To so lahko tudi težave s koncentracijo, spominom, težave pri odločanju ...

Z univ. dipl. psihologinjo Špelo Reš, ki ima dolgoletne izkušnje na področju psihološke diagnostike, vodenja skupin za samopomoč, individualnega svetovanja in psihosocialne rehabilitacije in zdaj deluje v Logoutu kot strokovna delavka, svetovalka ljudem, ki imajo težave z zasvojenostjo s spletnimi vsebinami, smo se pogovarjali, s kakšnimi težavami se srečujejo njeni svetovanci in njihovi bližnji ter kako preprečiti, da do tega sploh ne pride.

Kakšne oblike pomoči ponuja organizacija Logout?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Logout je trenutno edini specializirani center v Sloveniji, ki se ukvarja s problematiko zasvojenosti s spletnimi vsebinami. Delujemo od leta 2011 in imamo že kar nekaj kilometrine. Počasi se širimo in lahko tudi rečem, da smo že prepoznavni, seveda pa si želimo še več delovanja na preventivi.

Kje se začne zasvojenost?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Ločimo prekomerno uporabo in zasvojenost. Prekomerna uporaba pomeni, da oseba na spletu preživi veliko časa, motiv zanjo je nestrukturiran čas, precej prostega časa, dolgčas, zato oseba ves prosti čas preživi na spletu, a zaradi tega še ne trpi služba, prijatelji, hobiji … Pri nekaterih je to tudi več ur na dan, kar še ni nujno zasvojenost. O zasvojenosti govorimo takrat, ko oseba s spletnimi vsebinami rešuje neko drugo situacijo, čustveno stisko, frustracijo ali problem. Se pravi, da gre za strategijo reševanja težav, v tem primeru neustrezno, saj se s tem le odmika od stvari, ki ga težijo oziroma bolijo. Podobna dinamika je v ozadju tudi pri ostalih zasvojenostih. Takšno stanje vpliva tudi na medosebne odnose, službo, šolo. Na Logoutu se ukvarjamo z odraslimi in mladostniki. Odrasli recimo poročajo, da ostajajo doma na bolniški, ker so vso noč preživeli na spletu, igrali igrice, gledali filme, serije … Zaradi tega zapostavljajo vse druge, življenjsko bolj pomembne dejavnosti.

Gre za nekemično zasvojenost?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Gre za občutek ugodja, ki ga povzroča dopamin, ki se sprošča v možganih v vsaki situaciji, ko se imamo lepo, kot je recimo, ko smo zaljubljeni, ob prehranjevanju, poslušanju glasbe … Torej so vpleteni tudi naši notranji kemični procesi. V osnovi pa govorimo o nekemični zasvojenosti, saj v telo ne vnašamo dodatnih kemičnih substanc.

Kdo se po navadi obrača k vam po pomoč?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Največkrat prvi korak naredijo starši otrok in mladostnikov, svetovalni delavci šol, centrov za socialno delo, ki pri nekom prepoznajo težavo. Včasih pa me preseneti tudi kakšno elektronsko pismo najstnika ali najstnice, ki se sama, prek prijavnice na našem spletnem mestu, prijavi na svetovalni razgovor. Dobili smo že na primer elektronsko pismo 13- ali 14-letnice, ki prepoznava, da ima težave, ker precej časa preživi na mobilnem telefonu, in želi priti po pomoč na Logout. To je kar pomemben uvid, tudi motivacija, kar olajša svetovalni proces. Resnica pa je, da mladostnike v večini primerov pripeljejo starši. Kakšni so tudi nemotivirani in ne želijo biti vključeni, svojega spletnega vedenja ne prepoznavajo kot problematičnega, pri nekaterih primerih so tudi starši pretirano zaskrbljeni, čeprav je mladostnik morda čisto povprečen
uporabnik spleta.

Kaj s svetovanci počnete?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Včasih starši pričakujejo, da imamo čarobno palčko in bo po nekaj mesecih čudežno vse drugače. Ni ravno tako. Na Logoutu v Ljubljani in v Izoli imamo ambulantni način dela. Svetovanec prihaja k nam enkrat na teden k psihologu, svojemu svetovalcu na individualno obravnavo. Imamo pa tudi skupinsko obravnavo, tako da kombiniramo individualno in skupinsko, s tem da pri mladoletnih, sploh pri mlajših, zelo tesno sodelujemo s straši. Enkrat na leto imamo tudi kampe, po navadi svetovance peljemo nekam v naravo. Večkrat smo bili v hribovski vasi Strojna na Koroškem, kjer je tisoč metrov nadmorske višine in brez signala. V tem primeru jih je težje motivirati, ker vedo, da tam ne bo naprav, mobitela, ampak ko pridejo, se imajo zelo lepo. Ko dobijo to izkušnjo, jim je všeč, ker se družijo, gibajo, uživajo. Pomembno je, da dobijo izkušnjo, da se imajo lahko zelo lepo in uživajo, se sprostijo tudi brez naprav in signala. Čim več takšnih izkušenj ima otrok, mladostnik, lažje bo potem tudi odložil napravo.

