Po dolgoletnem igranju violončela v Simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije, Komornem orkestru Slovenske filharmonije in kvartetu Dissonance je mag. Klemen Hvala pristal v pisarni kot pomočnik za orkester direktorice Slovenske filharmonije.

Zdaj je med drugim njegova dolžnost, da sestavi program za orkester Slovenske filharmonije, še naprej pa vodi tudi komorni godalni orkester, na violončelo pa igra za dušo.

Kaj za vas pomeni poustvarjati glasbo na čim boljši način?
Mag. Klemen Hvala: To pomeni, zlasti ko izvajaš komorno glasbo, da jo izvajaš z glasbeniki, s katerimi se dobro ujameš, ne le v glasbenem smislu, ampak tudi značajskem, da si zastavljamo skupne cilje in poskušamo približno enako čutiti.

Mar glasbe ne doživlja vsak po svoje?
Mag. Klemen Hvala: Drži, da ljudje glasbo doživljamo vsak po svoje, ampak mi smo le glasbeno izobraženi in smo se tudi priučili različnih glasbenih stilov, ker smo vsi zaključili dolgotrajen glasbeni izobraževalni proces: od nižje in srednje glasbene šole, pozneje še Akademijo za glasbo oziroma tudi podiplomske študije …
Iz tega izhaja naša skupna osnova znanja, drugo pa je, kako človek doživlja sebe, kaj mu je pomembno. Vsi člani obeh ansamblov, kvarteta Dissonance in Komornega ansambla Slovenske filharmonije smo člani večjega ansambla – Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, tako da vsi prihajamo iz istega orkestra. Delovanje v komornem ansamblu se da primerjati z bolj osebnimi vezmi, ker zelo veliko časa prebijemo skupaj, tako v velikem orkestru kot v malem in dodatno še v kvartetu. Zato, da stvari delujejo, morajo odnosi biti čisti in iskreni. Uspešen rezultat je lahko samo takrat, kadar se vsak podredi do te mere, kolikor se še lahko. V komorni glasbi, tako kot v nekem razmerju, gre za to, da del sebe vendarle podrediš temu, da se lahko tudi drugi izrazijo, in dokler tak odnos vzdržujemo, lahko stvari tudi optimalno delujejo. To je zelo pomemben pogoj.

Je še kateri drugi?
Mag. Klemen Hvala: Drugi pomembni pogoj pri izvajanju komorne glasbe je zunanji. Se pravi, da imamo podporo družbe in matične ustanove, ki naše delovanje podpira. Zato je celo v ustanovnem aktu Slovenske filharmonije zapisano, da je naloga matične hiše spodbujanje komornega muziciranja zaposlenih. Gre za primere dobre prakse. Uspešni orkestri po svetu namreč močno podpirajo dejavnosti glasbenikov tudi zunaj matične institucije, ker se glasbeniki tako dodatno ukvarjajo s področjem, na katerem delujejo, si pridobijo dodatne izkušnje, sodelujejo z drugimi glasbeniki in se v glasbenem smislu medsebojno oplajajo. Vse te izkušnje potem prenesejo v svojo matično ustanovo, kar lahko izboljšuje delo v matičnem orkestru. V enem segmentu je pomembno zadovoljstvo, ker imajo glasbeniki občutek, da lahko ves čas rastejo, tudi zunaj svojega simfoničnega orkestra, drugo pa je samo znanje, ki ga s tem prinesejo. Naši glasbeniki so glede tega izjemno dober in razveseljiv primer dobre prakse, ker velika večina glasbenikov to počne.

Drži, da ste soustanovitelj Komornega orkestra Slovenske filharmonije?
Mag. Klemen Hvala: Glede na današnjo in prvotno zasedbo ansambla, ki je bil ustanovljen pred 25 leti, sem še zadnji od ustanovnih članov ansambla. Takrat sem bil najmlajši v ansamblu, po 25 letih pa sem med starejšimi.

Vas je privlačila ravno komorna glasba?
Mag. Klemen Hvala: Absolutno. Kariera glasbenika se začne dosti zgodaj. Ko še nismo profesionalni glasbeniki, v srednji glasbeni šoli, se glasbenik začne razvijati v smeri lastnih afinitet, včasih celo že na nižji glasbeni šoli. V srednji glasbeni šoli sem igral v klavirskem triu, kvartetu violončel, s katerim smo posegali po najvišjih nagradah še v nekdanji Jugoslaviji, študij komorne igre pa sem nadaljeval tudi na Akademiji za glasbo. Tam profesorji študentom večinoma prepuščajo, da sami oblikujejo komorne skupine, saj je oblikovanje komornih ansamblov tudi sicer domena glasbenikov samih, ne institucij. V nasprotju s tem pa je delo v orkestru simfoničnega orkestra zelo formalizirano. Vaje so zjutraj in zvečer, potem so tu nastopi, gostovanja doma in v tujini, občasno imamo matineje za Glasbeno mladino, studijska snemanja, ampak delo večinoma poteka organizirano v skladu s pravilniki, statuti, kolektivnimi pogodbami. Pri komorni igri pa glasbeniki sami odrejajo, koliko vaj bodo imeli, kdaj in kaj bodo igrali, saj nimajo dirigenta ali direktorja, ki bi jim odrejal delo in ga tudi ne potrebujejo. Koncerte in koncertne turneje jim pogosto organizirajo agencije.

