Tudi trener košarkarjev Ilirije, Saša Dončić, ki ga marsikdo prepozna tudi kot košarkarskega komentatorja, nekateri pa kot očeta uspešnega mladega košarkarja Luke Dončića, se poskuša med življenjskimi padci in vzponi obdržati v igri.

“Ne vem, kaj bo jutri, se bom pa vedno boril zase in svojo družino, naj to pomeni, da bom vozil taksi, barval ograje ali delal kot poslanec. Ne glede na vse se bom boril. Dokler sem zdrav, imam noge, roke in glavo, bom dal vse od sebe. Za vsako stvar, ki sem se je lotil, sem dal vse od sebe.”

Kje ste trenutno po vseh vzponih in padcih?

Saša Dončić: Res je, da sem imel grd padec, kar je normalno.

Ste v življenju imeli le en padec?

Saša Dončić: Ta je bil kar hud, če govorim o življenjskih padcih.

Zaradi kockanja?

Saša Dončić: Ne, nikoli v življenju. Zanimivo je, da o meni vsi vedo več, kot vem sam o sebi. Slišal sem tudi, da jemljem mamila. Lahko grem takoj na odvzem krvi, s tem nimam težav. Gre za padec po ločitvi, ko so šle stvari narobe, kar me je strlo. V tistem trenutku se mi je sesul svet. Tega nisem pričakoval, nisem pa edini, ki se mu je to zgodilo. Nikoli nisem bil cmerav, vedno sem se boril. Res pa je, da sem potreboval nekaj časa, da pridem iz krize. Najhujša je bila seveda psihična, a sem se začel znova boriti, praskati in počasi mi gre na bolje.

Ste v tem obdobju vozili taksi?

Saša Dončić: Taksi sem pravzaprav vozil, ker sem pomagal prijatelju, takrat nisem imel nobenega trenerskega dela, nič. Tista dva meseca, kolikor sem vozil taksi, sta mi prišla prav. Tega me ni sram, so se pa nekateri posmehovali, češ da vozim taksi. Ne vem, kaj bo jutri, se bom pa vedno boril zase in svojo družino, naj to pomeni, da bom vozil taksi, barval ograje ali delal kot poslanec. Ne glede na vse se bom boril. Dokler sem zdrav, imam noge, roke in glavo, bom dal vse od sebe. Za vsako stvar, ki sem se je lotil, sem dal vse od sebe.

Pravite, da ste trenutno v vzponu, kaj to pomeni?

Saša Dončić: To pomeni, da se mi je življenje spremenilo, opazil sem, da sem dobil veliko prepoznavnost po evropskem prvenstvu v košarki.

Zaradi sina?

Saša Dončić: Vsi me sicer povezujejo z Luko, seveda ima tudi Luka zvezo s tem, so me pa ljudje bolj prepoznali zaradi izjav, ki sem jih dajal kot strokovni komentator. Sicer sem bil že pred tem komentator, ampak na evropskem prvenstvu v Istanbulu sta bili nenormalna evforija, nora energija. Vsi tisti, ki imajo otroka, vedo, kakšno moč dobi človek, ko se mu rodi otrok. Takrat ne potrebuješ ne hrane ne pijače. Tako nekako je bilo tudi na tem evropskem prvenstvu, celotno evropsko prvenstvo je bila nenormalna pozitivna energija. Žal mi je, da tam ni bilo kakšnega pesnika, da te stvari prenese na papir, ker jih sam ne znam. Ko smo prišli nazaj v Slovenijo, sem bil pozitivno presenečen nad odzivom, ljudje so se želeli fotografirati z mano. Še zdaj se ne zavedamo, kakšen uspeh je to, kar so naredili slovenski košarkarji. Vse je bilo ekstra, in to je takšna dobra izkušnja, ki mi je dala veter v hrbet. Po 'krešu' sem se poskušal pobrati, stalno sem nekaj poskušal, poskušal sem tudi z lokalom. Nisem ravno gostinec, vse skupaj sem vzel z levo roko. Vsaka čast gostincem, ker je to težaško delo.

