Zasebna raziskovalka, psihologinja in jezikoslovka Maja Vukasović Ljubičić se ukvarja s svetovanjem in z življenjskim treningom tudi na področju sprejemanja odločitev. Je predavateljica in tista, ki podpira posameznike ali organizacije na poti k razvoju ali k dobrim odločitvam. Njen cilj je, da nam izboljša kakovost življenja, tudi tako, da se ves čas sprehajamo na robu cone udobja, saj je to za nas dolgoročno gledano odlično.

Kaj je pri odločanju najpomembneje?

Najpomembneje je, da znamo pravilno zastaviti problem. Če znamo opredeliti, kaj je naš problem in kaj moramo rešiti, je že polovica poti narejene in se nam že začne svitati, katere možnosti imamo na voljo.

Večini, sploh če smo v kakšnih dramatičnih situacijah, razum odpove in nas dajejo čustva – običajno čustva ogroženosti, tesnobe, strahu in neodločnost. Takrat nam iz fokusa uide, kaj je naš problem, kaj se moramo odločiti in potem tečemo vse hitreje, ampak v napačno smer. To je zelo značilno in človeško.

Lahko rečemo, da smo v življenju velikokrat na križišču, kjer se moramo odločati, v katero smer bomo šli?

Res je, le da se velikokrat tudi ne zavedamo, da smo na teh križiščih. Odločanje je del našega vsakdana, odločamo se dnevno, vsako sekundo našega življenja, ali se tega zavedamo ali ne, je druga stvar. Že zjutraj, ko nam zvoni ura, se odločimo, ali bomo vstali ali podaljšali spanec za pet minut.

Zjutraj se odločamo tudi, ali bomo telovadili, si umili zobe, pili čaj, kadili ... Res pa je, da večina odločitev, ki so ponavljajoče, preide na avtopilot in se več niti ne zavedamo, da jih sprejemamo. Ena takšna odločitev je, da vsak dan hodimo v službo. Pozabili smo, da smo se v nekem trenutku odločili, da bomo delali prav v določenem okolju, smo z nekom podpisali pogodbo, da bomo opravljali prav določena dela.

Na koncu rečemo: "Moram v službo." Začnemo se počutiti kot žrtve. Ljudje so pod strašnim stresom, ker imajo občutek, da morajo hoditi v določeno službo in okolje. Pa sploh ni res, ker je to le posledica neke odločitve, na katero smo pozabili, in danes imamo občutek, kot da nas je v to nekdo prisilil. Včasih se je koristno malo ustaviti in premisliti, kaj vse smo se odločili in ali si še vedno želimo živeti s temi odločitvami.

Mogoče so to odločitve, ki smo jih sklenili lani ali pred 20 leti in za trenutno situacijo niso več potrebne. Pravzaprav ni nič narobe, če rečemo: "Danes mi ta odločitev, ki sem jo sprejela pred 16 leti, ne pride prav, sprejela bom drugo odločitev."

Zakaj nas je strah odločanja?

Maja Vukasović LjubičićKer nas je v prvi vrsti strah sprememb. Naši možgani so sestavljeni iz treh delov. Plazilski možgani so najstarejši, nastali so pred približno tristo milijoni let, uravnavajo občutek ogroženosti ter odziv nanj: boj ali beg. Okoli plazilskih možganov je druga plast, ki se je razvila pred približ­no dvesto milijoni let.

To so naši sesalski, čustveni možgani, v katerih se porajajo vsa naša čustva. Imamo pa še novejše možgane, skorjo velikih možganov, ki so se pri homo sapiensu razvili približno pred dvesto tisoč leti. Naš center za odločanje je na čelnem področju – prefrontalnem področju skorje velikih možganov. Čustva se porajajo v naših možganih, podedovanih od živalskih prednikov.

Temeljno vprašanje, s katerim se možgani ukvarjajo, je, da vse zaznave, ki jih dobivamo iz okolice v svojem živalskem delu možganov, ki jih nevroznanstveniki imenujejo kamenodobni možgani, pretehtajo: "Ali me to, kar zaznavam, ogroža ali ne?" In če se naš kamenodobni del možganov, plazilski del, odloči, da je odgovor ja, se sproži mehanizem za boj ali beg. Takrat se začne faza akutnega stresa, obenem pa se odklopi center za razmišljanje.

