Otroški in mladinski avtor najbolj branih knjig Primož Suhodolčan, med drugim je napisal tudi knjigo Košarkar naj bo!, je ob EuroBasketu napisal zgodbo o Lipku in Košoroku.

Pravi, da si je med osnovno šolo na steno svoje sobe nabil dres legendarnega Krešimirja Čosića, ki ga je vsak večer pobožal, medtem ko je fotografija naše reprezentance, takrat najboljše na svetu, na oglasni deski njegove osnovne šole bila za mulce kot svetišče, oltar, pri katerem so se zbirali in častili vsakega od teh 12 apostolov.

Ob EuroBasketu ste napisali zgodbo o Lipku in Košoroku, ki je izšla v obliki slikanice. Kakšen odnos imate do športa, košarke?

V začetku sedemdesetih, tam nekje po svetovnem prvenstvu v Ljubljani, je bila na naših tleh košarka zagotovo šport številka ena. Tudi v nacionalnih programih, ki so bili narejeni v povezavi z razvojem, financiranjem in promocijo športnih panog, so košarko postavili na prvo mesto. Celo pred nogomet!

Na oglasno tablo naše osnovne šole je bila prilepljena fotografija takrat najboljše reprezentance na svetu in ni ga bilo mulca, ki ne bi znal vseh 12 na pamet.

Če bi nas zbudili sredi noči, bi jih zdrdrali kot poštevanko. Ta tabla je bila za nas kot svetišče, oltar, pri katerem smo se zbirali in po občudujoče posebej častili vsakega od teh 12 apostolov.  Ko sem pisal zgodbo o Lipku, so me vedno spremljali tudi spomini iz mojega otroštva in odraščanja. Sam sem bil popolnoma zaprisežen gibanju, in kot sem zapisal v knjigi, tudi meni niti korenine ne bi pomagale, da bi stal pri miru.

Ves dan sem bil na igrišču in tam sem se počutil prav tako kot Rok. Žal pa sem bil še v osmem razredu velik komaj kaj čez meter in pol in v ekipo so me sprejeli samo, če je kdo manjkal ali če ni bilo zamenjave za poškodovanega.  Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani pa je bila prav košarka tisto, o čemer je sanjal vsak fantič. Na drvarnico smo si namesto pravega koša nabili obroč od soda za mošt, mreža pa je bila iz vreče za krompir. Kot Rok iz knjige sem do trde teme tapkal in se pretvarjal, da premagujem košarkarske velikane.

Tudi takratnega junaka in današnjega ambasadorja Iva Daneua. Potem smo bili navdušeni nad Vilfanom, ne samo zaradi njegovega znanja, ampak še bolj zaradi predrznosti, ki jo je prikazoval na igrišču in zunaj njega. Pozneje sta bila tu še Marko in Rašo.  Zelo sem vesel, da se je krog končno nekako sklenil in sem končno lahko vsaj malo tudi v resnici na istem igrišču kot oni.

Šport ima veliko večji vpliv na življenje, poleg tega, da z njim skrbimo za svoje zdravje. Ponuja tudi več načinov možnosti udejstvovanja. Kakšne izkušnje imate vi?

Zdravo življenje in šport sta lahko dve kompatibilni, po drugi strani pa sta lahko tudi dve zelo zafrknjeni in za marsikoga tudi usodni dejavnosti. Ko je nekaj dni po končanem svetovnem prvenstvu leta 1970 zaradi zastoja srca umrl center Trajko Rajković, smo bili vsi v šoku. V resnici ni veliko manjkalo, da ne bi razglasili vsaj tedna žalovanja. Vendar pa takrat še nihče ni razmišljal o prirojenih srčnih napakah, preventivi glede ekstremnih obremenitvah telesa, pravilnih doziranjih treningov in mejnih zmogljivostih telesa.

Športni junaki – košarkarji imajo lahko zelo močan vpliv na razvoj celih generacij mladih. Kako gledate na to?

