Igralec Tadej Toš, Ptujčan, ki z družino živi v Zagrebu in ima stalni angažma v ljubljanski Drami.

Sicer pravi, da ima dva različna svetova: ta, ki ga ima zunaj s stand up nastopi in v Drami, gotovo pa ima v njegovem življenju izrazito vlogo tudi svet kurenta oziroma koranta, ki se ne pusti prijeti v nič in želi biti brez vseh omejitev. Kurentovo klicanje svetlobe in pomladi ter odganjanje teme in zime sta zanj svetla plat življenja, za katero se je tudi sam odločil in jo vsekakor prenaša tudi v svoje predstave, ki imajo v sebi moč, kot kurent, saj nosijo in želijo dobro.

Ste hlapec svojega poklica, butalec, ki se dela, da nima pojma, za kaj gre, ali kurent, preganjalec teme in zime?

Tadej Toš: Sem kurent, preganjalec teme in zime z dodatkom, ker v našem lokalnem okolju obstajata dve poimenovanji: korant in kurent. Dodal bi, da sem med svečnico in pepelnico korant, med pepelnico in svečnico pa kurent, staroslovanski bog veselja. Nekako mu služim, ne da bi želel biti prevzeten, da sem nekaj, kar nisem. Ampak, ja, veliko mislim na kurenta in koranta, iz njega, te pramoči, tradicije teh likov lahko zelo veliko črpam to, kar potrebujem za svoje delo.

Kaj za svoje delo potrebujete?

Tadej Toš: Potrebujem veselje, ki se ga da razširiti, moč, vsake toliko pogum, neizmeren, neizčrpen vir energije, čisto malo porednosti, malo prekrška, ne smem se bati alkoholne omame, kar ne pomeni, da se alkoholu predajam. Še ena stvar je, komedija sama po sebi tudi generalno deluje proti strahu in brez strahu. To je kurent, okreten, ki stoji na svojih nogah, misli s svojo glavo, ne pusti se niti levim, niti desnim, niti zgornjim, niti spodnjim, ampak se sam odloča, kje in kdaj bo ter je zato, kjer se znajde, tudi pripravljen plačati ceno, ki se zato plača. Skratka kurent je samostojna, neodvisna, vesela, močna, plodna, čista, zdrava, lepa, naravna energija, življenje, ljubezen.

Imate opravo za kurenta oziroma 'kurentijo'?

Tadej Toš: Redno se hodim v klet, kjer ta oprava visi in čaka na zimo, pogovarjat s kurentom. Ne oblečem se, velikokrat pa me močno ima, da bi se oblekel, ampak sem kar discipliniran, čeprav ne morem obljubiti, da se tudi ne bom oblekel.

Zakaj?

Tadej Toš: Včasih je bilo tako, da se je lahko korantova oprava nadela tudi izven določenega obdobja med svečnico in pepelnico, ob različnih praznovanjih, ko začutiš, da bi moral udariti ven, ga tudi spustiš ven. Zdaj smo ga civilizirali in ga zaprli v neke okvirje. On je sicer vedno klical pomlad, ker so bili ljudje lačni in je prinašal rodnost, veselje, svetlobo, barve v dušo, telo in naravo. Tako da ga poskušam nositi v sebi tudi takrat, kadar ga nimam na sebi, in to zelo močno.

Imate s tem v mislih svoje stand up nastope?

Tadej Toš: Tako je, zelo miren sem, ker je kurent oziroma korant med pustovanjem zelo nediscipliniran, hkrati pa dobronameren lik, ki nosi dobro. In ti improvizirani nastopi, ki jih ob različnih priložnostih izvajam povsod v Sloveniji, so prav to. Nenadzorovani, ne ve se povsem natančno, kaj in kako bo, ampak imajo v sebi neko moč, kot kurent z zvonci, saj nosijo in želijo dobro.

Ste si s tem, ko ste pred časom izstopili iz ansambla SNG Drama Maribor, omogočili življenje svobodnega potujočega igralca?

