Ob prejetju Steletovega priznanja za uspešno konservatorsko vodenje prenove nekdanjega hotela Tivoli, t. i. Švicarije, v ljubljanskem parku Tivoli, je konservatorska svetovalka Tatjana Adamič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Območna enota Ljubljana, povedala: “Kot pri vsakem drugem delu smo tudi mi radi nagrajeni s tem, da to nekdo ceni in uporablja, da so ljudje ta objekt usvojili, vzeli za svojega. Ob odprtju Švicarije maja 2017 in 8. februarja letos se je tukaj zbralo lepo število ljudi, to je tisto, kar ti daje zadoščenje, da je bil projekt uspešen.”

Kako ste se znašli v konservatorskih vodah?

Tatjana Adamič: Konservatorstvo je, kar se tiče strokovnih profilov, zelo široko: smo od umetnostnih zgodovinarjev, arheologov, etnologov, krajinskih arhitektov, arhitektov … Vsi ti strokovni profili oblikujejo konservatorstvo, ki je izrazito interdisciplinarno delo. Se pravi, da hkrati sodeluje več strokovnjakov. Tukaj na Švicariji smo prav tako imeli ekipo različnih profilov, s tem, da vsi delamo v isti službi, vendar ima vsak svojo specifiko, svoj pogled na spomenik, kar je seveda nujno potrebno. Sicer je bila umetnostna zgodovina tista začetna stroka, začetnik poklicnega konservatorstva v Sloveniji dr. France Stele je bil umetnostni zgodovinar, ampak potreba po interdisciplinarnem delu je tukaj že dolgo prisotna in pravzaprav imamo ekipe, ki so sestavljene iz različnih strokovnih humanističnih in tehničnih profilov.

Ste se po študiju umetnostne zgodovine izobraževali na temo konsevatorstva?

Tatjana Adamič: Ko sem končala študij umetnostne zgodovine, sem se takoj zaposlila, sicer pa smo imeli predmet konservatorstvo v študijskem programu, imela pa sem to srečo, da sem se lahko zaposlila v stroki, opravila pripravništvo in tudi nadaljevala delo.

So vaša skrb stavbe?

Tatjana Adamič: Zaposlena sem na ljubljanski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki se ukvarja z nepremično kulturno dediščino. Nepremična kulturna dediščina je tista, ki se varuje na licu mesta, kjer je nastala, medtem ko se premična dediščina varuje v muzejih. To pomeni, da se ukvarjamo v glavnem s stavbami, javnimi spomeniki, parki in arheološkimi najdišči.

Kako je potekal proces prenove Švicarije?

Tatjana Adamič: Priprava na takšen poseg je zelo kompleksna, vse je odvisno od lastnika. V primeru Švicarije je lastnik Mestna občina Ljubljana (MOL), ki je že dolgo načrtovala prenovo, ampak je seveda bilo treba opraviti kup stvari, da je lahko začela obnovo. Od tega, da je bilo treba izseliti vse uporabnike, da se je zagotovila izvedba vseh raziskav, ki smo jih pogojevali. S projektom prenove smo se začeli ukvarjati leta 2010. Enoto dediščine smo razglasili za kulturni spomenik, potem je investitor začel pripravljati hišo, mi smo začeli posamezne raziskave, sondažne, konstrukcijske … Vse to je trajalo do leta 2015, ko je investitor pridobil gradbeno dovoljenje in izbral izvajalca, avgusta 2015 pa se je začela prenova na samem objektu, ki je bila končana maja 2017.

Je bil to kar velik zalogaj?

Tatjana Adamič: Mogoče objekt sam po sebi ni videti tako velik, ampak ima veliko površino, v enem delu je podkleten in še podstrešni prostor ima dve etaži.

Kakšna je zgodovina same stavbe?

Tatjana Adamič: Ta je zelo zanimiva in tudi pomembna za Ljubljano, je kulturno-družbenega pomena, pravzaprav se je stavbna zgodovina na tem prostoru začela leta 1835, ko je ljubljansko kazinsko društvo v nekdanji gozdarski hišici uredilo svoje zabavišče. Društvo je imelo svoje prostore v ljubljanski Kazini, želeli so si prostor, kjer bi se lahko njihovi člani razvedrili na drugačen način in so se umaknili iz mesta na ta krasni plato. Potem je prišel avstrijski maršal grof Radetzky, ki mu je cesar Franc Jožef ll. podelil v preužitek tivolski grad, kjer je danes Mednarodni grafični likovni center, h kateremu spada tudi Švicarija.

