Popoldanski pogovor v zavetju starega mestnega jedra mojega tako neizkoriščenega mesta me je opozoril na nekaj, česar se zelo slabo zavedam. Opozoril me je na neizogibno dejstvo današnjega časa. Okus postaja nepomembno čutilo.

Uresničitev tega je tako velika izguba za človeka, da je vsako, naj bo še tako majhno kontradejanje herojsko. Moje zavedanje je zbudil podatek o pridelovanju solate v velikih bazenih brez zemlje, napolnjenih z vodo, polno gnojil, in stiroporom kot podlago. Si predstavljate, stiropor namesto zemlje!!! Discovery Channel je poznih nočnih urah predvajal posnetke, ki so mejili na bizarnost. Solata je hitrostno pridobila krasen videz, zadovoljivo velikost in na njej ni bilo nečesa, kar kupce izredno moti – koščkov zemlje. Seveda ne, saj je zrasla na stiroporu in je idealna za takojšnjo prodajo.

Moje začudenje je bilo tako veliko, ker teh dejstev nisem poznal in o njih nisem veliko razmišljal. Velikansko srečo imam v življenju, da lahko v usta dajem najboljše, kar zemlja ponuja, in jem hrano, pripravljeno z ljubeznijo. Najboljše se sliši malce snobovsko, ampak je vse prej kot to, saj raje kupim malce bolj grdo, a pristno zelenjavo, bolj obtolčena kot lepa jabolka in pol evra dražje, a z roko in iz grozdja narejeno vino.

Da o kuhinji ne govorim, saj mi tri kuharice treh generacij kuhajo fantastično. Babica, mati in Tjaša se zavedajo pomena okusa in dobro pripravljenega obroka. Kupujejo sveže surovine in jedi imajo okus. Če jemo paradižnik, je to paradižnik, ni nekaj rdečega, polnega vode, ki je videti kot paradižnik. Slovenija ima izmerno srečo z velikimi pristnimi kmetijskimi površinami in zajetno število tržnic, posejanih po Sloveniji. To je vse, kar moramo storiti, da bi jedli okusno. Če v bližini ni kmetije, ki bi ponujala raznovrstno zelenjavo, skočimo na tržnico in izberemo najgršo zelenjavo, na stojnici, kjer je zemlja na rokah branjevke pustila svoj pečat.

Enako je z ribami, mesom, zelišči ... Potrebno je samo malo prehranske razgledanosti in jedlo se bo okusno. Mogoče bom nekoč s hrano naredil enako kot sem z vinom. V izložbo bom hkrati postavil pristno, naravno, okusno, izbrano hrano iz vsega sveta, ki bo ljudi osrečevala. Hrano, ki bo ob ugrizu pričarala nasmeh na obraz.

Enaka zgodba se v svetu dogaja vinu. Težnja k nižjim cenam in velika poraba sta vino pripeljala na pot stran od grozdja, saj obstaja kopica preparatov, s katerimi v kleti, ne v vinogradu, dosežemo ravno takšno vino, kot si ga kupec želi. Če želimo, da bo dišalo po vanilji, naredimo, da diši po vanilji, če želimo sivko, bo sivka, vse je mogoče in vse se dogaja. Še ena sreča je ta, da se je Slovenija temu izognila in so vina še vedno pridelana drugače, tako kot naj bi bila.

Seveda tudi v svetu niso samo vina pridelana na ta način, a nam preprosta logika pove, da vino, ki stane 1,6 evra, mogoče 2,8 evra nima veliko zveze z vini, pri katerih je vloženo ogromno energije od vinograda do steklenice. Na drugi strani imamo odgovor skupine ljudi, ki na svoje steklenice lepijo nalepke z oznako BIO.

Krasna ideja, ob pravem času na pravem mestu, a tudi tu so dobri in slabi. Dobri so tisti, ki se zavedajo odgovornosti in časti, da na svoja vina lahko nalepijo nalepko z napisom bio. Slabi so tisti, ki za ceno bio pridelave skrivajo napake in pod bio prodajajo umazana, ubita, neelegantna vina, polna nečistih arom. To sovražim, saj je v Sloveniji trenutno kopica takšnih vin in tukaj se vse biodinamično delo v vinogradu izgubi z nečistočo in neredom v kleti.

Občudujem pa ženski, ki sta svetovni biodinamiki dali izredno veliko. Anne-Claude Leflaive in Lalou Bize - Leroy pridelujeta biodinamična vina, ki so čista, elegantna, živa, polna, sveža, dolga, skrivnostna, zapeljiva, skratka vina, ki si s ponosom lahko pripnejo nalepko bio. Takšno steklenico si lahko odpreš v nedeljo zvečer in zadnji kozarec spiješ v soboto. Vsak dan ti da nekaj novega in zjutraj telo prekipeva od energije. Ta teden me razvaja Puligny - Montrachet 1er Cru - Les Folatieres 2001, Domaine Leflaive.

Napisal: Gašper Čarman, sommerlier in lastnik spletne vinoteke eVino.si

Lisa - 7/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 7/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.