Sivo, neprijetno jutro, prvi dan po počitnicah, v službo bo treba. Mož odpre vrtno uto, da bi zajahal svojega konjička ...

"Madona, obe kolesi sta izginili, ostala je le tvoja stara šklepetujla," mi pretreseno poroča.

Kako? Najini ljubi, dragi cestni kolesi? Kot da ni hudo že to, da je ponedeljkovo jutro! Razburjeno se oziram za sledovi. Vse običajno, v kotu motorna kosilnica, vrtne škarje, le najinih prijateljčkov nikjer.

Mož se potrto odpravi peš v službo, jaz pa – kot vzorna državljanka – takoj pokličem policijo.

"Torej uta ni bila zaklenjena," poizveduje ženski glas.

"Hm, ne, toda kolesi sta bili priklenjeni. Boste prišli preiskat sledove?"

V policistkinem glasu je zaslediti kanček smeha: "Joj, gospa, ne veste, koliko takih prijav imamo! Tako ali tako pa je to le prekršek, ne pa kaznivo dejanje." Ali pa je morda rekla obratno?

"Le?? Nama je bilo zelo veliko do koles!" Turobno razmišljam, da sva hotela ravno naslednji teden kolesariti k tašči na Ptuj pa na morje pa ... Odpade. Nekaj časa si novih nikakor ne bova mogla privoščiti.

"Pridite k nam s številkami okvirja in naredite prijavo," mi svetuje. "Sicer pa sta zdaj verjetno že razstavljeni in prebarvani, številke pa spiljene," spodbudno zaključi.

Medtem ko se vozim v službo, me bolj in bolj grabi jeza. Jeza na barabe, ki so nama izpred nosu pobrale najina ljubljenčka. Če bi jih zalotila pri kraji, bi jih tako premlatila, da bi jih odpeljali na urgenco! Da si takole drznejo, na vrtu, nekaj metrov od hiše!! Bes me vse bolj prevzema. Zgrabila bi tisto veliko lopato za sneg iz vrtne ute in – lop po nemarnežih! Speštala bi jih v čežano!! Gotovo bi prišla na prve strani novic, grozljive slike polopatenih kradljivskih teles bi prikazovali pri poročilih s kričečim naslovom: "Besna lastnica se je v rambo stilu pogumno postavila v bran svoji lastnini!" Ali pa: "Kraja koles je postala nevarna zadeva! Lahko jo odnesete s hudimi poškodbami!" In vsem zlikovcem po Sloveniji in okolici bi se zatresle hlače, ukradeni bicikli pa bi se kar zgrinjali na policijske postaje.

V žaru spregledam avto na sosednjem pasu in šele živčno trobljenje me vrne iz krvoločnega razpoloženja.

Prav gotovo, ja. Dali so mi vedeti, da takale zadeva ni nič posebnega, to se dogaja vsak dan. Drobnarija! Ob lopovščinah, ki si jih privoščijo razne Brunhilde in Kremhilde, ne da bi vrnile revežem nakradeno premoženje, najini kolesi res popolnoma zbledita.

Srčno upam, da čez nekaj let v Sloveniji kraja ne bo že nacionalna vrlina.

Aksinja Kermauner

Lisa - 25/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 25/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.