Po končani akademiji igralka Ljerka Belak ni čakala v Ljubljani, da bo nastopala na televiziji ali snemala filme, šla je igrat v celjsko gledališče. Morala je delati, saj je bil otrok majhen. Zdaj pravi, da je v najboljšem življenjskem obdobju, pa ne zaradi Borštnikovega prstana. Počuti se perfektno, živi dobro in kar ima odveč, da naprej. Med študijem pa ji je prijatelj kupil gumijaste škornje, ki jih je nosila tri leta. Napletla si je nogavice in jih dala čez, da je bila videti bolje.

Ste Ljubljančanka?

Seveda. Zdaj živim zunaj Ljubljane, ker Ljubljana ni več ta Ljubljana. Še vedno mi je ljub Stari trg in včasih grem pogledat tisto hiško brez vode, s straniščem na dvorišču, v kateri sva z mamo živeli.

Ljerka BelakKaj se je v Ljubljani spremenilo od časov, ko ste tam odraščali?

Drugačni časi so. Ljudje hodijo drug mimo drugega, mlada družina gre v velike nakupovalne centre in otroci se tam med policami igrajo. Ko sem odraščala, je mama vzela pol metra blaga pri Janezu in sva šli na grad.

S sabo sem vzela papagaja v kletki, kužka in dve muci. Muci sta plezali po hrastu zraven malinjaka, papigi pa sva umaknili dno kletke, da je v kletki hodila po travi. Ko sva šli nazaj domov, sem imela iz tistega pol metra blaga na roko sešito novo krilo. Mama je znala iz nič nekaj ustvariti, da nisem bila revčka.

Od kod se je pri vas vzela želja po igri?

Obiskovala sem dramski tečaj, baletno in glasbeno šolo, mama mi je kupovala knjige. Zato pa sva bili lačni. Danes ljudem rečem: "Če ima mama sama tri otroke, vem da ji je težko. Če pa je to družina, se že da nekaj narediti." Z mamo sva raznašali časopis, marsikaj delali, da sva preživeli. Mama je pisala tudi zgodbice.

Se je trudila?

Je. Ampak ko pomislim leta nazaj, je bila bolna vse moje življenje. Celo posvojili so me že na Štajerskem, ko sem bila stara tri ali štiri leta. Posvojila me je žlahta, s katero nisva bili v krvnem sorodstvu. Mama je proti pravilom šla ven iz bolnišnice in prišla pome.

Živela je do mojega 17. leta. Potem pa sem že imela fanta, ki je bil oče mojega otroka. Napisala mi je pismo s svinčnikom na počečkan papir, ki sem ga našla šele dve leti po njeni smrti v škatli. Takrat je deževalo. Tiste škatle nisem vzela v roke tako dolgo, ker mi je bilo hudo. Seveda ti je ob smrti mame hudo, hudo ti je vse življenje.

Kaj vam je napisala?

"Oprosti, ne morem več. Pazi, študiraj, da boš sama svoj gospodar." Ko ti v bolnišnici dajo stvari od svojca, ki je umrl, je pretresljivo. Seveda sem takrat bila polna srda. Govorili so mi: "Mama bo umrla. Kaj pa, če bo mamica umrla? Nič ne študiraj, kar pojdi delat."

Mama pa je vedno govorila: "Študiraj, študiraj." Z mamo nisva imeli nič, ampak nisem imela takšnega občutka. Mama je imela le mene, ki me je začela metati puberteta in je šola šla v maloro. Sem pa v tretjem letniku gimnazije že naredila sprejemni izpit za igralsko akademijo.

Že v tretjem letniku gimnazije?

Pogoj je bil, da naredim maturo. In sem jo tudi naredila, ko mame več ni bilo, sem vse naredila. Ko začnem danes razmišljati, se mi vse to zdi nemogoče. Najbrž ima človek, ko je v stiski, nekakšno obrambo.

Niste takrat bili tudi vi že mamica?

Seveda, imela sem hčerko. Ko sem rodila, mi je manjkal en teden do 18. leta. V šoli tega niso vedeli, ker sem že izstopila. Hvala bogu, sem se zmazala brez kogar koli.

Kje je bil oče vaše hčerke?

Bil je zraven, ampak je ravno tako bil gimnazijec, ničesar ni imel. Bil je ljubek, simpatičen. Študiral je sto let in ni imel službe ... Njegova mama pa je bila grozna. K njim sem prišla decembra, za silvestrovo, februarja pa sem že šla rodit in ni me vzela nazaj, ko sem prišla iz porodnišnice. Sedeli smo spodaj v rešilnem avtomobilu: dojenček, jaz, oče dojenčka in šofer.