Skratka, veliko se je dogajalo, celo brez potnega lista ste bili neko obdobje.

Saša Dončić: Takrat sem bil mlad in nisem niti razmišljal, kaj to pomeni, ni me ganilo. Ko pa si starejši, gledaš na življenje drugače. Boli, ker je zdaj, kot da v življenju ni bilo nič. Mogoče je bila moja največja napaka ta, da sem ločitev vzel preveč čustveno in sem se še nekaj časa trudil, da ostanemo skupaj. Nikoli nisem niti pomislil, da bi se mi lahko zgodilo kaj takega. Zakon je zame vrednota, za katero sem tudi danes pripravljen dati vse. Okej, šla sva narazen, potem pa sem si našel partnerico in sem zdaj v zvezi.

Niste znova očka?

Saša Dončić: Sem, drugič sem očka in na to sem ponosen.

Kako je zdaj biti očka?

Saša Dončić: Fenomenalno, najboljše, hčerka je zdaj stara 13 mesecev.

Imate težave s previjanjem?

Saša Dončić: Nikoli, so tudi plenice hlačke. S svojima otrokoma se zelo rad ukvarjam, tudi z mulci na ulici se rad družim. To vedo vsi moji bližji prijatelji.

Koliko so stari fantje, ki jih trenirate v Iliriji?

Saša Dončić: Poznam jih še iz časov, ko so bili mali 'čevapi'. Sploh te mlajše fante sprejemam, kot da sem jim starš. Lepo mi je biti starš. Nimamo strogega profesionalizma, tudi nimamo možnosti za to, ampak ko je treba, jih tudi naderem.

Je prav, da imate do teh fantov tudi očetovski odnos?

Saša Dončić: Nekaj je biti trener v klubu, kot je Real Madrid, kjer je vse profesionalno in so fantje tudi zelo dobro plačani. Tam te nihče ne vpraša, kaj in kako. So stvari, za katere kot profesionalec moraš vedeti, kaj delaš. Fante v Iliriji jemljem tako, kot da so plačani milijonarji. Trenirajo, so pridni, prav tako menim, da je prav, da moramo biti trenerji za mlade igralce vse skupaj: pedagogi, starši in trenerji. Prav je, da jih tudi naderemo, nekaj drugega pa je, ko imaš igralca, starega 35 let. Fant pri 18 letih je izgubljen, saj ga učijo tudi doma, ampak fantje trenirajo dvakrat na dan in smo veliko časa skupaj. Moj cilj ni samo to, da postanejo dobri košarkarji, to je sicer prioriteta, ampak zelo rad vidim, da so tudi dobri ljudje, da se znajo kulturno obnašati. Zelo vesel sem, da smo v klubu, kot omenjeno, smo skromen klub, letošnjo sezono smo cilje dosegli zaradi kemije, ki jo imamo v ekipi. Imamo hierarhijo, mlajši spoštujejo starejše, starejši tega ne izkoriščajo, temveč jim svetujejo. Pride kakšen problemček, ki ga ne damo pod predpražnik, temveč se usedemo, pogovorimo in to rešimo.

Ste se v vlogi trenerja našli?