Biološko smo tako narejeni, da naši možgani najprej procesirajo odziv na grožnjo iz okolice, se pravi izbirajo boj ali beg. Nekateri pravijo, da obstaja še tretja varianta, ko zamrznemo, blokiramo, vendar to praviloma drži za druge živalske vrste (recimo ptiče). Gre za razmišljanje, saj razmišljamo šele potem, ko nevarnost mine.

Najboljši primer za to iz vsakodnevnega življenja je recimo, ko z nekom pridemo v konflikt in se začnemo prerekati ter kregati, ko pridemo domov, pa ugotavljamo: "To bi mu morala povedati! Zakaj mu tega nisem povedala?" Zato ker v takšnih situacijah naš center za razmišljanje in odločanje blokira. Telesna reakcija na akutni stres ima vedno prednost, razmišljati pa začnemo šele z zamikom.

Kar pomeni?

Da se po eni strani bojimo sprememb, ker to našim možganom spodmakne predvidljivost. In temeljno poslanstvo naših možganov je, da nam zagotovijo preživetje, zato ves čas procesirajo vprašanje: "Ali je to, kar zaznavam, zame nevarno?" Vsaka zaznava, ki pride iz naše celotne senzorike, se steka v naš center za strah v plazilski kamenodobni del možganov. Tako se odločamo po kamenodobni logiki, ali nas nekaj ogroža ali ne.

Če nas, se sproži akutni stres in gremo v napad ali beg, razmišljamo šele potem. Ne maramo sprememb, saj je težje zagotoviti preživetje, ker so okoliščine nepredvidljive. Po drugi strani pa so naši možgani zelo učljivi. Če se ves čas sprehajamo na robu cone udobja, je to za naše preživetje dolgoročno gledano odlično, ker zaradi tega postajamo preživetveno bolj sposobni. To potrjujejo vse sodobne raziskave s področja nevroznanosti, ki se ukvarja prav z raziskavami delovanja naših možganov.

V svetu delajo veliko takšnih raziskav, da bi boljše razumeli, kako kot ljudje delujemo in reagiramo. Če se razumemo, lažje delujemo in se tudi manj nažiramo. Velikokrat se posameznik obtožuje: "Zakaj se nisem odločil tako? Zakaj sem tukaj mencal?" Mogoče je treba razumeti tudi našo biološko danost, ki jo premalo upoštevamo.

To pomeni, da ob napačni odločitvi ni konec sveta?

Nikakor. V trenutku, ko se odločamo, nikoli ne moremo vedeti, kaj je prava odločitev, ker šele pozneje lahko vidimo, ali je bila prava. Le po kriteriju, ali so rešile problem ali niso, obstajajo pravilne in nepravilne odločitve.

Druga stvar pa je, ali smo s temi odločitvami zadovoljni ali ne. Z njimi moramo biti tudi zadovoljni. Včasih je odločitev pravilna, mi pa smo nezadovoljni. Ali je odločitev za nas bila zares dobra, se izkaže šele na dolgi rok. Vsi se bojimo tudi neuspeha, ker je v človeku strah pred neuspehom zelo pogost.

Kaj pa otrok, ki vztrajno pada, dokler ne shodi?

Otrok še nima razvitih logičnih možganov, kot jih imamo mi. Nas pa tudi kultura vzgaja in usmerja, sploh na Zahodu, v uspešnost in učinkovitost. Te besede se na Zahodu kar naprej ponavljajo, kakor tudi na Japonskem, kjer učinkovitost spremlja njihovo gospodarstvo že desetlet­ja. Mogoče ni naključje, da so na najvišjih mestih glede samomorov, ker se ljudje strahotno identificirajo z nujo po učinkovitosti in uspešnosti.

