosna. Ne prenesem blefa, še najslabše ga prenašam v družini, tudi med bližnjimi in prijatelji. Zlahka sem diplomatska in ne bom povedala vsega, kar si mislim, ker tudi ni treba za nekatere odnose, ki jih imam v službi, kot sem že povedala. Zelo pomembno je, da se spoštujemo, med sabo razumemo, ne bom šla do konca. Med svojimi bližjimi pa grem vedno do konca. Zelo slabo prenašam, da moram eno stvar pustiti na drugem bregu reke in jo zapakirati v predalček, čeprav je tudi to kdaj treba narediti. Že če pogledam svoj odnos s svojima staršema, so bile stvari, v katerih nismo našli skupnega jezika. Normalno, ampak smo iz ljubezni in spoštovanja ostali vsak na svojem bregu in vzpostavili nekaj novega. Ne morem razmišljati enako kot moja mama, odnosi pa morajo biti čisti. Nerazčiščenih stvari se tudi tako zelo ne bojim, ne moreš vedno imeti vsega počiščenega. Lažje pa mi je, če vem, da moji najbližji razmišljajo popolnoma drugače kot jaz in sklenemo konsenz in si rečemo: “Okej, ti tako, jaz tako.”

Živite radi na polno?

Nina Valič: Življenje je treba zajemati z veliko žlico tudi glede na izkušnje z nekaterimi pokojnimi kolegi, ki so prezgodaj odšli. Tudi od svojih otrok pričakujem, da ne bosta lena, ker zame lenoba ne pomeni, da ležiš dva dni na kavču v pižami. To je svoboda, ki si jo lahko omogočiš, če imaš vse ostalo popucano. Gre za to, da po svetu ne hodiš s plašnicami, kar pričakujem tudi od svojih otrok. Vesela sem, da imata svoje strasti in ljubezni, da ne stojita v usmrajeni vodi, da se jima prevečkrat ne pokaže tarot karta obešenec, ko nista ne gori ne doli. Dobro je imeti neko veselje, biti tudi žalosten. Nietzsche je rekel: kar te ne ubije, te krepi. To je slišati grdo, dostikrat pa se izkaže, da je to res. Vesela sem, da gresta moja otroka tudi na kakšna tekmovanja, da potem doživita padce, ker se bosta potem vzponov bolj veselila. Marsikaj moraš poskusiti, kar se da in nabirati izkušnje.

Liza - 20/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 20/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.