Alenka Veler si kot urednica mladinskega leposlovja v Mladinski knjigi želi dati najboljše, ujeti duha časa. Seveda obenem razmišlja o tem, da bo mlade nagovorila in bodo knjigo v roke vzeli z veseljem, po drugi strani pa jim hoče dati nekaj, kar je dobrega, nekaj, kar bi rada brala tudi sama.

Sta otroška in mladinska literatura v prednosti, ker sta bralno zanimivi vsej starostni populaciji?

Verjamem, da dobra literatura nima starostne omejitve. Omenila bom Anjo Štefan, ker je ravnokar izšla njena antologija, knjiga Svet je kakor ringaraja. To je obenem naslov ene njenih otroških pesmi. Anja je ta trenutek ena od najboljših ustvarjalk za najmlajše pri nas in to pesem imam zelo rada: Svet je kakor ringaraja, vse prihaja in odhaja ...

alenka velerGovori o krogu življenja. Ni naključje, da je svoje mesto našla v pesniški zbirki Komadi, ob boku velikih imen domače in tuje poezije. Menim, da je srž dobre mladinske in otroške literature ravno to, da nagovarja človeka. Ni pomembno, ali je ta človek star eno leto, dve, tri ali dvajset, šestdeset. Res pa je, da te v vsakem obdobju nagovori drugače.

Drži, da je dobro, da ima otrok čim prej stik s knjigo?

Ko si v stiku z umetniškimi deli, si v stiku z nečim, kar je več kot vsakdanje življenje. To je tisto, kar te bogati in ti odpira nove svetove. To je po moje bistvo umetnosti, pa naj gre za besedno, likovno, gledališko ali glasbeno umetnost. Obstaja precej raziskav, kako pomembne so knjige za otrokov čustveni, kognitivni in psiho-socialni razvoj.

Otrok, ki mu veliko beremo, se z njim pogovarjamo, bo hitreje napredoval na vseh teh področjih. Ko smo skupaj ob knjigi, je dragocena že bližina, obenem pa nam umetniško besedilo odpira domišljijo, ob njem se lahko pogovarjamo. Že besedni zaklad avtorja vpliva na naš besedni zaklad. Vse to se poveže. Branje otroku od najzgodnejše dobe je pomembno zaradi številnih razlogov.

So tudi vas v otroštvu nagovorile katere od pravljic?

Seveda. Med mojimi tremi najljubšimi knjigami iz otroštva sta dve zbirki ljudskih pravljic. Ena je Mamka Bršljanka, druga pa Mezinčica. Gre za izbor ljudskih pravljic z vsega sveta Kristine Brenkove in izbor korziških ljudskih pravljic. Ti dve knjigi me ves čas spremljata. Tako rekoč vse življenje.

Ju imate doma?

Seveda ju imam, še tisti izdaji iz otroštva, obe počečkani in prežvečeni.

Mar niste pozneje vi začeli s kulturo ljudskih pravljic na Radiu Študent, in to v času, ko pravljice v javnosti še niso bile toliko prisotne?

V tistem času je že obstajal pripovedovalski festival, ki ga je vodila Anja Štefan, prihodnje leto bo že devetnajsti. Takrat je bilo na njem že nekaj dogodkov za odrasle, večinoma pa so bile to predstave za otroke. S kolegico Natašo Bivic, takratno tehničarko na Radiu Študent, sva imeli ljudske pravljice radi. Brali sva neki intervju, v katerem je bilo izrečeno, da bi naj pravljice bile le za posvečene.

Se pravi, da naj bi bile sicer namenjene otrokom, ampak ne tiste preveč krute, odrasli pa naj bi morali najprej razumeti mitologijo, ki je skrita v pravljicah, čutiti njihovo svetost. Rekli sva: "Neee! Pravljice so za vse!" To, da sva bili obe na radiu, je bilo zelo priročno. Za 'foro' sva se odločili, da bova naredili oddajo, v kateri se bo povedala po ena ljudska pravljica in ki bo na sporedu vsak dan. Najprej je bil koncept sprejet z rahlo skepso, ampak že po 14 dneh oddaje v etru se je pokazalo, da so jo poslušalci zelo dobro sprejeli. V resnici vsi potrebujemo zgodbe.

Zakaj menite, da je tako?

Mislim, da so večini ljudske pripovedi všeč predvsem zato, ker gre za dobre zgodbe same po sebi. Pa dotaknejo se te tam, kjer v življenju trenutno si. So večplastne, prinašajo modrost, ki je del nas, naše biti, in vedno znova nas nagovarjajo drugače. Fascinantno mi je, kako smo ljudje v osnovnih potrebah, željah vedno enaki. Vsi bi bili radi ljubljeni, dobro živeli, bili zdravi, srečni ... To je enako že stoletja.

