Pred kratkim upokojena, zelo navihana babica Ana v nanizanki Usodno vino, igralka Teja Glažar pravzaprav svojih upokojenskih dni še ne uživa na polno, vsekakor pa se zaradi upokojitve in starosti počuti osvobojeno, pomirjeno, olajšano in je hudomušna. Lahko pove po resnici, če ji kaj ni všeč, in dela izključno tisto, kar se ji ljubi, naigrala se je in nima nobenih posebnih želja, le čas se ji zdi nekako krajši.

Kako doživljate starost?

Teja: Starost se mi zdi, če si zdrav, v redu. Sicer sem v SNG Nova Gorica delala skoraj 10 let več, kot je bilo treba za upokojitev, ker sem bila zasedena v kar nekaj predstavah in jih ni bilo mogoče prekiniti.

Upokojila sem se šele pred kratkim, tako da mi še ni uspelo ugotoviti, ali je v redu biti v pokoju ali ni v redu. Povrhu še vedno igram v treh predstavah, s katerimi gostujemo po vsej Sloveniji s kombijem, hkrati pa se iz Nove Gorice vozim v Ljubljano na snemanja nanizanke Usodno vino.

Čeprav nimam časa ugotoviti, kako je v pokoju, imam dober občutek. Počutim se bolj osvobojeno, pomirjeno, ni treba, da pazim na forme, norme in konvencije, saj si, ko si star, lahko siten, zoprn, nihče ti tega ne zameri, in s tabo so vsi prijazni.

Ste kaj obremenjeni s tem, da se vam z leti spreminja videz?

Teja: Ne, prav nič. Glede videza sem olajšana, ker se mi ni več treba šminkati, nič. Zelo v redu se mi zdi, da mi ni treba biti lepa, ker igram le stare mame in tete. Lahko sem hudomušna, se počasi premikam, oprijemam pohištva ... Zelo rada igram te vloge babic, predvsem babico Ano v Usodnem vinu.

Je prijetna vloga?

Teja: Zelo mi je pri srcu. Sicer je bila po scenariju babica stereotipna starka, mi pa smo sprva plašno poskušali narediti bolj moderno, ki ni tako uboga ter betežna. Potem smo videli, da je gledalcem všeč, da govori v žargonu, je sproščena in hudomušna. Zdaj si pa upamo čedalje več. Moram priznati, da so mladi režiserji v redu in mi tudi to pustijo. Zanesem se nanje, da vedo, kje je meja. Tako je nastal lik babice, ki je malo hudomušna in jezikava.

Omenili ste režiserje, mar niste bili poročeni z režiserjem?

Teja: Pokojni mož Jože Babič je bi režiser. Spoznala sva se v ljubljanskem Mestnem gledališču, ko sem še kot študentka akademije imela malo vlogo, on pa je režiral.

Imajo mladi igralci, s katerimi igrate v nadaljevanki Usodno vino, drugačen pristop do igre, kot so vas takrat učili na AGRFT-ju (Akademiji za gledališče, režijo, radio in televizijo)?

Teja: Ti mladi so zelo v redu, seveda govorijo bolj naravno, kar je velika razlika. Nas so učili, da nas je občinstvo slišalo v zadnjo vrsto, in to brez mikrofona. Zdaj je namreč veliko predstav delanih na mikrofonih, zaradi česa igralec sploh ne trenira glasnega in razločnega govorjenja. Na mikrofon sicer lahko govoriš povsem naravno, kar je bolj prepričljivo, ampak ko nimaš mikrofona, pride do težav.

Sama sem se govora priučila med snemanjem filma oziroma me je naučil režiser Božo Šprajc, ko smo snemali film Krč, v katerem sem imela glavno vlogo. Projekcij posnetega sicer ni pustil gledati, ampak sem ga nekako prepričala, da sem gledala in šele takrat razumela, zakaj mi govori: "Kaj toliko migetaš s trepalnicami? Ne delaj mi tega" Če tega ne vidiš, niti ne veš, kako je. Potem sem ga začela poslušati, ker je imel prav. Maskerka Berta Meglič je med snemanjem vedno stala za kamero in dajala igralcem znake. Bila je v veliko pomoč.

