Arheolog in zgodovinar Tomaž Nabergoj meni, da je znanja, čeprav se pridobiva skozi leta, vseeno vedno premalo. Teme, kot je viteštvo, so zelo kompleksne, zahtevajo obravnavo raznovrstnih virov ter nekajletno pripravo. Tako sta s kolegom Tomažem Lazarjem, soavtorjem razstave Vitez, dama in zmaj v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, koncept razstave naredila že leta 2005.

Kdo je vitez?

Oklepljen konjenik, navadno oborožen s kopjem in mečem, ki je v srednjem veku služil svojemu gospodu, v zameno pa je dobil posestvo s podložniki za preživljanje in za nakup opreme. Ta je bila za tiste čase zelo draga, vsakdo si orožja in predvsem konja ni mogel privoščiti.

Je bil vitez privilegiran, ker je služil gospodu?

Nekako je bil res privilegiran, obenem pa je za viteza evropskega srednjega veka bilo značilno trojno služenje. Služil je svojemu gospodu, krščanskemu bogu, torej je bil Kristusov vojak, in hkrati je služil še izbrani dami. Že v srednjem veku so nastali viteški romani in pesmi, ki so lik viteza idealizirali. Oblikoval se je koncept romantične ljubezni, ki se je prenesel v današnji čas.

Kako se je pomen viteza spreminjal?

Vitez oziroma viteštvo srednjega veka je pojav, ki je v celotnem evropskem prostoru raznovrsten in se s časom tudi spreminja. Seveda je bilo v 12. in 13. stoletju, ko je bilo viteštvo na višku, življenje vitezov drugačno od tistega v 15. ali 16. stoletju, tudi zaradi vseh sprememb, ki so se dogajale tudi na področju vojskovanja.

Tako so se v 14. in 15. stoletju v Evropi uveljavile najemniške vojske, predvsem pešaki, ki niso bili v oklepih, bili so lažje oboroženi, kot enota pa so delovali uspešno proti klasičnim viteškim vojskam konjenikov, ki so do 14. stoletja bile uspešne na evropskih bojiščih in tudi na območjih križarskih vojn. Veliko spremembo je prineslo strelno orožje, ko je v 14. stoletju iz Kitajske prišel smodnik, ki se je z uporabo topov in pušk počasi uvajal v vojskovanje. S tem se je potem spremenila tudi vloga viteza na bojnem polju, predvsem pa z drugačnim organiziranjem vojsk, ki so jih v 15. in 16. stoletju najemali vladarji.

So morali vitezi upoštevati določene kodekse?

Vitez ni mogel biti kdorkoli, bili so vojaška elita, ki je večinoma izhajala iz plemstva. Na našem ozemlju so vitezi izhajali iz nižjega plemstva, nekateri celo niso bili osebno svobodni. S službovanjem gospodu so oblikovali svoj standard, svojo viteško kulturo. Vitez si je moral svoj položaj, naslov zaslužiti z bojevanjem. Že dečki, stari sedem let, so se morali začeti učiti veščin, kot sta jahanje in ravnanje z orožjem.

Pomagali so tudi gospodom in postali paži oziroma potem oprode. Načeloma je tako izobraževanje viteza trajalo približno do njihovega 21. leta. Če si je na bojnem polju zaslužil čast, je bil povitezen. Res pa je, da so v zvezi z vitezi nastali številni stereotipi, površne predstave, ki viteza vidijo kot bojevnika v zelo težkem oklepu, včasih malo nerodnega, ki se stalno bori na turnirjih, živi v krasnih gradovih, kjer se pije, dobro je, pleše in poje.

Velikokrat v Evropi, pa tudi pri nas, ta podoba ni najbolj realna. Nemalokrat vitezi sploh niso živeli v velikih gradovih, temveč le velike plemiške družine, kot so bili pri nas grofje Celjski ali Goriški. Ti so si lahko privoščili luksuzno bivanje, gradove, ki so imeli visok standard. Številni vitezi pa so živeli v precej preprostih stolpih ali celo na podeželju na dvorih oziroma nekakšnih utrjenih kmetijah, kjer niso imeli takšnega standarda, tako veliko hlapcev in dekel. Tako si nekateri vojaki, ki so si z zaslugami in uspehi zaslužili viteško čast pri vojskovanju, tega preprosto niso privoščili in nikoli niso bili povitezeni, ker se niso mogli vzdrževati.

Kakšne vrednote so veljale za viteze?

