Mladi raziskovalce mag. Timotej Turk Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo, natančneje z Morske biološke postaje v Piranu, se je udeležil okrogle mize Skupaj za oceane.

Na njej je bila predstavljena združitev moči za zaščito naših oceanov podjetja Rio Mare in WWF (World Wildlife Fund – katerega cilj je povečati trajnostno pridobivanje in sledljivost rib). Žal pa po besedah mladega raziskovalca naravno ravnovesje, vključno z oceani, pestijo še številne druge težave, kot so med drugimi klimatske spremembe in onesnaženje s plastiko.

Mag. Timotej Turk Dermastia je študiral biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dodatno se je izobraževal na številnih delavnicah in seminarjih, v zadnjem letu študija je bil pet mesecev v Avstraliji, v Perthu, na Univerzi Edith Cowan, kjer je zaključil del obveznosti tretjega letnika prve bolonjske stopnje. Po vrnitvi v Slovenijo je v Morski biološki postaji v okviru študentskega projekta Po kreativni poti do znanja skupaj s partnerji razvil metodo za hitro določanje ribjih vrst v prehranskih izdelkih, kar ga je spodbudilo k nadaljnjemu raziskovanju morja, zaradi česa se je vpisal in bil sprejet na študij Upravljanja z morskimi viri na Univerzi v St. Andrewsu na Škotskem, kjer je magistriral. Po zaključenem magisteriju se je vpisal na študij Ekotehnologij na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in začel delati kot mladi raziskovalec na Morski biološki postaji, kjer se ukvarja z vrstno sestavo potencialno toksičnega fitoplanktona v slovenskem morju.

Ukvarjate se z raziskovanjem diatomej, kaj sploh so diatomeje?

Diatomeje so v bistvu enocelične kremenaste alge. Sicer je zelo veliko različnih skupin alg, osebno pa se ukvarjam z raziskovanjem diatomej, ki imajo hiške iz silicija, v katerih je celica. Diatomeje so velike 100 mikronov, se pravi, kot je debel las. Proučujemo jih s pomočjo mikroskopa. Med fitoplanktonom, kamor spadajo diatomeje, je še ogromno drugih različnih alg. Pravijo, da fitoplankton proizvede polovico kisika na zemlji, kar pomeni, da posrka polovico vsega CO2, tako da je kot takšen zelo pomemben. Modeli kažejo, da se je s segrevanjem oceanov številčnost teh celic zmanjšala, kar je nekakšna zanka, saj bo potem manj pobranega CO2, če jih je manj. Lokalno to ne pomeni nič, ampak moramo vedeti, da so oceani globalni, da sestavljajo 70 odstotkov celega planeta in da v površinskem sloju oceanov, poleg vsega drugega, živijo alge. Te alge za svoj razvoj izkoriščajo sonce. Res pa je tudi, da je v zelo odročnih delih oceana teh alg manj, ker je manj hranil. Alge namreč nujno potrebujejo železo, dušik … česar je sredi morja malo. Se pravi, da jih je ob obalah veliko več, zato se zgodi, da tam tudi zacvetijo.

Je to slabo?

Kdor je že kdaj slišal za cvetenje morja, ve, da ni nujno, da je cvetenje slabo. Cvetenje morja je povsem naraven pojav, saj ima sposobnost cvetenja veliko vrst alg. Nekatere od teh alg, s katerimi se še posebej ukvarjam, so dejansko škodljive, ko cvetijo, ker imajo nekatere alge sposobnost proizvajanja določenih strupov, ki se potem kopičijo.

Zakaj alge začnejo proizvajati strup?

To so povsem naravni procesi. Res pa je sicer, da globalno opažamo, da se pojavnost škodljivih cvetenj povečuje, za kar je krivo gnojenje polja, ker gre potem to v reke ter naprej v morja in na obalnih območjih to lahko zacveti.

Mar ni to značilno za Indijo?