Tadej Toš: Kot član ansambla v repertoarnem gledališču sem bil angažiran 10 let v SNG Drama Maribor. Repertoarno gledališče je sistem, institucija, kjer dela veliko ljudi in vsak opravlja svojo nalogo za končen skupen rezultat. Zgodi se, da lahko človek kdaj v kakšnem trenutku začuti, da to ni povsem tako, kot bi se osebno želel izraziti, temveč se podreja potrebam kolektiva in institucije. Gre za popolnoma drugačen način dela, timsko delo, iskanje umetniških, izvedbenih, vsebinskih, terminskih kompromisov, to pa ni kurent, ki se ne pusti prijeti v nič, ki enostavno reče, da želi biti brez vseh omejitev, naj mu samo pokažejo, kje in kako dolgo. Moja svečnica je od 19.30 in do 21.30, ko nastopi pepelnica. Imam dve uri časa, da ga popolnoma svobodno spustim ven. Po 10 letih sem nekako začutil, da želim poskusiti, to potrebujem in je emotivna potreba, za katero ne bi želel, da jo premaga racio in reče: “Glej, ne hodi ven, bodi v službi, imaš kredit, družino, moraš imeti nekakšen red in varnost.”

Ste se po izstopu iz gledališča podali v neznano?

Tadej Toš: Odrinil sem se od obale, imel sem že družino (žena Dora Fister, hrvaška igralka) in sem se marsikaj spraševal, ampak smo se nato skupaj odločili. Doma so rekli, naj naredim, če čutim, da je tako treba narediti.” Za kar sem svoji družini izjemno hvaležen. Mislim, da je to to. Gre za zelo veliko polje ustvarjalne svobode, polje, kjer človek lahko samega sebe prepusti življenjskemu navdihu. In če je vzdušje sproščeno, sem potem na odru lahko spontan. Ko postaneš spontan, postaneš zelo pretočen in lepo odziven na vse navdihujoče trenutke, ki so okoli tebe, najsi bo politično aktualno dogajanje ali odnosi med ljudmi … Ta pretočnost je ljudem tudi zanimiva, ker občinstvo lahko vidi program, ki nastaja v tistem trenutku pred njimi.

Se temu reče improvizacija?

Tadej Toš: To ni samo improvizacija, ampak je ena posebna oblika improvizacije, stanje, kjer se prepustim. To je neverjeten občutek, v tem uživam.

Ampak brez gledališča kot institucije ne bi šlo?

Tadej Toš: Ne bi šlo, ker te klasično repertoarno gledališče nauči discipline, ti privzgoji delovne navade, te nauči, da znaš zelo dobro delati v različnih okoliščinah, si natreniran, marsikaj zdržiš, imaš koncentracijo in se ne ustrašiš.

Ste po končani akademiji res dobili kar nekaj vlog temačnih, agresivnih likov?

Tadej Toš: Nekaj časa po končani akademiji je kazalo, da se me bodo te vloge prijele. Imel sem zelo veliko energije in se tudi brez težav podal na temno stran domišljije. Potem pa sem videl, da to nekako ni tisto polje, kjer bi se želel izražati, da je moje polje na drugi strani. Kako pa priti do njega? Postopoma se usmeriš proti temu, da greš z malimi koraki, kamor te vleče srce. In greš, za zdaj sem zadovoljen, še vedno vidim rezerve, kaj bi se dalo popraviti, izboljšati pri sebi, lahko naredim več za občinstvo. Seveda se človek vsake toliko rahlo nasiti. Ko sem na odru z materialom, sam odgovoren za vsebino, videz, termin, za energijo, logistiko, organizacijo, izvedbo, za vse, takrat enostavno ni druge možnosti, kot da to počnem popolnoma pošteno. Ker se res nimam za kaj skriti in ne morem na nič preložiti odgovornosti, zato je zelo dobrodošlo, da sem odgovoren in so
zadeve čiste.