Vrednote, ideali so bili tisti, ki so morali voditi viteza, če je le bil iz pravega testa. V 12., 13. stoletju so bile vera, upanje in usmiljenje bistvene vrednote, tudi pravičnost, previdnost, vzdržnost in moč. Bili pa so takšni in drugačni vitezi, nekateri so zelo spoštovali te ideale, kodekse, drugi pa ne in so celo lahko zlorabljali svojo moč. Bili so pač oboroženci in značilna podoba viteza, ki prekrši te ideale, vrednote, je roparski vitez, ki je v 19. stoletju z romantičnimi gledanji postal znan po vsej Evropi. Pri nas je najbolj znamenit roparski vitez Erazem Predjamski, ki bi ga morali imenovati Jamski, ker je bil z gradu Jama, ki je eden naših najlepših gradov in izjemen zaradi svoje lege.

Kaj je narobe s podobo Erazma Predjamskega?

Podoba, ki jo imamo o Erazmu Predjamskem oziroma Jamskem, je precej idealizirana. Zato je poskrbel predvsem Janez Vajkard Valvasor, ki je prinesel zgodbo, da so Erazma oblegali, ker je ubil svojega nasprotnika na cesarskem dvoru, zatem pa se zatekel v svoj grad. Ker je bil ta grad kot orlovsko gnezdo, v pečini tako dobro branjen, mu niso mogli do živega.

Valvasor piše, da je oblegovalec podkupil služabnika, ki se je dogovoril, da bo z baklo pokazal, kdaj bo Erazem šel na stranišče. Ko se je to zgodilo, naj bi s topom zadeli tisti del gradu in Erazma ubili. Vendar je to zgodba, ki nima realne podlage, če beremo kroniko iz časa okrog leta 1500, napisano kmalu po Erazmovi smrti. V njej piše, da je bil Erazem ubit s strelom skozi okno, in sicer iz ročnega topiča, puške, ki je majhno orožje in ima majhen premer krogle, s katero nikakor ni bilo mogoče od daleč porušiti dela gradu. Seveda je zanimiva zgodba, kako je Erazem skozi okno metal češnje in koštrune, vse, kar je dobil po skrivnem rovu. Vseeno je bil Erazem precej navaden plemič tistega časa, ki se je ukvarjal s svojimi posestvi in posli ter prišel v nemilost zaradi uboja. To, da je kradel, pa ni nikjer izpričano, čeprav se je pozneje oblikovalo prepričanje, da je bil roparski vitez, kakršnih je še nekaj.

Imamo le radi 'poštene barabe'?

Recimo zgodbe o Robinu Hoodu, ki je v Angliji jemal bogatim, da je dajal revnim. Ljudje so se z njim identificirali, ga videli kot svojega junaka. Take zgodbe so v 19. stoletju z romantičnim gledanjem dobile poseben zagon. Takrat so tudi obnavljali in rekonstruirali gradove. Recimo v Franciji, kjer so se arhitekti trudili, da so grad naredili po svojih romantičnih predstavah. Oblikovala se je podoba gradu, ki jo je potem prevzel Walt Disney v svojih risankah in je prišla v zgodbe, pravljice, kot je Trnuljčica. Ta podoba se je zelo usidrala v našo zavest.

Drugačno sliko o gradovih pokažejo sodobne raziskave, ki dokazujejo, da so marsikateri gradovi bili precej skromni in je standard bivanja v njih bil udoben le za nekatere. To na primer pomeni, da niso bili vsi prostori ogrevani in da je bilo življenje na gradu precej naporno. Grad je bil upravno, gospodarsko središče gospostva, utrdba in dom. Gradove je bilo treba stalno obnavljati kljub slabim letinam, boleznim, vojnim časom ... Večinoma življenje na gradu ni bilo tako zelo lahko, saj so se velikokrat pošteno najedli in imeli zelo dobro le, ko so bili kakšni prazniki ali slovesnosti.

vitez

Kako je z viteštvom v Sloveniji?

Viteštvo v slovenskih deželah je sestavni del evropskega viteštva. Plemstvo iz naših krajev je bilo sestavni del evropskega plemstva. Tukaj so se rodili, delovali, bili pokopani. Plemiči so lahko umrli drugje, tudi v vojnah, križarskih pohodih ali zaradi bolezni, ampak pokopani so bili tu. Naše plemstvo je sestavni del slovenske in evropske zgodovine, saj smo imeli družine, ki so enakopravno sodelovale v srednjeevropski politiki.