Saša Dončić: Zelo mi je všeč, je pa mnogo težje, kot sem si predstavljal. Delujemo kot družinsko podjetje, saj vsi delamo še vse druge stvari, da preživimo, kar bo dolgoročno težko. Tudi mi moramo dobiti veter v hrbet, na žalost se vse konča pri denarju. Ne govorim o milijonih in letalih, temveč o normalnem znesku. Pričakujem, da bomo po tej sezoni nekje našli kakšnega sponzorčka, da se lahko ta zgodba nadaljuje in se vsakega prvega v mesecu ne tresemo, ali bo ali ne bo plača, če ne, nima smisla. Sicer za zdaj, ko potegnemo črto, speljemo, ampak če ne bi bilo v naši upravi prijateljev kluba, bi ga verjetno že letos zaprli. Bilo pa bi škoda, če bi se Ilirija zaprla. Mislim, da je eden od najstarejših klubov, če ne celo najstarejši klub v Sloveniji. Košarka je bila med prvimi, če ne prva v Ljubljani, in ta Ilirija je v Šiški, za katero se mi zdi, da ima več prebivalcev od Celja. Škoda bi bilo, da se nekaj takega prekine, ker smo začeli delati z mladimi, imamo vse selekcije od U9 naprej. Ko sem prišel pred dvema letoma in pol, je sistem razpadal. Startali smo v tretji ligi in iz tretje v drugo prestopili brez poraza in iz druge lige v prvo brez poraza. Ko smo prišli v prvo, so nam vsi rekli, da bomo 'kanta' za nabijanje in zagotovo izpadli, ostali pa se bodo borili. Prišli smo še v ligo za prvaka, kjer smo na žalost imeli smolo oziroma veliko hudih poškodb.

Koliko pa ste vplivali na Luko, ko se je oblikoval kot košarkar?

Saša Dončić: Z njegovo mamo sva Luko peljala, kamor je želel. Je pa bil vedno na vseh mojih tekmah, ob vseh pokalih, ki jih imam, je na sliki. Vedno on, Dragić in Zupan, ko so bili še mali 'čevapi'. Žogo je imel vedno rad, ob vsakem polčasu je bil takoj prvi na parketu in so ga lovili redarji, da ga spravijo z igrišča. Tudi meni je bil moj oče idol. Ko me je gledal in s tem živel, mu je seveda potem košarka še najbolj prirasla k srcu. Je pa Luka tudi pri kateremkoli drugem športu, ki ga je preizkušal, bil dober, imel je talent za vse. Tudi njegova višina je idealna za druge športe.

Sta se kaj pogovarjala o košarki?

Saša Dončić: Hodil sem z njim in ga poskušal prek igre učiti nekaj malega, tudi na treninge sem ga peljal, največji posel pa je tako ali tako sam naredil. Moja naloga je bila, da mu omogočim najboljše mogoče pogoje, kot vsak starš.

Kako pa je bilo takrat, ko se je bilo treba odločiti, ali gre v Madrid Real?

Saša Dončić: Zdaj vsi govorimo o Luki, vsi so pametni in pravijo, da so vedeli, da se bo to zgodilo. Zagotovo je bilo zelo težko. Od nas je še najlažje bilo Luki, ker je bil tako mlad in se ni niti zavedal, kam gre. Najprej sva šla februarja na preizkusni trening, kar sem zahteval, ker nisem želel, da se prodajamo na 'highlightu'. Želel sem, da vidi, ali se bo pokazal interes, kje bo in kaj bo delal, ter da ga vidijo v živo. Star je bil 13 let. Poznam fante, ki so šli iz Ljubljane v Maribor in je bila stiska ter so se vrnili v Ljubljano po enem tednu. Zato sem takrat šel z njim. Po prvem treningu, ki ga je zamudil, so fantje, s katerimi bi Luka moral trenirati, odhajali s treninga, ampak ko so se srečali in se prvič videli, sem videl Lukovo reakcijo. Vsem je dal roko in jih pozdravil. To so stvari, po katerih vidiš, da mu lahko maksimalno zaupaš. Tisti turnir je odigral, pa ni znal špansko, niti ni poznal trenerja, ne soigralcev. S tekme v tekmo je rasel in v finalu s starejšimi fanti dal 20 pik. Sicer so izgubili, ampak 'ta mali' je odigral kot 'avion', meni pa so šle kocine pokonci. Oni so takrat trznili, ampak mi smo čakali. Res pa je, da sva ga potem od marca do junija spraševala, ali bi šel. Kadarkoli sva ga vprašala, je bil za to, da gre.