Je grof Radetzky živel v tem gradu?

Tatjana Adamič: Tukaj je živel štiri leta, med letoma 1852 in 1856, in v tem času uredil park dvorca, ki ga je odprl meščanom, s čimer si je tudi zaslužil častno meščanstvo, ki so mu ga Ljubljančani podelili med njegovim bivanjem tukaj. Ko je urejal parkovni prostor, je na platoju, kjer stoji Švicarija, postavil tako imenovano Švicarsko hišico – Schweizerhaus, ki je bila tipičen predstavnik svojega sloga, kar pomeni, da je spodaj bila kamnita, zgoraj lesena. Ta Švicarija je zaživela poleg starega objekta, ki ga je že uporabljalo kazinsko društvo.

Sta tako na platoju bila dva objekta?

Tatjana Adamič: Tako je, v tistem času sta bila tukaj dva objekta, potem pa je Radetzky odšel in je Švicarija ostala zapuščena. Cesar Franc Jožef ll. je leta 1864 dvorec prodal mestni občini oziroma je mestna občina Ljubljanska dobila v last tudi Švicarijo, in ta prostor ponovno hotela oživeti. Leta 1881 so tukaj postavili še dva paviljončka, za katera je v časopisu pisalo, da sta ji v okras in sta požela pravi aplavz javnosti. Švicarija je postala kraj, kamor so radi zahajali Ljubljančani in tujci. Tukaj se je v glavnem govorilo v nemščini, najemniki Švicarije so prav tako bili nemško govoreči. Hans Eder, po rodu Tirolec, je bil eden izmed tistih, ki je tukaj najdlje vztrajal, 22 let. Leta 1899 pride sem slovenski najemnik Friderik Novak. Seveda se je vseskozi v časopisju pisalo, kako je grozno, da se v Švicariji govori nemško. V časopisu so se pojavile notice “Upajmo, da najemnik slovenskega rodu ve, da je Švicarija pri Ljubljani.” Takrat se je tukaj res uveljavil slovenski jezik.

Kaj je bilo potem?

Tatjana Adamič: Leta 1904 je prišel nov najemnik Ivan Kenda, ki je bil zelo entuziastičen in hotel tukaj ustvariti bogato gostinsko ponudbo. Mestni občini Ljubljanski in gospodu županu Hribarju je podal pobudo za gradnjo novega objekta. Župan Ivan Hribar je pobudo sprejel, ker je menil, da si Ljubljana na tem mestu zasluži nekaj več, in podal mestnemu svetu predlog, ki ga je potrdil. Tako se je začela načrtovati gradnja objekta, ki ga imamo danes tukaj. Ime je ostalo, čeprav je v arhivskih virih ta objekt imenovan Hotel Tivoli.

Se pravi, da je nova stavba v resnici bila hotel?

Tatjana Adamič: Seveda, do 30. let 20. stoletja je delovala kot hotel, ampak tukaj se je v tem obdobju zelo veliko dogajalo. Prej bi pa rada povedala še nekaj o novi gradnji. Ko je prišel novi najemnik Ivan Kenda in želel tukaj nekaj novega, večjega, se je leta 1908 res pristopilo h gradnji oziroma pridobilo stavbno dovoljenje. Bila je velika polemika, kakšen naj bo objekt v tem zelenju. Izhodišče, ki je služilo kot merilo za oblikovanje hotela, je gotovo arhivski vir, imenovan Promemoria, ki pa je verjetno izpod peresa gospoda Valentina Krisperja, ki je takrat bil odbornik Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem. Veliko je potoval in bil seznanjen s turističnimi novitetami v Evropi in predlagal, naj se ta objekt zgradi v novejšem berlinskem slogu, čemur je župan Ivan Hribar, ki je bil narodno zaveden, oporekal in rekel “Gradili bomo v slovenskem slogu.” Za načrtovanje tega hotela je bil izbran Ciril Metod Koch, takrat mestni arhitekt. Naročeno mu je bilo, naj si gre pogledat slovensko arhitekturo, večje hiše na Gorenjskem. Obstaja arhivski vir, ki potrjuje, da je arhitekt Koch potoval na Gorenjsko in si ogledal kraje v kranjskogorski, bohinjski in škofjeloški okolici ter tudi skiciral posamezne motive gorenjskih hiš ter jih tudi fotografiral.