Ta je povedal, da nas bo vzel k sebi domov. Potem smo se spomnili, da imamo prijatelja, ker je moja mama bila patronažna sestra. Ta prijatelj je takoj uredil, da sem šla v materinski dom. Potem pa je soseda iz hiše mami očeta moje hčerke rekla: "Pri meni bo, če te ni sram." Nato je privolila, da pridem, ampak ves čas je imela pripombe na račun vnukinje: "Joj, rdečelaska je, škoda. Škoda, da je punčka. Kako ima kratke noge. Gluha je. Saj nič ne vidi."

Kako ste ob hčerki študirali?

Božo Šprajc mi je medtem, ko sem bila na izpitu, zunaj čuval otroka. Bila sem napiflana, saj sem ljubila igro. Že od malega sem nekaj recitirala. Zame je bila le igra in nič drugega. Potem sem na akademiji spoznala še 'Makarovičko' (Svetlana Makarovič), ki je bila nora. Vzdrževala nas je, pa sama ni imela ničesar.

Počne to še danes, rada pomaga prijateljem?

Danes to počne še bolj. Reče: "Kaj čem s tem?" Vedno je pomagala, pa je tudi sama bila v veliki stiski. Tudi jaz sem drugim pomagala, a le toliko, koliko sem lahko.

Ste se izživeli kot igralka?

Ogromno sem igrala s pomočjo življenjskih izkušenj. Recimo umrla mi je mama, bila sem sama, nič nisem razmišljala, kar šla sem naprej. Takrat greš naprej, mogoče si kdaj malo sovražen, ampak z leti ugotoviš, da je to naložba v poklic.

Vse, kar se ti zgodi v življenju, je naložba, ki se je ne zavedaš, se pa z njo bogatiš, ne da bi vedel. In ko stopiš na oder, s sabo nekaj prineseš. Čim več imaš različnih življenjskih izkušenj, tem bolj si poln. Mlad človek je lahko le lep, redkokdaj je vloga narejena točno zanj.

So za vas tudi govorili, da ste lepi, med njimi tudi Svetlana Makarovič?

Ona je to govorila, pa je bila tudi sama lepa. Še zdaj ima te mačje oči. Ko gre na oder med našim kabaretom in zapoje Mačje oči, ljudje znorijo. Sprva ni hotela peti. Rekla sem ji, če ne bo ona pela, tudi jaz ne bom. Odgovorila mi je, da kraka, nakar sem ji pritrdila, da bova pač dve krakali. Obe sva stari čez 60 let in ko greva na oder, rečem: "Madona, Makarovička, se zavedaš, da imava skupaj skoraj 140 let?"

Dvorana je najina. Ali ko pojem pesem, da sem spoznala tistega in tistega, Svetlana reče: "Zdaj pa bo ena taka pokvarjena pesem, kdo drug jo bo zapel kot Belakova." Na to ji odgovorim z vprašanjem: "Kdo pa je napisal ta tekst? Ti si hodila z Maksom." Seveda ona zanika in me vpraša: "Nisem, si ti hodila z njim?" Odgovorim ji, da se ne spomnim. Zaključiva z ugotovitvijo, da gre za Alzheimerja in imava nekaj skupnega. Moškega, Alzheimerja.

Mar ne gre pri igri tudi za to, da ste tako prepričljivi, da vam gledalci verjamejo?

Ja, enako je. Samo pošten moraš biti. Pri filmu je drugače. Tam naredi režiser, v gledališču pa je rampa. Gledalec pride v gledališče, da mu bom nekaj rekla, jaz pa se našminkam in oblečem v kostum in sva potem tam skupaj. Če je tako, je dobro. Radio je pa drugo. Na radio te poslušalec pokliče in misli, da je sam s teboj. Prebere svojo pesem, ki jo je napisal pred 40 leti, posluša pa ga vesoljni svet. Vprašam, ali bo šel kaj ven, on mi odgovori, da ni šel, ker so mu recimo odrezali drugo nogo. To preskočiš in zmehčaš: "To je pa kar hudo, ampak sonček pa je vseeno."

V kakšnem življenjskem obdobju ste zdaj?

V najboljšem, pa ne zaradi Borštnikovega prstana. Seveda je to fino. Počutim se perfektno, živim dobro, kar imam odveč, dam naprej. Kar imaš več denarja, ga daš naprej tja, kjer je stiska, pa ne zato, ker se potem dobro počutiš, ampak ker je tako prav. Saj imaš to srečo, da imaš vse, eni pa nimajo ničesar, niti kruh. Tem je treba malo pomagati. Saj ne moreš veliko narediti, malo pa lahko. Kapljico v morje. Telefonira mi Anita Ogulin pa reče: "Ljerka, dve mami imam." Vzamem telefonski številki in ju pokličem. To so takšne žalostne zgodbe.