Zgodbe, ki so bile povedane ali so nastale pred sto, dvesto leti, tako nagovarjajo tudi sodobnega človeka. Takega, ki ima računalnik, telefon, komunicira na sodoben način, še vedno pa te najdejo tam, kjer si ranljiv. Mene pritegne tudi lepota tega, kako so pripovedi zgrajene, povedane in to, da se jih da takrat, ko jih pripovedujemo, aktualizirati, postaviti v današnji čas.

Je iz vsega tega prišlo do serije oddaj in projektov Za 2 groša fantazije?

Ne vem, ali ravno zato. To je bilo bolj naključje. V bistvu je bila sreča, da sem delala na mediju, ki je bil odprt in omogočal prostor za ustvarjanje. Takrat pripovedovati zgodbe odraslim ni bilo zamisljivo, sploh pa ne na Radiu Študent.

Ampak kmalu se je pokazalo, da potrebujemo dobre zgodbe in druženje ob njih, v tem se je našlo veliko kolegov, s katerimi smo delali skupaj: špikerjev pripovedovalcev, glasbenikov, tehnikov. To je bilo kolektivno delo. Člani uredništva oddaje smo ekipo in delovanje skupine sicer koordinirali in pripravljali vsebino, ampak izvedba in to, da je stvar uspela, kot je, je bilo mogoče le zaradi entuziastičnih prizadevanj vseh.

Se je iz tega razvilo še marsikaj?

Nastalo je skoraj 700 oddaj, z živimi pripovedovalsko-glasbenimi dogodki smo obredli vso Slovenijo. Predvsem pa je bilo pomembno sodelovanje z revijama Cicido in Ciciban. Ko sem postala njuna urednica, sem znova našla stik z ljudskimi zgodbami, saj je v vsaki številki revij objavljena vsaj ena. Kolegice so vedele, kaj počnem v svojem prostem času, in rekle: "Kaj pa če bi pripravili eno zgoščenko pravljic za naše bralce?"

In smo potem res naredili prvo. Sprejeta je bila izjemno dobro. Na radiu je bil pred kakšnim dobrim letom dni simpozij o pomenu Radia Študent. Šla sem čez vse, kar smo 'groševci' v desetih letih naredili, in posvetilo se mi je, da je ta majhni medij po fizičnem dosegu in frekvenci pravzaprav prišel v vsako slovensko vas.

Zgoščenke so izhajale v visokih nakladah, prva je izšla v 46.000 izvodih. Si predstavljate, v koliko domov je to šlo in koliko otrok je to poslušalo? Izšlo jih je devet, sicer na koncu v manjših nakladah, bile pa so razširjene po vsej Sloveniji in med devet generacij otrok.

To se mi zdi kar velika reč, druga pomembna stvar pa je ta, da smo veliko prispevali k temu, da je v Sloveniji pripovedovanje odraslim na posebnih pripovedovalskih dogodkih zanje postalo nekaj čisto običajnega. Skupina ne deluje že tri leta, ampak pripovedovanje odraslim se je razširilo v zelo različna okolja in živi in se širi še naprej, s tem se ukvarja vse več ljudi.

To potrjuje, da tudi odrasli potrebujemo pravljice?

Absolutno. Tako kot dobro literaturo. Ko ti kaj ne gre, prebereš pesem ali zgodbo, in ti je mogoče lažje. Ali pa bereš le zaradi veselja in užitka.

Koliko časa ste delali pri Cicibanu?

Pravljičnih devet let. Veliko srečo sem imela. Urednica Cicibana in Cicidoja Irena Matko Lukan, ki me je povabila v uredništvo, me je poznala zaradi Brblje, oddaje, ki so jo na Radiu Študent pripravljali otroci, jaz pa sem bila njihova mentorica. Irena je vedela, kaj in kako delamo, in zdelo se ji je zelo zanimivo. Potem je bila enkrat po naključju gostja v oddaji, nato sva se – spet po naključju – ponovno srečali in povabila me je na Ciciban. Rekla sem: "O, Ciciban, super." In sem šla.

In?

Ja, kar hitro sem ugotovila, kam sem prišla. Mislila sem, da bom tam le nekaj malega delala in bo luštno, potem pa sem kmalu dojela, kaj to pomeni.

Kaj?

Da sem vstopila v prostor, kjer sem že bila, ko sem bila še otrok. Se pravi v prostor, kjer je bila žlahtna tradicija ustvarjanja, s katero sem se srečevala v otroških letih, še zelo živa. Vmes me je glasba toliko posrkala, da knjige niso bile več moja prva ljubezen. Do fakultete in še malo pozneje so bile moje življenje, potem pa sem to zamenjala z glasbo.