Vam je snemanje filma prineslo povsem nove izkušnje?

Teja: Takrat na akademiji nismo imeli filmske igre, teoretično že, v praksi pa ne.

Mar niste še pred študijem igre igrali v koprodukcijskem filmu?

Teja: Pravzaprav nisem imela nobenega namena biti igralka, niti v sanjah.

Niste bili nagnjeni k umetnosti, glede na to, da ste obiskovali Srednjo šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja v Zagrebu – smer grafika in slikarstvo?

Teja: Niti ne, vpisali so me v to šolo, da čim prej pridem do poklica. Potem sem celo pol leta delala kot grafična oblikovalka v biroju za reklame pri Merjascu. Takrat so se ravno začeli delati neonski napisi. Delo je bilo tako zelo dolgočasno, da nisem zdržala.

Ste od tam pobegnili naravnost na sprejemne izpite na AGRFT?

Teja: Najprej sem hotela na likovno akademijo, ampak je mama rekla, da od slikarstva ne bi mogla živeti. Ali bi morala v šoli učiti risanje ali bi me morala preživljati družina. Bili smo revni, mama je bila samohranilka in nismo imeli nič, še za šolski izlet mi je zbiral cel razred, da sem lahko šla zraven. Počutila pa sem se grozno.

Vas je revščina zaznamovala?

Teja: Še danes imam travmo. Spomnim se, ko sem bila na akademiji, da tri dni nisem nič jedla, ker nisem imela, in sem potem padla skupaj. Mama je živela v Mariboru in sem morala v Ljubljani najeti sobo. Stanovala sem v vlažni kleti, kjer je bilo vse plesnivo in sem lahko bila le v postelji. Zdaj me je zelo strah, da bi se to ponovilo, da bom na stara leta revna in ne bom imela za jest.

Imate na odraščanje kakšen lep spomin?

Teja: Na jahanje in jahalni klub. Gledala sem film, v katerem je Elizabeth Taylor igrala džokejko, pa še tako lepa je bila, s sestro sva se takoj navdušili za jahanje in se vpisali v klub. Potem sva jahali in bili v zagrebški reprezentanci, pozneje tudi v mariborski. V Zagrebu sem imela svojo kobilo iz Titove ergele, imenovala se je Zagrebčanka. Na eni od tekem sem celo padla v jarek in dobila pretres možganov.

Naenkrat so prišli neki filmarji, Francozi, Italijani .... Snemali so film o rimskih devicah, ki so se bojevale. Pravzaprav se sploh več ne spomnim, za kaj je šlo. Po celi Jugoslaviji so iskali in komaj nabrali devic za tisti dve, tri vrste rimskih devic. Bile smo v oklepih, kratkih krilcih s čeladami. Glavno vlogo je igrala angleška igralka Sylvia Syms, ki je takrat bila zelo popularna.

Z Ajdo Kalan (Lesjak) sva dobili malo večji vlogi s tekstom in šli v Pariz, kjer smo snemali v studiu. Posneli sva to, kar je bilo za posneti, potem sem šla nazaj v šolo in mi niti na pamet ni padlo, da bi šla na akademijo. Sicer pa nama je bilo v redu, da sva se prvič peljali z letalom, šli v tujino in vse imeli plačano. Bila je dogodivščina, drugo pa me niti ni tako zanimalo.

Se vam je dogajalo, da ste se kakšne vloge otepali, pa ste ravno od nje veliko 'pobrali'?

Teja: Velikokrat, saj sebe vidiš drugače, kot te vidijo drugi. Ko sem gledala zasedbo na oglasni deski, sem se spraševala: "Zakaj moram to igrati? Zakaj ne igram tistega, kar sem si želela?" Velikokrat se mi je zgodilo, da sem naredila eno boljših vlog, ravno ko se mi je zdelo, da ta vloga ni zame. Ko začneš delati, sicer začneš odkrivati druge plati vloge, tudi režiser ti predstavi svojo vizijo in se ti vloga med procesom študija začne bližat ali ti njej. V glavnem sem imela same prijetne izkušnje s takšnimi vlogami. Pa še nekaj je, na začetku niti nisem bila kaj ambiciozna.