Kako ste sprejemali osebne spremembe, ki so prišle z leti?

Imela sem to srečo ali trmo, da sem ogromno igrala. Po končani akademiji sem šla delat v celjsko gledališče, nisem v Ljubljani čakala priložnosti, da bom na televiziji ali snemala filme. Morala sem delati, otrok je bil majhen. Vsak dan sem se vozila, zadnji vlak je vozil ob 1. 25 ponoči. Preživeli smo, smo pa delali. Igralec je nesrečen, če ne dela. Takrat so v Celje hodili 'ta boljši', tam so bili Štih, Šedelbauer, bodoči velikani.

Ste bili ob pravem času na pravem mestu?

Nekdo dela zame tudi zasebno, ne vem, kje je. Nisem vraževerna, ampak nekdo mi pomaga.

Čeprav ste tako trmasti?

Sploh nisem vedela, da sem tako trmasta, zdaj vem za nazaj, da sem bila. Takrat je bilo le tisto: "Gremo naprej." Prijatelj mi je kupil gumijaste škornje Bata, ki sem jih na akademiji nosila tri leta. Napletla sem si nogavice in jih dala čez, da je bilo bolje videti. Pa sem se zmazala. Tudi Svetlana mi je pomagala: "Tu imaš jopo, ki sem jo napletla ..."

Imela sem vaje v koprskem teatru, Svetlana pa je šla po blago na Čapovo in mi naredila najlepše žametno krilo. Med pavzo mi je rekla: "Stopi na stol," da me je zmerila. Imela sem božansko krilo in lepo bluzico. Ko sem prišla v Koper, jim je kar čeljust dol padla. Pa ničesar nisem imela. In zdaj končujem svojo kariero, sicer mi Svetlana ni zašila obleke, ampak mi je za podelitev Borštnikovega prstana izbrala blago in povedala, kako bom videti.

Je lep občutek, da niste sami?

To ti da moč. Tako kot mi ni žal za nobeno ljubezen, mi ni žal za noben korak.

Ste se po navadi hitro zaljubili?

Ne, nisem. Sem se pa noro zaljubila. Res pa je, da sem svojemu sedanjemu partnerju, Bogomirju Verasu, ves čas govorila, da je blond in ni zame, naj ostane tam, kjer je. Zdaj sva pa skupaj že 25 let. Govorila sem mu, da nisva za skupaj. Na koncu sem ugotovila, da imava skupne točke, da je ljubek. Ko se mladim zgodi ljubezen, nobeden ničesar ne ve, hormoni delajo, mlada dama pa ne zna vzgajati in vsega skupaj uskladiti.

Midva pa sva bila zrela, ko sva prišla skupaj. Potem sva združila izkušnje in znanje, ki sva jih imela, življenjsko modrost, v katero spada telesna in psihična ljubezen. Vse to se zlije in potem naenkrat ugotoviš: "Nekaj pa le znam." Znaš se izogniti packarijam, da te ne lopne po glavi, zakaj tega ne bi z nekom združil? Izkušnja pa je takšna, da ko ne gre več, moraš iti, čeprav je težko. To vem zdaj, ko sem siva in stara.

Ste kaj trpeli zaradi staranja?

Ne, recimo sploh nisem vedela, da sem v meni, ker sem v teatru toliko delala, da ni bilo časa za nič. Plezali smo, skakali. Lahko se je mena dogajala medtem, ko sem prepotena hodila dol in gor. Sploh nisem imela značilnih težav.

Ste imeli kakšne težave zaradi nečimrnosti?

Zdaj, ko sem stara, menim, da je ženska nečimrna, če je neizživeta. Če veliko igraš: cipo, morilko, mater, ne razmišljaš o tem, kaj bi bilo, vržeš se na glavo in delaš. Ne igraš lepotic, za vloge imaš od bradavic do brk. Ne velja le to, koliko je kratka kikl'ca, da si nadeneš najboljšo lasuljo, to je narobe. Ko stopiš na oder, si te ljudje vzamejo za svojega in povsem vseeno je, tudi če imaš takšne ali drugačne noge.

Skratka nimate težav zaradi staranja?

To je dobrodošlo. Vse sem pridobila z leti, že s tem, da sem se zredila. Namreč po operaciji žolčnih kamnov leta 1983, 1984 sem nehala kaditi in se zredila za 20, 25 kilogramov. Vloge pa so začele prihajati, tiste, katerih številne igralke niso marale. Recimo debele ženske. Niti nikoli nisem tako razmišljala.

