Nekateri ljudje smo na svetu zato, da teater živimo. Nekateri drugi pa živijo za to, da ga ustvarjajo.

Kdo je zdaj na boljšem in kdo ima plemenitejše namene, presodite sami, je pa res, da je življenje oder in vsi smo igralci. Imam veliko prijateljev, ki preprosto obožujejo trenutke, kadar se jim dogaja drama, oziroma se prav potrudijo, da drame nikoli ne zmanjka. Pa naj si bo to ob obisku zobozdravnika ali pa pri preprostem nakupu osnovnih živil na hitri blagajni.

"O, moj bog, kakšen katastrofalen dan! Dobila sem tri injekcije v eno samo dlesen in še zdaj sem videti kot mongoloidna veverica! In da ti ne začnem razlagati, kakšna nepopisna gneča je bila v lekarni! Skoraj sem jim rekla, naj se kar med sabo zmenijo, koga bodo odpustili, pa nisem mogla, saj imam pol ust omrtvičenih!" Res strašno. In kaj naj ji jaz?

Apatično poslušam tiste pol ure vzdihovanja in jadikovanja, sem in tja še sama zgroženo pritegnem, da česa takega pa res ne morem verjeti in da je naravnost presenetljivo, kako se njej dogajajo najbolj čudne stvari. Potem ji predlagam, da greva na sladoled, in kot da se ne zaveda, v kakšni brezizhodni situaciji je bila še pred pol ure, začne dramatizirati o tem, kako na socialnih omrežjih dandanes ne najdeš več nobenega normalnega tipa: ali je pretirano poraščen Indijec, bogatunski naduti zajedljivec ali pa ti po dveh vljudnostnih sporočilih pošlje sliko svojega korenjaka. Sploh pa se ji zdi nedopustno, kako malo čokoladnega preliva so ji stisnili prek štirih kepic sladke zmrzline.

Sama nimam težav s poslušanjem tujih dram (ki, resnici na ljubo, to sploh niso), ta čas zelo dobro izkoristim za premlevanje, kaj moram še postoriti in ali bom dala prati perilo danes ali raje počakam na jutri, ko bo cenejši tok. Medtem ko prijateljica krili z rokami, da bi kar se da slikovito ponazorila, kako nesramno jo je ogovoril prodajalec v ribarnici, jaz odpišem kako sporočilce ali pa gledam televizor v lokalu. In v bistvu je čudovito, kako smo si različni: eni za zadovoljstvo potrebujemo le kanček ljubezni in dober obrok, nekateri ljudje pa res po vsakem obisku fitnesa mislijo, da si zaslužijo vsaj magisterij. Ko pa uspešno vtipkajo pin kodo v terminal za kreditne kartice, bi se pa tako ali tako morali vsuti konfeti z neba. In vztrajno bentijo, čakajo pa, da se jim zgodi pravljica.

Ana Marija Mitić

Lisa - 11/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 11/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.