Je Luka razen talenta in treningov imel tudi srečo?

Saša Dončić: Bili smo tudi v istanbulskem Galatasarayu, pa mi ni bilo všeč, klicalo nas je še nekaj klubov, ampak se mi je v tistem času zdelo, da ima Real Madrid dobre pogoje. Luka je spal v dijaškem domu še z dvema. Prva tri leta sem bil glavna tarča pljuvanja. Takrat so bile zgodbe, da sem vzel milijone, 100 tisoč evrov za 13-letnega fanta. Bil sem butelj in bral komentarje ljudi brez imen, ki so jih pisali pod članke. Odigral je prvo tekmo in že se je situacija začela spreminjati, potem je začel igrati normalno in so verjetno vsi ti isti komentirali, da so vedeli, da bo tako. Zanimivo pa mi je, da me noben novinar v življenju ni vprašal: “Kaj pa bi bilo, če mu ne bi uspelo?”

Kaj bi bilo?

Saša Dončić: Verjemite mi, da bi bil največje govno na svetu. Nadaljevala bi se tista fama, kot ko so me tista tri leta pljuvali in žalili.

Vam je kdo kaj takega povedal v obraz?

Saša Dončić: Nikoli. Trepljali so me in govorili: “Saj bo, saj bo.” Ni mi žal, da sem naredil po svoje, izpadlo je vrhunsko, lahko pa bi se obrnilo tudi drugače.

Ste zdaj glede njega mirni?

Saša Dončić: Glede njega sem miren že dve leti. Zdaj je tudi mamica tam, tako da ni več sam. Ne rečejo zaman: “Kdor ne riskira, ne profitira.” V športu pa šteje samo to.

Ste vi najbolj tvegali z gostilno?

Saša Dončić: Gostilna je bila kiks, draga šola. To je tisto, kar je manjkalo naši generaciji – da nas je nekdo poleg treniranja učil še, da v življenju ni samo košarka. Izhajam iz sebe; tudi ko sem Luko vozil tja, sem izhajal iz svojih napak. Tudi sam sem z Jesenic prišel s 14 leti v Ljubljano. Hočem povedati, da je bilo vse lepo urejeno, super mi je bilo, da sem prišel sam, nobenega nadzora nisem imel, pa poln hormonov sem bil. Saj je prav, da gredo fantje kdaj tudi ven, vseeno pa je treba imeti tudi nadzor. Takrat nas, starih 15, 16, 17 let, ni nihče ustavil, kar za športnike ni dobro.

Imate občutek, da bi takrat lahko več dosegli?

Saša Dončić: Bil sem mlad in neumen. Za reprezentanco stare Jugoslavije sem igral kot kadet, bili smo zadnja ekipa pred vojno. Kaj bi bilo, če se ne bi zgodila vojna? Vseeno, ko si enkrat bil v reprezentanci Jugoslavije, je bilo že drugače. Trenerji, ki so še danes priznani, so mi govorili, da sem imel zelo veliko talenta. Če bi takrat imel današnjo pamet, verjamem, da bi naredil veliko več kot takrat. Poskušal sem, da 'ta mali' ne naredi iste napake. Če pogledamo, so vsi fantje, ki jim je nekaj uspelo, morali ven. Za vsakega otroka, ki ima možnost, da gre nekam na bolje, da bo zaradi tega pametnejši ali boljši, je dobro, da gre. Ko za kateregakoli otroka iz teh krajev preberem, da mu je uspelo, sem vesel. Najboljša plat zlate medalje z evropskega prvenstva je ta, da se je v Sloveniji povečala baza košarke, vsi so šli v košarko. Navsezadnje so otroci dobili svoje idole in hočejo postati kot oni.

Kakšna je vaša vizija?

