Valerija Vale Verhovnik, ekonomistka iz Slovenj Gradca z bogatimi življenjskimi izkušnjami, zadnja leta svojo radovednost udejanja na ekološki kmetiji Naš Raj, ki je na Vojskarski planoti na 920 metrih nadmorske višine, v enem najbolj divjih in neokrnjenih delov Slovenije.

S partnerjem sta rejca oslov, koz, krav, zajcev, poleti ponujata tudi turistične usluge, Valerija pa se je pred kratkim v Idriji lotila še slaščičarstva, kjer se zelo rada loteva peke prav posebnih tort, ki so nemalokrat začinjene z različnimi zelišči.

Kaj dela Slovenjgradčanka v Gorenji Trebuši?

Valerija Vale Verhovnik: Uradno sem v Gorenji Trebuši v občini Tolmin, sem pa v zadnji hiši in povsem na Vojskarski planoti, se pravi na meji z Idrijo. Sicer pa sem pri 18 letih šla študirat ekonomijo v Maribor in mislila, da bom tam ostala, ker mi je bil zelo všeč. Potem sem šla iz Maribora v Koper, ker sem takrat tam imela fanta in sem 13 let živela v Kopru oziroma na koncu v Ankaranu, čeprav mi tam nikoli ni bilo všeč.

Vam Primorska ni všeč?

Valerija Vale Verhovnik: Nisem za sonce, rada imam gore in sneg. Stalno pa sem si želela delati v gostinstvu. Hotela sem v šolo za kuharje. Sicer pa sem sedem let delala v Cimosu, potem pa v EMUNI – evro sredozemski univerzi. Ko je bratranec v Kopru odprl slaščičarno in kavarno, sem šla delat tja.

Ste se šolali za slaščičarko?

Valerija Vale Verhovnik: V Rimu sem naredila izpit za izdelavo sladoleda pri enem večjih tamkajšnjih sladoledarjev, ki je imel 70 vrst sladoleda. Naredila sem še izpit za barmanko. Pri bratrancu sem delala dobro leto in pol. Delala sem sladoled, torte, v šanku in s papirji, potem pa sem šla v šov Kmetija.

Zakaj?

Valerija Vale Verhovnik: Imela sem svoj 'klik', nagrada pa je bila kmetija.

Ste šli zaradi kmetije?

Valerija Vale Verhovnik: Ja, šla sem zaradi kmetije. V šovu mi je življenje na kmetiji bilo tako všeč, da sem potem iskala nekakšno varianto in dobila možnost, da sem prišla sem. V resnici me je poiskal nekdanji lastnik. Zdaj sem na ogromni domačiji Gačnik na 40 hektarjih v Gorenji Trebuši.

Nimate še ene kmetije?

Valerija Vale Verhovnik: Živimo v Gačnikovi domačiji, tam imamo tudi turizem, drugače pa imamo v najemu površine od sklada kmetijskih zemljišč in še od prejšnjega lastnika, nekaj malega sem tudi sama investirala.

Ste vedeli, kaj bi na kmetiji radi počeli?

Valerija Vale Verhovnik: Ja, prišla sem ravno zato, da se grem to, kar se grem zdaj. Imamo kmečki turizem z osebnim pristopom, kar pomeni, da vse, kar s partnerjem počneva, delava sama, brez tuje pomoči. Turizem, ki se ga greva, je v zelo majhnem obsegu in je kdo, ko pride gor, presenečen, ker pričakuje gostilno. Nimamo je. Če hoče nekdo pri naju nekaj pojesti, se mora naročiti, da se zmenimo, kaj bi jedel, za koliko denarja, in potem to pripravim. Enako je s prenočišči in kampom.

Imate tudi prenočišča?

Valerija Vale Verhovnik: Zdaj imam še samo devet ležišč, ravno zaradi dela v slaščičarni, ker več ne zmorem, in tudi to je iz lastnega veselja, ker od tega človek ne more živeti. Zato sem tudi v Idriji odprla slaščičarno Emilija, sicer pa pravim, da imam slaščičarno zato, da se spočijem, ko pridem peč torto ali 'kelnarit'.

Ste prišli v Gorenjo Trebušo, da zgrabite osle za rep in v slaščičarni pečete torte?

Valerija Vale Verhovnik: Slaščičarno imamo odprto šele dva meseca, sicer pa imamo na kmetiji osle, koze, zajce, krave in še turizma se gremo.

Kaj sploh je z osli?

Valerija Vale Verhovnik: Osle sva podedovala od prejšnjega lastnika in jih zdaj imava 28. Največ jih je za nadaljnjo rejo, da jih prodamo. Eni pravijo, da so za salame, pri nas gredo v salame le, kadar je kakšen žleht, poreden osel, ki se ga ne da krotiti.