Kako to, da ste sprejeli angažma v ljubljanski Drami?

Tadej Toš: V tem času, odkar sem zapustil timsko delo, sem popolnoma mirno definiral, kdo sem v življenju, kaj delam, kaj me zanima in ko je zazvonil telefon ter me je Igor Samobor, direktor ljubljanske Drame, povabil na sestanek in k sodelovanju, sem bil popolnoma miren. Tako sva tudi racionalno presodila, kaj pomeni za ljubljansko Dramo, da vzpostavi kreativno sodelovanje z menoj, ki sem trenutno prišel iz drugega sveta, tako rekoč iz commedia dell'arte. Zelo mi je godilo, da je takšna velika klasična hiša želela z mano vzpostaviti ustvarjalni odnos. In seveda sem ponovno zelo hvaležno in brez strahu ta izziv sprejel. V ljubljanski Drami se počutim odlično, zdaj imam dva različna svetova: en je ta, ki ga imam zunaj, in drugi je ta v Drami. Prehajanje iz enega sveta v drugega mi je všeč, saj lahko prelivam izkušnje, energije. Močne trenutke iz gledališča lahko isti večer pretočim v improvizirani program ter naslednji dan zelo dobro, spontano reakcijo ali bivanje na odru popolnoma sveže, močno in prisotno prenesem v gledališče. V obeh svetovih se počutim odlično.

Kako ste se počutili v kostumu klovna v predstavi Merlin ali Pusta dežela?

Tadej Toš: Rad imam like, ki niso vnaprej zelo jasno definirani, kjer zelo veliko prostora ostane za to, da lik nastaja v procesu. Ta je bil takšen, da je v predstavo prišel od nekod in je moral nekaj postati, pomeniti, moral se je komunikativno vklopiti v celoto na odru in seveda tudi na drugi strani za gledalca. Neizmerno sem užival, predvsem, ker je polje kreativnega procesa nastajanja lika zelo dolgo odprto pri delu z režiserjem Aleksandrom Popovskim, s katerim sva že večkrat delala skupaj. Kar pomeni, da zelo dolgo pusti iskanje, kaj vse bi lahko bilo. Kot rečeno, nimam rad, če me nekaj preveč drži.

Ja?

Tadej Toš: Prvič nas stiskajo na vse možne načine, pa še sami sebe stisnemo, povrhu niti nimamo garancije, kako dolgo še bomo.

Se zdaj, ko ste se vrnili v ansambel, primerjate s kolegi?

Tadej Toš: Nekaj časa se ljudje, ko so v skupinah, avtomatsko primerjajo, ampak ko stopiš ven, ta kategorija primerjanja odpade. Samo si. Ko sem prišel v ansambel, sem seveda pogledal, kje sem, kakšna so pravila igre, kakšen je kolektiv in zelo hitro videl, kako sem s kolegi. Hitro smo videli, kje je kdo in kje je prostor za mojo energijo v ansamblu, kaj lahko temu pogonu prispevam, naredim. Ljubljanska Drama je posebna v tem, da ima zelo velik in zelo močen ter konstanten kreativni pretok. Lepo je biti del takšne kreativne energije. Gledališče je svet, v katerem je vse mogoče, ampak res vse! Čeprav je gledališče zdaj pod pritiskom medijev, interneta, resničnostnih šovov … in se bori za občinstvo ter trudi za preživetje. Ljubljanska Drama je še zaradi nečesa tako posebna: ta trenutek je edina v Sloveniji, ki ima staro, zelo blizu originalu gledališko dvorano. Ni udobna, ni pa tudi hudobna. Dvorane imajo svoje zakonitosti, vsaka je drugačna, ampak Drama je edina, ki v sebi nosi duh vsega, kar se je v njej že zgodilo. Slišala je že milijone in milijarde besed, videla milijone in milijarde zgodb, kar so les in štukature vpili in je ta duh v tem prostoru. V vseh obnovljenih dvoranah, ki so jih obnavljali tudi pod zaščito spomeniškega varstva in so enake, niso pa več iste, se je iz njih na račun podobe izbrisala vsa zgodovina, patina. Ta dvorana v sebi nosi vse to in je tudi vsak dan vstopiti vanjo na vajo, dokler je ne bodo obnovili, praznično, ker bo z obnovo nekaj tudi izgubila. Je prostor, ki je povezan z ogromno čustvi, energije, kar nekdo začuti, nekdo spet ne. Nekdo vidi, da so sedeži neudobni, kar mogoče kdaj tudi so, ampak se velikokrat zgodi, da človek sedi na zelo udobnem sedežu pa niti malo ne uživa.

