"Izbrali sva Ugando, ker sva želeli oditi tja, kjer v tem trenutku najbolj potrebujejo pomoč."

V zadnjem času se zdi, da so svet preplavile le črne, črnoglede novice, primerne zimskemu otožnemu vremenu. A ni vse tako slabo. Številni posamezniki poskušajo s svojimi zgodbami prispevati k boljšemu svetu, boljšemu jutri za vse, tudi onkraj meja. Prijateljici, absolventki medicine Eva Recek in Jelena Prijić, se tako v februarju podajata v Ugando, kjer bosta opravljali prostovoljno delo v lokalni bolnišnici Mukono HCIV.

Katera misel je sprožila projekt?

Eva: Zlasti želja po pomoči tistim, ki jo zares potrebujejo. Tudi možnost osebne rasti, pridobivanja novih izkušenj, razbijanja predsodkov, razvijanja strpnosti in solidarnosti. Upava, da bova naredili nekaj dobrega.

Se vama zdi vse bolj pomembno širiti obzorja in nabirati izkušnje tudi drugje po svetu?

Jelena: Zdi se nama pomembno, da spoznamo tudi svet onkraj meja Slovenije. S tem pridobimo neprecenljive izkušnje, nabiramo znanje in povečujemo strpnost do drugačnega, zlasti pa lahko ovržemo marsikateri predsodek. Potovanje omogoči osebno rast in ti da neko širino, ki je doma ne moreš vedno pridobiti. Večkrat se ti na poti odprejo globlja vprašanja in dileme, spremeni se ti pogled na svet. Za zdravnika ni pomembno le odlično poznavanje svojega področja, temveč tudi tolerantna in empatična osebnost.

Zakaj prav Uganda?

Eva: Na pot se odpravljava prek dobrodelne organizacije Love Volunteers. Med možnimi destinacijami sva izbrali Ugando, ker sva želeli oditi tja, kjer v tem trenutku najbolj potrebujejo pomoč, ki jo s svojim znanjem in izkušnjami lahko nudiva. Od nekdaj si tudi želiva bolje spoznati Afriko.

Kam natančneje se odpravljata?

Jelena: Odpravljava se na enomesečno medicinsko prostovoljno delo v bolnišnico Mukono Health Centre IV, ki je v mestu Mukono. Mukono HCIV je javna zdravstvena ustanova, ki ponuja brezplačno zdravstveno oskrbo vsem tamkajšnjim prebivalcem, ki jo potrebujejo. Zaradi vse večjega števila pacientov jim nenehno primanjkuje zdravil in osnovnih medicinskih pripomočkov. Stanovali pa bova v bližnji vasici pri družini lokalnega zdravnika.

Kateri so predsodki, ki sta jih najpogosteje deležni? Tudi v povezavi z Ugando, brez dvoma imajo številni sogovorniki pomisleki.

Eva: Seveda. Afrika v očeh številnih še vedno velja za celino neciviliziranih ljudstev. Zaradi nepoznavanja razmer predsodki ostajajo. V vasi, kjer bova stanovali, ni električne in vodovodne napeljave ter kanalizacije. Živijo skromno, vendar so zadovoljni. Večinoma ljudje najprej pomislijo na hude bolezni in revščino, skrbi jih tudi varnost v Ugandi. Popotniki, ki se vračajo iz Ugande, pa jo opisujejo kot čudovito deželo, z odprtimi in iskrenimi ljudmi ter osupljivo naravo.

In kako se odzivata nanje?

Jelena: Mirno poslušava sogovornika in mu pojasniva, da je nemogoče tamkajšnjo kulturo presojati z evropskimi merili. Morda imamo v materialnem smislu več kot oni, vendar vprašanje je, ali smo zato bolj srečni.



Že pred tem sta nabirali izkušnje na Tajvanu, v Braziliji …? Potovanja združujeta s 'prakso' ali obratno?

Eva: Vedno se najprej odločiva, kaj naju zanima oz. na katerem področju bi se radi izobraževali, in nato poiščeva (za naju) privlačne destinacije, kjer lahko to znanje pridobiva.

Imata občutek, da ste slovenski študentje dobro oboroženi z znanjem?

Jelena: Študij je neka osnova, s katero postavimo temelj svojega medicinskega znanja. Medicina je zelo obsežna, tako da je tudi sam študij dolg in zelo natrpan s podatki. Na ta pridobljeni temelj potem nalagamo novo znanje, ki ga pridobivamo z raznimi dodatnimi seminarji, izobraževanji, praksami in seveda pozneje s specializacijo. Raven znanja na koncu študija je zato odvisna tudi od tega, koliko in na katerem področju se je posamezen študent dodatno izobraževal med študijem. Upava si trditi, da je študij medicine v Sloveniji glede pridobljenega znanja na visoki ravni, v obveznem delu nam omogoča le premalo prakse.

Kakšno pa je po vajinih izkušnjah zdravstvo zunaj meja Slovenije?

Eva: Odvisen od lokacije. V razvitih evropskih državah je standard zelo podoben. Na Tajvanu nama je bilo všeč, da zdravstveno zavarovanje krije tako tradicionalno kitajsko medicino kot zahodno in večina ljudi kombinira oba načina zdravljenja.

Menita, da jim bodo prišli bolj prav zdravstveni pripomočki ali vaše znanje?

Jelena: Najin cilj je, da kot dodatna delovna sila in vir znanja po najboljših močeh pomagava pri oskrbi pacientov in ozaveščanju o ustrezni medicinski oskrbi. Prav tako bi radi s seboj prinesli najbolj osnovne medicinske pripomočke in zdravila, zato sva v preteklem mesecu zbirali donacije na slovenski platformi za množično financiranje – Adrifundu. Trenutno še vedno zbirava finančna sredstva. Če bi kdo rad pomagal, nama lahko piše na medanda2019@gmail.com. Zelo bova hvaležni! Kaj točno pa jim bo prišlo bolj prav v Ugandi, je težko reči vnaprej, lahko naju vprašate, ko se vrneva. Verjameva, da oboje.

Kakšne občutke želita s svojim delom vzbuditi ne le v Ugandi, temveč tudi tu, v Sloveniji?

Eva: Solidarnost, empatijo, strpnost.

Številni menijo, da empatija počasi postaja prava redkost. Se strinjata? Kako sami vidita to problematiko?

Eva: Ljudje smo še vedno empatični, problem je preobremenjenost na delovnem mestu (in drugje). Velikokrat želimo pomagati, toda med kupom obveznosti in nesigurnostjo moderne dobe je težko ohraniti empatijo in željo po pomoči sočloveku, saj imamo dostikrat dovolj težav že sami s seboj. Problem predstavlja tempo, v katerem živimo. Včasih se je v tej naglici treba znati tudi malo ustaviti in začutiti svet okoli sebe.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografiji: Igor Zaplatil

Liza - 05/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 05/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.