Mar niso osli trmasti?

Valerija Vale Verhovnik: Ne, osli niso trmasti, so pametni. Od tod tudi pregovor: Osel gre na led samo enkrat.

Pregovor: Kjer osel leži, tam dlako pusti, drži?

Valerija Vale Verhovnik: To ne bo držalo, osli so zelo čiste živali.

Se z njimi dobro razumete?

Valerija Vale Verhovnik: Razumem se, osli so posebne živali. Pri nas ljudje premalo vedo o oslih. Po eni strani so zelo nezahtevni, po drugi strani pa zelo zahtevni. Recimo, ne smejo imeti preveč dobre paše, da se jim ne vnamejo kopita, ker jim zaradi tega preveč hitro rastejo. Pri nas pa nimamo kadra za obrezovanje kopit, ker po navadi ti, ki obrezujejo konje, ne znajo obrezovati oslov, ker je to popolnoma drugače. Zdaj imam enega veterinarja, ki se je specializiral in jih porihta tako, kot je treba. Ampak imamo kar težave s kopiti, saj smo jih letos preveč dobro hranili.

Ste se za življenje na kmetiji kaj pripravljali?

Valerija Vale Verhovnik: Sem takšna, da kar skočim v vodo in se učim. Že od nekdaj imam občutek za živali, velik del otroštva sem preživljala pri sorodnikih na kmetijah, pa tudi oba starša sta iz kmečkih družin. Precej me je tudi naučil prejšnji lastnik.

Kakšno je zdaj vaše življenje?

Valerija Vale Verhovnik: Konfuzno, saj treba vse postoriti. Vrta letos nimam kaj veliko, smo pa pred tremi leti pridelali 100 kilogramov česna in dve toni krompirja prvo leto, na leto pa imamo 100 kilogramov aronij. Prej sem zelenjavo prodajala na ljubljanski tržnici, zdaj ne več. Ne splača se, potem se moraš samo s tem ukvarjati, pri nas pa je prekratka sezona, da bi se le s tem ukvarjal. Sejemo šele junija, konec septembra ali na začetku oktobra pa je že lahko sneg in je vsega konec. Tako imam zdaj zelenjavo le za lastne potrebe in potrebe turistov. Ukvarjam pa se še z zelišči, Vojskarska planota je polna zdravih rožic.

Valerija Vale Verhovnik

Za svojo dušo?

Valerija Vale Verhovnik: Za svojo dušo in da imamo domač čaj, ki ga lahko ponudimo turistom, kakor tudi domače pripravke.

Kaj si o vsem skupaj misli vaš oče?

Valerija Vale Verhovnik: Zdaj se je že navadil in ga nič več ne preseneti. Najbolj je bil razočaran, ko sem šla iz dobre službe za šank. Bila sem namreč pomočnica direktorice na univerzi.

Zakaj ste zamenjali službo?

Valerija Vale Verhovnik: Delam tisto, v čemer uživam. Če nekje več ne uživam, pustim in grem, ne zanima me, kaj bodo drugi rekli. Takšna sem.

Si ob vseh obveznostih lahko privoščite kaj prostega časa?

Valerija Vale Verhovnik: Uživam v slaščičarni Emiliji, kjer zdaj preživljam svoj prosti čas.

Od kod vam ime Emilija za slaščičarno?

Valerija Vale Verhovnik: Po pasji grofici, Napoleonovi ljubici iz Idrije, hodila je z njim in bila njegova ljubica do konca. Z njim je hodila tudi v bitke, saj se je oblekla v vojaka. Ko pa je bil izgnan na otok sv. Helena, ji je pustil veliko premoženja, ona pa si je v Avstriji kupila posestvo. Njen skrbnik je ta denar zapravil, na koncu je umrla revna in uboga med psi in mačkami, zaradi česa je knjiga tudi dobila naslov Pasja grofica.

Kakšne konference pa ste se zadnjič udeležili v Avstriji?