Saša Dončić: Če pogledamo košarkarsko, mi je Ilirija zelo pomembna. Glede na to, da sem bil z njo, ko je bila na dnu, in smo prišli do neke ravni, mi je cilj Ilirijo vsako leto pripeljati nekam višje, da bi v nekem obdobju prišli v mednarodno klubsko košarkarsko ligo, kar se mi zdi mogoče. To bi bilo za Šiško in Ljubljano dodatno dogajanje. Sicer pa mi je cilj imeti stabilnega prvoligaša in vzgajati igralce, ki so željni dokazovanja, in jim dati možnost. Vzel bi 15, 16 let stare fante in jim pri njihovih letih dal možnost. Precej ljudi mi je reklo: “Kaj boš v Iliriji, to je pokopališče.” Ampak nekaj smo naredili, rad bi, da je Ilirija odskočna deska.

Od kod ambicija, da postanete poslanec?

Saša Dončić: Imam dosti znancev in prijateljev, ki so v različnih športih, in vsi smo občutili na svoji koži, kaj pomeni dobesedno prosjačiti – v mojem primeru, da imam lahko danes 150 otrok, starih do 13 let, ki igrajo košarko in niso nekje na ulici.

Želite spremeniti odnos politikov do športa?

Saša Dončić: To me zanima. Veliko se pogovarjam, vsi imamo iste težave, želimo si, da bi bili pogoji v športu bolj prijazni. Nihče mi ne bo rekel, da Ilirija ne more imeti kluba. Govorim o vseh športih, predvsem kolektivnih, saj imamo veliko športnega potenciala. Navsezadnje raje vidim, da se naši otroci ukvarjajo s športom ali folkloro, kot da se drogirajo na ulici. S športom lahko otroke zelo dobro nadziraš, veš, kje so, obenem imajo pozitivno družbo in način življenja. Je pa res, da država ni prijazna do športa, v smislu, da podjetja ne vlagajo v šport. Če bom prišel v parlament, se bom maksimalno potrudil, da pustim pečat, naredim nekaj dobrega, ker imajo tudi vsi parlamentarci otroke in bi tudi oni radi videli, da so njihovi otroci v kakšni dvorani ali pri folklori, plesu …

Ste se naučili ravnati z denarjem?

Saša Dončić: Denar mi ne pomeni nič. Če se dobro počutim in si lahko kaj privoščim, si privoščim. Ko je zabava, naj bo zabava.

Vas ni nič izučilo?

Saša Dončić: Na svetu mi največ pomenita moja sreča in sreča moje družine. Tudi ko sem imel veliko denarja, so bile stvari, ki jih nisem mogel kupiti z denarjem, je pa res, da ga potrebuješ. Zdaj, ko je otrok, že gledam malo drugače, saj nisem več sam. Sicer pa še zdaj, sploh ob kakšni zmagi, gremo z družbo na večerjo, se usedemo … To je lepo, polni mi dušo.

Kaj vas je naučilo življenje?

Saša Dončić: Brez boja ni nič, življenje je kot tekma, vsak dan je dokazovanje. Ampak tekma se danes konča, jutri pa je že nova. Tudi drugi rečejo, da brez padcev ne znaš ceniti drugih stvari. Zdaj na vse skupaj gledam drugače kot takrat, ko sem igral. Bilo je dovolj denarja, zafrkancije, dobrih avtomobilov … ­Malo smo izstopali, že po višini. Ne rečem, da smo bili bohotni, smo si pa dali duška. Igral sem v klubih po vsej Sloveniji, kjerkoli sem bil, sem se maksimalno boril za ta klub. Takšen sem – ko sem nekje, sem 100 -odstotno. Včasih se je tudi treba znati 'šparati', potegniti ročno, se sprostiti, uživati, kdaj pa je tudi treba iti do konca, brez ročne. Vse to je normalno v življenju, nismo vsi roboti, in tudi ne želim biti robot!

Foto Goran Antley

Liza - 21/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 21/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.