Nisem igrala lepih žensk, vedno sem bila tista hudobna, nisem igrala Sneguljčice ali Pepelke. In po predstavi so vedno vsi otroci prišli k meni po podpis. Res pa je, da nimaš družine. Tudi sicer družine nisem imela, ker sem šla stran od očeta svoje hčerke, imela pa sem hčerko, ki ni imela mene. Hčerka je sicer zdaj odrasla, živi v Ameriki, bori se za svoje življenje, ampak nikoli ni imela tistega, kar bi morala dobiti od mene.

Se lahko sprejmete tudi v slabem?

Napake si priznam. Rečeš: "To ni dobro. Kaj sem pa to naredila?" Tudi če ti ljudje rečejo, da je nekaj v redu. Si sploh kdaj stoodstotno zadovoljen s svojim delom?

Kako živite zdaj?

Ušla sem iz Ljubljane. Živim v majhni hiški za dva, vse, kar je bilo, sem pozabila. Nekje sem prebrala, da mora človek v življenju posaditi eno drevo. Posadila sem eno in še eno in še ... Avta nimava. Na tržnici klepetam z branjevkami, pa vzamem še kakšno rožico in vse posadim. Drevesa pa sem kupovala večja, da obrodijo še za časa mojega življenja. Zdaj vse rodi.

Se vam zdi, da ste iz svojega življenja veliko naredili?

Sploh ne vem, ali sem kaj naredila. Res pa je, da mi za nobeno stvar ni žal. Za kar sem delala, rekla, žal mi je le to, da moj otrok ni dobil, kar bi moral dobiti. To je moja slaba vest. Sicer sem zadovoljna, čeprav se to ne sme reči. Starost ni grozna, blazno je lepa. Eni se je bojijo.

V čem se po vašem razlikuje kakovost življenja?

Ni časa, da se ustaviš in rečeš: "Drevo cveti. Zvončki so že. Rada te imam." Naša generacija je to imela. Treba si je vzeti čas, ker se dvakrat obrneš, pa je že konec. Mojemu rečem: "Glej, kako sva stara, pa tako nama je lepo tukaj." Ko bi bila mlajša vsaj pet let. Vem, da odhajam.

Kako gledate na smrt?

Vem, da odhajam, tako čutim. Menim, da sem živela lepo, polno. Urejam si neke stvari, za katere moj noče slišati. Govorim mu, naj me posluša, dokler še govorim. Zdaj je važno. En stari igralec mi je rekel: "Žena mi je govorila, v katerem predalu ima dokumente, kako skuha prežganko. Govoril sem ji, da je ne bom poslušal.

Zdaj žene ni več, ne najdem dokumentov, ne znam si skuhati prežganke, čeprav mi jo skuha hčerka, a to ni ta prežganka, ki jo je kuhala moja žena." Miru rečem: "Poslušaj me, kaj ti govorim, kaj bi želela, da narediš za svoje dobro." Imam tudi prijatelja, ki bo poskrbel za enega od naju, ko drugega več ne bo. Ni me strah smrti.

Se imate za borko?

Ja. Nikomur nisem ničesar dolžna, da bi morala biti pripadnik, da bi morala pokimati, ker mi je to omogočil. Ne! To sem si pridelala sama in na to sem blazno ponosna. Pridelala sem si brez postelj. Trgovina s posteljami je nekaj groznega. Da greš z nekom v posteljo zato, da nekaj dobiš, nekaj enkratnega, nekaj malega, potem pa imaš tisto vse življenje na grbi, da si šel z nekom, ki te ni vznemirjal in ga nisi ljubil.

Tega si sploh ne morem predstavljati. Ti se greš ljubit, greš v posteljo, če hočeš, da seksaš, ampak človek ti mora biti všeč. Ta ljubezen lahko traja dvajset, pet let ali en teden, ampak mora biti. Če ne, to ni nič vredno. Prodati telo je najbolj grozno. Te trgovine so v mojem življenju šle tako daleč, da so nekatere igralke recimo imele tuberkulozo jajčnikov, lažno zanosile z režiserjem, potem lažno splavile, da je imel on vse življenje slabo vest in ji je pomagal.

Vas je sploh česa strah?

Ne, ničesar me ni strah. Strah me je, da se bo moji hčeri mogoče kaj zgodilo ali mojim ljudem ali komurkoli. O vojnah niti ne razmišljam, čeprav je vseh vrst ljudi. Ko to pogledam na televiziji, rečem: "Groza!" Teh krvavih stvari me je groza, mrličev ...

Drugače pa brez ljubezni ni nič, to je dejstvo. Ljubezen mora biti, pa kakršnakoli je. Vse naredi in tudi pomaga, da lažje preživiš, kar je težko. Če imaš ljubezen, imaš vse, kakršnakoli je ta ljubezen. Bodisi ljubezen do muce, človeka ... Ta del tako zanemarjamo, ljudem se ljubezen ne zdi pomembna.

Lisa - 46/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 46/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.