Niste?

Teja: Ne, ker nisem bila prepričana, da želim biti igralka. Od začetka se mi je na akademiji itak vse skupaj zdelo otročje. Spomnim se Pina Mlakarja, ki je vedno govoril: "Gledališče ni cesta. Dajte, stegnite te svoje hrenovke!" S tem je mislil moje noge, klical pa me je Panonija, ker sem uporabljala zagrebški žargon. Pa ko je želel, da smo konji. To se mi je zdelo povsem mimo, ampak ko sem videla, da je Pino v redu, sva se imela zelo rada. Sicer pa sem v Gorici igrala vse, kar so mi dali. V tistem obdobju sem igrala same mlade in lepe.

Kdaj vas je povleklo v igro?

Teja: Ne vem, mogoče v Moliérjevem Tartuffu. Zraven je bil tudi pantomimik Andrés Valdés, naštudirala sva vlogo spletične Dorine in tudi dobre kritike sem dobila. Takrat se mi je zdelo, da bi me mogoče to lahko veselilo.

Niste zdaj, na koncu svoje kariere, ponovno igrali v predstavi Tartuffe?

Teja: Takrat sem igrala najmlajšo Dorino, zdaj pa najstarejšo, gospo Pernelle. Z režiserjem Vitom Tauferjem sva se pogovarjala, da je krog sklenjen, moj zaključek. Tokrat sem igrala s kužkom, Mehičanom Loquillom.

Po tekstu bi morala biti služkinja, pa se mu je najbrž zdelo, da ni treba, da je služkinja, in je izrazil željo, da na vajo prinesem muco, ker jo imam doma. Rekla sem, da naši muci niti slučajno nista navdušeni za umetnost. Potem pa je predlagal, da pripeljemo malega kužka in prišel je Loquillo. Neverjetno priden je in natančno ve, kdaj ima nastop. Sicer čaka pod kavčem, ko pa zasliši svojo glasbo, pride. Rada sem igrala Moliérja.

Ker je navihan?

Teja: Zaradi njegovega humorja. Vedno sem raje igrala v komedijah. Sicer komedij ni tako lahko igrati, kot si morda nekdo predstavlja. Zelo težko je imeti pravo mejo, da ne greš čez, ampak ker je Iztok Mlakar pisal predstave, kot so Duohtar pod mus!, Sljehrnik, sem igrala te komične vloge. Rekla sem mu: "Glej, da ne boš napisal preveč vlog, naj nas bo le za v kombi. Več nas ne sme biti." S tem sem mislila, da se nam je lažje dogovarjati, če nas je manj.

So peripetije tudi v Usodnem vinu?

Teja: So, saj si vse noči izmišljujem, kaj bom ušpičila, kako bom vsak stavek obrnila drugače in kako bom kaj povedala ...

Vam je vse skupaj v zabavo?

Teja: Neka gospa mi je rekla, da vsakič čaka Usodno vino, da vidi, kaj si bom izmislila. In če me ni, je zelo razočarana. Potem sem takoj začela razmišljati: "Pa res, vsakič si moram nekaj izmisliti." Pravzaprav mi je v zabavo to, ker poskušam govoriti čim bolj življenjsko, in ne literarno.

Igrali ste od Ostružka do babice v Usodnem vinu. Kaj se je z vami dogajalo vmes?

Teja: Vem, da bi, če bi ostala v Ljubljani, težko prišla do toliko vlog, ti pa potrebuješ kilometrino, drugače ne gre. Vedela sem, da bom v Gorici ogromno igrala, ker je bilo zelo malo igralcev. Na začetku smo bili le štirje in smo res garali, ogromno igrali, ampak sem se tudi ogromno naučila. Ravno zaradi tega, da sem vse igrala, mi nikoli ni bilo žal, kakor tudi nikoli nisem hotela biti v Ljubljani.