Kako vam gre od rok razpršen način življenja: od Ljubljane, Zagreba, Ptuja in do vseh preostalih mest, kjer nastopate?

Tadej Toš: Mi smo dvodržavna družina, nimamo nobenih težav s tem, kje je meja, razen z mejo samo, ki jemlje ogromno časa, ampak to je cena, ki jo potujoči glumač plačuje. Če bi me vprašali, ali bi raje vsak dan sedel doma in šel peš pet metrov v isto službo, ali da je tako, kot je, bi rekel, da imam raje, da je tako, kot je.

Vas ne mika, da bi se preizkusili kot igralec na Hrvaškem?

Tadej Toš: Ne morem reči, da me ne mika, lahko pa rečem, da ta trenutek nimam niti sekunde časa, da bi se lahko temu posvetil.

Kaj trenutno pripravljate v Drami?

Tadej Toš: Pripravljamo Cankarjeve Hlapce, s katerimi bomo otvorili jubilejno 150-letnico ustanovitve slovenskega Dramatičnega društva. Veselim se, da se bo zavesa odprla in bo gledališče ponovno pripustilo občinstvo.

Se kdaj počutite kot hlapec?

Tadej Toš: Mogoče kdaj, ko se me od daleč dotakne misel, da v nekih trenutkih ali odločitvah ne morem svobodno izbrati tega, kar je treba narediti. Glede na to, da sem navajen, da me nič ne tišči, to malo prej začutim, ni pa to nič takega, kar bi bilo usodno, vse to so preizkušnje.

Kaj recimo?

Tadej Toš: V kolektivu recimo v takšnih predstavah obstajajo zakonitosti, kjer se nekatere stvari naredijo drugače, v skladu z dogovorom. Iščeš kompromis, kar paše k svobodi, saj ni svobode brez nesvobode.

Kravata okrog vratu pa vas ne moti?

Tadej Toš: Ne, me ne moti, ker je vedno narahlo zavezana in tudi gumb na ovratniku srajce je odpet. V mojem primeru je kravata barvni okrasek, dodatek. S kravato si moški velikokrat doda malo barve, saj je velikokrat to edina barva na moškem v klasični obleki in beli srajci. Ta barva prek oči tisti dan vpliva na stanje duše. Kravate izbiram zelo intuitivno, nikoli se ne ukvarjam s tem, kaj k čemu paše. Vzamem kravato, ki se mi zjutraj zdi kravata za danes, in me niti malo ne zanima, ali k čemu paše ali ne.

Kako gledate na to, da ne živite temnega Tadeja?

Tadej Toš: Menim, da so časi tako sivi in temni, da si zelo hitro lahko temen. Težje je, če se odločiš za svetli svet, čeprav pozneje ni toliko težje, ker vidiš, da znotraj tega obstaja tudi svetli svet, kar ni takšno delo. Gre za to, da je naša okolica siva in temna, ne želi, da bi bili v redu, zdravi, veseli, odprti, optimistični, kreativni, potrpežljivi, povezani, ljubeči, prijateljski …
Želi, da bi bili nezadovoljni. Odločil sem se, da bi svoj kratki čas bivanja na tem planetu vseeno želel zavestno postaviti na svetlo stran.

Foto: Helena Kermelj

Liza - 39/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.