Mar ne vadite?
Mag. Klemen Hvala: Vsekakor vadimo, rajši imamo kakšno vajo več kot premalo. Zato se te vaje začnejo dosti pred koncertom, bistveno prej kot za simfonični koncert. Za vsak koncert simfoničnega koncerta moraš sicer na prvo vajo priti povsem pripravljen, potem pa ima dirigent štiri do pet vaj časa, da pripravi program. Godalni kvartet lahko na primer začne vaditi že mesece pred koncertom, saj je treba prispevke glasbenikov uskladiti, da pridejo vsi detajli do izraza. Če že govorimo o tem, kaj pomeni poustvarjati glasbo na najboljši možni način, to pomeni tudi, da začneš vaditi toliko prej, da izvedeš toliko in toliko koncertov, da bo do tistega najpomembnejšega koncerta ali snemanja plošče interpretacija rasla in zorela.

V čem je čar komorne glasbe?
Mag. Klemen Hvala: Menim, da je dojemanje komorne glasbe in drugih načinov glasbenega poustvarjanja zelo povezano z značajem človeka. Stvari rad delim in nimam rad pretirane pozornosti. Tudi zato verjetno nisem razvil svojih sposobnosti v smeri solista.

Kdo bi navsezadnje igral v orkestru, če bi vsi bili solisti?
Mag. Klemen Hvala: To drži, je pa v orkestrih kljub temu veliko odličnih glasbenikov, ki sicer niso naredili solistične kariere, v orkestru pa delujejo odlično. Morajo se stopiti s skupino, v kateri igrajo. Kdor v skupini igra kot solist, ni dober orkestrski glasbenik. Dober orkestrski zvok se rodi ravno iz tega, da vsi glasbeniki igrajo artikulacijo, dinamiko, fraziranje. Neusklajen način igranja v orkestru ne prispeva k optimalni igri orkestra, poleg tega pa moti druge glasbenike, ki se podrejajo igri v skupini.

Se pravi, da morate v komornem orkestru biti še bolj usklajeni, saj ste brez dirigenta?
Mag. Klemen Hvala: V vsakem komornem ansamblu mora glasbenik poslušati igro vseh ostalih, natančno mora vedeti, kdaj ima kdo kaj za igrati. Po dolgih letih skupnega igranja se poznamo tako dobro, da naš koncertni mojster samo pomiga z glavo ali telesom in vsi vemo, kaj to pomeni. Hkrati moramo vsi dobro poznati partituro, medtem ko v simfoničnem orkestru to nalogo opravi dirigent.

Kaj konkretno pomeni funkcija pomočnik za orkester direktorice Slovenske filharmonije Marjetice Mahne?
Mag. Klemen Hvala: Ravno s 1. avgustom je gospa Marjetica Mahne nastopila petletni mandat direktorice Slovenske filharmonije. Direktorica vodi pretežno poslovanje zavoda. Čeprav je po izobrazbi sociologinja, je dolga leta delovala na področju javnih financ, bila je članica številnih svetov v kulturi, tudi sveta Slovenske filharmonije in zelo dobro pozna delo in ustroj institucije. Ponudila mi je mesto pomočnika v. d. direktorja za orkester po posvetovanju s strokovnjaki, ki poznajo delo orkestra in z zaposlenimi. Gre za zelo zahtevno in odgovorno delo, ki pa mi je tudi zaradi dolgoletnega vodenja komornega godalnega orkestra nekako pisano na kožo. Zato si želim s tem delom nadaljevati tudi med njenim rednim mandatom.

Mar nimate še funkcije umetniškega vodje Komornega orkestra?
Mag. Klemen Hvala: Glede delovanja Komornega godalnega orkestra SF smo glasbeniki avtonomni, tu sami organiziramo delo in kolegi me že vsa ta leta podpirajo. Zato to delo nadaljujem, saj se obe funkciji pravzaprav uspešno dopolnjujeta. Poleg tega ansambel prav v prihodnji sezoni beleži 25 let uspešnega in trajnega delovanja in si želim biti del niza prireditev in aktivnosti, s katerimi bomo ta jubilej obeležili.