Namreč, moja kariera bi morala biti kariera glasbene novinarke, morala bi živeti v New Yorku, biti na ti z Johnom Luriem in Tomom Waitsom, Thurstonom Moorom in Kim Gordon in najmanj novinarka Village Voicea in tam z vsemi hoditi na kave ...

Kaj bi počeli z Iggyjem Popom?

Isto, kava je metafora, čeprav bi morda z njim v resnici pila pivo. Skratka glasba me je toliko posrkala, da sem knjige odložila na stran. Ampak Ciciban me je pripeljal nazaj k temu, kar je bil zame zelo pomemben in afirmativen del mojega otroštva. Vse tisto, česar si nisem upala v živo, sem podoživljala v knjigah. V otroških letih je bila to zabava, v najstniških uteha.

S prihodom na Ciciban sem spet prišla do leposlovja, ilustracij in v stik z ustvarjalci, ki sem jih kot otrok občudovala. Ene sem poznala po imenih, drugih ne, poznala sem pa njihova dela. Vsak mesec so prihajali, ko so prinašali svoje slike, besedila, se ustavili na uredništvu zaradi kakšne druge reči. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, se mi je kmalu posvetilo, kako odgovorno delo so mi zaupali.

Za Cicibanom stoji bogata tradicija in ogromno znanja, sooblikujejo ga najboljši ustvarjalci in strokovnjaki pri nas. Vsaka stvar v reviji, vse je do potankosti premišljeno. Od leposlovja do poljudne znanosti, enigmatike ...

Vedno znova se srečuješ z novimi znanji. Ampak najlepši je bil zame stik z umetnostjo. A je lahko še kaj lepšega, kot da lahko v službi srečuješ Ančko Gošnik Godec, Marjanco Jemec Božič, Jelko Reichman, ob katerih si odraščal, spoznaš Marlenko Stupica, govoriš po telefonu s Kristino Brenkovo, se hecaš z Zvonkom Čohom, se čudiš prodornosti mlajše generacije ustvarjalcev, dan za dnem gledaš lepe slike in jih celo prijemlješ v roke? Meni se je to zdela najlepša možna služba. Takrat sem trdila, da imam najboljšo službo na svetu in da lepše sploh ne bi mogla imeti.

Kaj se je zgodilo po devetih letih?

Zgodilo se je povabilo. Že pred tem sem kot prevajalka sodelovala z Vasjo Cerarjem, odličnim urednikom mladinskega leposlovja pri založbi, ki je bil tudi zelo dober prevajalec in mentor. Ko je čisto prezgodaj umrl, je vodja uredništva leposlovja Andrej Ilc iskal nekoga, ki bi prevzel njegovo mesto, in med drugimi je prišel tudi do mene.

Takrat, prvič, sem rekla, da si v te čevlje ne upam stopiti – pred mano so tu delali Ivan Minatti, Marko Uršič, Vasja Cerar, vsi gospodje, do katerih sem imela velikanski rešpekt. Ustrašila sem se. Potem je bil dobro leto urednik mladinskega leposlovja Boštjan Gorenc - Pižama, a ker je Boštjan človek tisočih talentov in ga je odneslo drugam, je ponudba prišla še enkrat. In sem zbrala pogum in jo sprejela.

In zdaj ste že nekaj let urednica mladinskega leposlovja v Mladinski knjigi. Mladina sploh bere?

Obstaja mit, da mladi ne berejo, pa ni tako. Sicer so mnenja strokovnjakov, kaj je tisto branje, ki je pomembno, različna. Mulci berejo, če ne drugega, sporočila na mobilnikih, netu, poste na FB-ju ... Vsi ne berejo leposlovja, to je res, ampak tisti, ki ga berejo, pa berejo zelo veliko in vse. Kot urednica si želim bralcem dati najboljše, ujeti duha časa.

Seveda moram hkrati razmišljati o tem, da bodo vzeli knjigo v roke z veseljem, po drugi strani pa jim hočem dati nekaj, kar je dobro, nekaj, kar bi rada brala tudi sama. Zadnje čase se mi stvari nekako tako sestavijo, da knjige, ki izhajajo recimo v zbirki Odisej, nagovarjajo tako mularijo, kakor odraslega bralca, saj so to zelo kakovostna, izbrušena literarna dela, ki pač govorijo o življenju mladih. In kot sem rekla že prej, dobra literature nagovarja ljudi vseh generacij.

