Dopust si kot priložnost za nabiranje zaloge spanca lahko tolmačijo zgolj ljudje brez otrok. Ali ljudje s tako starimi otroki, da so tudi sami že odkrili radosti podaljšanega poležavanja. Če imaš majhnega frkolina, je štukanje zamujenega spanca misija nemogoče, saj te tvoj zlati sonček prebudi približno sočasno z velikim žarečim soncem, ki se matasto preteguje nad jutranjimi meglicami. Roditelja bi še spala, dete pa že veselo brzi po počitniškem stanovanju in niti risanke ga ne umirijo za dalj časa.

Ko so se tako ob osmih zjutraj odvrtele že vse sezone Backa Jona, vremenska napoved pa obeta žgoče sončne žarke, je edina logična izbira odhod na plažo, da sebi rešiš živce, otroku pa kožo, ker se bo do hude pripeke že dovolj naletal in naškropil, da si bo zaželel počitka v senci.

Tako smo med letošnjim morskim dopustom sleherno jutro zasedli plažne položaje že med prvimi, tako rano, da kioskasti ponudniki krepčil še niso zavreli vode v kavomatih in razprostrli živopisne mavrice sladolednih okusov, od katerih se otroci tako ali tako zapičijo samo v zelenkasto pistacijo in modro nebo, oziroma kakršnokoli že je lokalno poimenovanje za sladoled, narejen iz Smrkcev.

Ko smo tako vsako jutro ždeli na plaži ali čofotali v plitvini, smo bili priča počasnemu sestavljanju tekstilnega mozaika. Najprej vznikneta dve brisači v senci, nato tri brisače na drugem koncu, osamelka na sredi, spet tri malo višje in tako dalje, dokler plaža iz ptičje perspektive ne spominja na zračne posnetke prekmurskih ravnic, le da se namesto pisanih poljščin tu izmenjavajo kičasti morski motivi, logotipi znamk in narisana goloprsa blondinka, ki jo je lastnik nedvomno dobil za abrahama od prijateljev iz avtomehanične delavnice. Toda tudi na plaži ne moreš ubežati recesiji in kriza je očitna, saj se na eni brisači običajno gneteta dva, nekje pa celo po trije. Kamni.

Ljudi ni. Razen nas je na senčnem odseku plaže samo še ena upokojenka, ki škripa z umetnim kolkom. Vsi drugi so si prišli rezervirat ugodno mesto, ki pa ga še naslednjo poltretjo uro niso izkoristili, medtem ko mimo praznih frotirastih plaht podrsavajo ljudje s hrepenečimi pogledi na senčno lego, ki vzdihujoče polagajo svoje brisače na pripečne dele obale.

In tudi sami poniknejo nazaj proti turističnemu naselju. Plaža se zdi kot mesto duhov in v nekem ironičnem zasuku tudi deluje tako, saj brisače, potem ko jih piš vetra malce 'predrma', spominjajo na padle rjuhe prikazni, ki so zaradi sončnih žarkov izpustile svojo ektoplazmo in se posušile kot demonske meduze.

Zimske gajbice na parkiriščih lahko še nekako razumem. Človek se je pač trudil v znoju lastnih rok, da je skidal sneg z njega, in noče zvečer kidati novega parkirnega mesta. Medtem ko gre pri brisačanju zgolj za sebično zavzemanje teritorija, ki ga potem sploh ne izkoristiš. Kot bi si pri tridesetih šel mesec dni pred maturo v knjižnico izposodit vse izvode romanov za esej pri slovenščini. Dejansko sem se poigraval z mislijo, da bi si jih privoščil in malce pomešal brisače med skupinami. Naj med Tonetom in Ifigenijo iz Gorenjske leži Drika iz Nizozemske in naj plažni bodibilder previja pokakanega dojenčka.

Douglas Adams je v Štoparskem vodniku zapisal, da hupi frud vedno ve, kje ima brisačo, to kvintesenčno spremljevalko galaktičnih popotovanj. A iskreno dvomim, da bi Ford Prefect za hupi fruda razglasil kogarkoli, ki bi na vprašanje o lokaciji brisače odgovoril: "Med četrtim drevesom in kabino za preoblačenje, druga vrsta od obale, skrajno desno." Mogoče bi pa tako lahko rešili arbitražni spor. Na sporna ozemlja – tudi podvodna – spustimo ljudi z brisačami in kamni, pa naj njihov boj odloči, kaj pripada komu.

Lisa - 33/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 33/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.