Včasih je bilo fotografiranje povsem drugačno. Spomnim se, ko mi je oče kupil prvi fotoaparat (ruska laica) in me učil, kako je treba nastaviti 'blendo', zaslonko, v povezavi z ekspozicijskim časom. Prava umetnost! Filmi in razvijanje so bili kar precej dragi, zato nismo kar 'škljocali', pač pa strokovno preučevali lego sonca, dolgo vrteli objektiv, ostrili sliko pa šele potem pritisnili na sprožilec.

Kako nestrpno smo čakali na slike pri fotografu!

Nato pa razočarano ugotavljali, da je najbolj ključna slika neostra, ravno najzanimivejšemu tipčku manjka pol glave, tisti kozorogi v daljavi na izletu po triglavskem pogorju pa povsem nevidni ...

Danes je zadeva čisto drugačna. Vsak že čisto običajen telefon je hkrati tudi odličen fotoaparat. In zato lahko 'škljocamo' povsod. Na ulici, v restavracijah, med vožnjo, celo na nudistični plaži, če se tam sprehodi kdo od znanih. Postali smo voajerji, čakajoč na pravi trenutek, da ga ovekovečimo in objavimo v medijih, na spletu, da bomo imeli čim več ogledov na YouTubu, sledilcev na Twitterju ... Vsi smo postali paparaci.

Ampak res! Kaj je lepšega kot videti slavno filmsko zvezdo, ki se razvampano sprehaja v razvlečeni trenirki s svojim psom? Saj je taka kot mi vsi, se nam privoščljivo smeji. In pa eno najlepših manekenk, ki ji na zasebni plaži izpod bikini kopalk mahedra celulit? Ha! Tudi ona! Da ne govorimo o športniku, ki mu izpod zaprane majice binglja pivski trebuh! Čudoviti dojki popularne pevke sta se ob poskoku na odru zdruznili v dve izrabljeni čajni vrečki! Juhej! Neki estradnici pa se je pod mini krilom videla celo vrvica tampona ... Fuj in fej!

Prav gotovo imajo tukaj veliko vlogo mediji, ki z veseljem objavljajo take fotografije in članke. (Roko na srce, mi jih pa radi gledamo in beremo.) Vendar gredo včasih le predaleč. Nedavno tega je zelo rumeni tabloid objavil senzacionalno novico o domnevni goljufiji ob organizaciji dobrodelnega koncerta. Podatki so bili povsem nepreverjeni oziroma celo iz trte zviti. Novinar je bombastično napihoval zadevo, seveda zato, da bi pridobil čim več bralcev. Ob tem pa se očitno ni zavedal, da je nekomu s tem naredil nepopravljivo krivico, umazal njegov ugled in ga neizmerno prizadel. Ko je dotični prijatelj želel razkriti resnico, so mu iz uredništva tabloida sporočili, da njegovega odgovora ne bodo objavili, saj ni pomemben.

Svoboda govora? Neodvisnost medijev? In pa – najpomembnejše – etika novinarjev?

Prazne besede.

K sreči niso vsi taki. Zato se lahko nad mediji pritožujem – v medijih.

Lisa - 26/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 26/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.