Če ob zgodnjih jutranjih urah pokukamo skozi vrata kakega lokala, ki ima v svoji ponudbi tudi karaoke, bomo pogosto lahko slišali pesem, ki se začne z Znam za jedan grad ...

Zanimivo jo najraje prepevajo ravno čisti Slovenci. Tisti, ki gredo potem novo leto masovno proslavljat na splave in dobesedno zlivajo vase vse, kar diši po jugu. Je pa tu še druga plat te  balkanske romantike. S prijateljico sva bili povabljeni na svatbo. Noro. Vsi so nama zavidali, midve pa sva bili že drugi dan otečenih nog, utrujeni od prekrokane noči in popolnoma zabuhli od masti, soli in vegete, ki je tam v prehrani očitno stalnica. Tudi pri zajtrku.

Poleg tega so mi izstopile krčne žile od premalo rekreacije, ki je bila eno samo svaljkanje od trgovine do pekarne, pa spet od kavarne do naslednjega obiska. Kjer je izjemno zaželene goste (tu s prijaznostjo in ljubeznijo, za kateri res ne vem, od kod izvirata, za okus malce bolj emocionalno zavrtega Slovenca res kar malce pretiravajo) že čakala miza, prepolna cvrtja in mesnih izdelkov ...

V bistvu sem lahko svojemu telesu hvaležna, da ni popolnoma podivjalo od pangalaktično presežene doze ojačevalcev okusa, alkohola, maščobe in sladkorja. Ne bi se čudila, če bi mi iz vseh teh sestavin, ki mi jih je uspelo strpati vase v pičlih nekaj dneh, nekje v okolici želodca zrasel kak brat dvojček. Sicer se imam za profesionalnega jedca, ki zaradi svojega dolgoletnega staža lahko poje enormne količine hrane, da ne omenjam prakse, ki spada na raven profesionalnih gurmanov; ampak taki podvigi so tudi zame velik izziv.

Verjeli ali ne, zdi se mi, da so se mi začele dogajati spremembe na koži, v črevesju je bilo izredno stanje, verjetno so kak znak protesta izdavile tudi ledvice in jetra, pa sem njihovo kričanje na pomoč preprosto zatrla s šilcem rakije. Koža je razvila permanenten vonj po roštilju, lasje so se zmastili v dveh urah, še celo obrazne dlake so dobile novo dimenzijo rasti.

Hvaležna, da nisem razpadla ali izkusila vsaj manjše kapi, sem še sveža z Balkana sklenila, da vam napišem nekaj o tem. Da vas vsaj posvarim, kako v vsej svoji veličini in slastnosti tovrstno življenje na dolgi rok ne prinese telesu zagotovo nič dobrega. Zdaj pa mi oprostite, komaj čakam, da grem pojest govejo juhico in zeleno solato. Hja, povsod je lepo, a doma je najlepše.

Lisa - 15/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 15/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.