Študent medicine Bernard Šutić je kar nekaj let preživel na Onkološkem inštitutu, na oddelku za zdravljenje limfoma, kjer je opravljal študentsko delo kot informator v sprejemni pisarni. Lepo se mu je bilo pogovarjati z vsakomer, ki je prišel, ga spoznavati, z nekaterimi od njih pa je ustvaril kar močne vezi.

Kje ste se srečali z bolniki z limfomom?

Leta 2009 sem začel delati na Onkološkem inštitutu kot spremljevalec pacientov na obsevanja in podobno. Zanimalo me je, ali bom znal funkcionirati v tem okolju, ker mi je medicina bila všeč, nisem pa je poznal.

Pred tremi leti sem prišel na oddelek za limfome, kjer sem začel delati v sprejemni pisarni kot informator. Šlo je za študentsko delo. Tam sem se srečeval z bolniki, ki so prihajali na kemoterapije in bili hospitalizirani, tudi s tistimi, ki so prihajali le na preglede. Zame je to bila kar močna izkušnja.

Kako ste se znašli v stiku z bolniki?

Moja osnovna naloga je bila sprejemanje telefonskih klicev, tiskanje napotnic, naročanje pacientov in nabavljanje kemoterapij v lekarni. Glede na to, da sem odprt človek, se mi je bilo lepo pogovarjati z vsakomer, ki je prišel, in ga spoznavati, saj je šlo za bolnike, ki so k nam prihajali za dva, tri tedne. Spoznaval sem jih sproti in z nekaterimi od njih ustvaril kar močne vezi, kar mi je zelo dragoceno.

Sčasoma sem tudi sam pridobil določene izkušnje, približno sem vedel, kako terapija poteka, kaj se pri nas na oddelku sploh dogaja. Ko ljudje zvedo, da imajo raka, so povsem prestrašeni. Vsak se lahko na to pripravi, ko dobi napotnico, ampak na to pravzaprav nisi nikoli pripravljen. Po mojem, ko prideš k nam na inštitut, te toliko bolj preseka. Bolnik že prvi dan dobi mnogo informacij, ki si jih ne zapomni.

Ste jim poskušali kaj olajšati?

Kot informator sem jim to poskušal malo olajšati, predstaviti tako, da jim je razumljivo, in razložiti, kaj jih čaka.

Kako ste doživljali bolnike?

Sprva se bolniki zaprejo, saj na začetku zdravljenja vsak poskuša sam, potem pa se med sabo povežejo. Slišal sem jih med čakanjem v čakalnici, drug drugemu dajejo nasvete, delijo izkušnje. Potem so me vprašali: "Boste lahko uredili, da sva skupaj v sobi?"

Zjutraj so dobri, ko pridejo s terapije s stojali, da gremo na kavo. Lepši del bolezni je, ko se ljudje med sabo povežejo. Nisi sam, hitro te potegne vsaj tisti drugi, tudi če se zapreš, saj so v sobi po dva, trije in je vedno kakšna debata. Tudi smešni so, ko sredi noči igrajo šah ali gledajo tekme ... Pridejo tudi težki trenutki, ko je slabše, ampak še vedno prevladuje pozitivno vzdušje. Tudi če je Onkološki inštitut, mi je tam bilo lepo delati.

Ste bili glede na svoje delovno mesto tudi prinašalec dobrih novic?

Ja, saj sem se dostikrat poskušal vživeti v njihovo vlogo. Povsem se ne moreš vživeti, lahko pa si predstavljaš. Precej bolnikov sem spremljal od njihovega prvega dneva do dneva, ko so zaključili terapije. Videl sem, kako jih je kemoterapija sesula. Vmes so na dnu z voljo in zdravjem, z vsem.

Kemoterapija jim uničuje limfocite, zaradi česa so neodporni in jih najmanjši prehlad povsem zdela. K nam pridejo tako ubogi, da si misliš: "Bo ta sploh zvozil ali ne bo?" Sčasoma vidiš, kako kemoterapija deluje in gre bolniku na bolje. To je zelo dobro, sploh na koncu, ko bolnik čaka zaključne rezultate in so ti v redu.

Da vidite te obraze. Nekateri ne dojamejo takoj, ampak vsak na koncu čuti pomirjenost, v nasprotju z živčnostjo med pričakovanjem rezultata. Takrat to osebo kar objameš. Čutiš, da je to to, da več ne potrebuje. Nimam težav nekoga objeti, sploh če se nanj navežem.

Kakšen odnos imata z Mojco Jambrešič, z ena od bolnic, ki ste jo srečevali na svojem oddelku?

