Dandanes je vse že tehnično tako zelo dovršeno, da se stroji popravljajo kar sami od sebe. Zato je priložnost, ko na dom pride kateri od serviserjev, toliko bolj redka. Škoda!

Spomnim se časov, ko so se pri babici in dedku kar vrstili razni dobri možje: dimnikar, gasilec, ki je prinesel koledar. Pa recimo vodovodar, ki je imel vedno s seboj težko torbo ogromnih šravfencigerjev. Ni minil mesec, že je prišel en stric preverit plin, en drug odčitat elektriko, konstantno so odvažali papir in dostavljali krompir. Še poštar je ob priporočeni pošiljki obvezno popil vsaj kavico. In bilo je lepo.

Ko sem živela na Gospodinjski, poštarja sploh videla nisem, monterji radiatorskih kalorimetrov pa so prišli in odšli, še preden sem si jih lahko dobro ogledala. Lahko si prestavljate, kako vzhičena sem bila, ko sem morala prvič v zgodovini samostojnega življenja sama poklicati serviserja. Zmanjkalo je plina v bombi in doletela me je razburljiva izkušnja naročiti novo.

Mislim, da bolj vesele stranke ta človek s plinsko bombo še ni videl. Odprla sem, kot da mi je pozvonil Jan Plestenjak, pozdravila pa sem ga z nasmehom, ki si zasluži vsaj večerjo, če ne kar poroke. Boste kavo? Nazaj mi je zamomljal nerazločen: "Ne ..." Nisem se dala. Še naprej sem z navdušenostjo poskušala: "Vodo, sok, čaj? ... Rakijo?" Njegova ledenost ni imela meja. Pa mi ni dalo miru in sem suvereno vprašala: "Kdaj se pa slečete?" Hja, komajda sem lahko iz njega izvabila nasmešek! Pa še ta je bil bolj grenak, ker se je očitno ustrašil, da mu bom res kaj storila.

Prejšnji teden sem imela spektakularen dan, prišla sta namreč kar dva serviserja, drug za drugim. Prvi je prišel montirat internet, in čeprav je rutinsko hitro in gladko opravil svoj posel, je bil v mojih očeh pravi genij. Potem pa se je oglasil še gospod, ki je prišel zamenjat električni števec. Nič več kombinezonov, gromkega smeha, delovne obutve in vonja po moškem; nič več neslanih šal, ritnih razporkov in črnega za nohti. Le termoflis pulover in superge. Vseeno vem, da boste tisti, navajeni umetniških filmov, povprašali po razpletu: A sem kateremu dala? Seveda. Vsak je dobil en čokolatin za na pot.

Ana Marija Mitić

Lisa - 7/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 7/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.