Ste kot urednica odgovorni za to, kaj mladi berejo?

Vsaj za del, ki izhaja pri naši založbi, ja. Zdi se mi, da je to v teh časih, ko se morajo nekateri iz dneva v dan ukvarjati s tem, da sploh preživijo, jaz pa se lahko odločam, ali je knjiga dovolj dobra, da bi jo izbrala za program, se ukvarjam z besedili, delam z avtorji ... blagoslov, povsem privilegiran položaj. Hkrati pa zelo odgovoren, saj s svojim delom do neke mere vplivaš na bralni okus.

Se bralni okus z leti spreminja?

Se, saj ga določajo tudi trendi. Nihče ne zna napovedati, kaj je tisto, kar bo naslednji veliki hit, in kaj bo narekovalo branje naslednje generacije, kot je to bilo v primeru Harryja Potterja, sage Somrak ... Res velikih hitov ne zna nihče napovedati, ampak pred tremi leti smo recimo izdali knjigo Johna Greena, Krive so zvezde, zelo kakovosten roman, svetovno megauspešnico, po kateri še vedno množično posegajo tudi slovenski bralci.

Vesela sem, da smo ga izdali prav mi. Če smo se s prej omenjenimi knjigami potapljali v fantazijske svetove, se je z Greenom trend obrnil v prid realistični prozi, ki opisuje težave sodobnega mladostnika in na lestvicah najbolj prodajanih knjig je ta trenutek ravno takih največ. Skratka naslovi in avtorji, ki jim uspe, absolutno določajo bralne trende.

Kdo določa trend, bralci ali uredniki?

Po moje bralci. Trend sicer do neke mere lahko narekuješ s tem, kakšne knjige izdajaš, kako vzgajaš bralce. Nekaj je verjetno tudi vpliv duha časa. Ne vem, zakaj smo konec devetdesetih potrebovali tako izrazit pobeg v fantastiko. Na to vprašanje v resnici ne znam odgovoriti. V ozadju določanja trendov je gotovo oglaševanje, tudi mediji zelo vplivajo na to, kaj se bere, oblači, posluša. Čeprav se največji hiti po navadi kar zgodijo. Tako je bilo s Potterjem, Greenom ...

In ko se vključi še vsa založniška in oglaševalska mašinerija, dobimo nove bralne trende in mega uspešnice in se na vsakem koraku zaletavamo vanje. Nekatere med njimi so na srečo izjemno kakovostne.

To pomeni, da kakovost le prodre do ljudi?

Včasih se vse poklopi, ja, večinoma pa žal ne. Saga Somrak recimo ni ravno dobra literatura, medtem ko je Harry Potter že bolj kakovostno branje. Govorim o knjigah za mladino, seveda. Ampak pri mojem delu me zanima nagovoriti tudi del populacije, ki knjige potrebuje, da gre lažje iz dneva v dan.

Tudi sama sem jih potrebovala, da sem preživela. Ob težavah, s katerimi se spopadajo glavni junaki romanov in jih večinoma rešijo, lahko ti, bralec, ki imaš te ali podobne težave, v njih najdeš uteho. Po drugi strani pa nekdo, ki teh težav nima, s pomočjo literature lažje razume tistega, ki jih ima. Moram priznati, da mi je kakovost zelo pomembna, po drugi strani pa nočem, da bi bil vtis, da so dela, ki jih izbiram za program, didaktična. Seveda na založbi izdajamo tudi priljubljeno žanrsko literaturo, ki jo prav tako urejam.

Kako pa je z žanrom?

Letos spomladi sem bila v Bologni na sprejemu v čast priljubljenega ameriškega ustvarjalca stripov in pisatelja Dava Pilkeya. V Sloveniji so njegove knjige o kapitanu Gatniku izšle v izvrstnem prevodu Boštjana Gorenca - Pižame in so tudi med našimi mulčki izjemno priljubljene. Dav Pilkey je doslej po vsem svetu prodal 70 milijonov svojih knjig. Ob govoru, ki ga je imel, nam je pokazal, ob čem je zrastel: zvežčiče grozljivk, kičaste stripe, samo 'plažo ...

To je bral. Ni pomembno, da se sprašuješ, zakaj je to potreboval. Pač je. Če ne bi bral tega, pozneje verjetno ne bi ostal bralec. Skratka, ko delamo žanr, imam v mislih predvsem to: otroci to berejo in dobro je, da berejo. In če že delamo take knjige, ki literarno niso preveč kakovostne, otrokom pa ljube, je prav, da so dobro prevedene, urejene, lektorirane, da je knjiga narejena tako, kot je treba.

Lisa - 43/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 43/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.