Če pogledamo grofe Celjske, ki so se povzpeli najvišje: imeli so zelo pomembno vlogo, še zlasti v prvi polovici in proti sredini 15. stoletja, svoj najvišji vzpon so dosegli tik pred koncem leta 1456. Postali so celo državni knezi, sklepali poroke v različnih deželah in želeli priti do kraljevske časti, še zlasti zaradi svojih povezav z ogrskim kraljem, pozneje cesarjem. Namreč, Herman Celjski je leta 1396 v bitki pri Nikopolju, ko so se kristjani borili proti Turkom, rešil življenje ogrskemu kralju Sigismundu Luksemburškemu, ki se je potem poročil s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko. Ta je postala ogrska, češka in nemška kraljica, kar pomeni, da smo imeli kraljico z našega ozemlja.

Je šlo za dogovor iz koristoljubja?

Viri so pisali, da je bila zelo lepa, izjemna ženska, ki so ji pozneje nalepili vse možne druge etikete, češ kakšna je bila. Pravzaprav je bila izjemno sposobna, in ko je Sigismund Luksemburški bil po opravkih, je skrbela za nekatere, tudi državne zadeve. Kraljev z našega ozemlja nimamo, imamo pa kralja Matjaža, ki še vedno spi s svojo vojsko tam, kjer so hribi prišli skupaj, kot pravi slovenska ljudska pripovedka. Kralj Matjaž se navezuje na podobne zgodbe, ki so sestavni del arturjanskega cikla in zgodb, ki se nanašajo na nemškega kralja. Tudi nemški kralj se je umaknil s svojo vojsko v goro.

Mar ni kralj Matjaž del našega ljudskega izročila?

V ljudski kulturi se je ohranilo precej zgodb o kralju Matjažu, tudi o Pegamu in Lambergarju, ki v pesmi junaško premaga grozovitega Pegama. Svoj lik je dobil po Gašperju Lambergerju, plemiču z gradu Kamen pri Begunjah, ki je znan kot izjemen turnirski bojevnik s konca 15. in začetka 16. stoletja. Spomin na viteštvo se je ohranil med plemstvom, hkrati pa so se viteške vrednote ohranjale tudi med navadnim prebivalstvom. Imamo panjske končnice, ki prikazujejo viteške motive, svetinjice z viteškimi svetniki, kot so recimo sv. Jurij, sv. Mavricij in sv. Florijan, ki pomagajo ljudem.

Ohranili so se tudi različni običaji, ki spominjajo na viteštvo, recimo na Koroškem štehvanje. V zadnjih letih je znan tudi dogodek v Savljah pri Ljubljani, kjer mladi fantje s podeželja med jahanjem poskušajo z železnim kijem razbiti lesen sodček, zmagovalec pa od deklet dobi nagrado. Gre za zapuščino vedenja o viteštvu, ki se je ohranila med preprostim prebivalstvom. Pri nas so se ohranile tudi različne zgodbe o gradovih, ukletih princesah, grajskih gospodičnah, ki so že naredile nekaj slabega in potem bile spremenjene v kačo. Ali recimo zgodbe o čuvajih zakladov, velikokrat so to bili zmaji.

Kakšen pomen imajo zmaji na razstavi?

Vitez, dama in zmaj so glavni junaki, vitez kot protagonist in zmaj kot antagonist, ki se borita za damo. Zmaji izhajajo iz poznoantične zgodbe, legende o sv. Juriju, ki je bil rimski vojak in je prišel v mesto Selene, kjer naj bi zmaj dobil novo žrtev, kraljevo hčer. Sv. Jurij jo je rešil s tem, da je premagal zmaja. V krščanski zgodbi je pogansko prebivalstvo potem sprejelo krščansko vero, kar pomeni, da je bil sv. Jurij simbolno tisti, ki se je boril proti poganstvu za krščanstvo in hkrati postal bojevnik za dobro proti vsemu zlu.

Bil je tudi zavetnik viteštva in eden izmed glavnih viteških svetnikov. Njegovo čaščenje se je razširilo po vsej Evropi. Še v 19. stoletju je bil sv. Jurij lik na svetinjicah. Tudi vojska 19. stoletja v Avstro-Ogrski oziroma sabljači konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki so se borili na različnih tekmovanjih v Avstro-Ogrski, so dobili medaljo, na kateri je upodobljen sv. Jurij, ki ubija zmaja. Tudi 1. svetovno vojno politiki velikokrat štejejo za križarsko vojno ali, kot vojno, kjer so se borili viteško, čeprav so se evropski narodi borili drug proti drugemu. Vseeno se to pojmovanje ohranja v spomenikih po 1. svetovni vojni, ki so oblikovani v obliki gradov ali upodabljajo viteze, še zlasti v Nemčiji in Franciji.