Valerija Vale Verhovnik: Bila sem na konferenci, kjer je bila tema finance v kmetijstvu. Sem kar aktivna glede tega, ker me zelo moti birokracija v kmetijstvu in vsemu. Trenutno moram imeti registrirane tri dejavnosti: osnovno kmetijsko dejavnost, dopolnilno in še s. p., ker imam še lokal. Recimo, ko kuham gostom, moram zelenjavo, ki jo poberem z vrta, stehtati in sama sebi napisati račun in dobavnico iz krovne dejavnosti na dopolnilno in si odvesti ddv, ker sem pri vseh treh dejavnostih davčni zavezanec. V glavnem je toliko papirja in tega, da je za kozlat. Ko delaš v tako malem obsegu, te na koncu ubije papirologija in razmišljaš, da se tega ne bi več šel, ker za to ni časa. Delo ni problem, le ta papirologija je 'ubitačna'. Srečo imam, da sem ekonomistka in imam izkušnje, da lahko to sama počnem. Če pa nekomu daš, da ti to dela, mu moraš plačati, kar se ne splača. Težava kmetijstva pri nas je v tem, da je povsem zgrešeno, ker ima v Sloveniji povprečen kmet šest hektarjev, kar ni nič glede na evropskega kmeta, zato ne moremo biti konkurenčni.

Koliko zemlje imate?

Valerija Vale Verhovnik: Imamo 40 hektarjev, pašnikov za svoje živali, kar ni rentabilno. Eni rečejo, naj prodamo živali. Povprečna cena osla je zdaj 300 evrov, koze pa so po 50 evrov. Pri nas trg oslov ni urejen in tisti, ki niso registrirani, osle prodajajo tudi po 200 evrov. Recimo, če starejšo kravo prodam klavnici, dobim na kilogram mesa en evro, ni pomembno, ali je ekološko vzgojena ali ni, plačajo ti isto. Zato sem si omislila še slaščičarno, ker od tega ne morem živeti. Nič ne ustvariš, pokrivaš le stroške in to je to, ampak nihče ni tako neumen, da bo toliko delal, samo zato, da pokrije stroške in na koncu nima nič od tega.

Kakšno vizijo imate s kmetijo?

Valerija Vale Verhovnik: Sploh ne vem, kako se bo vse skupaj obrnilo, ker smo sicer zdaj z občino Tolmin prišli na pozitivno stran in urejamo zadeve. Težava je v tem, da živimo v naravnem spomeniku Gačnik, kjer je prepovedano izvajanje turistične dejavnosti. Tam, kjer je moje posestvo in sem obnovila žago in mlin, se začenja naravni spomenik Gačnik. Zavod za varstvo narave in Agencija Republike Slovenije za okolje imata v občinskem odloku v Tolminu zapisano, da je v naravnem spomeniku Gačnik prepovedano izvajanje turistične dejavnosti. Če se to ne bo spremenilo, potem tam gori nimam več kaj 'prckati'. Ali se bojuješ z mlini na veter ali obupaš.

Niste ravno vi tisti, ki rad skače v mrzlo vodo?

Valerija Vale Verhovnik: To mi je izziv, res pa je tudi, da ne grem rada z glavo skozi zid. Ko me nekaj več ne veseli, preneham.

Kako na vas gledajo domačini?

Valerija Vale Verhovnik: V hribih je trdo življenje, je pa tu podoben teren kot na Koroškem. Sicer pa sem si z domačini v redu. Gori je tako, da si med sabo vsi pomagamo.

Kako to, da se ne ukvarjate s predelavo mleka oslic?

Valerija Vale Verhovnik: Mleko je zelo zdravo, samo nimava časa, da bi se ukvarjala še s tem. Mleko pa je sploh primerno za otroke, ki se rodijo z alergijami, ker je najbolj podobno materinemu mleku. Ampak ena oslica da največ tri litre mleka in treba jo je trikrat na dan pomolsti, ko ima mladiča. Potem se moraš ukvarjati samo s tem. Slovenski kmet je tako majhen, da se enostavno nima časa ukvarjati z marsičem. Pridejo turisti in vprašajo, zakaj nimate tistega in onega. Saj bi, samo ne gre.

Je delovni dan dolg?

Valerija Vale Verhovnik: Po navadi mi ura zvoni ob petih zjutraj, spat pa hodim med enajsto in polnočjo. Pozimi, ko se lahko spi malo več, to nadoknadim. Pozimi tudi nimamo turizma, naša sezona se bo začela šele zdaj in traja do začetka septembra.

Vam je kdaj dolgčas?

Valerija Vale Verhovnik: To pa sploh ne. Včasih si želim, da bi bil kakšen dan bolj miren. Ko si rečem, da i bom kakšen dan vzela prosto, potem vedno nekaj pride vmes. Pri tolikih živalih je vedno nekaj. Koz je zdaj 20, imeli pa smo jih 60. Krav je 10, še pred dvema mesecema pa smo jih imeli 24, zdaj manjšamo. To je velik zalogaj. Jeseni pa imamo še tri prašiče. Kokoši nimamo zaradi lisic. Imamo pa zajce, čez 60 jih je.

Imate srečo, da ne komplicirate?