Kaj pa se zgodi z odraslimi svetovanci?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Tudi odrasli so lahko vključeni v naš program in zanje – kot tudi za mladostnike – nikoli ne uporabljamo besede zasvojenci. Izraz po mojem mnenju stigmatizira, zato se mi ne zdi ustrezen. Odrasli nas največkrat kontaktirajo sami, včasih pa tudi njihovi partnerji, tudi kakšne mame. Imamo 25 ali 30 let stare fante, punce, za katere še vedno pokličejo tudi starši ali jih spodbujajo k obravnavi, seveda pa imajo toliko manjši vpliv nanje. Vsak starš se težko sooči z dejstvom, da če njihov odrasli otrok ni motiviran, pripravljen za spremembo ali pri sebi ne vidi težave, da zanj ne morejo kaj dosti narediti. Zanje je to lahko huda frustracija. Zato tudi staršem svetujemo pri soočanju z lastno stisko, kako se torej lahko umaknejo ali kaj lahko naredijo takrat, ko odrasli otrok reče “Glej, mami, potrebujem pomoč!” Takrat jim lahko pridejo naproti.

Koliko je ta problematika sploh prisotna v Sloveniji?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Večino naših svetovancev je otrok in mladostnikov, ker zanje le poskrbijo starši, šola, centri za socialno delo, organizacije, skratka tisti, ki otroke in mladostnike tudi napotijo k nam. Odrasli pa dostikrat tudi ne prepoznajo, da imajo težave, pri njih je zasvojenost s spletom večkrat neprepoznana. To je razlog, da k nam pridejo predvsem mlajši, čeprav to ni samo problematika mlajših. Naš najstarejši svetovanec ima 60 let. Raziskave v tujini, v evropskem merilu navajajo, da od 3 do 5 odstotkov uporabnikov spleta razvije zasvojenost, kar ni majhen odstotek. Nacionalni inštitut za javno zdravje je leta 2015 in 2016 delal raziskave, tudi med slovenskimi osmošolci, kolikšna je zasvojenost z videoigrami. Ugotovili so, da je 2,5 % slovenskih osmošolcev zasvojenih z video igrami.

Kako prepoznamo nekoga, ki potrebuje vašo pomoč?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Dostikrat ljudje razmišljamo oziroma imamo stališče, da je glavno merilo čas, v smislu, če sem na spletu več kot tri ure, sem zasvojen. Dejstvo je, da čas ni glavni dejavnik. Nekaj osnovnih simptomov je recimo: izguba občutka za čas, kontrole nad vsebino, kar se pojavlja pri splošni zasvojenosti s spletom (to pomeni, da spremljaš vsega po malem – od družabnih omrežij do YouTuba, in te to potem verižno ponese od neke novičke do povsem nečesa tretjega). Eden od pomembnih simptomov je, da začneš zaradi tega opuščati stvari, ki so ti prej bile pomembne. Recimo ne greš več s prijatelji ven, opuščaš prostočasne aktivnosti, ki so ti bile prej prijetne, zanimive, nekako si racionaliziraš, da to ni več zabavno, da te nekaj moti, da nimaš dovolj časa … Zelo pomemben simptom je tudi, da velikokrat razmišljaš o spletnih vsebinah tudi, ko nisi na njih. Pomemben simptom je tudi čustvena reakcija ob odvzemu recimo mobilnega telefona ali prekinitvi uporabe naprave. Nekateri odreagirajo zelo agresivno, drugi tudi kaj razbijejo, nekateri so agresivni do staršev, do sebe ... Eden od simptomov je tudi čustveno nihanje, razdražljivost, ko oseba ni na 'svojih' spletnih vsebinah, ko pa je 'online', vse postane bolj znosno, prijetnejše, oseba se umiri. Pri nekaterih svetovancih opažam tudi spremembe spalnih navad. Recimo da ponoči vstajajo, si nastavijo budilko, da so lahko ponoči na vsebinah, pred šolo ali službo, tudi to, da ne morejo zaspati. Pojavi se tudi sprememba prehranjevalnih navad, opuščanje obrokov, ker ne občutijo, kdaj so lačni. Teh simptomov ne gre jemati posamezno. Recimo, če nekdo ponori, ko mu mama vzame telefon, še ni rečeno, da je zasvojen. Več simptomov v paketu pa lahko kaže na težavo. Na naši spletni strani imamo tudi samoocenjevalne vprašalnike (www.logout.si/sl/problematika/) za različna področja zasvojenosti oziroma področja, ki jih obravnavamo: splošna zasvojenost s spletom, zasvojenost z računalniškim igrami, s spletno pornografijo, s spletnimi nakupi, spletnimi igrami na srečo in družabnimi omrežji. S pomočjo vprašalnikov se uporabnik sam oceni in potem dobi nazaj povratno informacije, ali je uravnotežen uporabnik, prekomeren ali priporočamo, da si poišče pomoč.