Je vse to ohranjeno?

Tatjana Adamič: Fotografij nismo našli, smo pa našli nekaj njegovih risb s svinčnikom, ki kažejo motive s potovanja. Pri tej gradnji je prišlo do poskusa uveljavitve t. i. narodnega sloga, ki ga je župan Ivan Hribar tukaj želel. V tistem času, ko so se otepali tujstva, nemškega jezika, je to bilo pomembno. Zdaj se to vidi na lesenih gankih, balkonih od motivov, kot so okvir iz umetnega kamna okrog oken, mreže na oknih, kar vse lahko vidite na Gorenjskem. Kar se tiče stenskih in stropnih poslikav z motivom gorenjskega nageljna, je ta bila v določeni meri slabo ohranjena in je nismo mogli ponovno v celoti prezentirati, ta motiv – gorenjski nageljni – je povezoval notranjščino od vhodnega hodnika, stopnišča, hodnika v nadstropju ...

Se je notranja oprema ohranila?

Tatjana Adamič: Arhitekt Koch je načrtoval tudi notranje stavbno pohištvo, ki je skoraj v celoti ohranjeno, rekonstruirali smo le posamezne manjkajoče dele, medtem ko notranja oprema ni bila ohranjena, so pa ohranjeni arhivski načrti, ki izkazujejo, da je bilo vse načrtovano v enem slogu, kar je bilo v tistem času redko in zato pomembno. Sicer se ta slog v Ljubljani ni uveljavil. Župan je videl gozdno okolico in seveda želel nekaj, kar bo v ta ambient pasalo, se lepo vklopilo. V tistem obdobju je bilo to tisto, kar so si želeli tukaj v Ljubljani.

Kako je hotel živel?

Tatjana Adamič: Ko se je leta 1909 začela gradnja hotela Tivoli, je Švicarija, objekt, ki ga je postavil maršal Radetzky, še vedno delovala, ker najemnik Kenda na tem mestu svoje dejavnosti ni želel prekiniti. Tukaj je še vedno stala Švicarija, ki je ponujala kavico, hkrati pa je zadaj bilo gradbišče. Konec leta 1909 je gradnja hotela pravzaprav bila v veliki meri končana, leta 1910 so se izvajale še prizidave, že pozimi leta 1909 in leta 1910 je v hotelu Tivoli bival Ivan Cankar. Imel je sobico čisto na vrhu, v kateri je napisal svoj polemični spis Bela krizantema, preden se je preselil na Rožnik in tam dokončal svoje delo.

Kako to, da je Ivan Cankar bival v hotelu Tivoli?

Tatjana Adamič: Ivan Kenda je bil zelo naklonjen umetnikom. Cankar je v pismu Štefki Löffler napisal, da gre za eleganten nov hotel, nekdanjo Švicarijo, s prekrasno lego, kar je poglavitno, s hotelirjem, ki ne vprašuje po denarju, in z natakarico, ki daje ubogemu slovenskemu pesništvu neomejen kredit … Tako da so tukaj pravzaprav živeli in se zbirali umetniki, recimo poleg Ivana Cankarja še Miha Čop, Vladimir Levstik, Cvetko Golar … Tukaj je tudi posneta ena izmed fotografij iz Cankarjevega življenja. Cankar je to stavbo imenoval 'pribežališče grešnikov', češ tukaj smo se zbirali. Lahko rečemo, da se je tukaj začelo slovensko boemsko življenje. Tukaj je tudi podpisana Tivolska resolucija leta 1909, ko je bil tukaj zbor Jugoslovanske socialdemokratske stranke, katere kandidat je bil tudi Ivan Cankar. Zavzemali so se za kulturno in jezikovno integracijo južnih Slovenov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, tudi Bolgarov, čemur pa je seveda Cankar zelo nasprotoval. Želel je, da narodi ohranijo svoje jezike in kulturo. Tukaj so se srečevali sindikati, različna društva, recimo Akademsko društvo Sava, hkrati so tudi meščanstvu ponujali od koncertov, jutranjih kav … V časopisju piše, da je ogromno ponudb, kaj vse se je tukaj dogajalo in kako bogata je bila ponudba, kar se tiče hrane in pijače. Tudi če pogledamo stare razglednice, vidimo, da je terasa ponujala ogromno kapaciteto, verjetno več kot 100 mizic. To je prvo obdobje tega hotela.