V družbah in kulturah, ki so malo manj podvržene gonji, da moraš biti učinkovit in ves čas stoodstoten, je manj nezadovoljstva, ljudje imajo višjo kakovost bivanja in življenja. Tudi če pogledamo njihov standard, ta ni tako visok, imajo pa po neki raziskavi visoko stopnjo sreče, kot recimo Nepal.

Je način odločanja odvisen tudi glede na to, za kaj se odločamo?

Nizozemski raziskovalec Ap Dijksterhuis, ki je pred slabimi desetimi leti raziskoval v Ameriki in dokazal, da če se moramo odločati med opcijami, ki ne vključujejo konkretnih ljudi, sploh ljudi, ki jih poznamo, se v procesu odločanja bolj aktivirajo naši racionalni možgani.

Če pa se odločamo na podlagi dejstev, ki vključujejo konkretne ljudi, njihove obraze, imena, karakteristike, sploh če jih poznamo, takrat se nam v odločanju veliko bolj vključujejo čustveni možgani, ki smo jih podedovali od živalskih prednikov. Dokazano je, če imamo neko alternativo, ki je bolj abstraktna, se odločamo bolj racionalno, analitično, če pa odločitev vključuje osebe, ljudi in čustva, se odločamo bolj čustveno in intuitivno. Ljudje smo le socialna bitja, sočustvovanje in čustva so nam zapisani v genski strukturi, ker ne bi preživeli, če ne bi skrbeli za svoje mladičke in drug za drugega.

Se pravi, da se velikokrat odločamo na podlagi čustev?

Velikokrat se odločamo na podlagi čustev. Že od Grkov naprej, ki so bili zelo racionalni, njihova filozofija – platonovska misel – je še danes podlaga za misel zahodnega človeka, je znano, da smo racionalna bitja, ampak sodobnejša znanost kaže, da to sploh ne drži, ker se večinoma odločamo iz čustvenih možganov.

Lahko rečemo, da se odločamo prvinsko?

To imenujem kamenodobno odločanje, kar je izraz nevroznastvnikov. Beseda prvinska se veže na instinkt in naše plazilske možgane, ki uravnavajo naše osnovne funkcije. Zato raje govorim čustveno ali intuitivno odločanje.

Kaj pa, ko za odločitev nimamo časa za razmislek?

Če imamo dovolj časa, si običajno vzamemo dodatni čas in tehtamo različne opcije. Takrat se praviloma odločamo racionalno. Če pa nimamo časa in smo pod presijo časovne stiske, se večinoma odločamo intuitivno, nagonsko.

Ko sem se šolala za menedžerske veščine, še pred 20 ali 10 leti, so v poslovnem svetu na temo teorije odločanja veliko prednost dajali racionalnemu, analitičnemu odločanju in celo trdili, da so pravilnejše in natančnejše odločitve tiste, ki temeljijo na premisleku, tehtanju, analiziranju, utemeljitvi ...

Danes že vse velike poslovne renomirane šole menedžerje učijo, da je tudi intuitivno odločanje enakopravno racionalnemu. Nekatere raziskave so celo pokazale, da so za en odstotek pravilnejše intuitivne odločitve.

To velja za ljudi, ki so intuitivni?

Odvisno od karakterja in spola, ker hormonska struktura zelo vpliva na delovanje naših možganov in ni vseeno, ali smo moški ali ženska. Natančneje ali smo ženske v rodni dobi ali ne več. Oksitocin je namreč hormon, ki se praviloma izloča pri ženskah, sicer tudi pri moških, a v manjših količinah. Oksitocin se izloča ves čas rodne dobe ženske, zlasti ko rodi ali doji.

Ta žensko sili, da skrbi za druge, in ženska, ki skrbi za druge, veliko bolj razbere čustvena stanja iz obrazne mimike tistega, ki ga opazuje. Ženske smo za to biološko narejene. Zanimivo pa je, da že 24 ur stare dojenčice obrazno mimiko dojemajo drugače od enako starih fantkov.

Ženske zaradi svojih ženskih hormonov veliko bolj uspešno razberejo čustveno stanje posameznika, tudi če vidimo le fotografijo. Ko ženska enkrat pride ven iz rodne dobe, v obdobje klimakterija, se njena sposobnost izenači z moškim, obenem nima več takšne potrebe skrbeti za okolico in se tudi njen center za odločanje bolj racionalno vklaplja, podobno kot pri moških.