Valerija Vale Verhovnik: Kaj bi v življenju kompliciral. Šef v Cimosu me je zelo lepo poučil, za kar sem mu še zdaj hvaležna. Na začetku, ko sem prišla, sem bila nekaj tečna, vprašal me je, kaj mi je, pa sem mu odgovorila, da imam težave. Posedel me je in povedal, da napišem na papir deset težav, ki jih imam. Ko sem jih zapisala, mi je za tiste, za katere sem vedela, da jih lahko rešim, povedal, naj jih odkljukam, in da to niso problemi, če jih lahko rešim. Za probleme, ki so ostali, pa mi je povedal, da niso težave, ker nanje ne morem vplivati. Zdaj se držim tega, da v življenju ni problemov. Torej, če imam težavo, se najprej vprašam, ali jo lahko rešim in jo tudi čim prej rešim, da je ni več. Če pa težave ne morem rešiti, se z njo ne obremenjujem, ker je ne morem rešiti.

Se učite od življenja?

Valerija Vale Verhovnik: Zelo sem inventivna, kadar rešujem zadeve, pri katerih moram hitro reagirati. Bolje se znajdem v stresnih situacijah, kot če so mirne. Takrat postanem preveč ležerna in se mi nič ne da. Recimo pozimi je edino delo, ki ga imamo, da poskrbimo za vse živali, kar sicer ni malo, ampak drugega ni. Takrat se zelo zredim, postanem lena, včasih grem spat že ob sedmih zvečer in sem kot medo pozimi. Sicer pa je tako, da je človek inovativen, ko je v krizi. V bistvu je slaščičarna prišla iz krize, ker sva bila v krizi in nisva vedela, kaj bova, ali se bova šla turizem naprej ali kaj, saj se od same živinoreje ne da živeti. Imela sem možnost, da grem nekam v službo, do česar mi ni bilo. Zdaj bi težko šla nazaj v nekakšen kalup, sem le preveč svobodna. Zato sem vzela slaščičarno, ker sem v njej še vedno lahko svobodna. Svobodo imam tudi pri izdelavi tortic. Na tortah se zelo pozna, kakšne volje sem. Prejšnji teden me je nekaj vrglo iz tira, bila sem živčna in so se vse torte 'skozlale', včeraj pa sem lepo delala ob glasbi in so krasne.

Ste v slaščičarno vpeljali kaj novosti?

Valerija Vale Verhovnik: V Idriji sta še dve slaščičarni, ampak mislim, da je manjkalo malo drugačnih slaščic. Mi imamo vse: veganske torte, presne in brezglutenske, ker je zdaj treba res paziti, ko je toliko alergij.

Se prehranjujete najbolje, kar je možno, glede na to, da imate domače meso?

Valerija Vale Verhovnik: Ravno včeraj sem se odločila, da ne jem drugega mesa kot naše domače. Delo naše kmetije je tudi, da ljudi izobrazimo, od kod prihaja hrana in kaj se dogaja z mesom. 90 odstotkov ljudi, sploh žensk, mi očita, kako lahko te živali, ki jih imava rada, potem zakoljeva in jeva. Kako pa lahko oni jedo šnicle, ki so od živali, ki trpijo že med rejo in ko jih vozijo s tovornjaki na klanje. Naš prašič, ki ga zakoljemo doma, niti ne ve, da ga bomo zaklali. Partner ima tako rad živali, da se pogovarja več z njimi kot z mano. Ljudem bi morali malo bolj odpreti oči, od kod hrana in kaj jedo. Tudi to, koliko hrane se zmeče stran. Zato imam osebni pristop, ker pri nas na krožnikih zelo malo ostane. Vprašam ljudi, česa ne jedo, na kaj so alergični, potem pa sploh ne vedo, kaj bodo dobili na krožnik. Hrano kupujemo samo od lokalnih ponudnikov. Edino mleka nimamo domačega, ker ga ljudje niso več navajeni piti in ga zlivajo stran. Tako za turiste mleko kupujemo v trgovini.

Ste vsak hip pripravljeni na kaj novega?

Valerija Vale Verhovnik: Ne vem, ali bi se zdaj lotila nečesa povsem drugega. Če bi bila mlajša, bi se vsekakor izselila iz Slovenije in šla živet v Belgijo ali Italijo. V Belgijo sem zelo zaljubljena. Prepotovala sem celo severno Belgijo, tam imam prijatelje in tudi najini turisti so večinoma iz Belgije. Italija pa mi je tudi pri srcu, ker so Italijani uživači, znajo uživati, po drugi strani pa so enostavni. Tudi njihova hrana je enostavna. Do 50. leta bom še na kmetiji, ker imava do takrat najemno pogodbo za hišo, potem pa bomo videli.

Liza - 30/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 30/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.