Je vaše delo bolj ali manj sestavljanje programa?
Mag. Klemen Hvala: Tako je. Za oba ansambla je moja glavna zadolžitev sestavljanje programa in organizacija dela orkestra. Skrbim pa tudi za kadrovanje v orkestru in financiranje, ker sodelujem pri javnih razpisih, nabiranju sponzorskih sredstev in podobno.

Še vedno igrate violončelo, glede na vse preostale obveznosti?
Mag. Klemen Hvala: Ne, pred tremi leti sem imel zlom zapestja, ki se ni najbolje končal. Takrat sem naredil neumnost in začel prehitro vaditi. Že po tednu dni sem si izboril, da mi je kirurg dal tanek plastični mavec, ker sem moral s kvartetom intenzivno vaditi, saj smo imeli na začetku sezone celo vrsto koncertov. Zdravnik mi je zabičal, da sicer lahko vadim, a moram paziti, da ne grem čez prag bolečine.



Ste se pazili?
Mag. Klemen Hvala: Medtem ko igraš, je to težko nadzorovati, ker je miselni tok usmerjen v muziciranje, kar prinaša glasbeniku užitek in zadovoljstvo. Takrat nisem bil preveč pameten in težave niso izginile. Nasprotno, stopnjevale so se in kopičile do te mere, da mi je na koncertih začela odpovedovati roka. Posvetoval sem se z zdravniki, ki so svetovali, naj prekinem igranje, da se težave umirijo. Ko sem imel zlom, so v mavčarni zmajevali z glavo in dejali, da roka ne bo nikoli več, kot je bila. Mogoče me je tudi ta skrb tako gnala, da sem prehitro začel.

Kaj pa zdaj po tolikem času?
Mag. Klemen Hvala: Zdaj zelo malo igram, vadim le po pol ali tri četrt ure na dan, le toliko, da sem v kontaktu z instrumentom. V vsakem primeru imam zdaj fokus drugje, zlasti na skrbi za simfonični orkester, tudi s komornim ansamblom imam veliko dela.

Kaj lahko poveste o ciklusu Sozvočje svetov, ki ga Komorni godalni orkester pripravlja in izvaja skupaj z Narodno galerijo?
Mag. Klemen Hvala: Ta ideja se je porodila po petih, šestih letih, ko smo z ansamblom že naredili določen preboj tako v domači kot tudi tuji javnosti. Ansambel je potreboval svoj ciklus, v okviru katerega se je lahko naprej razvijal in širil svoj repertoar.

Ima občinstvo zadržke v odnosu do komorne glasbe?
Mag. Klemen Hvala: Komorna glasba ima v primerjavi s simfonično bistveno ožji krog poslušalcev. Dosti manj se dogaja navzven, je le bolj intimna v smislu izvajanja. Gre za neposredne stike med glasbeniki, recimo v kvartetu med štirimi glasbeniki, in v komornem ansamblu, 'orkesterčku' z 12 glasbeniki. Da je koncert dober, se moramo med sabo vedno začutiti. Tudi naši gostje, ki prihajajo kot solisti, se morajo stopiti z nami. Tudi zanje je tu drugačna zgodba, kot kadar z orkestrom komunicirajo prek dirigenta. Doživljaji so bogatejši, bistveno intenzivnejši. Takšen koncert te lahko dosti bolj izpolni.

Se lahko vrnemo na ciklus Sozvočja svetov?
Mag. Klemen Hvala: Iskal sem način, da bi ansambel, ki je v glavnem študiral po enega ali dva programa na leto in ga potem večkrat izvedel v Sloveniji in tujini, imel svoj ciklus, s katerim bi širil svoj repertoar in tako počasi pridobili svoje lastno občinstvo. Ideja Borisa Šinigoja in dr. Andreja Smrekarja, takratnega direktorja Narodne galerije, je bila, da povežemo likovno in glasbeno umetnost. Že prvi ciklus je imel učinek sinergije in smo generirali občinstvo, ki je atipično za koncerte klasične glasbe. Občinstvo je v enem večeru dobilo vpogled v likovno in glasbeno umetnost. Vedno poskrbimo za povezave med obema umetnostma. Zadnji dve leti smo imeli ciklus na temo Ljubljane. Naročili smo šest novih Ljubljanskih koncertov po zgledu Bachovih Brandenburških koncertov. Hkrati so študentje kompozicije na Akademiji za glasbo pisali skladbe na temo Ljubljane.