Lahko rečemo, da se je podoba viteza ohranila do današnjega dne?

Podoba viteza iz srednjega veka se je prenesla v novi vek in tudi v 20. in 21. stoletje, še zlasti s popularno kulturo. Viteštvo se uporablja, čeprav vitez v novem veku dobi le pozitivne lastnosti, za katere sploh ni nujno, da jih je imel, kar pomeni, da je idealiziran. Po drugi strani vitezi niso le nosilci vrednot bojevanja, ki se jim pripisujejo kot dediščina. Izobrazba, ki jo je vitez moral imeti, ni bila le vojaška, vitez je moral poznati tudi bonton, moral se je naučiti lepega vedenja do dam. Zelo zaželeno je bilo, da je znal kaj zapeti ali celo zaplesati, dobro je bilo tudi, če se je naučil kakšnega tujega jezika. Moral je obvladati lepo vedenje za mizo ali do drugih.

Imamo še danes viteške redove?

Malteški viteški red se recimo danes ukvarja s karitativno dejavnostjo in nima več tiste vloge, kot jo je imel nekoč. Vloga vitezov se je precej spremenila, kot lahko zasledimo v popularni kulturi, filmih, literaturi ... V filmu Gospodar prstanov na primer niso le bojevniki, podobni vitezom iz srednjega veka, temveč tudi atmosfera, obredi, imena. Vse to je Tolkien vpletel v svoje domišljijske knjige, ki marsikatero podobo, idejo črpajo iz srednjeveškega sveta vitezov.

Kako so potekale priprave na razstavo?

V okviru priprav na razstavo smo naredili več analiz, na primer orožja. V sodelovanju z medicinsko fakulteto v Freiburgu smo naredili portret, rekonstrukcijo obraza Ulrika Celjskega. Gre za forenzično raziskavo na podlagi lobanje, ki se je edina ohranila od zadnjega celjskega grofa. Lobanja govori tragično zgodbo o tem celjskem grofu, Ulriku Celjskem, ki je bil leta 1456 na vrhuncu svojih moči, saj je postal kraljevi namestnik na Ogrskem.

Odpravljal se je na križarsko vojno proti Turkom in šel v Beograd, kjer so ga ogrski plemiči zajeli in umorili. Na lobanji se še danes vidi udarec z mečem, ki ga je dobil. Forenzična rekonstrukcija nam je omogočila, da pogledamo v obraz najpomembnejšega plemiča s slovenskega ozemlja. Opravili smo tudi metalografske raziskave kovin za bojno opremo, za orožje. Dali smo narediti lutko konjenika, upodobitev viteza, značilnega za 12. ali 13. stoletje.

Poskušali smo dobiti še druga različna gradiva. Predvsem smo si prizadevali, da bi razen dediščine srednjega veka predstavili še vse tisto, kar se je dogajalo v novem veku, še zlasti v 19. in 20. stoletju, se pravi tisto, kar je prek popularne kulture oblikovalo naš odnos do viteštva danes. Sprehod po naši razstavi je hkrati sprehod skozi zgodovino viteštva v slovenskih deželah, po drugi strani pa kaže, kakšne so predstave, ki jih imamo danes o viteštvu.

Kakšne?

V zadnjih 20 letih se je pri nas zgodila sprememba v dojemanju viteštva z različnimi srednjeveškimi prireditvami, turnirji, tržnicami, porokami, gostijami ... Srednji vek je postal bolj priljubljen in zelo pozitivno je, da so se te prireditve organizirale tudi pred originalnimi kulisami v srednjeveških starih mestnih jedrih ali pred gradovi in na gradovih. Želeli pa bi si več avtentičnosti, več znanja, ki mora biti vodilo take prireditve.

Treba se je vračati k virom, ki opisujejo, kako so bili ljudje takrat oblečeni, kako so se bojevali ... Prav tako je pomembno, da se na takih prireditvah ne utrjujejo stereotipi, recimo o čarovnicah, ki jih obglavljajo ali sežigajo na grmadi. Na našem ozemlju ni znan noben čarovniški proces iz srednjega veka, saj gre za poznejši fenomen, z izjemo procesa proti Veroniki Deseniški, ki je specifičen.

Napisala: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley

Lisa - 7/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 7/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.