To je res, ampak Indija ima ogromna pojavljanja cvetenja vrst, ki večinoma niso škodljive. To so lahko zelo lokalni pojavi. Lahko imamo cvetenje v Sečovljah, medtem ko je v Kopru vse v redu. Ne moremo tako posploševati, saj je Indija ogromna. Ti toksini se lahko kopičijo v školjkah, lahko se kopičijo v ribah, in če pojemo takšne školjke, imamo lahko težave. V Sloveniji se pogosto pojavlja ena vrsta, ki je strupena in povzroča drisko in slabost. Lahko smo že slišali, da če se je kdo zastrupil s školjkami, se je zastrupil s produkti alg. Nekateri strupi so lahko bolj nevarni, v določenih izoliranih primerih tudi smrtno nevarni.

Če se vrnemo na alge, ki jih raziskujete, kaj vse zveste s pomočjo raziskovanja?

Ker so majhne, jih s prostim očesom ni možno videti, ampak tudi pod mikroskopom jih je težko določiti. Poskušam jih izolirati iz vzorca. Imam kulture posameznih alg. Potem delam genetiko, študiram produkcijo toksinov in predvsem, kako se te alge v naravi pojavljajo in od česa je to pojavljanje odvisno. V prihodnosti me zanima, kaj so dejavniki, ki povzročajo proizvodnjo toksina. Alge namreč niso v vseh pogojih toksične, le določeni pogoji izzovejo ta efekt. Ne vemo niti, kaj je ekološka funkcija tega strupa. Bilo je pokazano, da se alge s strupom ne branijo pred plenilci. Ne vemo, vsaj pri teh algah, ki jih raziskujem, ni pojasnjeno, zakaj se to dogaja.

Na življenje v oceanih vplivajo vsa človeška poseganja v naravo oziroma oceane?

Vsekakor, kar se tega tiče, nisem zelo optimističen, ker bomo zelo težko kot vrsta kot človeštvo ta problem rešili. Prvič zato, ker ga je treba rešiti hitro in zahteva veliko usklajenost različnih interesov, ki jih je zelo težko uskladiti.

Smo že tako daleč?

Če me vprašate, so stvari, kot je onesnaženje s plastiko, vrh ledene gore. Čeprav še ne vemo, kako je ta problem dejansko velik. Zavedamo se že, znanstveno pa ne vemo, kaj bo to prineslo, ker česa takšnega v zgodovini naše vrste še ni bilo. Razen kitov, o katerih zadnje čase pišejo, da so jih našli poginule na morskih obalah, polne plastike, so ogrožene tudi morske ptice, ribe, in to je lahko nekaj, kar lahko vrže celo stvar iz ravnovesja, lahko pa ne. Upam, da ni tako, da bomo lahko zadevo obrnili, ampak težava je, ker imamo premalo znanja in izkušenj. Zato nočem dajati pavšalnih ocen, ker jih ne vem. Večina ljudi naklada, ne govorim o znanstvenikih, smo pa nagnjeni k nakladanju. Ena od ključnih stvari, ki jih povedo znanstveniki, ko kaj preučujejo, je, da ni narobe, če nekaj ne veš.

Kaj še ogroža oceane?

mag. Timotej Turk Dermastia: Zagotovo je prelov velika težava, velik problem, ki je tudi merljiv. Zanj vemo, da je problem, vemo, da je velika težava, ker jo vidimo. Sicer še ne vemo povsem natančno, kje se to dogaja in kako je in kdo je kriv, ampak vemo. Medtem ko o stvareh, kot so klimatske spremembe in plastična polucija, nekaj vemo, ampak ne vemo vsega. Če gledamo zgodovino, različne geološke odtise, vidimo, da so nekoč že bile klimatske spremembe, in vidimo, da so imele ogromen vpliv tako na rastlino kot živali.

Kot se ve, da so zaradi spremembe klime izumrli dinozavri?

Tako je, dinozavri so dejansko izumrli zaradi spremembe klime, ampak to je ekstremen primer, klimatske spremembe so bile že prej in tudi podobna izumrtja. Tako da, če ne bomo vsaj za silo rešili teh težav, so lahko potem posledice hude.

