Drevesa so vir življenja, niso le stroji za kisik, temveč ponujajo dom tudi pisanemu živalskemu svetu. 

A ob človeškem pohlepu je tudi prostora za ozelenele površine, ki oskrbujejo naš planet, čedalje manj. V zadnjih nekaj letih je bilo tako posekanih že več kot polovica deževnih gozdov, v nasprotju s številnimi odraslimi pa mladi ne stojijo križem rok. Brata Jaka in Miha Hrovat sta v sklopu projekta Treecelet s prijateljema Žigo Rejcem in Domnom Pokornom posadila že več tisoč dreves, fantje pa iskreno priznajo, da jih nič ne more ustaviti.

Kaj vas je spodbudilo k snovanju projekta Treecelet?

Jaka: Ideja za projekt Treecelet izhaja iz domačega mizarstva, kjer smo lani postali CO2 nevtralni. V praksi za mizarstvo to pomeni, da posadimo več dreves, kot jih posekamo za svoje izdelke, hkrati pa s sajenjem dreves kompenziramo tudi za celoten izpust CO2, ki nastane zaradi delovanja delavnice. Ker se nam je naše delovanje v mizarstvu zdelo res super, smo ta občutek želeli razširiti med ljudi. Tako je nastal projekt Treecelet. Gre v bistvu za projekt, kjer s prodajo modnih zapestnic sadimo drevesa. Pomoč naravi želimo približati povprečnemu človeku in pokazati, da ni treba, da si okoljevarstvenik ali pa znanstvenik, da pripomoreš k bolj zeleni prihodnosti našega planeta.

Kako pa se fantje med seboj poznate?

Miha: Z Jako sva brata, ki že vse življenje živiva obkrožena z lesom, tako da imava čut za lepote, ki nam jih daje narava, kodiran v kri. Domen je že več let zaposlen v našem mizarstvu in je takoj zagrabil za naše zelene ideje. Žiga pa sem v ekipo pripeljal jaz – ima res dober občutek za estetiko, kar na socialnih omrežjih pride zelo prav.



Kaj vam je pri uresničevanju zamisli predstavljalo največji izziv?

Domen: Vse do zdaj so bili izzivi operativne narave. Projekt se je začel pred več kot pol leta, toda ukvarjali smo se zgolj z logistiko, postavitvijo spletnih strani, pripravo na socialna omrežja itd. V zadnjem mesecu pa smo zagnali svoje kampanje in je naš glas prišel med ljudi. Zdaj je največji izziv vzpostaviti zaupanje in ustrezno komunikacijo z našimi podporniki, predvsem pa tistimi, ki nam še ne zaupajo.

Kako ste se projekta lotili?

Jaka: Najprej je bilo treba urediti spletno stran, ki ji ljudje zaupajo. Nato pa je bilo treba urediti logistiko, saj je projekt globalen in ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Vse mora potekati gladko. Seveda je tukaj tudi pogodba z organizacijo Eden Reforestation Projects, ki nam pomaga pri sajenju dreves. Potem pa je še en kup stvari v ozadju, ki jih ljudje ne vidijo, ampak se tudi jaz ne bi spuščal vanje, saj so gola operativa.

Drevesa sadite v sodelovanju z organizacijo Eden Reforestation. Kako ste prišli v stik z njimi? Je bilo težko najti partnerje?

Miha: Iskali smo partnerja, ki mu lahko zaupamo in z Eden Reforestation Projects smo razvili daleč najbolj pristen odnos. Takoj smo se ujeli in tudi njim je bil naš projekt zelo všeč. Pozvali smo kar precej potencialnih organizacij, a nobena nas ni prepričala tako kot ta. Res delajo odlično delo in smo zelo veseli, da smo se našli.

Ste želeli predvsem odpreti oči ljudem in jih spodbuditi, da nekaj naredijo?

Žiga: Naš namen je predvsem pokazati, kako malo je treba, da ima posameznik vpliv na bolj zeleno prihodnost. Naše sporočilo je, da ni treba, da je človek okoljevarstvenik ali znanstvenik. Hočemo omogočiti, da povprečen človek naredi nekaj za okolje, česar sicer ne bi – v zameno pa dobi spominek v obliki modne zapestnice.



Ob nakupu zapestnice posledično torej posadimo 3 do 5 dreves. Kakšni so največkrat pomisleki ljudi ob tem? Kako ljudje preverijo, da so resnično naredili nekaj dobrega?

Miha: V resnici vsaka zapestnica posadi več kot 3 ali 5 dreves. To so minimalne številke, ki smo si jih zadali, resnica pa je še nekoliko boljša. Vsak višek, ki ga imamo, namreč namenimo za sajenje dreves, tako da je posajenih dreves precej več kot prodanih zapestnic. Nekateri ljudje so seveda nezaupljivi, kar je povsem razumljivo. Naš projekt je čisto svež, toda že zdaj ga je podprlo kar precej ljudi. Največji zadržek je, ali gre denar res tja, kamor pravimo, da gre. Tukaj bi še enkrat poudaril, da smo pogodbeno vezani z organizacijo, da doniramo za prav vsako prodano zapestnico, kar je že formalno gledano 100 % obvezujoče. Verjamemo tudi, da so ljudje že zdaj prepoznali naše dobre namene. Naša največja motivacija je pustiti na Zemlji pečat, ki je večji od nas štirih in od nas posameznikov. Želimo pustiti zapuščino, na katero bomo vsi skupaj ponosni.

Kakšen je doslej odziv? Koliko dreves ste doslej že posadili?

Jaka: Odzivi so res odlični! Zelo smo hvaležni vsem podpornikom, ki že sodelujejo pri projektu in vsak dan nas je več. Za zdaj smo posadili več kot 4.000 dreves. Čeprav smo šele na začetku, se nam že ta številka zdi visoka in res se veselimo, kaj vse nam bo skupaj uspelo.
Kakšni so vaši cilji? Verjamem, da se projekt ne bo ustvaril ob določenem številu …
Domen: Naš trenutni cilj je 1 milijon posajenih dreves v čim krajšem času. Hoteli smo si postaviti cilj, ki se nam je zdel nor. Ko dosežemo cilj 1 milijon posajenih dreves, si bomo omislili še bolj noro številko – recimo 10 milijonov?

Kakšni so vaši cilji? Verjamem, da se projekt ne bo ustvaril ob določenem številu …

Domen: Naš trenutni cilj je 1 milijon posajenih dreves v čim krajšem času. Hoteli smo si postaviti cilj, ki se nam je zdel nor. Ko dosežemo cilj 1 milijon posajenih dreves, si bomo omislili še bolj noro številko – recimo 10 milijonov?

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Treecelet

Liza - 17/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 17/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.