Če gledamo dolgoročno, ali sploh obstajajo napačne odločitve?

Ne. Vse odločitve so lahko pravilne ali nepravilne, odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledamo, ker se moramo zavedati., da danes ne morem vedeti, kaj je pravilno, kaj nepravilno. Šele ko gledamo za nazaj, lahko vidimo, ali je odločitev bila pravilna, ali je rešila moj problem ali ne.

Nam tudi nepravilne odločitve prinašajo življenjska spoznanja?

Človek in vse preostale živalske vrste imajo tendenco, da ostajajo v zoni udobja, ki je psihološki pojem, ko nam ni treba vlagati preveč energije zato, da preživimo. Ko smo na energetskem optimumu, nas nič ne ogroža in ni energetsko potrat­no. Ampak mi se učimo in naše preživetvene možnosti se dvigajo šele, ko stopimo ven iz cone udobja.

Preživetvene sposobnosti nismo razvijali v coni udobja, ampak se ta naša sposobnost krepi le takrat, ko gremo ven iz te cone. Takrat se učimo, razvijamo, zato v tem kontekstu ni napačnih odločitev. Ker če čez čas ugotovimo, da je neka odločitev bila napačna, v resnici pa nas je spravila ven iz cone udobja, smo se le nečesa naučili in postali preživetveno sposobnejši.

Všeč mi je Edisonova misel, ki jo je izjavil novinarju, ko ga je vprašal: "Znano je, da ste poskušali iznajti žarnico 99-krat, pa vam ni uspelo. Kaj pravite na to?" Odgovoril je: "Kako to mislite, da mi ni uspelo? Zelo uspešno sem 99-krat pokazal, kako se žarnice ne da narediti."

Kako si lahko pri odločanju pomagamo?

Če imamo možnost, je dobro, da odločitev prespimo. Sicer zberemo argumente in poskušamo racionalno razmisliti o zadevi in si dovolimo, da prespimo. Med spanjem bo namreč raven kortizola, stresnih hormonov upadla, kar pomeni, da bo center za strah manj aktiven in bo manj ogroženosti ter strahu. Ko se bomo zjutraj zbudili, bomo manj pod vplivom strahu in bolj pod vplivom racionalnih argumentov. Ko malo prespimo, bomo sprejeli boljšo odločitev in verjetno bomo z odločitvijo bolj zadovoljni, seveda, če imamo čas.

Moramo težiti k zadovoljnim odločitvam?

Dobro je, da se ne bojimo sprejemati odločitev in treniramo. Večina se nas izogiba odločitvam, kar je človeško, ker se bojimo sprememb in neuspeha. Mali otrok nima teh težav, ker ne razmišlja: "Še ne hodim, ali bom zdaj stal na obeh nogicah in morda padel ali ne."

On vstane in gre. Ko odraščamo, se nam vse bolj pojavlja strah pred neuspehom, čedalje bolj se zavedamo težav in posledic odločitev, ki so večinoma vezane na spremembe. To nas dejansko blokira. Dobro se je zavedati, da so vse odločitve za nas na dolgi rok dobre in da se jih ne bojimo sprejemati.

Lahko rek Kdo ne tvega, ne dobi! velja za primernega pri odločanju?

Lahko. Ne moreš vedeti, kaj je lahko za ograjo, če ne odpreš vrat in pogledaš. Lahko se odločimo ostati vse življenje za zidovi, ki si jih sami dvigujemo. Na dolgi rok to pomeni, da si manjšamo preživetvene možnosti. Ohranjamo status quo, se pravi cono udobja, ki je na dolgi rok v resnici naše uničenje.

Ker se več ne razvijamo?

Tako, ker se več ne krepi naša sposobnost preživetja oziroma učenja na napakah, in če to govorimo v desetletjih, se potem takšen človek težje znajde v svojem okolju in težje preživi.

Kaj pa ljudje, ki imajo zelo radi rutino?