Gre za verižno reakcijo, če so alge, s katerimi se hranijo ribe in školjke, strupene, je potem celotna veriga strupena?

To je zagotovo. Če se ne bomo s tem soočili, kot s težavo, ki bo predvsem zahtevala spremembo globalne ekonomije, ki temelji na fosilnih gorivih, kar ni skrivnost. V Guardianu je te dni bilo zapisano, da so Američani fosilna goriva preimenovali v 'molecules of freedom', kar je v današnjem času po svoje grozno, ampak v kontekstu trenutne ekonomije je to res, saj v resnici so. Avtomobili, letala, so nam omogočili vse to, kar danes imamo, tako da si pred tem ne moremo zatiskati oči. Okoljski problemi, ki jih imamo, nas bodo verjetno v končni fazi, če jih ne bomo rešili, vodili tudi v lastni propad.

Jemljemo morje kot samoumevno, vanj ne vlagamo, ampak iz njega samo črpamo?

 Takšna je bila praksa do nedavnega, zdaj to vidimo in smo se tega začeli zavedati. Tudi podjetja in posamezniki, potrošniki. Če me vprašate, imamo v morju zadnjo priložnost. Prvič je morje tudi velik ponor CO2 in toplote in nam zato še daje možnost, saj če ne bi bilo oceanov, bi se zdaj že skuhali, kar je jasno. Je nekakšna blazina, ki vse skupaj malo ublaži, v smislu virov, ki jih izrabljamo, pa je zelo podobno. Na kopnem smo praktično vse izropali, tisto, kar še je, zdaj v vsakem primeru polni naslovnice: tropski gozdovi, izsekavanje teh gozdov ... V Evropi smo to ustavili, ampak zakaj? Zato, ker ni več nič. Recimo v Angliji in Franciji težko še kaj izsekaš, ker so sama polja. Slovenija je raj na zemlji, imamo gozdove, travnike in podobno, tega v zahodni Evropi ni več, zato mi zdaj te svoje aktivnosti izvažamo v Indonezijo, Južno Ameriko in Afriko. Na kopnem lova praktično ni več. Nihče več ne lovi za prehrano, razen kakšne izolirane skupnosti po svetu in recimo na severu.

Se pravi, da je realnost dosti hujša, kot si sploh predstavljamo?

Ampak ribolov je ekvivalent lova, to pa še počnemo. Ker je morje bilo stoletja praktično nedostopno, razen majhnih delov okoli obal, kar je zelo majhen odstotek. Zdaj imamo tehnologijo, da lahko gremo kamorkoli, ampak imamo pa še možnosti, da na morju ne gremo po isti poti, ki smo jo ubrali na kopnem.

Se tega sploh zavedamo?

Osebno se tega preveč zavedam, saj ne, da bi bil slabe volje, ni pa dober občutek, zame zagotovo ne, ampak po svoje od ljudi ne pričakujem, da bi se tega tako zavedali. Jaz se s tem ukvarjam profesionalno in se tega seveda zavedam, drugače se ne bi. Ampak nekdo, ki dela nekaj drugega, se tega ne zaveda. To je tudi razlog, zakaj menim, da kot potrošniki nimamo veliko moči, čeprav marsikdo to govori. Tisti potrošnik, ki ima denar, si lahko privošči, da si kupi kakovostne izdelke, trajnostno pridelane, so pa takšna živila dražja. To je stvar držav in voditeljev, še posebej pa transnacionalnih partnerstev, ker danes živimo v globalnem svetu. Zagotovo danes kapital veliko diktira. Po prepričanju verjamem, da se morajo države in transnacionalne zveze vmešavati v proizvodnjo, ker v končni fazi one to tudi omogočajo.

Nam morje ponuja še veliko?