Kaj je bilo potem s hotelom?

Tatjana Adamič: V 30. letih se je tudi mestna občina začela spraševati o smotrnosti hotela, ker ni bil več donosen, tudi tedanji najemnik se je pritoževal zaradi določenih stvari: osem hotelskih sob so namenili Akademskemu domu oziroma članom Dijaškega ferijalnega saveza, ki ni bil donosen. Leta 1930 je bila večja prenova in takrat se je v časopisju ponovno pisalo, da je hotel Tivoli ena izmed najprivlačnejših točk v mestu s prekrasnim razgledom na vso Ljubljano, ampak potem so se v objekt naselili ruski vojni ubežniki, ki so si v zgornjih prostorih uredili skromna stanovanja, spodaj pa je še vedno delovala restavracija, obenem pa so se še vedno dogajale prireditve. To je nekako vztrajalo do ll. svetovne vojne. Že pred ll. svetovno vojno je tukaj začel delovati in imel atelje kipar Ivan Zajec, ki je naredil Prešernov spomenik. Verjetno je bil tudi že kdo drug tukaj še pred vojno, po vojni pa res lahko govorimo o tem, da se je tukaj začela oblikovati zibelka slovenskega kiparstva. Svoje mesto v Švicariji so dobili kiparji, čeprav so tukaj še vedno živeli potomci ruskih ubežnikov. Tudi ruska matica je spodbujala kulturno življenje svojih ljudi, ki so tu imeli kulturne prireditve. To je na neki način spodbujalo umeščanje drugih kulturnih namembnosti. V tem obdobju je v Švicariji delovala galerija Tivoli, v kateri so tudi razstavljali umetniki, ki so delovali v tem objektu. Restavracija in kavarna sta nehali delovati, dvorana pa je bila razdeljena na več ateljejev.

Kako intenzivno se v Sloveniji obnavlja kulturna dediščina?

Tatjana Adamič: V Ljubljani je mogoče nedavna recesija obnovo upočasnila, ampak MOL ima program Ljubljana – moje mesto, s katerim sofinancira obnove stavbnih lupin, torej streh in fasad stavb v mestu, kar je velik doprinos k ohranjanju kulturne dediščine.

Kako je, če nekdo poseže v objekt, ki velja za kulturno dediščino, brez sodelovanja z vami?

Tatjana Adamič: Naša ustanova v primeru izvedenih posegov ni več pristojna, takšni posegi so v pristojnosti inšpekcije. Zakon o varstvu kulturne dediščine določa, da je treba pred vsakim posegom pridobiti najprej kulturnovarstvene pogoje in potem še kulturnovarstveno soglasje in šele potem pristopiti k izvedbi posega. Seveda ljudje velikokrat tudi sami posežejo ali gredo mimo pogojev, pri čemer se velikokrat po nepotrebnem uniči dediščina, posamezne prvine, ki bi jih lahko s konstruktivnim dogovorom ohranili. Moram pa povedati, da je zavedanje o dediščini čedalje večje in večkrat se zgodi, da bi zdaj lastniki radi imeli nekaj, kar so v preteklosti izgubili, ker to očitno pripomore tudi k ekonomski uspešnosti. Izhodišče konservatorske stroke je varstvo, ohranjanje kulturne dediščine, zato je toliko bolj pomembno, da se posegi predhodno uskladijo, da se ne povzroča škoda na dediščini. V mestnih okoljih je stanje boljše, na ruralnih območjih je stanje veliko slabše, s čimer vsak dan izgubljamo dediščino.

Država pri obnovi kulturne dediščine prispeva denar?

Tatjana Adamič: Ministrstvo za kulturo za dveletna obdobja razpisuje javni razpis za sofinanciranje, na katerega se lahko prijavijo lastniki kulturnih spomenikov. Prav tako obnovo kulturne dediščine sofinancirajo posamezne lokalne skupnosti, kot je npr. MOL s projektom Ljubljana – moje mesto, s čimer spodbujajo vlaganje v dediščino. Stroške obnove Švicarije je MOL pokrila sama.

Foto: Goran Antley

Liza - 22/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 22/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.