Se pravi, da Komorni orkester skrbi tudi za skladatelje, ker naroča skladbe pri njih?
Mag. Klemen Hvala: Gre za dvojni učinek: prvič to, da po zgledu tujih orkestrov skrbimo za eksternalije, kar pomeni širši vpliv obstoja ansambla na družbo. V Ameriki, kjer vse poteka v sistemu davčnih olajšav za donacije, so razvili ta pojem zato, ker se orkestri tam financirajo prek davčnih olajšav za donacije. En vidik eksternalij je ta, da ljudje pridejo na koncert, se družijo in gredo potem na večerjo, pijačo ter trošijo denar, od česar država pobira davke. Drugo je to, da orkestri skrbijo za izobraževanje mladih, naročajo skladbe, sodelujejo s solisti. Poleg tega seveda, da je že sam koncert lep dogodek in ima pozitiven učinek na družbo, ker ljudje po večini s koncertov odhajajo zadovoljni, se napolnijo, nekaj doživijo. Naš ansambel je v 25 letih naročil izjemno veliko novih glasbenih del, tudi tujim skladateljem. Za ta namen smo v tujini dobili stalnega partnerja, zasebno fundacijo Ernst von Siemens z dolgo tradicijo, ki nam je v zadnjih štirih letih financirala vsa naročena dela.

To pomeni, da ima Komorni godalni orkester SF takšen ugled?
Mag. Klemen Hvala: Seveda! Ena od referenc je ta, da je izvajanje ansambla na vrhunski ravni in fundacija je prek posnetkov v našem ansamblu prepoznala vrhunsko raven izvajanja. Drugo je, kako skrbimo za programski razvoj in načrt izvedb naročenih skladb. Skladbe moraš večkrat izvajati na referenčnih prizoriščih in jih arhivirati, da potem te skladbe krožijo tudi drugje. Ne izvajamo pa samo sodobne glasbe. Izvajamo tudi klasičen, standarden repertoar, od baroka do sodobne glasbene umetnosti, in se na najrazličnejše načine povezujemo z likovno umetnostjo. Tudi to je bil eden od prepoznavnih elementov, ko se je fundacija Ernsta von Siemensa odločila za financiranje naših projektov.

Kaj nam lahko poveste o sodelovanju s Festivalom Ljubljana?
Mag. Klemen Hvala: Vsako leto izvedemo ciklus komornih koncertov, večinoma po pet koncertov, letos celo šest. V četrtek, 9. avgusta, bo Komorni orkester v Slovenski filharmoniji izvedel zadnji koncert iz letošnjega cikla, Ruski fotografi s trobentarjem Francem Kosmom in pianistom Lukasom Geniušasom.

Kako delite glasbo, morda na dobro in slabo?
Mag. Klemen Hvala: Težko sodim, da je neka glasba slaba samo zato, ker mi ni blizu ali mi ni všeč. S strokovnega vidika pa je treba ločiti glasbo. Vse glasbe ne moremo dati pod umetnost, kot tudi vse literature ne. In kriterij kakovosti nikakor ne more biti število poslušalcev in privržencev določeni glasbeni zvrsti ali žanru. Če primerjam s kulinariko, bi po tem ključu bila najkvalitetnejša prehrana hitra prehrana (npr. McDonalds), vrhunski kulinarični dosežki, po katerih sega manjšina, pa pristali povsem na dnu.

Rok za vas ni umetnost?
Mag. Klemen Hvala: Govorijo, da če bi se Mozart rodil danes, bi bil roker. To nikakor ne drži. Mozartova glasba je bila v njegovem času izjemno kompleksna, in tudi danes je ostala takšna. Bistveno bolj kompleksna kot kakršnakoli rokerska glasba. Danes pa imamo v kompoziciji povsem druge vzvode za ustvarjanje nepričakovanega, ker je seveda vse, kar je bilo napisano, že pričakovano, saj smo vse to že slišali. Recimo glasba, ki je nastala pred 50 leti, je takrat bila v veliki meri neposlušljiva, in kar je danes neposlušljivo, bo čez 10, 15 let popolnoma poslušljivo, ker je razvoj vedno hitrejši, čemur bo vedno hitreje sledil tudi glasbeni okus. Seveda se ljudem, ki so navajeni poslušati glasbo v eni tonaliteti, govorim predvsem o popu in narodno-zabavni glasbi, tej glasbi ni treba posebej posvečati. To je super, ker je ta glasba tudi temu namenjena, s čimer ni nič narobe. Problem je, ko nekateri pravijo, da je to umetnost. S tem se ne morem strinjati, ker se ne da primerjati nekoga, ki potrebuje 20-letni ciklus študija in še ne vem koliko ustvarjalnih let, da izoblikuje svoj glasbeni stil, z nekom drugim, ki naredi skladbo na dveh akordih. Pa čeprav s tem zasluži milijone.

Fotografiji: Goran Antley

Liza - 33/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 33/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.