Čeprav se sliši, kot bi vas želel vleči za nos, se občasno dejansko odpravim na kak sprehod v naravo. Ne ravno na gojzarsko hribolazenje med mahovnatimi skalami in ruševjem, kjer bi si na pleča nesebično prtal Čehe v belih štumfih in sandalih, ki bi vili roke k meni, naj jih rešim, ampak dovolj zakrajno, da se odmaknem od hrušča prometa.

Hreščanje gramoza pod nogami, pljuskanje vode v jezeru ob poti, ko iz njega za mušicami skačejo ribe, glasno sopenje, ko lovim dah navkreber in s katerim se uspešno zavarujem pred a) medvedi, ki me slišijo že na kilometer in se umaknejo v brlog, ter b) lovci, ki bi jih morebiti zmedel moj obris, da me ne zamenjajo za medveda, saj nobena gozdna žival ni tako brez kondicije.

Kar se tiče izbire sprehajalnih poti, sem prespal predavanja Roberta Frosta in strumno koračim (beri: hrope vlečem noge za sabo) po bolj uhojenih stezah. Tako veselo pozdravljam tiste, ki mi prihajajo naproti, in uživam v osvežujoči sapi vetra tistih, ki me prehitijo. Me pa ob rekreativcih, ki jih srečujem, preseneča visok odstotek tistih, ki tečejo s slušalkami v ušesih.

Stvar, ki sem jo sam naredil točno dvakrat, nato pa vodotesne slušalke (ob vsem znoju, ki mi hudourniško lije z glave in s katerim sem skurcšlusal že nekaj naglavnih mikrofonov, nisem hotel tvegati hreščanja po desetih minutah pohoda) pustil ležati v predalu, saj sem spoznal, da sam sebi kratim možnost umika od zvočne preobremenjenosti, ki se ji skoraj ne da ubežati.

Razumem, da tečeš s slušalkami v ušesih, če se rekreiraš po urbanih predelih. Tam sicer tvegaš, da preslišiš bližajoči se avtobus mestnega prometa, vendar si obenem gluh za jezne vzklike Jele Krečič, ki te iz bližnjega kafiča razsrjeno pošilja tekat na Rožnik. Slušni signal iz predvajalnika empetrijev oziroma zdaj pretežno kar telefona je le eden od zvokov, ki nas obdajajo, zgolj osamljena nota v kakofoniji sodobnega življenja, kjer naše misli nimajo prostega trenutka, da bi se zbrale. Čutila so konstantno obstreljevana z vseh strani in medijev in kontemplativna tišina, v kateri bi se za kanček zazrli sami vase in uživali v svojem bitju, skorajda ne obstaja več.

Ko prebiram zgornje vrstice, se zgrozim, da sem postal 'newagerski' zagrizenec, ki vam želi prodajati ideje instantnega razsvetljenja. Daleč od tega. Tudi sam sem odvisen od zvokov. Od hrupa, ki zaposluje možgane in včasih prav prikladno preglasi tvoje misli, da lahko ubežiš preizpraševanju samega sebe. Prav tako si načrtno mečem zvočne vsebine v uhlje. Iskreno povedano, sem tako navlečen na poddaje, da včasih na parkirišču sedim še petnajst minut v avtu (če se mi nikamor ne mudi), da poslušam trenutno epizodo priljubljene oddaje do konca.

Zato vas ne mislim obmetavati s klopotci, če se kdaj srečamo na makadamskih poteh in vam bodo od uhljev bingljali kabli. Mogoče zgolj v razmislek, da tiste preredke trenutke v naravi zajamete z vsemi čutili. Da vpijete navidezni spokoj, ki vlada stran od prometa, in da pomeditirate ob belem šumu brnenja žuželk. Pa ne ustrašite se sopenja v bližini. Mogoče ni muzejski vlak, ampak sem samo jaz znova sklenil, da je tisti dan v letu, ko odtečem dvesto metrov.

Lisa - 39/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 39/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.