Vedno se ponavlja tisto ... Ko smo bili mi mladi in na igrišču, je bilo popolnoma drugače. Najbrž vsaka generacija pravi enako. Vendar kot je rekel Boštjan Nachbar, je njegova generacija najbrž zadnja, ki so jih starši morali zvečer zvleči z igrišča. Pri nas, torej eno koleno prej, pa bi morala celo atomska bomba počakati, da bi odigrali do konca. Dokler planeta ne bi razneslo, ni bilo šanse, da bi končali tekmo, preden ne bi kdo prišel do 15 z dva razlike. Danes pa je žal prav obratno. Dokler računalnika, tablice ali pametnega telefona ne raznese, ni šanse, da bi šli na igrišče. Športni junaki gor ali dol.

Med EuroBasketom se bomo lahko na terenu in tudi na ulici, se pravi od blizu, srečali s številnimi košarkarskimi junaki. Je to priložnost za promocijo košarke tudi za tiste, ki niso tako zagreti športniki, navijači, spremljevalci košarke?

Šport ni samo košarka, šport ima, če povem tako po strokovno-amatersko, veliko izraznih možnosti in pojavnih oblik. Kot tak je lahko povsod, lahko je celo kak brezvezen šport, samo da je. V vseh primerih pa je šport spodbuda, tekmovalnost, druženje, socializacija in kar je še tega. Mogoče se sliši klišejsko in staromodno, vendar se mesto v družbi lahko doseže tudi na ta način. V vsakem primeru pa to deluje in učinkuje popolnoma drugače kot prek on-line vezi.

Kot zapriseženi gibalni mladič sem želel postati marsikaj. Vsak dan sem si želel postati kaj drugega: košarkar, nogometaš, skakalec s kolesi, krotilec morskih prašičkov, trener krvoločnih krvosesnih vampirjev, najboljši skakalec s prvega nadstropja v hlevski gnoj, hokejist na kotalkah, ultimate survival ribič ali skeletonski adrenalinec po naravni progi. Še danes pa smo s prijatelji tudi prepričani, da smo konec šestdesetih izumili rolko.

Imate svoje košarkarske junake? Katere in zakaj?

Ravnali smo se po najboljših, in to je bila za nas velikanska spodbuda. Spet se vračam v leto svetovnih prvakov. Ker je bila košarka takrat na višku, je v tistih časih tudi ekonomija začela prepoznavati svoje osnovne zakonitosti. Navdušeni fantiči smo kot obsedeni zbirali sličice junakov. Ko smo album napolnili, smo zanj dobili 'originalni' dres s številko 11, dres legendarnega Krešimirja Čosića. Sam sem si ta dres nabil na steno svoje sobe in ni bilo večera, da ga ne bi pobožal, pod njim kakšno po košarkarsko zmolil in šele potem odšel spat.

Koliko je po vašem pomembno, da na čim bolj primeren način podpremo svoje moštvo, pa tudi gostujoče ekipe?

Šport ima zadnje čase vse vrste primesi. Največja je seveda ekonomska, takoj pa za njo pa pride nacionalna. Ali obratno, kakor pač vzamemo. Prav na tem spolzkem parketu pa se največ dogaja. Vendar menim, da naj bi šport predvsem združeval. Združevanje v različnosti bi lahko bil dober moto za navijače na letošnjem evropskem prvenstvu.

Kako boste vi spremljali EuroBasket? Si boste katero od tekem ogledali v živo?

Šport mora biti vedno v živo. Sam sem vedno trdil, da je najboljši šport tisti, ki ga ne samo gledaš, ampak se dejansko sam z njim ukvarjaš. Zato velikokrat zaradi svojega veselja raje mrcvarim žogo kot pa daljinca.

Kakšen navijač ste?

Neugoden. Kot košarkar sicer nisem bil nikoli nič posebnega, vendar poraz zame in za mojo ekipo nikoli ni bil opcija! Na trojkah smo, če je bilo treba, grizli tudi asfalt. In tak sem ostal tudi kot gledalec. Zlasti zato, ker sem doma končno sem dobil svoj prostor in svojo televizijo, tako da lahko tekme spremljam z glasnim kričanjem in hudimi besedami, ki jih sicer ne najdemo v našem slovarju. V tem dogajanju se mi lahko pridruži samo še naša mačka Lola, ki se na srečo ne spozna preveč na košarko in SSKJ, zato lahko brez problema zadrema tudi ob najbolj napetih, spornih ali dramatičnih trenutkih.

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 37/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 37/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.