Zakaj nas virtualno življenje tako zlahka vsrka vase?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Splet je medij, ki že sam po sebi zasvoji, je drugačen kot knjiga. Omogoča, da novice ali tisto, kar ti je všeč, prihaja nekontrolirano. Za televizijo je spored, tako čakaš na uro, da se tvoja priljubljena oddaja začne, pred začetkom si malo vznemirjen, komaj čakaš, da se začne, ampak preostanek dneva si pomirjen, ker veš, kdaj je na sporedu. Splet pa je medij, ki ti nenehno podaja vsebine, ki so ti pomembne, in ne veš, kdaj jih pričakovati. Tako se uporabnik ne nauči, kdaj pričakovati ugodje, in je zato stalno na preži, s tem pa je telo vseskozi napeto in vznemirjeno. Če govorimo o konkretnih aplikacijah, bodisi o igrah na mobilnem telefonu, na računalniku prek spleta ali bodisi da gre za pornografske vsebine, tudi te vsebine so sprogramirane tako, da določeno ciljno skupino pritegnejo in zadržijo. Nekje sem zasledila, da Steve Jobs in drugi, ki so v Silicijevi dolini začeli s to tehnologijo, svojim otrokom niso dovolili uporabe mobilnih telefonov in aplikacij. To ni naključno, proizvajalci teh vsebin zaposlujejo strokovnjake, ki poznajo človeško vedenje in seveda vsebine naredijo tako, da pritegnejo. Recimo igre na mobilnem telefonu in igre nasploh imajo zelo dovršen sistem nagrajevanja, napredovanja, kar človeka motivira, da vztraja. Poleg tega igre omogočajo socializacijo, primerjanje drug z drugim, sodelovanje, tekmovanje, torej do neke mere zadovoljujejo socialne potrebe človeka. Ko govorim o zasvojenosti, mislim predvsem na tiste vsebine, ki nam sprožajo ugodje, ob katerih se imamo lepo. Na splošno so to zgoraj naštete vsebine, vsak posameznik pa seveda najde tiste svoje specifične spletne vsebine, ki mu nudijo ugodje – lahko so to tudi dokumentarci, učenje tujih jezikov, branje in pisanje komentarjev, klepetalnice …

So vaše usluge plačljive?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Naš program financirajo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje, Mestna občina Ljubljana (MOL) in Mestna občina Koper. Program pomoči je tako za uporabnike, svetovance brezplačen. Trenutno delujemo v Ljubljani in Izoli, aprila letos odpiramo tudi svetovalnico v Celju.

So med vašimi svetovanci tudi povratniki?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Tudi te izkušnje imamo. Imamo primere, ko mladostnik naenkrat izgine in pride nazaj čez pol leta, ali nas starš ponovno kontaktira. Povratnikov s težavami ni malo, je pa tudi precej pozitivnih zgodb. Nekateri se pozneje oglasijo, pohvalijo, kako dobro jim gre. Se mi zdi, da imamo strokoven, ampak še vedno zelo oseben stik s svetovanci. Pomemben nam je vsak človek, mladostnik in odrasel. Nimamo univerzalnega programa, ki je za vse enak. Res pogledamo, kaj svetovanec potrebuje, kaj bi zanj lahko pomenil izhod, kaj mu lahko še prinaša ugodje, kako se lahko bolj konstruktivno sooča s težavami in mu pri uvajanju sprememb pomagamo.