Mojca je zame sonček. Spoznala sva se na Onkološkem inštitutu, ko je prihajala na terapije. Hodil sem od sobe do sobe in stopil tudi do nje, po navadi sva se kaj pošalila, rekel sem ji: "Ponovno si tu, pojdi že domov!" Prijateljstvo, ki se je razvilo med terapijami, se je ohranilo tudi pozneje. Zelo dragoceni so njeni kamenčki dobrih želja, ki jih je prinašala k meni v sprejemno pisarno.

Imel sem jih na polici in vsakdo, ki je prišel do mene, je videl tudi kamenčke in vprašal: "Kaj pa je to?" Razložil sem, da jih je za spodbudo začela delati naša Mojca, ki je šla skozi zdravljenje. Pacienti in njihovi sorodniki so to dobro sprejeli, čeprav gre le za malenkost. Ampak vzameš ravno tisti kamenček, ki ga potrebuješ, da te s svojim sporočilom nagovori.

Sta ostala v prijateljski navezi?

Ostala sva. Še se slišiva, sploh zdaj, ko smo začeli kampanjo Najboljša novica. Všeč so mi odnosi, ki sem jih spletel na Onkološkem inštitutu.

Ste se na podlagi dosedanjih izkušenj že odločili, katero smer v medicini boste specializirali?

Na začetku me je zelo mikala pediatrija, pravzaprav me še vedno. Ampak glede na to, da sem na Onkološkem inštitutu spoznal, da se na ljudi zlahka navežem in mi zna biti zelo hudo, če terapija ni uspešna, me skrbi, kako bi to prenašal. Ena plat je, da delaš z otroki, in je to zelo lepo, druga pa, da gledaš, kako trpijo. Ta plat me skrbi. Imam pa še kar nekaj časa, da se odločim, prej bom še marsikaj spoznal. Bomo videli, kako se bo zgodba razvijala.

Bolnikom veliko pomeni, če je ob njih, poleg bližnjih, še kdo, ki mu je zanj mar?

Veliko mi pomeni, če se ob meni lahko nekdo počuti domače. Recimo na oddelek je prišel nekdanji pacient, ki je imel preiskavo. Vprašal sem ga, ali je prišel pozdravit zdravnico, pa je odvrnil, da je prišel pozdravit mene. To mi je veliko pomenilo, navsezadnje sem bil le navaden informator.

Kaj še se vam z vašega zornega kota zdi pomembno za bolnike?

Zelo pomemben je pristop, bolniki niso le številke. Imajo eno hujših, če ne najhujšo diagnozo. Na to se ne moreš pripraviti, navsezadnje ne veš, kako se bo terapija izšla. Vsako telo je drugačno, nekomu terapija pomaga, na drugega pa vplivala drugače. Ti pa si zraven, lahko ga spodbujaš in usmerjaš v pravo smer.

Če zdravnik vidi, da neka terapija ne prime, poskuša nekaj drugega in pacientu predstavi, kaj se bo dogajalo. Najhuje je, če pacient ni informiran, če ne ve, kaj se bo z njim dogajalo. Dobro je tudi vsako dobro krvno sliko spodbuditi in reči: "Napredek je, nekaj se dogaja." Že to, da mu rečeš: "Danes pa imate super kri," je za začetek dosti.

Lahko ljudje, ki so v bližini bolnikov, prispevajo na njihovi poti k ozdravitvi?

Zelo veliko, in to vsi svojci in bližnji. Sicer je s sorodniki včasih več težav kot s samimi bolniki, ker njih po navadi še bolj skrbi. Svojci težje sprejmejo bolezen kot bolniki, so pa ravno oni pomembni za oporo. Najhuje je, če gre pacient sam skozi zdravljenje. Sploh starejši bolniki, ko se z njimi noče več nobeden ukvarjati in so prepuščeni sami sebi. Ti tudi najhitreje obupajo.

Ob takšni bolezni res potrebuješ podporo z vseh strani: od najbližjih, prijateljev do nas zdravstvenih delavcev.

V upanju vedno izrečeš dobronamerne želje, res pa je, da je bolniku in svojcem bolje predstaviti realno sliko in povedati, kaj in kako. Poskušaš dati upanje, je pa za vse veliko slabše, če daješ laž­no upanje. Včasih morda izpade hladno, ko ti zdravnik predstavi dejansko stanje, ampak moraš predstaviti realno sliko. Najhuje je, ko živiš v lažnem upanju in se ne izide, kot si upal. Na konec nisi nikoli dovolj pripravljen, tudi sorodniki, ki natančno vedo, da ima bolnik recimo le še en dan življenja, ampak ko pride konec, je vseeno šok.

Lisa - 41/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 41/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.