Akademski slikar Savo Sovrè je v nekem trenutku svoje bogate ustvarjalnosti – deloval je kot slikar, portretist, ilustrator in opremljevalec knjig, poleg slikarstva pa je študiral tudi violino in bil dolgoletni član Radijskega orkestra v Ljubljani – začutil željo, da bi svoje znanje nesebično posredoval ljubiteljem likovne umetnosti.

Po vzoru starih mojstrov je ustanovil delavnico z imenom Sovrètova slikarska in risarska šola. In skoraj po istem vzorcu in z očetovo spodbudo mu je sledila hčerka Svetlana Sovrè, ki je kot otrok igrala violino, plavala in hodila na balet, po študiju na pedagoški akademiji pa se je pridružila očetu v njegovi šoli in začela poučevati otroke. Tudi Svetlana je najbolj znana po svojih portretih, svoje znanje pa zdaj deli tudi v eni od slovenskih osnovnih šol.

Mislila sem, da bom baletka

"Nikoli nisem razmišljala, da bom slikarka. To, da sem risala in barvala, mi je bilo tako nekaj normalnega, da sem s tem preprosto rasla. Slikarstvo je bilo pač del naše družine. Mislila sem, da bom baletka, a se je moja kariera potem hitro končala. Vsa dekleta, ki nismo bila vitka do kosti, smo morala zapustiti šolo. Potem sem sicer še veliko plesala, pridružila sem se plesni skupini, ki je plesala džez balet, in smo res veliko nastopali," pripoveduje Svetlana, ki se pravzaprav ne zna glasno pohvaliti. Vse, kar dela, se ji zdi pač nekaj samoumevnega – od tega, da je bila odlična plesalka, da je bila velik talent za violino in da že skoraj 17 let vodi slikarsko šolo za otroke, vmes pa še slika portrete.

"Portrete me je učil risati oče, ki je bil sploh mojster portretiranja. Še tik pred smrtjo sva sedela in risala. Tako sem narisala vse naše otroke, od svojih dveh sester do hčerke. Jaz sem risala, oče pa me je popravljal. Šele ko je Savo umrl, sem začela risati sama. Zdaj otroci, ki jih je narisal Savo, k meni vozijo svoje otroke. Vsak ima rad portret svojega otroka."

sa

Otroci veliko vidijo

Svetlana rada uči otroke risanja, saj pravi, da oni veliko vidijo, več kot odrasli. "Najprej pustim, da otroci rišejo, in jim sem ter tja kaj razložim. Malo jih usmerjam, povem kaj o barvah, vendar mlajših otrok ne učim, kako narisati določeno stvar. To delamo potem, ko se učimo za sprejemne izpite s starejšimi osnovnošolci."

Svetlana je tik pred novim letom v mini galeriji – restavraciji Izložba za Bežigradom – pripravila tudi razstavo svojih slik, kolažev in portretov.

"Najprej sem hotela samo obesiti slike. Zdaj vidim, da je fino, da smo pripravili odprtje, da smo povabili ljudi in tudi kritike. Razstavila sem tudi kolaže, ki sem jih delala za diplomo. Kolaže imam sploh rada."

Učiteljica likovnega pouka

Svetlana pravi, da se je dolgo otepala dela v šoli, potem pa jo je poklical prijatelj, ki je nujno potreboval profesorico likovnega pouka.

"Učenje otrok mi je všeč. Otroci radi rišejo in imajo v večini radi likovni pouk. No, nekoliko manj pa mi je všeč vse okoli, saj ima učitelj veliko birokratskega in drugega dela, kar pa ni tako prijetno kot učenje," pravi Svetlana, ki se v prostem času pač najraje sprošča s slikanjem. Sama s svojim papirjem ali platnom.

Šola v Šentvidu

"Seveda v mojo slikarsko šolo v Šentvidu pridejo otroci, ki res radi rišejo. Takoj vidiš, v katero stran koga vleče, in seveda tudi hitro opaziš, kdo je posebej nadarjen. Jaz otroke vedno rada spodbujam, rada jih podpiram tam, kjer so močni. Seveda morajo vsi poskusiti vse tehnike, a vsakemu je pač nekaj najljubše," pravi Svetlana sredi razstave svojih slik.

Besedilo: Tina Lucu

Lisa - 6/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 6/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.