Gre za cono udobja. Večina živali, vključno s homo sapiensom, se pravi nami, ima rada rutino. Gre za predvidljivost, ki nam omogoča lažje preživetje. Ampak na dolgi rok, če je vse ultra predvidljivo, nismo pripravljeni ničesar spreminjati in bomo izumrli. Mnogo živalskih vrst izumira, ker se niso sposobne prilagoditi hitro se spreminjajočemu okolju. Na dolgi rok cona udobja ni nikoli dobra preživetvena taktika.

Včasih se moramo znati spustiti z vajeti racionalnega odločanja in se spustiti v neznano, če želimo biti kot posamezniki in kot vrsta preživetveno sposobni. Ampak to je težko, ker moramo premagati svoj prvinski strah. Najslabše so odločitve, ki jih sprejemamo iz strahu, ker se takrat lahko odločimo zelo napačno. Vehementno je reči, da je nekdo kreten zaradi odločitve, ker gre za močne mehanizme, če gledamo možgansko, biološko in tudi psihološko.

Odzivamo se namreč glede na dražljaje iz okolice in glede na našo biološko danost, karakter, naše dosedanje izkušnje, vzgojo, kulturne vzorce, s katerimi smo odraščali in so se v nas usidrali. Dlje vztrajamo v eni zgodbi, težje je to zgodbo pretrgati. Slovenski pregovor pravi: Navada je železna srajca. Sprejemati odločitve je nujno in dobro, če si lahko dovolimo luksuz časa za premislek, da malo prespimo in pustimo, da se odločitev malo medi.

Pustiti intuitivnemu delu naših možganov, da malo melje, tudi ni slabo, ker so naše intuitivne odločitve tiste, ki jih sprejema naša podzavest na podlagi individualnega ali kolektivnega spomina. Jung je veliko govoril o arhetipih, da pustimo višjemu jazu ali podzavesti, nadjazu, nečemu, česar nismo ozavestili, da premleva in potem čez čas ta odločitev v nas vzklije, kar ni neumno. Seveda, če imamo luksuz časa.

Za večino življenjskih odločitev imamo na voljo čas. Redkokdaj se zgodi, da drvimo po avtocesti in nam naenkrat iz nasprotne smeri pripelje avto, mi pa se moramo hitro odločiti. Takšnih situacij je v življenju relativno malo. Veliko več je psiholoških odločitev, ko imamo na voljo nekaj časa, več kot 24 ur.

Moramo sprejeti tudi odgovornost za svoje odločitve?

To je zelo pomembno. To je tretji razlog, zakaj se bojimo sprejemati odločitve, ker se bojimo sprejeti odgovornost zanje, kar je malo kratkovidno, ker sprejemamo odgovornost tudi za odločitev, ki je nismo sprejeli. Saj tudi, ko ne sprejmemo odločitev, smo na nekakšen način sprejeli odločitev, isto kot je molk vrsta odgovora.

Kako vi shajate z odločanjem?

Čeprav o procesu odločanja dosti vem, se zavedam, da vedeti in narediti ni isto, vmes je še kar veliki korak. Ko sem se učila in poučevala druge, sem tudi sama rasla. Vse raziskave, o katerih sem brala, so mi osebno pomagale. Po drugi strani pa sem do sebe malo bolj zahtevna, ker mi je jasno, v kakšne pasti se ujamem, saj jih ozaveščam.

Danes zagotovo živim zadovoljujoče življenje. Zelo sem zadovoljna s svojim življenjem, ker sem sprejela odgovornost za svoje odločitve. Na ta način se sprosti ogrom­na energija, ker nehamo kriviti druge, se več ne počutimo kot žrtev, ampak se dejansko zavedamo, da smo mi tisti, ki peljemo svoje življenje s svojimi odločitvami, in da ni nič narobe, če smo zmotljivi.

Vse stvari, ki sem se jih skozi življenje naučila ali o njih brala, sem speljala tudi v svojem zasebnem življenju. Kot predavateljica govorim le stvari, v katere verjamem in v praksi delujejo, kar se mi zdi pošteno.

Pripravila: Suzana Golubov

Lisa - 15/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 15/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.