Seveda, v Evropi, pa ne samo v Evropi, je iniciativa Blue growth (plava rast), ki pravi, da je naslednji ekonomski preboj v morju, seveda je to prisotno že nekaj časa, ampak glavni poudarek tega je, da bodo ti viri trajnostno izrabljeni. To je v redu slišati, ampak ne, dokler je to samo na papirju, saj je v tem primeru vseeno. In tudi recimo ravno proizvodnja hrane v morju se masivno premika proti gojenju. Tako da ribolov na neki način izginja, recimo v Sloveniji je praktično izginil. Ribolova kot takšnega, razen nekaj ljudi, ki se s tem še ukvarja, ni več. To je zato, ker ni več kaj za loviti, ker ni več donosno, ker je potrebnega veliko več napora in časa, da uloviš toliko, kot si ulovil pred 30 leti, ker ni več rib.

In kaj lahko glede tega po vašem naredimo?

Treba je graditi nove zaveze na transnacionalnem nivoju, ker sta narava in morje transnacionalna, od vseh nas. Ribištvo je izjemno pomemben sektor proizvodnje zdrave hrane, še posebej v ranljivih in revnejših skupnostih širom sveta, ki pa je zaradi nereguliranega plenjenja in okoljskih sprememb že leta v stagnaciji oziroma v razvitem svetu celo v zatonu. Prehod k trajnostnemu gospodarjenju z morjem in njegovimi viri je tako ključen pri zagotavljanju obstojnosti in številčnosti ribjih staležev, vključno z ekosistemi, v katerih bivajo. Manko proizvodnje iz ribištva že več desetletji zapolnjuje akvakultura, ki pa ponekod celo poglablja probleme divjih populacij, z vnosom bolezni in parazitov ter lovljenjem mladic za namene debeljenja, kot je to v primeru tunine. Trajnostno ribištvo prihodnosti bo moralo upoštevati tako varstvo populacij pred prelovom kot ščitenje drstišč ter ključnih ekosistemov z vzpostavljanjem zavarovanih območij brez lova, do pravilnega označevanja ribjih proizvodov, izogibanja prilova in zaščito lokalnega prebivalstva pred izropanimi lovišči in dragimi ribjimi proizvodi, kot je to primer v številnih državah Afrike in Južne Amerike.”

Bi nam moralo biti mar, kaj se dogaja tisoče in tisoče kilometrov stran od nas, recimo kako je z oddaljenimi oceani?

Ti so oddaljeni in zato ne bi prelagal odgovornosti na posameznike, ker posameznik sam po mojem nima moči. Moč mora izhajati od zgoraj, in če bi to bilo tako, kakorkoli je to kompleksno, bi vsa hrana, ki pride na naše police, morala biti neoporečna, trajnostna, ker je edino takšna hrana primerna in pravična za vse ljudi. Edino takšna hrana je pravična, mi pa že na nivoju EU vidimo, da so na zahodu nekateri izdelki veliko bolj kakovostni kot na vzhodu. A je to pošteno? Seveda ni! Ampak mi se ob tem zgražamo, po drugi strani pa nosimo obleke, ki jih šivajo v Bangladešu in je isto, ampak ker se to dogaja v EU, smo mi zdaj prizadeti. Za to nismo krivi mi, krivo je to, da so standardi proizvodnje takšni in različni na različnih koncih sveta.

Zakaj potrebujemo raziskovanja, kot jih opravljate vi?

Alge, ki jih raziskujem, marsikaj povedo, v kakšnem stanju je fitoplankton, ki je glavni vir primarne produkcije oziroma morske njive. Če tu pade sistem, pade vse, kar je jasno. Ker je toliko organizmov višje odvisnih, so pa pod algami še bakterije, ki imajo tudi zelo pomemben krog, ker te razgrajujejo te alge in vračajo nutriente nazaj. Predvsem pa mislim, da je znanost na tem področju zelo pomembna, ker po eni strani ponuja odgovore, sicer je v znanosti pot dolga, dolgotrajna, počasna, včasih pa se odkritje zgodi zelo hitro. Iz tega vidika je zagotovo nujna in prav je, da vlagamo v znanost.

Liza - 25/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 25/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.