Rednim bralcem zadnje Lisine strani se iskreno opravičujem, ker sledi še en zapis v nizu prevzetosti nad otroškim učenjem jezika in govora. Imel sem najtrdnejšo voljo, da se tokrat znova podam na drugo stran, med razburkane valove in ostre čeri dnevno-političnega življenja.

Da zasadim satirično bodalo globoko v meso kretenizmov, ki nam jih uprizarja blatna mešanica

a) izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki se jim ne sanja, kaj pravzaprav počnejo, ali pa to dobro skrivajo;

b) delegiranih predstavnikov ljudstva, ki se jim sanja, kaj so počeli, ampak upajo, da to tako dobro skrivajo, da nihče ne bo izvedel, da so na primer prepisovali magistrske naloge (najbrž celo dlje, kot so potem dejansko sedeli na ministrskem stolčku);

c) samooklicanih predstavnikov ljudstva, ki se jim natanko sanja, kaj počnejo, ko želijo vsem vsiliti svoj nestrpni pogled na svet, in to počnejo z neznansko zagretostjo, kakršno pogrešamo pri tistih iz prve postavke, ki so bili izvoljeni in bi morali početi stvari v naš dobrobit, a jim, kot omenjeno, manjka volje ali želje nasploh.

Politični pokrajini uspešno parirajo mediji s svojim kanibalizmom, kakršnega so spet izkazali pri poročanju o letalski nesreči v Franciji, kjer je prednjačil ogabni tvit najbolj branega dnevnega časnika brez trohice sleherne empatije, ki ga zavoljo svojega in vašega duševnega miru raje ne bom zapisal. V sliko vskočijo še bebavi resničnostni šovi, ki pod krinko družbenih eksperimentov in podjetništva razgaljajo (sicer prostovoljno predano) zasebnost trume ekshibicionistov, in misli kar same skačejo k Labirintu, tistemu lutkastemu filmu z Davidom Bowiejem, saj se počutiš, kot da si se znova znašel v močvirju večnega smradu, kjer iz tiste goste močvare neprestano brbotajo mehurčki metana.

Zato nič čudnega, da sem se ob zadani nalogi zgolj nemočno zvil v fetalni položaj in si med mezenjem sline iz ust nervozno začel pomrmravati Laibach. Ob opazovanju vsakodnevnega dogajanja se strejo še najmočnejši umi in skozi glasilke izdavijo zgolj 'bl, bl, bl.' Kar je manj, kot trenutno čeblja naš dvoinpolletnik. Zdaj je ravno na tisti vmesni stopnji, ko sam natanko ve, kaj želi povedati, a njegov govorni organ še ni sposoben popolne reprodukcije nameravanega. Ali pa je in se poenostavitev dogodi že na eni od prejšnjih točk ubesedovalnega procesa.

Tako ti otrok postreže iste ali na prvi posluh identične zloge, ki bi jih med seboj razlikoval le vrhunski strokovnjak za fonetiko, ki pa lahko s seboj prenašajo vrsto pomenov. Je 'majamuji' Maček Muri ali mami Mojca ali zgolj opazka, da se teti Maji mudi? Je 'dijeo' vesel pozdrav v slovo ali teži očku, naj na telefonu odpre Deezer, da bo poslušal glasbo? Sleherna otrokova izjava je vprašanje v kvizu, kjer je glavna nagrada otroški smeh, kazen za večkratni napačen odgovor pa trmasto cepetanje ali svetoboljni pogled razočaranja nad očetovo zabitostjo, saj ne dojame pomena povsem očitnih besed. Čeprav bi si za nagrado zaslužil vsaj kak vrednostni bon za trgovino, saj so vprašanja težja kot pri televizijskem kvizu Vem!

Lisa - 15/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 15/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.