Mar niso v Ljubljani reflektorji bolj uprti v igralce?

Teja: Naj bodo, ampak nisem bila samozavestna, čemur se danes moderno reče, da imaš zelo slabo samopodobo. Navsezadnje me je mama vzgaja v duhu, da ne rinem naprej in ostanem zadaj, kar za igralca ni ravno primerno.

Kako ste to prerasli?

Teja: Počasi, ko sem začela dobivati dobre povratne informacije. Moram reči, da me je občinstvo v Novi Gorici izjemno lepo sprejelo, kar mi je nekaj dalo. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi me raztrgali že na začetku.

Ste bili zraven ob ustanovitvi profesionalnega gledališča v Novi Gorici?

Teja: Absolutno, ustanovil ga je moj mož, ampak zato, ker mu je bila politika naklonjena, saj sta z županom bila prijatelja. Zato se je odprlo profesionalno gledališče v Gorici, mi pa smo bili pionirji. Moram priznati, da smo se zelo težko poslovili od stare male dvorane v Solkanu, glede na sedanjo stavbo, ki je kot nuklearka, saj mi ne deluje gledališko. Ves tisti marmor, krom, vsa tista okna ... zame je gledališče nekaj drugega.

Kaj?

Teja: Intimen, sakralen prostor. Ko prideš v gledališče, bi naj bilo nekaj sakralnega. Navsezadnje, ko prideš v gledališče, moraš sebe pustiti zunaj, in ko vstopiš v svojo garderobo, vstopiš v svoj lik, si nekaj drugega in posvečen temu liku. Seveda imaš z občinstvom interakcijo, hvala bogu, če jo imaš, ker če je nimaš, smo zgrešili. Sama dvorana in oder sta v redu, ampak tam, kjer je vhod za igralce, je kot mrliška vežica, najbrž bom tam tudi ležala. Na tem odru že rada igram, le vse drugo, kar je zraven, mi ni v redu.

Kako pa ste začeli snemati nanizanko?

Teja: Začeli smo zelo na hitro, ker so zelo pozno dobili projekt in so potem vse priprave potekale hitro. Imela sem le eno, dve vaji ... Po navadi se igralec približa liku, ampak ravno zato, ker ni bilo tega časa, se je zgodilo obratno, da se je moral lik približati igralcu. V bistvu sem začela tako rekoč igrati sebe, ker preprosto ni bilo časa za kaj drugega. Ni bilo časa za študij, za raziskave. Sicer pa gre za milnico, ki je zelo solidno narejena.

Verjetno tudi svoje vloge ne jemljete z levo roko?

Teja: Vsekakor ne. Ekipa je zelo profesionalna, zelo potrpežljiva, v redu, tudi vsi igralci dajo vse od sebe. Saj vemo, da iz tega ne morejo narediti nečesa umetniškega, ampak narejeno je solidno in ljudje radi gledajo. Očitno je prepričljivo.

Ampak v nadaljevanki je tako, da lika ne moreš zaokrožiti, ker ne veš, kako ta lik konča, saj smo dobivali po deset scenarijev vnaprej in ne veš, kaj se bo naprej zgodilo, tako si vsakič znova presenečen, kaj je zdaj s to staruho in kaj bo ušpičila. Tudi zdaj v tretji sezoni ne vem vnaprej, le za dve nadaljevanki. Vmes namreč berejo in prevajajo, prilagajajo tekst ...

Se vam zdi, da imate zdaj večjo pozornost, kot ste jo imeli v gledališču?

Teja: Seveda, sicer sem nekaj podobnega že enkrat dala skozi, ko smo posneli film Krč. Ni bilo revije in časopisa v Jugoslaviji, v katerem nisva bila z Borisom Cavazzo.

Tudi zaradi svobodnih scen za tisto obdobje?