Ponujate tudi spletno svetovanje?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Imamo telefonsko svetovanje, program Po nasvet na splet, ki ga sofinancira MOL, kar pomeni, da nas ljudje pokličejo na naš telefon ali pišejo na našo elektronsko pošto, mi pa jim damo informacije, nasvet, mnenje. Svetovanja pa prek telefona ne izvajamo, za to je potreben oseben stik. Imamo sicer tudi možnost svetovanja prek programa Skype, ki ga uporabljamo pri svetovancih, ki so že vključeni v naš program in recimo za nekaj časa kam gredo, da ne prekinemo svetovanja. Zgodilo se je tudi, da je svetovanec bil v zelo depresivnem razpoloženju, zaradi katerega ni zmogel priti osebno v svetovalnico, in sva imela svetovanje prek Skypa. Ni pa mišljeno, da bi celoten svetovalni proces potekal tako.

Koliko je bil star vaš najmlajši svetovanec?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Vesela sem, da k nam vedno pogosteje prihajajo družine v preventivnem smislu. Recimo pridejo s pet, šest let starim otrokom zato, da se z nami posvetujejo o uporabi naprav, o tem, kakšne igrice so primerne zanj, katere vsebine so neprimerne. Ali pridejo z osem-, devetletnikom, ker razmišljajo, da bi mu kupili pametni telefon in bi se radi na to ustrezno pripravili.

Kje pa je meja, kdaj otroku kupiti mobilni telefon?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Težko je reči, pri katerih letih otroku kupiti telefon, ker so otroci različni. Pravila postavljajo starši, dobro je, da pogledajo, koliko je otrok odgovoren, ali se drži preostalih dogovorov, ki jih ima, koliko izgublja stvari, iz tega lahko tudi sklepajo, koliko bo skrben do naprave. Dober preizkus je tudi, če otroka vprašajo, da pojasni, zakaj potrebuje telefon. To velja tudi za igre, določene igre so starosti primerne, določene niso. Svetujemo, da starš do otrokovega 14. leta obdrži nadzor in vedenje o tem, kaj njegov mladostnik počne na spletu: da ima nadzor, katere igre ja, katere ne, katere vsebine ja, katere ne, in koliko časa jih lahko igra. Kdaj v dnevu ga lahko uporablja, kaj mora prej narediti, saj je uporaba naprav za zabavo, privilegij. Logout tudi predlaga, da je nakup naprav družinski dogovor, da otroci in mladostniki naprav ne kupujejo s svojimi prihranki, ker potem starš težje uvaja določena pravila, saj ima otrok občutek, da je naprava njegova. Pred nakupom naj se družina usede na 'družinski sestanek' in dogovori. Dobro je tudi, da se dogovor napiše, lahko se nariše, odvisno od starosti otrok. V ta dogovor so lahko vključeni tudi starši. Se pravi, da so notri tudi neke stvari, ki zavezujejo starše, da mladostnik nima občutka, da samo od njega nekaj zahtevajo. Recimo, ko jemo, ob mizi ni naprav. Starši morajo otrokom biti za vzgled, da se naučijo svoj prosti čas uporabljati na različne načine in da uporaba spleta ni edini način zabave. Dobro je, da starš sam pregleda vsebine, preden dovoli, da jih otrok začne uporabljati. Kot rečeno, je splet zasvojljiv medij in zelo malo mladostnikov, sploh pa otrok, je sposobnih uporabo kontrolirati, zato potrebujejo zunanjo pomoč starša, da mu pomaga, ga opozori, ga informira, se z njim pogovarja o nevarnostih na spletu, o konstruktivni uporabi naprav …

Kaj še svetujete družinam za preventivo?

Univ. dipl. psihologinja Špela Reš: Priporočam tudi to, da sta oče in mama na 'istem bregu', da imata glede uporabe naprav in pravil oziroma dogovorov v zvezi s tem, usklajena stališča ter složno in dosledno izvajata bodisi nagrajevanje spoštovanja dogovorov in pravil bodisi posledice nespoštovanja. To je lahko težava predvsem pri ločenih starših.

Spodbujamo konstruktivno uporabo spleta, imamo splošno stališče, da je splet v redu, da obstajajo dobre vsebine, obstajajo pa tudi vsebine, ki so zasvojljive. Če pri svetovancih zaznamo interes, jih spodbujamo, da se naučijo programirati, nekateri komponirajo glasbo, drugi urejajo videe … Torej jih spodbujamo, da niso le potrošniki vsebin, ki terjajo čas in denar, ampak so tudi kreativni.

Foto: Goran Antley

Liza - 7/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 7/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.