Teja: Seveda, v filmu sem v glavnem bila na pol gola. Takrat nisi mogel posneti filma brez seksa, ker so trdili, da drugače ne gre. Bilo je takšno obdobje, obvezno se je moralo seksati, režiserji pa so si izmišljevali, v kakšnih pozah in kje. Spomnim se, da je, ko sva z Borisom seksala v gozdu, kamera šla naokoli, kar je za tiste čase bilo inovativno.

Vam je bilo zoprno snemati te scene?

Teja: Ne vem, kdo to rad snema? Ampak takrat si vloge lahko vzel ali pustil, ker se je na filmu malo delalo in smo slovenski igralci in igralke seveda zagrabili priložnost.

Na snemanju so se vsi trudili, cela ekipa, da nama je bilo lažje. S Cavazzo sva se imela dobro, tudi šalila sva se. Bila pa sva pogrizena od mravelj, saj so nas pikale celo popoldne, medtem ko sva morala sopsti od strasti. Takrat so ta film gledali bolj moški, odrasli, zdaj pa nanizanko Usodno vino gledajo vsi, tudi otroci.

Zadnjič me je en ustavil na rolkah in rekel: "Vi ste babi Ana." Vprašala sem ga, ali gleda nadaljevanko, in odgovoril je, da jo gleda, kadar mu mama dovoli ali na skrivaj pri babici. Ne vem, ali je bil star 10, 11 let. To je prijetno, same pozitivne izkušnje imam. Kolegi sicer pravijo, da imajo tudi negativne izkušnje, jaz pa moram reči, da imam le pozitivne. Ljudje ali zelo pohvalijo, povedo, da jim je nadaljevanka všeč, kakšni pa tudi hočejo vedeti, kaj se bo zgodilo.

Je vse skupaj okrog nadaljevanke intenzivno?

Teja: Ob pol štirih zjutraj, ko vstanem, je še tema, ko zaključimo snemanje, je ponovno tema. Saj bom še v depresijo padla, čeprav imam to srečo, da nisem nagnjena k depresiji in sem večna optimistka.

Imate srečo, da imate takšen značaj?

Teja: Večinoma ja, se pa tudi razjezim, ker sem kolerična. Hitro se razjezim, in to grozljivo, ampak nisem zamerljiva niti užaljena. Edino, kar je, imam malo časa.

Manj kot prej, ko ste bili v službi?

Teja: Mislim, da se, ko si star, čas vedno bolj krči ali sem se pa upočasnila.

Ste zadovoljni s svojim življenjem?

Teja: Z življenjem sem zelo zadovoljna. Zdaj me sicer boli noga, pa težave z očmi imam, ampak drugi imajo še hujše. Mogoče bi lahko bila bolj ambiciozna. Pa kaj, bi morala narediti deset vlog več? Moram reči, da mi je bilo življenje naklonjeno, imela sem veliko srečo, več sreče kot pameti. Nimam se kaj pritoževati.

Postane z leti življenje bolj enostavno?

Teja: Vidiš, da so nekatere stvari bile popolnoma nepomembne, pa sem se zanje tako žrla. Vem, da sem hotela narediti skoraj samomor zaradi slabe kritike. Zdaj mi je vse to smešno. Kdo se zdaj spomni, kaj je bilo pred 30 leti, ko sem se zaradi nečesa žrla ali me je kdo užalil.

Kaj za vas v življenju šteje?

Teja: Družina, prijateljstvo, osnovne vrednote, ki so večne. Vse ostalo je odveč. Ne vem pa še, kako je dobro, če si upokojen, nič ne delaš in ti je potem dolgčas, čeprav meni v življenju niti en dan ni bilo dolgočasno.

Imate vse, kar potrebujete?

Teja: Ko si star, potrebuješ malo. Edino prav bi mi prišlo, če bi se lahko čas raztegnil, ampak to je zato, ker sem se upočasnila; počasneje hodim, vse delam bolj počasi.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Helena Kermelj.

Lisa - 22/2016

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 22/2016

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.